Jedro

Prvotna (pravočasno) vložena zahteva za denacionalizacijo se je nanašala samo na razlaščenko AA, kasnejše poprave in dopolnitve (vložene po 7. 12. 1993) pa širijo zahtevek tudi na druge razlaščence, česar pa zaradi zamude prekluzivnega roka ni mogoče upoštevati.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kulturo RS št. ... z dne 21. 3. 2005 se v izpodbijanem delu, ki se nanaša na ugoditev zahtevkov upravičenk BB in CC (2. in 3. točka izreka izpodbijane odločbe ter 4. in 5. točka izpodbijane odločbe, kolikor se nanašata na navedeni upravičenki) odpravi in v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da je tožeča stranka dolžna upravičenki AA, prejšnji lastnici do 3/8 denacionalizirane nepremičnine "...", ... ulica št. ..., E, parc. št. ... k.o. E, zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine izplačati odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v znesku 202.125,72 DEM (1. točka izreka izpodbijane odločbe), upravičenki BB, prejšnji lastnici do 2/8 iste nepremičnine, odškodnino v enaki obliki v znesku 134.750,48 DEM (2. točka izreka), ter CC, prejšnji lastnici do 3/8 iste nepremičnine, odškodnino v enaki obliki v znesku 202.125,72 DEM (3. točka izreka izpodbijane odločbe). Tožena stranka je še odločila, da je zavezanka dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice iz 1., 2. in 3. točke izreka, obrestovane s 6 % obrestno mero od 1. 7. 1996 (4. točka izreka izpodbijane odločbe), za sprejem obveznic pa je bil določen skrbnik za poseben primer DD iz F, ... ulica št. ... (5. točka izreka izpodbijane odločbe). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je GG vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, med drugim tudi "..." v E, stoječe na parcelnih št. ... in ... k.o. E. Zahteva je bila 9. 12. 1996 odstopljena v reševanje Ministrstvu za kulturo kot pristojnemu organu, glede na to, da je stavba ... ulica št. ... v E razglašena za umetnostni spomenik meščanske in trške arhitekture. Navedena nepremičnina je bila na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegu imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45), zaplenjena z odločbo Okrajnega sodišča v F Dn št. ... o zaplembi po pravnomočni odločbi zaplembne komisije št. ... z dne 5. 10. 1945, odločbo Okrajnega sodišča v F Dn št. ... o zaplembi po pravnomočni odločbi zaplembne komisije št. ... z dne 1. 2. 1946, odločbo Okrajnega sodišča v F Dn št. ... o zaplembi po pravnomočni odločbi zaplembne komisije št. ... z dne 1. 2. 1946, in sicer BB do 1/4, AA do 3/8 in CC do 3/8 kot osebam nemške narodnosti. Iz ugotovitvenih odločb o državljanstvu za AA, BB in CC izhaja, da so imele prejšnje lastnice jugoslovansko državljanstvo. S tem je izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Pravno nasledstvo vlagatelja po upravičenkah je listinsko izkazano, in sicer z rojstnim listom št. ... z dne ..., iz katerega izhaja, da je GG sin pok. AA, ter da je hkrati kot vnuk dedič po pok. BB na podlagi sklepa o dedovanju št. ... z dne 7. 1. 1965, ter da je kot nečak dedič tudi po pok. CC na podlagi sklepa o dedovanju št. ... z dne 9. 12. 1997. Skladno z določilom 2. odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Iz potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije izhaja, da je AA prejela avstrijsko državljanstvo 11. 6. 1946, CC pa je prejela avstrijsko državljanstvo dne 21. 9. 1946, in kot jugoslovanski državljanki v času odvzema nista imeli pravice do odškodnine zaradi konfiskacije njunega premoženja. Po 2. točki 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je bila ratificirana 10. 11. 1955, je Federativna ljudska republika Jugoslavija imela pravico zapleniti, zadržati ali likvidirati avstrijsko premoženje, pravice in interese na jugoslovanskem teritoriju na dan uveljavitve pogodbe, avstrijska vlada pa se je zavezala, da bo poravnala škodo avstrijskim državljanom, ki jim je bilo premoženje odvzeto po tej točki. Iz same pogodbe izhaja, da je bila dana podlaga, da avstrijski državljani za zadržano premoženje lahko zahtevajo odškodnino od Avstrije, imenovane pa v času podržavljenja niso bile avstrijske državljanke, torej ni bilo podržavljeno premoženje avstrijsko premoženje, zato se šteje, da niso imele pravice zahtevati odškodnino od Avstrije. Tožena stranka je z delno odločbo št. ... z dne 20. 7. 2000, ki je postala pravnomočna, vrnila v last in posest nepremičnino parc. št. ... k.o. E, ki v naravi predstavlja objekt - stavbo ... ulica št. ... v E, imenovano "...", v korist prejšnjih lastnic, in AA do 3/8, BB do 1/4 in CC 3/8. Vlagatelji v postopku uveljavljajo tudi odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnine. Sodni izvedenec in cenilec dr. HH je izdelal cenitveno poročilo o manjvrednosti nepremičnine "...", iz katerega izhaja, da je znašala vrednost podržavljene nepremičnine v času podržavljenja 678.186,83 DEM, v času vračanja pa 139.184,90 DEM. Zavezana stranka Slovenska odškodninska družba d.d. je sporočila, da na izračun izvedenca, po katerem znaša zmanjšana vrednost v naravi vrnjenega objekta v višini 539.001,93 DEM, nima pripomb. Izračunana zmanjšana vrednost pomeni bistveno zmanjšano vrednost nepremičnine, in sicer nad 30 % vrednosti nepremičnine. Ugotovljeno dejansko stanje vrednosti zmanjšanja odgovarja zakonski določbi 26. člena ZDen, po kateri se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom do polne vrednosti ob podržavljenju. Tožeča stranka je v postopku opozorila toženo stranko na pravočasnost vložitve zahtevka za denacionalizacijo glede deleža, ki je bil podržavljen BB in CC, ker naj bi iz osnovne vloge z dne 2. 7. 1993 izhajalo, da je vlagatelj zahteval vračilo le tistega premoženja, ki je bilo podržavljeno AA, ne pa tudi premoženje, podržavljeno BB in CC. Tožena stranka navaja, da je na podlagi 2. odstavka 64. člena ZDen pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Pravico do vložitve zahtevka glede podržavljenega solastniškega deleža na nepremičnini ima prejšnji lastnik ali pa njegovi pravni nasledniki. Zahteva za denacionalizacijo podržavljenega solastniškega deleža, ki jo vloži prejšnji lastnik ali njegovi pravni nasledniki, ni v korist upravičencev, drugih prejšnjih lastnikov oziroma njihovih pravnih naslednikov. V danem primeru pa je vlagatelj GG edini pravni naslednik tudi po preostalih dveh prejšnjih solastnicah, ki je kot prava neuka stranka sicer pravočasno vložil zahtevo za denacionalizacijo, vendar je bila ta nepopolna. Na poziv upravnega organa je vlogo za denacionalizacijo ustrezno dopolnil z vsemi zahtevanimi listinami, skladno z 62. členom ZDen. Ker vloga GG prvotno v smislu 62. člena ZDen ni bila popolna, bi moral upravni organ vlagatelja že do 7. 12. 1993 na podlagi 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) pozvati na predložitev podatkov in dokumentov, da le-ta v svoji pravici ne bi bil prekludiran. Prav tako bi moral biti vlagatelj poučen o pravnih posledicah za primer, da manjkajočih podatkov in dokumentov ne bi predložil v postavljenem roku. Po mnenju tožene stranke je zato naziranje zavezanke glede pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo napačno. Osnovni namen ZDen je poprava krivic. V danem primeru krivico predstavlja premoženjsko prikrajšanje, ki ga vlagatelj uveljavlja in dokazuje. Vlagatelj je dne 2. 7. 1993 na obrazcu za zahtevo za denacionalizacijo vložil zahtevek za denacionalizacijo stanovanj, stanovanjskih hiš, kmetijskih zemljišč, v katerem je kot podatke o upravičencu navedel le AA, pod točko 4 najverjetnejše zavezance in njega kot pravnega naslednika, vse ostale rubrike obrazca pa so ostale neizpolnjene. Glede na 62. člena ZDen je bila vložena zahteva nesporno nepopolna, vendar je vlagatelj na poziv upravnega organa z dne 9. 8. 1995 zahtevo dopolnil z dopisom 18. 9. 1995 in aktivno sodeloval z upravnim organom po pooblaščenem odvetniku. Glede na navedeno je po mnenju tožene stranke zahteva za denacionalizacijo, ki jo je vložil edini pravni naslednik po prejšnjih lastnicah, vložena pravočasno, zato vsem prejšnjim lastnicam pripada tudi odškodnina iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnine za celotno nepremičnino in ne le za solastniški delež, podržavljen AA.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke v točkah 2 in 3 izreka izpodbijane odločbe, torej v delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova zmanjšanja vrednosti v naravi vrnjene nepremičnine "...", stoječe na parc. št. ... k.o. E prejšnji lastnici do 2/8 BB in prejšnji lastnici do 3/8 CC. Tožeča stranka ugotavlja, da je v zadevi sporno samo vprašanje, ali je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno tudi glede deleža, ki je bil podržavljen BB in CC. Tožeča stranka vztraja pri stališču, da je bila zahteva vložena pravočasno le glede premoženja, ki je bilo podržavljeno AA. To je razvidno iz osnovne vloge z dne 2. 7. 1993, v kateri je vlagatelj zahteval le tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno njegovi materi AA. Premoženje po ostalih dveh upravičenkah pa je vlagatelj zahteval šele na poziv upravnega organa, in sicer z vlogo z dne 18. 9. 1995, kar je glede na rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen šteti kot prepozno vložen zahtevek. Tako tudi zahtevka za izplačilo odškodnine iz naslova zmanjšanja vrednosti vrnjenega objekta ni mogoče obravnavati in o njem odločati za vse tri upravičenke, pač pa le za delež, ki je bil v lasti AA. Sodna praksa je zavzela jasno stališče, da se določba 2. odstavka 64. člena ZDen, na katerega se sklicuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, nanaša na pravne naslednike upravičencev in so z njo varovane pravice tistih pravnih naslednikov, ki zahteve niso vložili pravočasno, kar pomeni, da zahteva za vrnitev podržavljenega solastninskega deleža ni v korist drugih dveh solastnic. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi odločbo tožene stranke, zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje oziroma da o zadevi samo odloči. Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je bila v skladu s 1. odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) vročena tudi GG kot stranki, kateri bi bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo. Po svojem pooblaščencu je stranka z interesom podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena. V dosedanjem denacionalizacijskem postopku se ni pojavilo vprašanje delne nepravočasnosti njegovega zahtevka in se je vedno štelo, da je njegov zahtevek pravočasen in popoln, pri čemer je potrebno upoštevati, da je bil z delno odločbo z dne 20. 7. 2000 vrnjen celoten objekt "..." vsem trem upravičenkam, AA, CC in BB. Ko je stranka z interesom z dodatnimi dokumenti dokazala, da je ugodila pozivu upravnega organa na dopolnitev zahtevka, pa je prišla tožeča stranka na dan z novim stališčem, kar v bistvu predstavlja novost v odnosu na prejšnje trditve. Tožeča stranka ne trdi več, da stranka z interesom ni podala vrnitvenega zahtevka tudi glede zaplenjenega premoženja BB in CC, ampak le, da je bil zahtevek glede njiju prepozno postavljen. Stranka z interesom dodaja, da je zahtevek dne 2. 7. 1993 postavila kot tujec, ki ne razume slovenščine. Namen je bil, da zahteva vrnitev celotnega premoženja, ki je bilo zaplenjeno njegovi rodbini v E. Že v vlogi z dne 8. 11. 2004 je povedal, da je AA navedel, ker se je štel kot njen sin za njenega direktnega dediča, po BB in CC pa bi mu zakonska dedna pravica pripadala že po vstopni pravici matere AA, ki je bila sestra CC in hči BB, ki drugih potomcev nista imeli. Bil je prepričan, da z navedbo imena matere pokriva zahtevek vrnitve tudi po CC in BB. Hkrati pa je sledil zahtevi denacionalizacijske komisije z dne 8. 9. 1995, da dopolni svoj zahtevek. Intervenientu v korist je potrebno šteti tudi dejstvo, da ga je celjski upravni organ v zadevi št. ... pozval k dopolnitvi vloge, čemur je intervenient sledil z vlogo z dne 18. 9. 1995, ki ji sedaj tožeča stranka očita le nepravočasnost. Če je torej za določene okoliščine zadeve upravni organ pozval intervenienta k ravnanju in je ta to zahtevo tudi izpolnil, potem o delni nepravočasnosti intervenientovega zahtevka sploh ne moremo govoriti. Upravni organ lahko to okoliščino preveri že z vpogledom obeh intervenientovih vlog z dne 12. 9. 1995 in 1. 10. 1995, ki sta v spisu, ali z vpogledom v spis prvostopnega upravnega organa Upravne enote F. Nenazadnje je važno tudi to, da je bil podeljeni rok intervenientu na njegovo prošnjo tudi dvakrat podaljšan. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je v zadevi sporno samo vprašanje, ali je bil zahtevek za denacionalizacijo nepremičnine "...", ... ulica št. ..., E, parc. št. ... k.o. E, pravočasen glede denacionalizacijskih upravičenk BB, ki je bila ob nacionalizaciji lastnica do 1/4 navedene nepremičnine, in CC, ki je bila ob nacionalizaciji lastnica do 3/8 nepremičnine.

V 1. odstavku 64. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US, 23/97 - odločba US, 65/98, 76/98 - odločba US,60/99 - odločba US, 66/00, 11/01 - odločba US, 54/02 - odločba US in 18/2005 - odločba US) je določeno, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi tega zakona. ZDen je pričel veljavi 7. 12. 1991. Zadnji rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo je torej 7. 12. 1993. Po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen pa je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Po mnenju sodišča se določba 2. odstavka 64. člena nanaša na pravne naslednike denacionalizacijskega upravičenca. Glede določenega premoženja ima pravico do vložitve zahteve njegov prejšnji lastnik ali pa njegov pravni naslednik. Samo če je teh pravnih naslednikov več, je pravočasno vložena zahteva enega od njih v korist vseh. V konkretnem primeru pa ne gre za tako situacijo. Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist "vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic", je mogoče le v tistih primerih, v katerih bi katerikoli od teh upravičencev lahko vložil zahtevo za denacionalizacijo glede tega, prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja. V spornem primeru pa je GG, ki v tem postopku nastopa kot stranka z interesom, vložil zahtevo za denacionalizacijo premoženja prvotno (dne 2. 7. 1993) samo za svojo mater AA. Šele 12. 9. 1995 pa je zahtevek razširil (po svojem pooblaščencu) tudi na premoženje, odvzeto njegovi stari materi BB in teti CC. Glede na zgoraj navedeno je torej po mnenju sodišča zahtevek za navedeni dve denacionalizacijski upravičenki vložen prepozno, saj je vložen po 7. 12. 1993. Določba 2. odstavka 64. člena ZDen bi v konkretnem primeru prišla v poštev samo v primeru, če bi po denacionalizacijski upravičenki AA poleg GG obstajal še kakšen drug dedič, ki ne bi pravočasno vložil zahteve za denacionalizacijo. Ne pride pa v poštev citirana določba v primerih, kadar za posamezne denacionalizacijske upravičence (torej materialnopravne upravičence v smislu določb 3., 4. oziroma 5. člena ZDen) dedič sploh ne vloži (pravočasno) zahteve za denacionalizacijo.

Res je, kar navaja prizadeta stranka v svojem odgovoru na tožbo, in sicer da je bila prvotna zahteva za denacionalizacijo z dne 2. 7. 1993 nepopolna, vendar pa iz nje jasno izhaja, da se nanaša samo na razlaščenko AA oziroma na njeno premoženje. Kasnejše poprave oziroma dopolnitve se zato lahko nanašajo samo na to zahtevo, torej na zahtevo za vračilo denacionaliziranega premoženja, ki se nanaša na AA, ni pa moč upoštevati, zaradi zamude prekluzivnega roka, širitve zahtevkov tudi na premoženje drugih denacionalizacijskih upravičencev.

Na odločitev sodišča tudi ne more vplivati dejstvo, da je bilo na podlagi istega zahtevka z delno odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 7. 2000 vrnjena v last in posest nepremičnina "..." vsem trem prejšnjim lastnicam, AA do 3/8, BB do 1/4 in CC do 3/8. Sedanja tožeča stranka zoper delno odločbo ni vložila tožbe, tako da delna odločba ni bila sodno presojana in je postala pravnomočna. Vendar pa to dejstvo, glede na zgoraj navedene razloge, ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča v tem primeru. Pravnomočna upravna odločba sicer šteje za zakonito, vendar le v obsegu zahtevka, o katerem je bilo z njo odločeno. To pomeni, da upravni organ pri odločanju o preostalem delu zahtevka ni vezan na pravno stališče, zavzeto v pravnomočni odločbi (torej, da je zahtevek pravočasno uveljavljan), temveč je pri presoji pravno relevantnih vprašanj, ki se tičejo (tudi) preostalega dela zahtevka, vezan na določbe zakona, v spornem primeru na 1. odstavek 64. člena ZDen. Ker le-ta določa materialni prekluzivni rok, se stranka z interesom ne more uspešno sklicevati niti na subjektivne niti na objektivne okoliščine, ki naj bi povzročile, da zahtevek glede premoženja BB in CC ni bil pravočasno, to je v zakonskem roku, uveljavljan.

Glede na navedeno je sodišče tožbi, na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo, odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.