Jedro

V pravočasni zahtevi za denacionalizacijo je vlagatelj navedel, da uveljavlja denacionalizacijo le po konkretno določeni in navedeni upravičenki. Naknadne dopolnitve oziroma razširitve zahteve na premoženje drugih upravičenk zaradi zamude prekluzivnega roka ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodila tožbi tožeče stranke ter v izpodbijanem delu, ki se nanaša na ugoditev zahtevku za upravičenki A.A. in B.B. (2. in 3. točka izreka izpodbijane odločbe ter 4. in 5. točka izpodbijane odločbe, kolikor se nanašata na navedeni upravičenki) odpravilo odločbo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 21.3.2005 ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da je tožeča stranka dolžna upravičenki C.C. prejšnji lastnici do 3/8 denacionalizirane nepremičnine "V.R.", parc. št. 15 k.o..., zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnine izplačati odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 202.125,72 DEM (1. točka izreka odločbe), upravičenki prejšnji lastnici do 2/8 iste nepremičnine, A.A. izplačati odškodnino v enaki obliki v znesku 134.750,48 DEM (2. točka izreka), ter upravičenki prejšnji lastnici do 3/8 iste nepremičnine B.B., izplačati odškodnino v enaki obliki v znesku 202.125,72 DEM (3. točka izreka odločbe). V 4. točki izreka odločbe je tožena stranka odločila, da je zavezanka dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti obveznice, v 5. točki izreka pa, da je za sprejem obveznic določen skrbnik za poseben primer V.V. V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče ugotavlja, da je sporno vprašanje, ali je bil zahtevek za denacionalizacijo nepremičnine "V.R." pravočasen glede denacionalizacijskih upravičenk A.A. in B.B. Stranka z interesom v tem upravnem sporu R.R. je dne 2.7.1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo premoženja za svojo mater C.C., dne 12.9.1995 pa je zahtevek razširil tudi na premoženje, odvzeto njegovi stari materi A.A. in teti B.B. Po presoji prvostopnega sodišča je zahtevek za navedeni denacionalizacijski upravičenki vložen po preteku prekluzivnega roka, določenega v 1. odstavku 64. člena ZDen (7.12.1993), torej prepozno. Določba 2. odstavka 64. člena ZDen se po mnenju prvostopnega sodišča nanaša le na pravne naslednike denacionalizacijskega upravičenca, ne pride pa ta določba v poštev v primeru, kadar za posamezne denacionalizacijske upravičence (materialno pravne upravičence v smislu določb 3., 4. oziroma 5. člena ZDen) dedič ne vloži pravočasno zahteve za denacionalizacijo. Iz prvotne zahteve z dne 2.7.1993 jasno izhaja, da se nanaša samo na razlaščenko C.C. oziroma njeno premoženje, kasnejše poprave oziroma dopolnitve pa se lahko nanašajo samo na prvotno zahtevo, torej na zahtevo za vračilo premoženja nacionaliziranega C.C. Zaradi zamude prekluzivnega roka ni mogoče upoštevati širitve zahtevka na premoženje drugih dveh denacionalizacijskih upravičenk. Na odločitev prvostopnega sodišča ni moglo vplivati dejstvo, da je bilo na podlagi istega zahtevka, z delno odločbo tožene stranke z dne 20.7.2000, vrnjena v last in posest nepremičnina "V.R." vsem trem prejšnjim lastnicam, C.C. Do 3/8, A.A. do 2/8 in B.B. do 3/8. Sedanja tožeča stranka zoper delno odločbo ni vložila tožbe, tako da delna odločba ni bila sodno presojena in je zato postala pravnomočna. To dejstvo po presoji prvostopnega sodišča ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavanem primeru, saj se pravnomočna upravna odločba šteje za zakonito le v obsegu zahtevka, o katerem je bilo z njo odločeno. Pri odločanju o preostalem delu zahtevka upravni organ tako ni vezan na pravno stališče, zavzeto v pravnomočni odločbi, temveč je pri presoji pravno relevantnih vprašanj, ki se tičejo (tudi) preostalega dela zahtevka vezan na določbe zakona, v tem primeru na 1. odstavek 64. člena ZDen.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Namen ZDen je poprava krivic, ki izhajajo iz zaplembnih postopkov po drugi svetovni vojni; določbe ZDen pa je zato treba interpretirati v skladu z njihovim namenom in v korist upravičenca. Odločitev sodišča odstopa od upravne in sodne prakse. Z njo pa so bile kršene tožnikove ustavne pravice iz 2., 14. in 33. člena Ustave RS. Nelogično je, da bi intervenient, ki ni razumel navodil na slovenskem formularju, dne 2.7.1993 zahteval samo vrnitev premoženja, ki je bilo zaplenjeno njegovi materi, čeprav bi lahko zahteval celotno zaplenjeno premoženje. Zaradi izpolnitve poziva upravnega organa intervenient ne sme trpeti negativnih posledic. Izpodbijana sodba je arbitrarna in krši načelo pravne varnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki so skladni s podatki v upravnih spisih in določbami predpisov, na katere se sklicuje prvostopno sodišče. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) v 64. členu določa prekluzivni rok (7.12.1993) v katerem je bilo treba vložiti zahtevo za denacionalizacijo, v 62. členu ZDen pa so predpisani podatki, ki jih mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo, kot vloga za uvedbo upravnega postopka, in listine, ki ji morajo biti priložene; na podlagi teh podatkov pa se določi vsebina denacionalizacijskega zahtevka.

V pravočasni zahtevi z dne 2.7.1993 je vlagatelj R.R. izrecno navedel, da uveljavlja denacionalizacijo po upravičenki C.C. ter zahtevi priložil njeno smrtovnico. Čeprav so k zahtevi priložene tudi listine o podržavljanju, ki se nanašajo na drugi dve solastnici podržavljenega premoženja, to ne pomeni, da je v pravočasni vlogi vlagatelj izrazil voljo, da uveljavlja denacionalizacijo tudi po A.A. in B.B. Glede C.C. je zahteva določno opredeljena, zato pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopnega sodišča, da se pravočasno vložena zahteva nanaša le na razlaščenko C.C. in njej podržavljeno premoženje. Naknadne dopolnitve oziroma razširitve zahteve, na premoženje drugih dveh upravičenk, zaradi zamude prekluzivnega roka ni mogoče upoštevati.

Odločitev prvostopnega sodišča ne odstopa od ustaljene sodne prakse, izpodbijana sodba pa tudi ni arbitrarna in z njo prizadeti stranki niso bile kršene (pavšalno) zatrjevane ustavne pravice. Iz upravnega spisa tudi ni razvidno, da bi upravni organ ob jasno postavljenem zahtevku prizadeto stranko kakorkoli zavajal oziroma ji onemogočil uveljavitev njenih pravic. Ugovora, da vlagatelj ni razumel formularja v slovenskem jeziku in da ni logično, da ne bi zahteval vsega podržavljenega premoženja, nista pravno relevantna in na odločitev ne moreta vplivati.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru pravnomočna sodba po ZDen pogoj za izvršitev upravnega akta. Zato se vložena pritožba v skladu z navedeno zakonsko določbo obravnava kot pritožba po ZUS-1. Ker je Vrhovno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1.