Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: " Pritožba toženke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Toženka je dolžna povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 380,05 EUR. "

2. Toženka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 6.000.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 4.000.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in odmerjene pravdne stroške ter da se višji tožbeni zahtevek zavrne. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki sorazmeren del pritožbenih stroškov.

Tožnik je zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bila sodba prvostopenjskega sodišča spremenjena, vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča. Navaja, da se je pritožbeno sodišče na okvire sodne prakse oprlo samo v tej zadevi, v ostalih primerih pa se vedno sklicuje na individualizacijo posameznega primera. Trdi, da se je izoblikovala sodna praksa, v kateri ni primera, v katerem bi bila prisojena odškodnina za dve azbestni bolezni v znesku manjšem od 6.000.000 SIT. Tudi veljavni Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom v 16. členu določa, da pripada upravičencu samo za azbestozo odškodnina v višini 5.000.000 SIT. Opozarja, da se na goriškem območju srečujejo s številnimi sodbami, ki jih niti dejansko niti pravno ni mogoče smiselno argumentirati, saj so si v takem medsebojnem nasprotju, da primerjava ni mogoča. Nadalje opisuje svoje bojazni, trpljenje in jezo na tiste, ki bi morali in bi lahko že pred leti seznanili javnost o nevarnostih azbesta in zaposlene opozorili na rizičnost dela, ki ga opravljajo. Njegove duševne in telesne bolečine bi morali sodišči vrednotiti v kontekstu, da je neozdravljivo bolan in da se počuti, kot bi bil pripet na tempirano bombo. Poraja se mu tudi sum v neodvisnost sodstva, saj je poleg tega primera v praksi še nekaj primerov, ko je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prav za toliko, za kolikor se je tožena stranka pritožila. Meni, da okoliščina, da je v ozadju država in proračunska sredstva, na odločitev sodišča ne bi smela vplivati.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na revizijo.

Revizija je utemeljena. Tožnik v reviziji ni navedel, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ta nekonkretiziran revizijski očitek je zato neupošteven, saj revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Revizija pritožbenemu sodišču utemeljeno očita zmotno uporabno materialnega prava pri odmeri odškodnine za tožnikove telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da se revizija neutemeljeno sklicuje na Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. RS 15/2007), ki je začel veljati 12.4.2006. Ta zakon določa le zgornjo mejo višine odškodnin za posamezne bolezni, ki so posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu, v tej zadevi pa ga glede na prehodno določbo 15. člena ni mogoče uporabiti. Ker je tožnik zbolel pred 1.1.2002, sta sodišči pravilno zaključili, da je treba odškodnino za njegovo nepremoženjsko škodo odmeriti po določbah ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 97/2007). Vendar pa pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine ni ustrezno upoštevalo meril, ki jih za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo določa ZOR v 200. in 203. členu.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Sodišči sta ugotovili, da je tožnik zaradi izpostavljenosti azbestu na delovnem mestu zbolel za azbestozo pljuč (parenhimsko intersticijsko fibrizirajočo boleznijo pljuč) in nežnimi plaki parietalne plevre. Zaradi teh bolezni že občuti občasna zbadanja v prsnem košu v obliki zmernih bolečin, ki se bodo pojavljale tudi v bodoče. Bolezen mu povzroča tudi suh kašelj. Ob ugotavljanju bolezni je tožnik opravil več RTG slikanj ter preiskav pljuč in pljučne funkcije, vključno z neprijetno invazivno preiskavo pljuč. Slikanja in preiskave pljuč bo moral opravljati tudi v bodoče na vsakih tri do pet let. Sodišči sta ugotovili, da je zaradi teh bolezni zmanjšana tudi njegova življenjska aktivnost in da zaradi tega tožnik duševno trpi. Brez težav in omejitev je le pri telesnem mirovanju, pri najlažjih fizičnih opravilih in pri počasni hoji po ravnem terenu. Že zmerni fizični napori in hoja navkreber pa zaradi znižane difuzijske kapacitete pljuč (72% norme) za tožnika niso možni, ne dopustni. Tudi kmetije ne more več obdelovati.

Za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo 1.500.000 SIT (6.259,39 EUR) odškodnine, pritožbeno sodišče pa je odškodnino iz tega naslova znižalo na 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR). Tudi odškodnino za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v višini 2.500.000 SIT (10.432,32 EUR), je pritožbeno sodišče znižalo na 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno znižalo odškodnino za ti dve obliki nepremoženjske škode. Ugotovljene okoliščine tožnikovih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo odmero odškodnine za ti dve obliki nepremoženjske škode tožnika v višini, kot jo je odmerilo prvostopenjsko sodišče. Odmero odškodnine v tej višini terja tudi načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine oziroma upoštevanje višine odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škode, in razmerja med manjšimi in večjimi škodami. Ker je revizija utemeljena, ji je revizijsko sodišče ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). Skupni prisojeni znesek odškodnine 6.000.000 SIT (25.037,56 EUR) - tožniku je bilo prisojenih tudi 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) odškodnine za strah - pomeni glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe 33 takratnih povprečnih neto plač in predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovno odločilo o stroških vsega postopka. V odločitev o stroških prvostopenjskega postopka ni posegalo, saj je uspeh tožnika po odločitvi o njegovi reviziji enak njegovemu uspehu v postopku po odločitvi prvostopenjskega sodišča. Uspeh tožnika z revizijo je revizijsko sodišče upoštevalo pri odmeri njegovih stroškov pritožbenega postopka. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku njegove stroške odgovora na pritožbo. Revizijsko sodišče je tožniku priznalo 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 50 točk za pregled sodbe in poročilo stranki, 2% materialnih stroškov in 20% DDV na odvetniške storitve, skupaj 380,05 EUR. Tožnik revizijskih stroškov ni priglasil. Ker je z revizijo v celoti uspel, pa je revizijsko sodišče odločilo, da toženka sama krije stroške odgovora na revizijo.