Jedro

Določitev višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi z izpostavljenostjo azbestu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba s p r e m e n i, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 4.000.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, znižanih za temeljno obrestno mero za čas od 13.6.2003 do 4.11.2004, od 5.11.2004 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, in v odločitvi o pravdnih stroških, tako da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 94.065,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2004 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 43.997,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.11.2006 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.000.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju 1.500.000,00 SIT, za strah 2.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.500.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik kot delavec pri toženi stranki zaradi izpostavljenosti azbestu zbolel za azbestozo, ima tudi nežne plake parietalne plevre. Za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala, odgovarja tožena stranka po načelih objektivne odgovornosti.

Zoper sodbo je pritožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo previsoko odškodnino, oziroma odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku niti ne gre, saj njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšane. Kašelj in zbadanje sta občasne narave, zato ne moreta biti podlaga za odmero odškodnine. Ker so se zdravstveni problemi začeli že v letu 1986, tožnik nima pravice do odškodnine tudi zaradi instituta zastaranja. Enako velja za nevšečnosti pri zdravljenju, saj je bila večina preiskav opravljenih pred več kot petimi leti. Bronhoskopija je bila opravljena zaradi suma na rak, ki se je izkazal za neupravičenega, tožnikova bolezen pa je bila ugotovljena že s CT preiskavo, zato je treba odškodnino ustrezno znižati. Po mnenju pritožbe je najbolj sporna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnikova vitalna kapaciteta normalna. Tožnik je izpovedal, da ovirano dihanje čuti že pet let, število živine so začeli zmanjševati že od osamosvojitve dalje, kar pomeni, da je zahtevek tudi iz tega naslova že zastaran. Prvostopenjsko sodišče bi moralo tudi v večji meri upoštevati, da je tožnik še leta 1992 kadil in da je prebolel boreliozo, kar vse gotovo vpliva na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Nenazadnje pa tudi ni več v najboljših letih.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, da je nesprejemljivo stališče tožene stranke, da zgolj zaradi občasnosti bolečin v prsnem košu in suhega kašlja tožnica ni upravičena do odškodnine zaradi telesnih bolečin, čeprav so bolečine in kašelj objektivno ugotovljeni v izvedenskem mnenju. Tožnik je res omenjal svoje težave že prej, vendar je lahko svoje težave povezal z azbestom in toženo stranko šele, ko je bila bolezen pri njem potrjena. Zahtevek zato ne more biti zastaran. Stopnjevanje težav je objektivno dokazano in se kaže na zunaj z vse večjimi težavami z dihanjem in vedno manjšo fizično zmogljivostjo tožnika. Vse obremenjujoče preiskave so bile opravljene v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe. Tožnik ima dve azbestni obolenji in ne le eno.

Pritožba je delno utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da pri tožniku zaradi izpostavljenosti azbestu ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenke prof.dr. E.M., ki je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivo in strokovno obrazloženo, in na izpoved tožnika. V zvezi s tem je ugotovilo, da ima tožnik azbestozo in nežne plake parietalne plevre in da iz izvedenskega mnenja izhaja, da za tožnika ne sme opravljati in ne zmore že zmerno težkega fizičnega dela in hoje navkreber, da za zmanjšanje življenjskih aktivnosti obstajajo objektivni argumenti v spremembi pljučne strukture in pljučne funkcije ter da je te težave v celoti pripisati azbestnemu obolenju pljuč. Pri tem je odločilna znižana difuzijska kapaciteta pljuč in ne okoliščina, da je pljučna ventilacija pri tožniku normalna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedi tožnika, da bi kljub starosti lahko obdeloval kmetijo, če ne bi zbolel. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik zaradi izpostavljenosti azbestu utrpel nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zato pravilna.

Pritožba pa ima deloma prav, da je prvostopenjsko sodišče odškodnino določilo previsoko. Pravno podlago za določitev pravične odškodnine predstavljajo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, na podlagi katerih sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim namenom. Pri ugotavljanju obsega škode se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje (o katerem se je pritožbeno sodišče izreklo že zgoraj) in na izpoved tožnika, ki je opisal svoje bolezni in težave, povezane z njimi. Na podlagi dokaznega gradiva je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik dve azbestni obolenji: azbestozo pljuč in nežne plake parietalne plevre. Pri odločanju je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tožnikove težave od ugotovitve obolenja dalje in tudi v bodoče in ugotovilo, da tožnik trpi občasna zbadanja v prsnem košu in da so te bolečine zmerne, da se bodo v prihodnje pojavljale v podobnem obsegu kot doslej, da iz zdravstvenega kartona izhajajo tudi druge bolečine, vendar so povezane z drugimi obolenji, zato jih sodišče v tem postopku ni upoštevalo, da ima tožnik suh kašelj, da je opravil več rentgenskih preiskav, zadnje v letu 2003, HRCT preiskavo pljuč v letu 2000, preiskavo pljučne funkcije v letu 2003, da je rentgenske in HRCT preiskave pričakovati tudi v bodoče, da je bila v letu 2003 opravljena invazivna preiskava, bronhoskopija s transbronhialno preiskavo pljuč in bronhoalveolarno lavažo. Ne drži trditev pritožbe, da tožena stranka ne more odgovarjati za nevšečnosti, ki jih je imel tožnik z bronhoskopijo, saj preiskava ni bila tožnikova kaprica, ampak je bila opravljena na podlagi odločitve zdravnikov in v neposredni zvezi s tožnikovimi težavami zaradi izpostavljenosti azbestu. Ob dejstvu, da je tožnik za škodo in povzročitelja lahko izvedel šele s potrditvijo bolezni in da je sodišče upoštevalo samo zgoraj navedene nevšečnosti in glede bolečin obdobje po ugotovitvi bolezni, se izkaže ugovor zastaranja za neutemeljenega, kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče. Utemeljeno pa pritožba napada višino dosojene odškodnine. Odškodnina je povezana z individualizacijo posameznega primera, poleg specifičnih okoliščin pri posameznem odškodninskem upravičencu je treba upoštevati tudi širše okoliščine in sicer medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin. Sodišče mora upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanjo. Ob upoštevanju teh kriterijev je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina za telesne bolečine določena previsoko in je ob uporabi opisanih kriterijev primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju pri tožniku 1.000.000,00 SIT.

Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je pri tožniku zaradi izpostavljenosti azbestu prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni ustrezno upoštevalo vpliva tožnikove starosti in drugih bolezni. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da bi tožnik delo na kmetiji tudi brez bolezni glede na starost opravljal počasneje in je torej njegove zmožnosti primerjalo z zmožnostmi, ki bi jih človek njegovih let in v njegovi situaciji imel, če ne bi zbolel za azbestnimi boleznimi. Prav tako je razmejilo posledice, ki jih je pripisati boreliozi (sklepne bolečine) in teh pri določitvi odškodnine ni upoštevalo. Strinjati se je s prvostopenjskim sodiščem glede tega, da je izvedenka prepričljivo odgovorila na (zgolj pavšalno) pripombo tožene stranke, da se ne strinja z ugotovitvijo izvedenke, da tožnik ni razvil za kadilca značilnih bolezni dihalnih poti. Pritožba pa ima prav, ko trdi, da je sodišče odškodnino iz tega naslova določilo previsoko. Ob upoštevanju zgoraj opisanih kriterijev je namreč primerna odškodnina za škodo, ki je tožniku nastala zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, 1.000.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 4.000.000,00 SIT (namesto prvotno prisojenih 6.000.000,00 SIT). Ker prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. člena ZPP).

Zaradi spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo (zoper to odločitev ni bilo posebne pritožbe), da so znašali stroški tožeče stranke 754.126,00 SIT, stroški tožene stranke 557.539,00 SIT in stroški stranskega intervenienta 291.720,00 SIT. Ob upoštevanju spremenjene sodbe je uspeh tožeče stranke 47,1 %, uspeh tožene stranke in stranskega intervenienta pa 52,9 %. Povedano pomeni, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 355.193,00 SIT pravdnih stroškov, tožeča pa toženi 294.938,00 SIT in stranskemu intervenientu 154.320,00 SIT. Po opravljenem pobotu mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v znesku 94.065,00 SIT.

Tožena stranka je s pritožbo deloma uspela. Njen uspeh je približno 33%. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti 43.997,00 SIT stroškov pritožbenega postopka (za sodno takso ter za sestavo pritožbe, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve).