Jedro

Iz pooblastila z dne 12. 11. 2014 je razvidno, da je pritožnik pooblastil A. A., da „v mojem imenu ureja vse v vezi pridobitve začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji“. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso gre pri pooblastilu s takšno vsebino za splošno pooblastilo, brez omejitev na posamezna procesna dejanja v upravnem postopku. Ni pomembno, kako je pooblastilo subjektivno dojemala pooblaščenka, temveč kako je to izjavo pritožnikove volje mogoče objektivno razumeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče kot prepozno zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) zoper odločbo, št. 214-13914/2014-33 Upravne enote Ljubljana z dne 31. 8. 2016. Z njo je bila zavrnjena pritožnikova prošnja za podaljšanje začasnega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodišče je utemeljilo, da je pritožnik podelil svoji računovodkinji A. A. splošno pooblastilo za opravljanje dejanj v upravnem postopku. Pritožniku je bila zato vročitev opravljena z vročitvijo odločbe pooblaščenki dne 3. 9. 2016. Od tedaj je tekel tudi 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki pa ga je pritožnik zamudil. 2. Pritožnik v pritožbi zatrjuje, da bi morala biti odločba vročena njemu osebno, saj računovodkinji ni dal pooblastila za vročanje dokumentov. V pooblastilu, ki ni dano odvetniku, bi moralo biti izrecno navedeno, da velja tudi za vročanje. Računovodkinja tega pooblastila ni razumela tako, kot da štejejo roki od dne, ko ona prejme odločbo. Pritožnik je izpodbijani sklep prejel kasneje, dne 8. 9. 2016, zato 30 dnevnega roka ni zamudil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je rok za vložitev tožbe v tem upravnem sporu začel teči dne 3. 9. 2016, z vročitvijo odločbe pooblaščenki, iztekel pa se je 3. 10. 2016. Iz pooblastila z dne 12. 11. 2014 je razvidno, da je pritožnik pooblastil A. A., da „v mojem imenu ureja vse v vezi pridobitve začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji“. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso gre pri pooblastilu s takšno vsebino za splošno pooblastilo, brez omejitev na posamezna procesna dejanja v upravnem postopku (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1200/2006 z dne 6. 5. 2010). Obseg takšnega pooblastila osebi, ki ni odvetnik, je določen v četrtem odstavku 59. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in obsega vsa procesna dejanja, razen umika zahteve, sklenitve poravnave, prenosa pooblastila na drugega in vložitve izrednih pravnih sredstev. Zato ni pravilno pritožnikovo stališče, da bi moralo biti v pooblastilu laični osebi izrecno navedeno, da se nanaša tudi na vročanje. Niti ni pomembno, kako je to pooblastilo subjektivno dojemala pooblaščenka, temveč kako je to izjavo pritožnikove volje mogoče objektivno razumeti. Zato je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 88. člena ZUP(1) odločbo pravilno vročala pooblaščenki. S tem pa se je vročitev pritožniku v skladu s četrtim odstavkom istega člena štela za opravljeno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je pritožnik zamudil rok za vložitev tožbe, saj jo je vložil šele dne 4. 10. 2016. 5. Iz navedenih razlogov je sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

6. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Ta določa: Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča njemu.