Jedro

Izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu ni treba posebej obrazložiti, saj ZDR tega ne zahteva. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec in ki vsebuje podatke o delavcu, podatke o delodajalcu, datum podaje te odpovedi, sklicevanje na kršitev pogodbenih obveznosti in na določbo 112. člena ZDR ter podpis, zadošča pogojem za njeno veljavnost in zakonitost. ZDR ne določa izrecno, kdaj terjatvi delavca ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapadeta v plačilo. Upoštevaje, da gre za zakonsko opredeljeni terjatvi, ki jih ima delavec do delodajalca in ki sta vezani na datum prenehanja delovnega razmerja, se šteje, da mora delodajalec odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka plačati ob prenehanju delovnega razmerja, zamuda pa nastopi prvi naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 1., 4. in 6. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 9.694,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila ter od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke, zahtevek za obračun in plačilo prispevkov pa se zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 285,85 EUR, od navedenega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, zahtevek za izplačilo zneska 400,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa se zavrne.

6. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.057,50 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 30,18 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 9.694,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 4.011,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila ter od navedenega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku znesek 1.198,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2009 dalje do plačila in od tega zneska obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 686,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V 5. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek tožnika iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.198,86 EUR od 5. 6. 2009 do 4. 9. 2009 in njegov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov v višini 78,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2009 dalje do plačila. V 6. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in v prvem odstavku te točke naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati njegove pravdne stroške v znesku 1.125,00 EUR v 15 dneh, po poteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V drugem odstavku 6. točke izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke na prvi in drugi stopnji oziroma podredno, da pritožbi tožene stranke ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal na podlagi 112. člena ZDR, nezakonita, saj ni izkazal, da je o kršitvah obvestil inšpekcijo za delo. Vse, kar se nahaja v spisu inšpektorata za delo, je le „opomin delodajalcu po 112. členu ZDR“, ki vsebuje podatke tožnika, brez naziva delodajalca. Iz tega opomina ne izhaja, na katerega delodajalca se nanaša. Razen tega bi moral inšpektorat za delo, če bi želel ravnati pravilno, na vsakem obvestilu delavca o kršitvah delodajalca potrditi prejem in datum prejema, ne glede na to, če je pošta prejeta na vložišču ali osebno s strani inšpektorja. Poslovanje inšpektorata za delo v zvezi s prejetimi vlogami ni bilo skladno s 23. členom Zakona o inšpekciji dela oziroma 63. do 66. členom ZUP. Sodišče je v zvezi s tem ugovorom tožene stranke navedlo, da se je oprlo na izpovedi strank (katerih?), zaslišane priče M.S., inšpektorice za delo in priče S.S.. S tem je storilo kršitve določb ZPP in zaradi tega napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Zgoraj omenjenih neskladij in nejasnosti v trditvah in dokazih tožeče stranke sodišče ni ugotavljalo. Med razlogi sodbe in izjavami prič obstaja neskladje, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Na podlagi izpovedbe inšpektorice za delo je očitno, da dokumentacije, ki ji jo je prinesel predstavnik sindikata, ni pregledala in preverila, postopka pa ni vodila profesionalno in po ZUP, saj bi v nasprotnem primeru ugotovila, da tožnikov opomin nima navedenega naziva delodajalca. Zgolj na podlagi imena delavca pa ni mogla sklepati, da gre ravno za toženo stranko. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita tudi zato, ker odpovedni razlog ni bil obrazložen, razen tega pa tudi ni obstajal. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal na podlagi 112. člena ZDR, ni bilo izpolnjenih pogojev iz člena 110/1 ZDR. Ker je tožena stranka tožniku izplačala vse pripadajoče plače, do njega nima neizpolnjenih obveznosti, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je zato neupravičena. 4. alinea prvega odstavka 112. člena ZDR velja za primer, ko delodajalec delavcu sploh ne izplača plače. Če delodajalec po pozivu izplača plače, je kršitev odpravljena, delavec pa ne more zakonito podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je z izplačilom plač zamujala le krajši čas, zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot „ultima ratio“ ni utemeljena. Razlog za zamudo pri izplačilu plač so bile objektivne težave tožene stranke v poslovanju. K izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je delavce vzpodbujal tudi sindikat. Pogoji iz prvega odstavka 110. člena ZDR za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bili izpolnjeni. K zamiku izplačila plače je dal soglasje KNSS, ki se je v imenu svojih članov dogovarjal z zastopnikom tožene stranke glede datuma in načina izplačila plač. Tožnik je bil član tega sindikata, seznanjen pa je bil tudi z pogovori med sindikatom in delodajalcem. Tožnik nikoli ni ustno ali pisno zahteval od tožene stranke, da kljub sklenjenemu dogovoru izplača plačo takoj ali pred rokom, ki je bil dogovorjen s sindikatom. Priča J.J. je izpovedala, da tožena stranka delavce ni pozivala k izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je bilo obvestilo z dne 25. 5. 2009 podano na pobudo inšpektorice za delo. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi upoštevati, da je tožena stranka po stavki in do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi svoje obveznosti iz naslova plač izpolnila. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tožnik ni upravičen do izplačila odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi o zakonskih zamudnih obrestih od navedenih terjatev, saj bi te tekle šele od poziva za plačilo, ki bi ga moral tožnik nasloviti na toženo stranko. Pri odločitvi o odškodnini za neizkoriščen letni dopust se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na sodbo Evropskega sodišča Schultz – Hoff, kjer je šlo za drugačno dejansko in pravno stanje zadeve (delavec ni mogel koristiti dopusta zaradi bolniškega staleža). Vprašanje odškodnine za neizkoriščen letni dopust je potrebno presojati po pravilih civilnega prava, zato bi moral tožnik dokazati elemente odškodninske odgovornosti, skladno z določbami OZ. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno tudi glede števila dni neizkoriščenega letnega dopusta, saj bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati podatke tožene stranke in ne plačilno listo za tožnika za maj 2009. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih pritožba tožene stranke le pavšalno zatrjuje. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v zvezi z delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo prispevkov od vtoževane odpravnine, oziroma ki se je nanašal na obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil v tem individualnem delovnem sporu izveden vzorčni postopek, kar izhaja iz sklepa prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 417/2009 z dne 23. 11. 2009. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da obstaja neskladje med razlogi sodbe in izjavami prič, s čimer tožena stranka smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedba sodišča v izpodbijani sodbi, da je svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbo strank, pri čemer ni posebej opredelilo, da je odločitev oprlo na izpovedbo tožnika, ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med izpovedbo tožnika in prič M.S. ter S.S. tudi ni neskladja oziroma nejasnosti, zaradi česar se sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da teh neskladij v sodbi ni ugotovilo oziroma, da jih v postopku ni poskušalo odpraviti. Izpovedba inšpektorice za delo, da ji je predstavnik sindikata prinesel dokumentacijo, v kateri so podpisani opomini delavcev in da je vedela, za katere delavce gre, ker je toženo stranko že dalj časa spremljala, ni v neskladju z izpovedbo tožnika in priče S.S., iz katerih izhaja, da je tožnik v opomin napisal svoje podatke in ga podpisal, ostalo pa je urejal S.S. (predsednik sindikata).

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vložil tožbo za izplačilo odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), za izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2009, za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009, za povrnitev predpravdnih stroškov in za povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je vpogledalo in prečitalo vso listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložila tožnik in tožena stranka, zaslišalo tožnika, direktorja tožene stranke, inšpektorico za delo, bivšega predsednika uprave tožene stranke in predstavnika sindikata KNSS, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo odpravnine in odškodnine po členu 112/2 ZDR utemeljen, prav tako je utemeljen njegov zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2009 (razen delno glede zakonskih zamudnih obresti) in da je utemeljen tudi njegov tožbeni zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009. V preostalem je del njegovega tožbenega zahtevka (ki se je nanašal na del vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za neizkoriščen letni dopust in za izplačilo stroškov predpravdnega postopka) zavrnilo. V postopku je ugotovilo (čemur tožena stranka niti ne oporeka), da je obstajala delovnopravna kontinuiteta tožnika pri toženi stranki oziroma tožnikovih prejšnjih delodajalcih. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik najprej zaposlen v lesni industriji B.T.Ž.I., nato je bil prevzet na delo v B.S.F.T. d.o.o. (B6), pri kateri pa je prišlo do spremembe imena firme v firmo tožene stranke (A1, A9).

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo omogoča 112. člen ZDR, na način in po postopku, ki je določen v citiranem členu, prav tako pa je obstajal tudi razlog za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer razlog iz 4. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (B7), ki jo je podal tožnik dne 4. 6. 2009 na podlagi 112. člena ZDR, nezakonita zato, ker tožnik ni predložil dokazila o pisnem obvestilu inšpektorata za delo o kršitvah delodajalca. Po stališču tožene stranke bi lahko kot dokaz o pisnem obvestilu služil le dokaz o poslani poštni pošiljki oziroma potrdilu inšpektorata o prejemu tega obvestila. Sodišče prve stopnje je v postopku zaslišalo inšpektorico za delo M.S., ki je jasno in nedvomno pojasnila, da je bila s strani delavcev z dne 27. 5. 2009 obveščena o zamudi pri izplačilu plač in sicer ji je bil poslan s strani delavcev opomin zaradi zamude pri izplačilu plač v zadnjih treh mesecih. Pri tem je predložila na vpogled sodišču prve stopnje tudi originalni izvod tožnikovega opomina. Sodišče prve stopnje je ob tem tudi ugotovilo, da je ta original enak kopiji v prilogi A25. Inšpektorica je pojasnila tudi, da je te opomine (šlo je za opomine 24-ih delavcev) prinesel eden od delavcev in da so delavci v 8 dneh po tem roku (torej od 27. 5. 2009) podali izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi. Navedeno izhaja tudi iz izpovedbe tožnika in priče S.S., ki je na inšpektorat za delo te opomine tudi odnesel. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal skladno s prvim odstavkom 112. člena ZDR.

Dejstvo, da so tožnik in ostali delavci inšpektoratu za delo poslali pisne opomine, ki so bili vročeni tudi toženi stranki, in da inšpektorat za delo niso obveščali še s posebnim pisnim obvestilom, na zakonitost izredne odpovedi nima odločilnega vpliva. Na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva niti dejstvo, da v opominih, ki jih je prejel inšpektorat za delo, ni bil naveden naziv tožene stranke, saj iz izpovedbe inšpektorice za delo jasno izhaja, da so se ti opomini nanašali na toženo stranko. Inšpektorici za delo to sploh ni bilo sporno, saj je bila s situacijo pri toženi stranki seznanjena (kar izhaja tudi iz izpovedb priče J.J. in S.S., kot tudi iz dopisov inšpektorice za delo, ki jih je zaradi urejanja pravic na Zavodu za zaposlovanje oziroma na Centru za socialno delo poslala Zavodu za zaposlovanje, Uradu v ... – A22, tožniku – A23 oziroma F.B. – A 24). Za rešitev tega individualnega delovnega spora so povsem irelevantne tudi pritožbene navedbe tožene stranke, v katerih očita inšpektorici za delo neprofesionalno vodenje postopka oziroma neupoštevanje določb zakona o splošnem upravnem postopku. Pritožba tožene stranke se v zvezi z zatrjevanjem, da inšpektorat za delo ni prejel pisnega obvestila iz člena 112/1 ZDR s strani tožnika, tudi neutemeljeno sklicuje na del njegove izpovedbe, da ni poslal opomina niti delodajalcu niti inšpekciji za delo, saj je tožnik pojasnil, da je izpolnil svoje podatke v tem opominu in ga podpisal, ostalo pa je uredil S.S.. S.S. je torej te opomine 27. 5. 2009 odnesel na inšpektorat za delo, kar izhaja tako iz Seličeve izpovedbe, kot tudi iz izpovedbe inšpektorice za delo. Dejstvo, da se tožnik ni spomnil, ali je podpisal enega ali dva obrazca opomina pa tudi ne utemeljuje zaključka, da tožnik ni pisno obvestil inšpektorata za delo o kršitvah tožene stranke.

Sodišče je nadalje v postopku pravilno ugotovilo, da je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal tudi razlog, ki je opredeljen v 4. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR. Delavec lahko po predhodnem pisnem opominu delodajalca na izpolnitev obveznosti in po pisnem obvestilu inšpektorja za delo izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu ni potrebno posebej obrazlagati, saj ZDR delavcu kaj takega ne nalaga. Po stališču pritožbenega sodišča je torej izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jo je podal tožnik (B7), ki vsebuje podatke o delavcu, podatke o delodajalcu, datum podaje te odpovedi, sklicevanje na kršitev pogodbenih obveznosti in sklicevanje na 4. odstavek (pravilno 4. alineo prvega odstavka 112. člena ZDR) ter tožnikov podpis zadostila zakonskim pogojem za njeno veljavnost in zakonitost. Ker ZDR delavca ne zavezuje k utemeljevanju in pisnemu obrazlaganju odpovednega razloga, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita niti zato, ker ne vsebuje pisno obrazloženega razloga o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (člen 110/1 ZDR).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožena stranka tožniku plačo kljub zamudi vseeno izplačala. Po 4. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ne izplača plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku (torej če mu v zgoraj navedenem obdobju plačilo za delo izplača z zamudo). Z dejstvom zamude je torej nastopil zakonsko določeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako da tudi morebitna naknadna izpolnitev obveznosti na obstoj tega razloga nima nikakršnega vpliva (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 319/2007 z dne 23. 9. 2008 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 867/2006 z dne 22. 2. 2007 oziroma v sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 108/2006 z dne 6. 6. 2006 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1281/2004 z dne 29. 9. 2005). Neutemeljeni so nadalje pritožbeni očitki tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z zamudo tožene stranke pri izplačilu tožnikovih plač upoštevati, da je bila tožena stranka v zamudi z izplačilom plač le krajši čas in da je prišlo do te zamude iz objektivnih razlogov (težave v poslovanju tožene stranke). ZDR namreč ne daje podlage za ugotovitev, da delavec nezakonito poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, če delodajalec zamudi pri izplačilu plač (v zakonsko določenem obdobju) le za nekaj dni oziroma če pride do te zamude iz objektivnih razlogov na strani delodajalca. Če do takšne zamude pride, daje ZDR delavcu pravico, da izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, tako da o kakršnihkoli kršitvah temeljnih načel civilnega prava (načelo vestnosti in poštenja; prepoved zlorabe pravic; prepoved povzročanja škode; načelo, da od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti) nikakor ni mogoče govoriti, kot to v pritožbi zatrjuje tožena stranka. Glede na zgoraj navedeno so nebistvene tudi pritožbene trditve tožene stranke, da tožnik ni utrpel nobene posebne materialne škode oziroma, da bi za prepozno izplačane plače lahko od tožene stranke uveljavljal zamudne obresti. Nastanek materialne škode ni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, prav tako pa se takšna izredna odpoved (dana po 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR) ne izključuje z morebitnim zahtevkom delavca, da od prepozno izplačanih plač zahteva od delodajalca tudi izplačilo zakonskih zamudnih obresti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik do vtoževanih terjatev ni upravičen, ker se je sindikat, katerega član je bil tudi tožnik, dogovarjal z zastopnikom tožene stranke glede datuma in načina izplačila plač, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik pooblastil sindikat za zastopanje. Svoje pravice do podajanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR pa tožnik ni izgubil niti zato, ker pri toženi stranki ni izrecno zahteval izplačila plač na plačilni dan, saj je ta obveznost tožene stranke izhajala že iz člena 134/2 ZDR. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bil tožnik obveščen o dogovarjanjih med sindikatom in toženo stranko, v ničemer ni vplivalo na obveznost tožene stranke, da mu je bila dolžna izplačati pripadajočo plačo na dan, kot je bil določen v njegovi pogodbi o zaposlitvi oziroma najkasneje 18. dan v mesecu za pretekli mesec (člen 134/2 ZDR).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožniku od zneska pripadajoče odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka prisodilo zakonske zamudne obresti od datuma prenehanja delovnega razmerja dalje do plačila. ZDR zares izrecno ne določa, kdaj navedeni terjatvi zapadeta v plačilo, vendar pa je potrebno po stališču pritožbenega sodišča upoštevati dejstvo, da sta ti dve terjatvi zakonsko opredeljeni terjatvi, ki jih ima delavec do delodajalca in ki sta vezani na datum prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar jih je dolžan delodajalec plačati delavcu ob prenehanju delovnega razmerja. To pa pomeni, da pride delodajalec v zamudo s plačilom teh terjatev prvi naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ko je odločalo o vtoževanih zakonskih zamudnih obrestih od odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka iz drugega odstavka 112. člena ZDR.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni upravičen do odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Sodišče prve stopnje se je pri tej odločitvi pravilno oprlo na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. november 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in na stališče Sodišča Evropskih skupnosti, ki je bilo zavzeto v sodbi tega sodišča Schultz – Hoff (C-350/06) in Stringer (C-520/06). Pritožbeno sodišče je že v sodbi opr. št. Pdp 1045/2009 z dne 3. 12. 2009 zavzelo stališče, da je potrebno delavčev zahtevek v zvezi z neizkoriščenim letnim dopustom obravnavati kot odmeno oziroma nadomestilo in ne kot klasično odškodnino v smislu določb OZ. Sklicujoč se na sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (C-360/6; C-520/6) je potrebno 166. člen ZDR, ki govori o neveljavnosti sporazuma o dogovorjeni odškodnini za neizrabljen letni dopust, razlagati tako, da gre za denarno nadomestilo in ne za odškodnino, kjer je potrebno načeloma ugotavljati vse predpostavke odškodninske odgovornosti (na kar se sklicuje tudi tožena stranka v pritožbi). Glede na to, da je tožnik v zvezi s številom dni neizkoriščenega letnega dopusta vložil v spis plačilno listo za maj 2009, iz katere izhaja, da mu je preostalo pri toženi stranki še 26 dni neizkoriščenega letnega dopusta, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik v času učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi imel pri toženi stranki še 26 dni neizkoriščenega letnega dopusta. Pri ugotavljanju števila dni neizkoriščenega letnega dopusta se prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni oprlo na listino, ki jo je v spis vložila tožena stranka (B19), saj iz nje ni razvidno, koliko dni dopusta je tožnik v letu 2009 koristil še iz leta 2008 in koliko dni letnega dopusta je izkoristil od pripadajočega dopusta za leto 2009 skladno z obvestilom o določitvi letnega dopusta z dne 23. 2. 2009 (B18).

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku od prisojene odpravnine v višini 9.694,89 EUR obračunati in plačati tudi prispevke za obvezna zavarovanja. Skladno z določbo člena 3/3 Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.) se prispevki za socialno varnost med drugim ne obračunavajo in izplačujejo tudi od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in v tem delu spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je toženo stranko zavezalo le k obračunu in odvodu davka od prisojene odpravnine, v preostalem pa je ta zahtevek tožnika zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo regres za letni dopust za leto 2009 v previsokem znesku, saj glede na dejstvo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 6. 2009, ni upoštevalo 3. alinee prvega odstavka 162. člena ZDR, ki določa, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu tudi v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa (člen 131/4 ZDR). Z ozirom na to je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in znesek, ki ga je dolžna tožena stranka tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009, znižalo na 285,85 EUR. Celoten pripadajoči znesek regresa za letni dopust za tožnika bi znašal 686,00 EUR bruto, 5/12 navedenega zneska pa je, kot je bilo že ugotovljeno, znašal 285,85 EUR (podlago za to odločitev je imelo pritožbeno sodišče v določbi 5. alinee 358. člena ZPP).

Ker v preostalem niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostalem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP).

Odločitev o pravnih stroških tega individualnega delovnega spora temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je pritožbeno sodišče odločilo o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji in o pritožbenih stroških. Glede na pravnomočno zavrnjen del tožnikovega tožbenega zahtevka je potrebno ugotoviti, da je tožnik v tem sporu uspel do 97 %, tožena stranka pa do 3 %. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje priglašene pravdne stroške tožnika odmerilo skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08), kar znaša 1.125,00 EUR. Glede na uspeh tožnika v pravdni mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmerni del njegovih stroškov v znesku 1.091,25 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov v postopku na prvi stopnji priznalo stroške za odgovor na tožbo po tar. št. 3100 s količnikom 1,3 v znesku 477,10 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v znesku 440,40 EUR, priglašeni pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR po tar. št. 6002, upoštevaje davek na dodano vrednost (tar. št. 6007), kar skupaj znaša 1.125,00 EUR, glede na uspeh tožene stranke v pravdi (3 %) pa 33,75 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, ker niso bili priglašeni v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi. Po pobotanju tako ugotovljenih pravdnih stroškov je dolžna tožena stranka tožniku povrniti del njegovih stroškov v postopku na prvi stopnji v znesku 1.057,50 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka z ozirom na izpodbijani del sodbe s pritožbo uspela do 4 %, zato ji je dolžan tožnik povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov. Tožena stranka je za sestavo pritožbe priglasila stroške po tar. št. 3210, kar znaša glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe 628,80 EUR, skupaj z DDV (125,76 EUR) pa 754,56 EUR. Glede na že ugotovljeni uspeh tožene stranke s pritožbo (4 %) je dolžan tožnik toženi stranki povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov v višini 30,18 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.