Jedro

V primeru, ko v matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic za posamezna obdobja brez krivde zavarovanca ni podatkov, pomembnih za izračun pokojninske osnove, je te podatke mogoče ugotoviti tudi na podlagi primerjave s plačami primerljivih sodelavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 16. 3. 2001. Prvostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 15. 3. 2000 je v 1. odstavku izreka spremenilo glede zneska predčasne pokojnine tako, da namesto takratnih 55.650,25 SIT na mesec tako le-ta znaša takratnih 75.080,68 SIT na mesec, v ostalem pa ostane izrek nespremenjen. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe obračunati in plačati razlike med že izplačanimi zneski predčasne pokojnine in pripadajočimi zneski predčasne pokojnine, upoštevaje vse uskladitve. Od 4. 4. 2004 dalje pa razlike med že izplačanimi zneski pokojnine in pripadajočimi zneski pokojnine z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakokratne zapadlosti posamičnih mesečno izplačanih zneskov pokojnine dalje do plačila. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožnici stroške postopka v višini 2.247, 43 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija odločitev v 1., 2., 3. in 5. točki izreka prvostopenjske sodbe. Pri tem navaja, da je ugotovitev sodišča, da je dolžnost hranjenja podatkov o plačah na strani toženca v nasprotju z vsemi predpisi o matični evidenci in podzakonskimi akti, ki so veljali v obdobju, za katero tožnica uveljavlja vštevanje plač v pokojninsko osnovo. Podatke so namreč dolžni zagotavljati delodajalci, prijave o ugotovljenem osebnem dohodku pa so se vlagale po 1. 1. 1970. Pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se upoštevajo le podatki o zavarovalni dobi in plači, zbrani v matični evidenci, te podatke pa zagotavljajo delodajalci. Tudi po določbi 218. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ) se pokojninska doba in plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Podatke v smislu te določbe pa so v skladu z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 45/95, v nadaljnjem besedilu: ZMEPIZ) zagotavljali delodajalci. Iz predpisov je torej razvidno, da je dolžnost hranjenja in posredovanja podatkov o plačah na strani delodajalca in ne na strani toženca, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Razen tega tudi iz dejanskega stanja izhaja, da se je sodišče samo prepričalo, da toženec z obrazci M4/M8 takratnega tožničinega delodajalca za tožnico ne razpolaga. Toženec ni izgubil obrazcev M4/M8, pač pa tožničin delodajalec zanjo plač ni sporočil, niti za sodelavki H.T. in M.G., čeprav je bil zadolžen za izpolnitev obrazcev. Ta dejstva je ugotovil tudi revizor toženca. Ker je bilo matično podjetje na območju druge države, kjer je bil opravljen tudi obračun plač, podatkov ni bilo mogoče pridobiti niti opraviti revizije, ker podjetje ne obstaja več, pravnega naslednika pa ni bilo mogoče najti. Ta dejstva je potrdila tudi H.T. na glavni obravnavi dne 3. 12. 2008, saj je izpovedala, da je od A., ki je bil pravni naslednik E. sama predložila potrdilo o plači, ker je šla takrat v pokoj in so ji delavci pojasnjevali, da pokojninski zavod ne razpolaga s plačami zaposlenih. Tudi iz vpogleda v upravni spis za M.G. je razvidno, da je bila plača za izračun pokojninske osnove všteta na podlagi potrdila o osebnem dohodku za odmero pokojnine in torej ne na podlagi predpisanih obrazce M4/M8. Ker se torej ni dalo ugotoviti, kakšne so bile plače tožnice v spornem obdobju, saj podatki o tožničinih plačah v matično evidenco niso bili sporočeni, niti jih ni bilo mogoče pridobiti pri pravnem nasledniku, razen tega tudi tožnica sama ni predložila manjkajočih podatkov, se pri odmeri pokojnine upoštevajo podatki iz matične evidence, ki imajo značaj javne listine. Sodišče je s tem, ko je ugotavljalo višino plač tožnice v spornem obdobju s primerjavo razmerij med plačami tožnice in njenih sodelavk in jih upoštevalo za izračun pokojninske osnove, zmotno uporabilo predpise o matični evidenci in določbe ZPIZ. Skladno s 1. odstavkom 43. člena ZPIZ se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil (ne kdorkoli drug) oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 10-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. To pomeni, da tožnici pokojninske osnove za sporno obdobje ni bilo mogoče obračunati na podlagi plač drugih oseb, konkretno plače sodelavke M.G. Prav tako se pri izračunu pokojninske osnove ne morejo upoštevati drugi podatki o plačah, ki niso ugotovljeni v skladu s predpisi o matični evidenci. Sodišče je zato s pomočjo izvedenke finančne stroke določilo višino tožničinih plač in njeno pokojninsko osnovo na nezakonit način. Takšno odločitev je tudi nepravilno razlagalo z načelom pravičnosti. V konkretnem primeru je zakonska določba nedvoumna in jo je potrebno upoštevati na način, kot je zapisana. Tudi v vseh dosedanjih podobnih socialnih sporih so se za izračun pokojninske osnove lahko upoštevale le plače, ki jih je zavarovanec dejansko prejel (sodba Psp 1987/2008 z dne 3. 12. 2008). Tudi sama tožnica je na glavni obravnavi izpovedala, da njena plača ni primerljiva s plačo pokojne M.G. Enako je izpovedala tudi zaslišana H.T. To pomeni, da med strankami ni bilo več sporno, da tožničine plače niso bile primerljive s plačami njenih sodelavk. Nespornih dejstev se ne dokazuje oziroma dodatno razčiščuje. Ker so bile dejanske ugotovitve sodišča drugačne od nespornih dejstev, je s tem podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP). Tudi sklicevanje sodišča na 49. člen ZPIZ je zmotno. Navedena določba se uporablja le v primerih, ko obdobja zavarovanja po 1. 1. 1966 oziroma po 1. 1. 1970 sploh ni bilo, kar pomeni, da se ne more uporabljati v konkretnem primeru, ko obdobja zavarovanja po 1. 1. 1970 obstajajo. Ker za takšen izračun tožničine pokojninske osnove ni nikakršne zakonite podlage, toženec izpodbija tudi znesek predčasne pokojnine v višini takratnih 75.080,68 SIT. Nadalje še navaja, da je sodišče v 2. stavku 3. točke poseglo tudi v pravnomočno odločitev (odločba št. 14 4031901 z dne 1. 4. 2005), s katero se je tožnici prenehala zmanjševati pokojnina zaradi predčasnega odhoda v pokoj. Ker odločitev sodišča ni pravilna, je posledično nepravilna tudi odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem navaja, da tožnica kot delavka ni mogla vplivati na vodenje in ažurnost matične evidence, kar zadeva registriranja njene plače v matični evidenci. Do pomanjkanja evidence tožničine plače za kritično obdobje v matični evidenci ni prišlo po krivdi tožnice kot zavarovanke. Vrhovno sodišče RS pa v razveljavitvenem sklepu ugotavlja, da je potrebno za ugotovitev pokojninske osnove v skladu z določbo 43. člena ZPIZ uporabiti tudi druge podatke, ki so na voljo. Skladno z napotili vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolnilo in sicer s pribavo izvedenskega mnenja izvedenke računovodsko finančne stroke ter zaslišalo pričo H.T., kakor tudi tožnico kot stranko in ocenilo dokazno vrednost zbranega spisnega gradiva. Sodišče prve stopnje je torej v celoti sledilo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča RS, kar pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna, oziroma so pritožbeni razlogi toženca v celoti neutemeljeni. Tožnica priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti postopkovnih določb, na katere opozarja toženec v pritožbi.

V zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Ps 329/2001 z dne 27. 6. 2006 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ji predčasna pokojnina odmeri v višjem znesku, s tem, da se pri 10-letnem variantnem izračunu pokojninske osnove upošteva tudi osebni dohodek (plača), ki ga je prejela v času od 4. 5. 1972 do vključno 1976. Odločitev sodišča prve stopnje je bila potrjena tudi pred pritožbenim sodiščem s sodbo opr. št. Psp 817/2006 z dne 30. 11. 2006. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 99/2007 z dne 22. 4. 2008 sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo napotke Vrhovnega sodišča RS in ob pravilni uporabi materialnega prava tudi razčistilo dejansko stanje ter s tem v zvezi sprejelo pravilno odločitev.

V zadevi je sporna odmera predčasne pokojnine, ki je bila tožnici priznana s prvostopenjsko odločbo toženca, opr. št. 14 4031901 z dne 15. 3. 2000 od 3. 11. 1999 dalje. Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji pri odmeri upošteva tudi obdobje od 4. 5. 1972 do 31. 12. 1976, ko je bila zaposlena pri E., E. Poslovna enota ... (v nadaljnjem besedilu E.). Obdobje zaposlitve med strankama ni sporno, sporno pa je vprašanje upoštevanja plač za sporno obdobje, kajti tožene s temi podatki ne razpolaga oziroma teh podatkov ni v matični evidenci. Glede obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dolžnost sporočanja podatkov ter hranjenja podatkov, pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno za rešitev v sporni zadevi ni odločilno. Tudi že sodišče prve stopnje je v razveljavljeni sodbi, opr. št. Ps 329/2001 z dne 27. 6. 2006 zapisalo, da se ni spuščalo v presojo, kje leži odgovornost za to, da toženec kot upravljalec matične evidence ne razpolaga s podatki o tožničinih plačah iz obdobje od 4. 5. 1972 do 31. 12. 1976, saj le-to ni bistveno za odločitev v predmetnem sporu. Na ugotavljanje omenjenega tudi ne napotuje že citirani sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Res je, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi toženec nedosledno shranjeval podatke, vendar je bilo to očitno omenjeno zgolj v kontekstu, da ne bi bilo v skladu z namenom zakona, da tožnica kljub neobstoju relevantnih podatkov pri tožencu ne bi mogla z drugimi dokazi dokazovati, kakšna plača ji je bila izplačana v spornem obdobju. Bistveno za odločitev v zadevi je namreč zgolj dejstvo, da teh podatkov ni. Za odločitev je ključnega pomena zgolj dejstvo, da tožnici ni mogoče očitati, da je kriva, ker toženec s temi podatki ne razpolaga. Tako je tudi Vrhovno sodišče RS v že citiranem sklepu posebej poudarilo, da se na podlagi 1. odstavka 43. člena ZPIZ, ki je veljal v času tožničine upokojitve, starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih 10-ih letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Res se na podlagi 218. člena ZPIZ glede plač zavarovanca, ki so pomembne za izračun pokojninske osnove, upoštevajo podatki iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic. Če v matični evidenci za posamezna obdobja brez krivde zavarovanca teh podatkov ni, je potrebno za ugotovitev pokojninske osnove zavarovanca v skladu z določbo 43. člena ZPIZ uporabiti druge podatke, ki so na voljo.

Skladno z napotki Vrhovnega sodišča RS, je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze za ugotovitev manjkajočih podatkov. Glede tega je zaslišalo tako tožnico kot stranko v postopku, kot tudi njeno sodelavko H.T., ki je bila računovodkinja v bivšem podjetju tožnice in ki je opravljala tudi obračun osebnih dohodkov. Tudi priča je ob upokojitvi morala pridobit podatke delodajalca, saj toženec s temi podatki ni razpolagal. Med plačami tožnice, zaslišane priče in pa že pokojne M.G. so sicer bile razlike, to pa glede na izobrazbo, kajti tožnica in M.G. sta imeli enako strokovno izobrazbo, medtem ko je imela zaslišana priča zaključeno srednjo ekonomsko šolo. Razlika je bila tudi glede na dopolnjeno delovno dobo. Nikakor pa na podlagi teh izpovedi ni mogoče zaključiti, da plača tožnice ni bila primerljiva s plačami sodelavk in da je to med strankami nesporno, kajti tožnica je omenjeni dokaz predlagala ravno zato, da se s primerjavo plač sodelavk ugotovi, kakšna je bila njena plača v spornem obdobju. Da je možno plače primerjati, pa nedvomno izhaja iz izvedeniškega mnenja sodne izvedenke za ekonomijo, M.A., datiranega z dne 3. 3. 2009. Še posebej sta primerljivi plači tožnice in pa pokojne sodelavke M.G. V obrazložitvi tako izvedenka navaja, da je iz podatkov, s katerimi je razpolagala, razvidno, da je razmerje med plačo tožnice in plačo M.G. v letih 1977 in 1978 ostalo skoraj enako, kot je bilo razmerje, ki izhaja iz analitične ocene delovnih mest za leto 1974. V letu 1979 in kasnejših letih pa se je razmerje med plačo obeh sodelavk spremenilo tako, da se je plača tožnice v razmerju do M.G. iz leta v leto zmanjševala. Po mnenju izvedenke je torej za izračun plače tožnice ustrezna primerjava s plačo delavke M.G. in ne primerjava s plačo sodelavke H.T. Tako je plača M.G. v letu 1974 po podatkih iz analitične ocene delovnih mest znašala 112,30 % plače tožnice, v letu 1977 pa je plača M.G. znašala 112,00 % plače tožnice, v letu 1978 pa 112,03 %. Sodna izvedenka je vzela povprečje omenjenega (112,11 %). Na podlagi tega je opravila izračun tako plač, ki naj bi jih tožnica prejela v spornem obdobju, prav tako pa je opravila tudi ponovno odmero predčasne pokojnine. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje v podanem izvedenskem mnenju ustrezno podlago za odločitev v zadevi. Gre za prepričljivo mnenje sodne izvedenke, ki je izvedensko mnenje ustrezno utemeljila. Glede na pritožbene navedbe sam izračun očitno niti ni sporen, temveč je za toženca očitno sporna zgolj materialno pravna podlaga za odmero pokojnine na podlagi upoštevanja podatkov o plačah tožničinih sodelavk. Glede omenjenega pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje sledilo napotkom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Razen tega je tudi že Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. U-I-205/93 z dne 9. 11. 1994 poudarilo, da se pri izračunu pokojninske osnove, če ni na voljo podatkov o plači, upoštevajo drugi podatki (strokovna usposobljenost, delo, ki ga je zavarovanec opravljal in podobno), ki omogočajo razporeditev zavarovancev v primerljive skupine. Taka primerljivost je nujna zaradi približevanja načelu za enako plačilo – delo enaka pokojnina (kot to izhaja tudi iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem in podzakonskimi akti, Nataša Belopavlovič in ostali, GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000, stran 223).

Glede na navedeno so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo poseglo v pravnomočno odločbo št. ... z dne 1. 4. 2005, s katero se je tožnici prenehala zmanjševati pokojnina zaradi predčasnega odhoda v pokoj, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče s svojo odločitvijo poseglo zgolj v izpodbijani odločbi toženca, torej v odločbo ... z dne 16. 3. 2001, ki jo je odpravilo in v prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 15. 3. 2000, ki jo je delno spremenilo. Sodišče v odločbo, ki jo citira toženec v pritožbi, ni poseglo, bo pa moral toženec pri izplačilu razlike med že izplačanimi zneski in pripadajočimi zneski upoštevati, da je prišlo dne 4. 4. 2004 do odpada predčasnosti. Skladno s 4. odstavkom 40. člena ZPIZ/92 namreč v primeru, ko uživalec predčasne pokojnine dopolni starost iz 1. oziroma 2. odstavka 39. člena ZPIZ/92, se pokojnina iz 3. odstavka 40. člena navedenega zakona ne zmanjšuje. Pri tem dejstvo, da je toženec o tem že odločil z odločbo, datirano z dne 1. 4. 2005, na samo rešitev v predmetni zadevi nima neposrednega vpliva, kajti navedena odločba temelji na drugem dejanskem stanju, kot pa je bilo ugotovljeno v predmetni zadevi. Ker je tožnica uspela v sporu, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno tožencu naložilo plačilo stroškov postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo trpi tožnica sama.