Jedro

Tožnica, ki z brezplačno uporabo svojega solastnega dela ni (več) soglašala, bi morala poskrbeti za ureditev solastnega razmerja s prvo toženko. Če dogovor s solastnico ni bil mogoč, bi morala sprožiti ustrezen postopek za ureditev razmerij med solastniki. Zgolj dejstvo, da tožnica svojega solastnega dela ni uporabljala, tožnice ne opravičuje do zahtevane uporabnine. Druga toženka in tretji toženec, ki nista solastnika predmetnega stanovanja, lahko z dovoljenjem prve toženke uporabljata le njen solastni del stanovanja, ne pa tudi tožničinega.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki 1. točke izreka sodbe glede LH in RH in 2. točki razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (točka 1./1. glede MH in točka 1.2.) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je tožnica od tožencev zahtevala nerazdelno plačilo 19.995,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz točke 1./1. in njen zahtevek, da je toženka MH dolžna plačati sukcesivno nadomestilo bodočih koristi oziroma nadomestila bodočih vrednosti dosežene koristi v višini 430,00 EUR na mesec z rokom zapadlosti prvega v mesecu za tekoči mesec z začetkom 1.10.2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse do prenehanja kršenja solastniških pravic tožnice (točka 1./2.). Hkrati je odločilo, da je dolžna tožnica tožencem povrniti 3.259,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/07; UPB3, št. 45/08; ZPP) in sicer absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da je šele z vknjižbo lastninske pravice pridobila možnost uveljavljanja upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice. Poudarja, da ima imetnik pravnega naslova (darilne pogodbe) do osebe, ki jo o obstoju te pogodbe obvesti in ji to notificira, enaka obligacijska upravičenja kot lastnik. Uporabnino je zato upravičena od tožencev zahtevati vsaj od decembra 2006, najkasneje od februarja 2007, ko je toženco tudi pisno obvestila, da je postala solastnica stanovanja. Obvestilo o obračunavanju uporabnine samo po sebi pomeni, da morajo toženci prenehati z okoriščanjem na njen račun. Sami s sabo v nasprotju so zato zaključki sodišča, da poziv za plačilo najemnine ne pomeni poziva za neposredno uporabo stanovanja. Zgrešeno je stališče sodišča prve stopnje, da „souporaba“ stanovanja lahko predstavlja le zahtevo glede dejanskega prebivanja v stanovanju. Sodišče si prihaja samo s sabo v nasprotje, ko po eni strani trdi, da je tožence pozivala (tudi pisno) naj ji plačujejo najemnino, po drugi strani pa, da jih ni pozvala niti na posredno souporabo stanovanja. Sodišče prve stopnje nima razlogov o njeni zahtevi, da ji toženci omogočijo uporabo stanovanja, ko je nekaj dni po 13.12.2006 prišla na vrata stanovanja in to od njih zahtevala. Prezre tudi nesporno dejstvo, da je 22. 12. 2007 vložila predlog za razdružitev solastnega premoženja. Sodišče prve stopnje se je oprlo na sodbo I Cp 676/2010, pri čemer pa je spregledalo, da je določbo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR) treba razumeti v povezavi z 210. členom ZOR, ki ureja splošne predpostavke obogatitvenega zahtevka. Prikrajšanje ni samo v souporabi stanovanja, temveč tudi v odsotnosti koristi, ki ji jo lahko prinaša lastninska pravica. Toženci od prenehanja skupne lastnine FH in MH, to je od 12. 12. 1988 dalje uporabljajo tujo stvar. Sprašuje se, kako naj nekdo souporablja, ali na drug način izvršuje svoje pravice, če mu druga stran prepreči vstop. Ob tem se sklicuje na s strani sodišča neizvedene dokaze (vpogled v zapisnik nepravdnega spisa N 454/2006, z dne 13.10.2009, iz katerega je razvidno, da ji je bil šele s sklepom z dne 12.5.2010 prvič omogočen vstop v stanovanje s sodno cenilko). Poudarja, da je tožence tudi pisno (3. 1. 2007; 11. 10. 2008) obvestila, da ne soglaša s protipravno uporabo njenega dela stanovanja in ni bilo pripravljenosti za kakršenkoli dogovor. Iz vseh dopisov nedvomno izhaja, da se s prikrajšanjem ne strinja in želi uporabljati svojo stvar ter od nje pobirati najemnino. Ni se opredelilo do njene trditve, da toženci uporabljajo njen del brez najemne pogodbe in to brezplačno, kar je poseg v njeno lastnino. Oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje glede zaključka, da tožnica v decembru 2006 ni bila pri tožencih. V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, se sklicuje na novejšo sodno prakso (II Ips 589/2008, II Ips 852/2007, II Ips 353/2007, II Ips 473/2009 …).

Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnici odreklo upravičenje zahtevati plačilo uporabnine od tožencev z utemeljitvijo, da ni uspela z zadostno stopnjo verjetnosti dokazati, da je tožence pozivala, da ji omogočijo souporabo stanovanja oziroma, da bi toženci storili karkoli nedopustnega in ji s tem preprečili souporabo. Zavzelo je stališče, da zgolj dejstvo, da tožnica, ki je solastnica predmetnega stanovanja s prvo toženko, ki predmetno stanovanje uporablja skupaj z drugo toženko in tretjim tožencem, ne nudi podlage za priznanje uporabnine. Glede druge toženke in tretjega toženca, ki nista solastnika predmetnega stanovanja, je štelo, da stanovanje uporabljata v dogovoru s prvo toženko, z njenim dovoljenjem in soglasjem, torej v okviru izvrševanja pravic, ki jih ima na stanovanju prva toženka, ki je solastnica le tega do ene polovice. Po (neizpodbijani) ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica pisno (z dopisom 3. 1. 2007, priloga spisa A2) prvo toženko obvestila, da je postala solastnica spornega stanovanja in zahtevala odškodnino za 400,00 EUR mesečno, oziroma predlagala bodisi odkup njenega solastnega dela stanovanja ali skupno prodajo stanovanja. Z dopisom 11.10.2008 (A3) pa je tožnica prvo toženko pozvala k podpisu najemne pogodbe za svoj solastni del stanovanja in plačilo uporabnine od 4. 12. 2006 po 400,00 EUR na mesec. Po oceni sodišča prve stopnje z omenjenima dopisoma tožnica ni izkazala, da bi prvo toženko pozivala, da ji omogoči souporabo stanovanja, bodisi neposredno ali posredno.

Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno pravilnim stališčem sodišča prve stopnje, ki je glede prve toženke upoštevalo določbo 198. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami; OZ, ki velja od 1. 1. 2002) v zvezi s 190. členom OZ. Ukvarjalo se je z vprašanjem, ali je tožnica izkazala konkretno prikrajšanje, kar je pogoj za priznanje uporabnine in ocenilo, da ga ni dokazala.

Tožnica in prva toženka sta solastnici (vsaka do ene polovice) predmetnega stanovanja, ki ga uporablja v celoti le prva toženka (skupaj z drugo toženko in tretjim tožencem). Po določbi 1. odst. 66. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, št. 87/2002, s spremembami; SPZ) ima vsak solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih. Če ni mogoče doseči dogovora o izvrševanju solastninske pravice, ima vsak solastnik pravico zahtevati njeno prenehanje oziroma delitev solastnine (69. člen SPZ). Postopek za ureditev razmerij med solastniki izrecno ureja Zakon o nepravdnem postopku (Ur. list SRS, št. 30/1986 s spremembami in dopolnitvami; ZNP v določbah 112. člena do 117. člena ZNP). Sprožitev razdružitvenega postopka, na katerega se sklicuje tožnica, na upravičenje do uporabnine ne vpliva.

Prva toženka je očitno, dokler je bil solastnik spornega stanovanja FH (razvezani moč prve toženke), imela podlago za uporabo celotnega stanovanja (tudi solastnega dela FH) v dogovoru z njim (sporazum o razdelitvi premoženja z dne 16. 12. 1998 - priloga spisa B2), pri čemer ni pomembno, ali je bila dogovorjena brezplačna uporaba ali ne. Glede na to, da tožnica (solastni del predmetnega stanovanja je pridobila z darilno pogodbo, sklenjeno s HF 13. 12. 2006 – priloga A7) ni trdila, da je FH zahteval uporabnino (zahtevala jo je prvič šele tožnica, kot trdi 13. 12. 2006), je FH očitno privolil v lastno prikrajšanje. Postavlja se torej vprašanje, ali je tožnica, ki, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni zahtevala souporabe solastnega dela polovice predmetnega stanovanja in ji prva toženka souporabe tudi ni preprečevala, upravičena od prve toženke zahtevati plačilo uporabnine. Pritožbeno sodišče se pridružuje pravilnemu materialnopravnemu razlogovanju sodišča prve stopnje, da bi tožnica, ki, kot v pritožbi poudarja, z brezplačno uporabo svojega solastnega dela ni (več) soglašala, morala poskrbeti za ureditev solastnega razmerja s prvo toženko. Če dogovor s solastnico, kot trdi, ni bil mogoč, bi morala sprožiti ustrezen postopek za ureditev razmerij med solastniki. Povedano drugače, tožnica, ki je očitno odstopila od (prvotno) dogovorjenega načina uporabe, bi se morala s prvo toženko (solastnico) dogovoriti za drugačen način uporabe, če ne drugače, s sprožitvijo ustreznega postopka. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da zgolj dejstvo, da tožnica svojega solastnega dela ni uporabljala, tožnice ne opravičuje do zahtevane uporabnine. Tako stališče je zavzelo že tudi Vrhovno sodišče (II Ips 118/2010 z dne 3.1.2011) v primerljivi zadevi. Zadeve na katere se sklicuje tožnica niso primerljive.

Tožnica ni trdila, še manj dokazala, da bi želela souporabljati stanovanje, bodisi sama bodisi posredno (z oddajo svojega deleža v najem) in tudi ne, da ji je prva toženka uporabo stanovanja preprečevala. S predlaganim načinom ureditve solastnih razmerij (odkup njenega solastnega dela, sklenitev najemne pogodbe za njen solastni del, skupna prodaja stanovanja, plačilo odškodnine …), na katerega prva toženka ni pristala, tožnica, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, ni izkazala, da bi zahtevala souporabo. Sodišče prve stopnje si zato ne prihaja samo s sabo v nasprotje z ugotovitvijo, da je tožnica zahtevala plačilo najemnine za svoj solastni del stanovanja in oceno, da ni pozivala niti na posredno souporabo stanovanja.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do dogodka nekaj dni po 13.12.2006 (5. stran obrazložitve), zato ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka, da sodba o tem nima razlogov. Ni pomembno, ali je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala srečanja s toženci nekaj dni po 13.12.2006 in s tem tudi ne, da so ji preprečili vstop v stanovanje, pravilna ali ne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, takratna morebitna preprečitev vstopa tožnici v stanovanje, ne predstavlja preprečitve souporabe stanovanja, ki je tožnica ni zahtevala.

Čeprav tožnica navaja, da se pritožuje zoper sodbo, se izrecno zoper odločitev v točki 1./2. ne pritožuje, uradni preizkus pravilnosti odločitve pa je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, saj uporabnina (tudi če bi bila sicer do nje upravičena), zahtevana po dnevu izdaje sodbe še ni zapadla (člen 311/1 ZPP).

Ker glede prve toženke uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je glede nje (točka 1./1.) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Materialnopravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje glede druge toženke in tretjega toženca, ki nista solastnika predmetnega stanovanja. Z dovoljenjem prve toženke lahko uporabljata le njen solastni del stanovanja, ne pa tudi tožničin. Odločilno vprašanje je zato le, kdaj je tožnica toženca seznanila z zahtevo za plačilo uporabnine (najkasneje sta bila o tem obveščena, ko je tožnica zoper njiju vložila tožbo), o čemer pa sodišče prve stopnje (zaradi zmotnega materialnopravnega stališča), nima razlogov in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ugotavljanje odločilnih dejstev terja dopolnitev dokaznega postopka. Če bi pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila 355. člena samo dopolnjevalo postopek, bi poseglo v ustavno varovano pravico strank do pritožbe. Pritožbeno sodišče je zato sodbo glede druge toženke in tretjega toženca razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje (355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, kdaj je tožnica drugo toženko in tretjega toženca seznanila z zahtevo za plačilo uporabnine. Če tožnici ne bo uspelo dokazati, da je, kot trdi v pritožbi, od njiju zahtevala plačilo že v decembru 2006, je nedvomno upravičena do uporabnine vsaj od seznanitve tožencev s tožbo, ki jo je tožnica vložila zoper njiju. Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožnica šele od vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo zahteva plačilo uporabnine. Sodišče prve stopnje bo to moralo upoštevati pri ponovnem odločanju, če bo ocenilo, da je tožnica dokazala, da je plačilo zahtevala že pred vložitvijo tožbe. Do nadomestila koristi na podlagi 198. člena OZ je namreč upravičen tudi imetnik stvari (tožnici je bilo predmetno stanovanje z darilno pogodbo izročeno v last in posest). Tožnica upravičeno trdi, da je že s sklenitvijo darilne pogodbe pridobila obligacijskopravna upravičenja. Odvisno od ugotovitve sodišča prve stopnje, od kdaj je tožnica upravičena do uporabnine, bo moralo sodišče prve stopnje, po izvedbi ustreznih dokazov, zavzeti stališče tudi glede višine vtoževane uporabnine.

Posledično, zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopkih in bo o njih ter o pritožbenih stroških moralo odločati sodišče prve stopnje s končno odločbo.