Jedro

Rok za vložitev pravnega sredstva teče od dneva, ko je bila odločba vročena prvemu pooblaščencu. Zakon pri tem ne dela razlike med pooblaščencem, ki ni odvetnik, in pooblaščencem, ki to je.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ajdovščini zavrglo pritožbo tožeče stranke z dne 25.1.2010 in dopolnitev pritožbe z dne 20.1.2010. Pritožbo z dne 25.1.2010 je prvostopenjsko sodišče zavrglo, ker je bila vložena prepozno, dopolnitev pritožbe pa zato, ker jo je vložila pooblaščenka, ki ni odvetnica ali druga oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi navaja, da ima tožnica v postopku dva pooblaščenca, vendar je njun status različen, saj je en pooblaščenec odvetnik, drugi pooblaščenec pa je tožničina hčerka, ki je na pravnem področju laik. Zoper sodbo je pooblaščeni odvetnik vložil pritožbo v 15 dnevnem roku od dneva, ko mu je bila vročena sodba. Meni, da je bila pritožba vložena pravočasno, saj v primeru, ko ima stranka odvetnika, je potrebno rok za morebitna pravna dejanja šteti od dneva, ko sodno odločbo prejme odvetnik, saj je on tisti, ki varuje pravice in koristi pravdnih strank. Opozarja, da zakon nikjer ne določa, da se šteje za datum vročitve sodbe tisti datum, ko prvi pooblaščenec prejme sodno odločbo in da se tako odločba Ustavnega sodišča II Ips 222/2003 z dne 18.9.2003, kot tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 521/2007 z dne 12.7.2007 nanašata na situacijo, ko je imela stranka kot pooblaščenca dva odvetnika. V obravnavanem primeru pa ima stranka dva pooblaščenca, od katerih je eden odvetnik, drugi pa laični pooblaščenec, zato odločitev o štetju roka od dneva vročitve laičnemu pooblaščencu ne more vzdržati. V nadaljevanju pritožba še poudarja, da je tožeča stranka pooblastila odvetnika za zastopanje, da varuje njene koristi, da odvetnik in pooblaščenka nista bila v nikakršnem pravnem razmerju, zato tudi odvetnik ne more vedeti, če je laični pooblaščenec prejel odločbo, od njega pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi vedel, kako ravnati po prejemu sodne odločbe. V kolikor bi držalo stališče sodišča, bi lahko sodišče po členu 37/2 ZPP vročilo sodbo zgolj laičnemu pooblaščencu, ki skladno z določbo 87/3 člena ZPP nima pravice do pritožbe, odvetnik stranke pa o primeru ne bi bil niti seznanjen in stranka bi izgubila svoje pravice. Navedeno pa je v nasprotju z vsemi pravnimi načeli in pravno logiko ter Ustavo RS. Prvostopenjsko sodišče je zato nepravilno uporabilo uporabilo določila 137/2, 112 in 333 člena ZPP, s s čimer je storilo bistveno kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Sodišče je grobo kršilo tudi Ustavo RS in sicer člena 2., člen 5, člena 23. ter 25. člen Ustave, saj pri takšni odločitvi ni mogoče govoriti o pravni državi, ni moč govoriti, da država varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, saj stranki ni zagotovljena pravica do sodnega varstva, predvsem pa ji je bila odvzeta pravica do pravnega sredstva, Pritožba ni utemeljena.

V drugem odstavku 137. člena ZPP, ki ureja vročitev v primeru, ko ima stranka več pooblaščencev, sicer ni izrecno zapisano, da teče rok za vložitev pravnega sredstva od dneva, ko je bila odločba vročena prvemu pooblaščencu. Takšno stališče pa zagovarja tako sodna praksa, kot tudi teorija (prim. V. Rijavec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 553). Zakon pri tem ne dela razlike med pooblaščencem, ki ni odvetnik, in pooblaščencem, ki to je (prim. odločba II Ips 229/97). Z zakonito vročitvijo odločbe pooblaščenki R.P. je tako začel teči petnajstdnevni prekluzivni rok, ki se je iztekel 19.1.2010. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je bila pritožba, ki jo je vložila odvetnica dne 26.1.2010, vložena prepozno. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da odvetnik in pooblaščenka nista bila v nikakršnem pravnem razmerju, da bi odvetnik lahko vedel, če je laični pooblaščenec prejel odločbo pa je potrebno povedati, da je v obravnavanem primeru pooblaščena odvetnica vedela, da tožečo stranko zastopa tudi njena hčerka, saj je bilo pooblastilo za njeno zastopanje vloženo v spis na naroku z dne 15.6.2009, na katerem je bila prisotna tudi odvetnica (list. št. 32 spisa). Ker zakon ne določa, da se sodna odločba vroči le enemu od pooblaščencev, ampak le, da je dovolj, da se vroči le enemu od njih, je bilo v predmetni zadevi mogoče predvideti tudi takšno situacijo. Tako ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo določbe ZPP in Ustavo RS. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo tudi iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede na to, da ni našlo ne pritožbeno uveljavljenih kršitev, ne kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.