Jedro

Ker sta glavni dolžnik in porok navadna (in ne enotna) sospornika, se zastoji v postopku (prekinitev, mirovanje), ki nastopijo le glede enega od njiju, ne nanašajo tudi na drugega sospornika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnikov predlog za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki zavezalo, da morata tožniku plačati 1,012.213,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 216.014,30 SIT od 28.6.1997, od zneska 6.729,40 od 11.6.1997, od zneska 789.470,20 SIT pa od 19.4.1999 dalje, ter mu povrniti 451.928 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2001. Dosojen znesek predstavlja neplačan del dolga prve tožene stranke po posojilni pogodbi s tožnikom z dne 28.10.1996, za katerega odgovarja tudi drugi toženec (v nadaljevanju toženec) kot porok.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kot revizijsko sodišče razume nepregledne in komaj razumljive revizijske razloge revident navaja, da so ugotovitve v nasprotju s tistim, kar potrjuje "blagajniški prejemek" št. 39/98 z dne 27.10.1998. Tožnik je izterjevalca pooblastil za izterjavo celotnega dolga, kar pomeni, da omenjena listina, na kateri je zapisano, da je toženec tožniku poravnal zadnji obrok njegovega posojila, dokazuje izpolnitev celotnega dolga. Tako je zmotna ugotovitev, da naj bi tožnik izterjevalcu zaupal le izterjavo dela toženčevega dolga ter zmoten iz tega izpeljan pravni zaključek, da terjatev ni v celoti prenehala.

V tem postopku tožnik ne zahteva plačilo provizije oziroma stroškov izterjave, pač pa le plačilo dolga iz posojilnega razmerja.

Angažiranje izterjevalcev predstavlja mandatno razmerje, ki velja le med tožnikom in izterjevalci, toženca pa ne zavezuje. Zato je zmotno stališče, da naj bi toženec tožniku poleg obveznosti iz posojilne pogodbe dolgoval še provizijo iz omenjenega mandatnega razmerja.

Toženec namreč ni prevzel še obveznosti, da bo plačal tožnikove izterjevalce. Tudi če bi bil tožnik upravičen angažirati izterjevalce ter bi mu zaradi tega nastali stroški, to ne pomeni, da je izterjava teh stroškov izterjava posojila, saj bi šlo v takem primeru kvečjemu za odškodnino, ki pa je tožnik ne uveljavlja. Če si je tožnikov pooblaščenec ob izplačilu zneskov, ki jih je prejel od toženca, obračunal provizijo, je to storil na podlagi pogodbenega razmerja s tožnikom, ne pa na podlagi dogovora med pravdnima strankama.

Izterjevalec Ž. je nastopal kot tožnikov pooblaščenec. Zato ima plačilo njemu enak učinek kot plačilo tožniku. Revizija nato nadaljuje: "Zaradi tega je razlogovanje sodišča, da ta tožniku ni plačal tega, kar je plačal njegovemu pooblaščencu in zato tudi ne, da s tem, ko si je tožnikov pooblaščenec od sredstev, ki jih je revident dal tožniku, torej tožnikovih sredstev, obračunal provizijo, le temu naj ne bi poravnal posameznega obroka v celoti, v nasprotju tako z izpovedjo tožnika kot tudi revidenta in priče Ž., ki je jasno izpovedal, da je do revidenta kot dolžnika nastopal le kot pooblaščenec tožnika". Nato znova opozarja na pomen "blagajniškega prejemka" št. 39/98 z dne 27.10.1998 ter na obračun z dne 2.11.1998, v katerem je ugotovljeno, da je znašal toženčev dolg 25.000 DEM.

Opozarja še na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo kljub temu, da je bila prva tožena stranka izbrisana iz registra.

Tožnik je odgovoril na revizijo, pri čemer poudarja, da je sodišče pravilno povzelo vsebine listin in izpovedb prič, meni da je materialno pravo pravilno uporabljeno, da neupoštevanje predloga glede ustavitve postopka ni imelo negativnih posledic za toženca ter "se v izogib ponavljanju sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe in obrazložitve sodb obeh sodišč".

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). Revizijski očitki, ki gredo v tej smeri, so zato neutemeljeni. Tako se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z revizijsko grajo dokazne ocene "blagajniškega prejemka" št. 39/98 z dne 27.10.1998 in revizijskimi pogledi na dokazni pomen dejstva, da je v tej listini pripis "zadnji obrok", prav tako tudi ne z revizijskim oporekanjem ugotovitvi, da tožnik izterjevalcu "ni naročil obračuna obresti in izterjave obresti" (sodišče prve stopnje), oziroma, da je sodišče prve stopnje "zapis 'zadnji obrok' na blagajniškem prejemku št. 39/98 z dne 27.10.1998 prepričljivo ocenilo kot oznako, da so pooblaščenci tožnika s tem obrokom zaključili z delom po naročilu tožnika, ne pa za odpust morebitnega preostalega dolga iz naslova glavnice, saj tudi ni bilo izkazano, da bi imeli za to posebno pooblastilo s strani tožnika..." (pritožbeno sodišče).

Revizijsko sodišče sicer soglaša z revizijskim stališčem, da je toženčevo "plačilo Ž. plačilo tožniku". Obveznost mora biti namreč izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik (prvi odstavek 305. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Izterjevalec dolga (čeprav tega izraza zakonodaja ne pozna) pa je (kot že ime pove) nedvomno oseba, ki jo je za izterjavo dolga (kar vsekakor vključuje zlasti sprejem plačila) določil sam upnik. Vendar sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče, ki zoper tak zaključek ni imelo pomislekov) s svojim (zmotnim) pravnim zaključkom, da plačilo izterjevalcu še ne pomeni izpolnitve obveznosti, pač pa šele izterjevalčeva izročitev te izpolnitve upniku, ni neposredno utemeljilo same odločitve o tožbenem zahtevku, pač pa je ta pravni zaključek uporabilo zgolj kot dokazni argument pri presoji listin, ki so v prilogi označene z B-2. Navedlo je namreč, da "sodišče potrdil v prilogi B-2 ni štelo za verodostojna, saj so to potrdila, ki jih je izterjevalec (Ž., R.) podpisal sam, blagajniški prejemki v prilogi A-16 pa so podpisani s strani izterjevalca in tožnika ali njegove žene, zato ti dokazujejo izročitev denarja tožniku". Sicer napačno pravno oceno (da dolžnikova izročitev denarja izterjevalcu sama po sebi še ne zadošča) je tako uporabilo kot utemeljitev zaključka o dejanski dokazni nemoči listin (potrdil v prilogi B-2), torej kot dokazni argument. Čim je tako, pa je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev sodišča prve (in druge) stopnje, katere listine dokazujejo plačila dolga in kolikšna so ta plačila bila.

Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je toženec "dejansko plačal tožniku s posredovanjem izterjevalca 21.690 DEM in 6.827 DEM provizije za izterjevalca, oziroma skupaj ... 28.517 DEM". Pojasnilo je še, "da je izterjevalec od toženca izterjal 3.517 DEM več, hkrati pa si obračunal provizijo, zato je glavnica še vedno ostala odprta v višini 3.310 DEM, v celoti pa so ostale neplačane zamudne obresti".

Revizija sicer meni, da tožnik ni upravičen tudi do povrnitve stroškov izterjave. Vsaj tako revizijsko sodišče razume naslednje revizijske navedbe: "Najem izterjevalcev oz. dogovor, na podlagi katerega so ti opravili v imenu in za tožnikov račun izterjavo, je mandatno razmerje, ki velja med tožnikom in izterjevalci - k temu razmerju pa revident ni pristopil - zato pomeni razlogovanje sodišča, da bi naj bil revident tožniku poleg osnovnega dolga dolžan še provizijo, ki so si jo zaračunali tožnikovi izterjevalci pri opravljanju dogovorjenega posla, ne le zmotno uporabo mat. prava, pravil o mandatnem razmerju, temveč tudi pravil v zvezi s prevzemom dolga. Revident je s tem, ko je sklenil s tožnikom dogovor, da mu bo odplačeval preko njegovih pooblaščencev dolg, namreč sklenil le dogovor, kako mu bo ta dolg poravnal - ne pa prevzel obveznost, da mu bo plačal še njegove izterjevalce". Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta se stranki (tožnik in toženec) dogovorili, da v primeru, če "porok ne bo plačeval obrokov na dogovorjen dan zapadlosti, bo izterjavo tožnik predal privatni firmi brez opozorila in v tem primeru bo porok trpel še stroške izterjave v višini 25% od izterjane vsote". Pritožbeno sodišče pa je v tej zvezi tožencu pravilno pojasnilo: "Obveznost plačila provizije je primarno res obveznost naročnika, torej tožnika, vendar se mu je toženec z dogovorom z dne 28.11.1997 zavezal za plačilo tudi te terjatve, zato je njegov ugovor, da se zneski, ki jih je izročal pooblaščencem, ne bi smeli šteti tudi kot plačilo provizije, neutemeljen". Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili materialno (pogodbeno) pravo, ko sta od plačanih zneskov odbili stroške izpolnitve (prim. tudi 298. člen ZOR) ter tako ugotovili, da je "tožnik od pooblaščencev zaradi odbitja provizije prejel zneske v DEM oziroma v SIT, na dan plačila preračunane v DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije, v skupni višini 21.690 DEM" (pritožbeno sodišče) ter da je zato "glavnica še vedno ostala odprta v višini 3.310.00 DEM, v celoti pa so ostale neplačane zamudne obresti" (sodišče prve stopnje).

Končno je neutemeljen še očitek, da je podana bistvena kršitve določb pravdnega postopka, ker je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo kljub temu, da je bila prva tožena stranka izbrisana iz sodnega registra, tožnik pa je z vlogo po končani obravnavi predlagal ustavitev postopka zoper to stranko. Ker sta glavni dolžnik (iz sodnega registra izbrisana družba A. d.o.o., S.) in porok (toženec) navadna (in ne enotna) sospornika, se zastoji v postopku (prekinitev, mirovanje), ki nastopijo le glede enega od sospornikov (v tem primeru glede tožene stranke A. d.o.o.) ne nanašajo tudi na drugega sospornika (toženca). Postopek je torej prekinjen le glede izbrisanega sospornika.

Ker torej niso podane zatrjevane postopkovne kršitve in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve.

Stroški, ki so z njim nastali, so tako nepotrebni. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikov stroškovni zahtevek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).