Jedro

Zgolj okoliščina, da je tožena stranka tožnikom odredila izvedbo naloge, o kateri so mediji kasneje kritično poročali, ne pomeni, da je kot delodajalec odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi tožnikom nastala zaradi tega poročanja.

V tej zadevi teče individualni delovni spor, v katerem tožniki uveljavljajo odškodninski zahtevek zoper delodajalca, Republiko Slovenijo. Kljub temu, da je tožena stranka v tem sporu Republika Slovenija, delovno sodišče, ki je pristojno za individualne delovne spore med delavci in delodajalci, ni pristojno za obravnavanje tožbe za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe, ki se vloži zoper Republiko Slovenijo. Tožbo iz tega naslova bi morali tožniki vložiti pred pristojnim sodiščem, to je pred sodiščem splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba prvega tožnika se zavrže. Pritožbi drugega in tretjega tožnika zoper izpodbijano sodbo se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek prvega tožnika za plačilo zneska 354.348,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 53.897,58 EUR tečejo od 22. 3. 2007 dalje do plačila in od zneska 300.450,67 EUR od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek drugega tožnika za plačilo zneskov 40.060,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnega zneska 333,83 EUR za čas od 1. 8. 1996 dalje do plačila, ki zapade konec vsakega tekočega meseca od 1. 8. 1996 dalje, za plačilo zneska 300.450,68 EUR z zakonskimi zamudnimi ob 11. 3. 2006 do plačila, zneska 3.004,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo konec vsakega tekočega meseca od 1. 5. 2007 za tekoči mesec od mesečnega zneska 333,83 EUR, za plačilo zneska 4.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo konec vsakega tekočega meseca od 1. 2. 2008 za tekoči mesec od mesečnega zneska 360,00 EUR ter za plačilo zneska 360,00 EUR mesečno od 1. 1. 2009, ki zapade v plačilo najkasneje vsakega 5. v naslednjem mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek tretjega tožnika za plačilo zneska 373.894,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2006 dalje do plačila (točka III izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi povrnejo stroške postopka in sicer prvi tožnik v višini 3.549,44 EUR, drugi tožnik v višini 5.201,84 EUR in tretji tožnik v višini 2.631,44 EUR ter odločilo, da tožniki sami krijejo svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se prvi tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožniki odškodninske zahtevke opirajo na več pravnih podlag. Vsi zahtevki se opirajo le na delovno razmerje pri toženi stranki in dejstvo, da so bili tožniki v D. poslani po ukazu nadrejenih in bi v primeru odklonitve naloge, storili hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki bi imela za posledico prenehanje delovnega razmerja. Podana je vzročna zveza med odrejeno nalogo ter premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli tožniki. Dosedanji kazenski in drugi postopki nakazujejo, da je bila podana protipravnost ravnanja tožene stranke, ki je tožnike poslala v D. z nalogo, da ugotovijo vohunsko dejavnost sodelavcev Ministrstva za A. v škodo Ministrstva za B.. Tožniki so delovali po ukazih nadrejenih, kljub temu pa so bili zaradi izvršene naloge 17 let v medijskem in življenjskem ter poslovnem linču, kar je enkraten primer v slovenski novejši zgodovini. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pretežni del tožbenega zahtevka zastaran, ker so zastaralni roki pričeli teči šele s pravnomočnostjo oprostilne kazenske sodbe. Šele takrat je bilo dokončno ugotovljeno, da tožniki v D. niso delovali protipravno in na lastno pobudo ter da niso prekoračili navodil in pooblastil. Temelj tožbenega zahtevka je izkazan in dokazan s pisnim priznanjem, oziroma pisnim pripoznanjem dolga, kakršno izhaja iz dopisa generalnega sekretarja Ministrstva za A. A.C. z dne 19. 3. 2007. Pisna pripoznava dolga po temelju, predstavlja kvalificirano pripoznavo, ki oživi že zastarano terjatev. V skladu s prvim odstavkom 366. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89) in prvim odstavkom 341. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) se pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima nobenih razlogov glede zgoraj navedenih stališč prvega tožnika. Tožena stranka tožnikom in ostalim udeležencem akcije v D. nikoli ni ponudila materialne, pravne in moralne pomoči, razen kratkotrajne materialne pomoči za stroške odvetnikov. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do skladnih izpovedb prič A.K., D.M., B.K. in R.S.. Te priče so opozorile na številne nepravilnosti in anomalije, ki so bile v S. v spornem obdobju. Napredovanje se ni izvajalo na podlagi znanja, izobrazbe in zaslug, ampak na podlagi sugestij in zahtev vladajočih političnih opcij. Tožniki so v spornem obdobju izpolnjevali vse formalne pogoje za napredovanje, pri čemer so imeli tudi ustrezna priporočila svojih nadrejenih. Osebe, ki so imele diskrecijsko pravico za odločitev glede napredovanja, so sledile navodilom takrat vladajoče politične elite, ki je akterjem iz D. prepovedovala kakršnakoli napredovanja. Tožnik opozarja, da je bil že v letu 1992 postavljen na zelo odgovorno formacijsko dolžnost načelnika varnostnega organa v takratnem ... z nazivom polkovnika. V kolikor ne bi bilo afere D., bi prvi tožnik lahko uspešno nadaljeval vojaško kariero, saj je za to imel odlično izhodišče. Kako bi tožniki morali napredovati, sta sodišču prepričljivo pojasnili priči T.K. in D.M., ki sta pomembni osebnosti v SV. Res je sicer, da je bil prvi tožnik v čin majorja povišan leta 1993, v čin podpolkovnika pa leta 1995, vendar je potrebno upoštevati, da se v SV lahko redno napreduje na približno tri leta, če gre za perspektiven kader, ki je odlično ocenjen. Sicer pa prvi tožnik domneva, da je do napredovanja prišlo, ker je takratni minister za B. v množici predlogov spregledal „sporno ime iz D.“, po tistem pa so bili ministri za B. očitno pozornejši, saj ni prišlo do novih povišanj prvega tožnika. Po prepričanju prvega tožnika je bil 16-letni premor posledica političnih ovir. Prvi tožnik se tudi sprašuje, zakaj ga njegov delodajalec ni hotel napotiti na šolanje, na katerega gredo le zaslužni. Šele pred petimi leti ga je takratni načelnik ... predvidel za generalštabno šolo, kamor bi prvi tožnik z veseljem šel, vendar je tečaj odpadel iz neznanih razlogov. Tožena stranka in sodišče prve stopnje si vsa navedena dejstva napačno tolmačita oziroma jih ne obravnavata z ustrezno mero kritičnosti. Očitna je vzročna zveza med vpletenostjo tožnikov v afero D. in njihovim nenapredovanjem. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbo 3. odstavka 61. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 s spremembami), ki določa, da imajo podčasniki in časniki, ki imajo nižji čin, kot je predpisan za dolžnost, ki jo opravljajo v stalni ali vojni sestavi, pravico do naslovnega čina, ki preneha, ko prenehajo opravljati dolžnost. Prvi tožnik S.K. je imel vseskozi ustrezno izobrazbo ter bistveno več delovnih izkušenj in strokovnega znanja, zaradi česar bi moral napredovati po karierni poti, vsaj tako kot večina pripadnikov SV, ki dejansko sploh niso imeli ustrezne splošne strokovne izobrazbe, oziroma bi moral imeti celo prednost pri napredovanju. Tožena stranka se le pri tožnikih izgovarja na osebne čine, medtem ko so drugi pripadniki SV lahko napredovali, čeprav niso izpolnjevali predpisanih pogojev. Tožniki niso bili postavljeni na višje delovno mesto, ki je pogoj za napredovanje v činu, čeprav so imeli ustrezno splošno in strokovno izobrazbo, bistveno daljše delovne izkušnje, boljše strokovno znanje oziroma specialistična znanja ter predvsem višje osebne čine. Takšno ravnanje tožene stranke je predstavljalo diskriminacijo na škodo tožnikov. Zavajajoče so navedbe tožene stranke v zvezi z nenapredovanjem 153 pripadnikov SV v letu 2009 ter 421 pripadnikov v spornem obdobju. Prvi tožnik opozarja, da je bila številnim pripadnikom SV, ki niso izpolnjevali pogoja splošne strokovne izobrazbe, omogočena karierna pot in napredovanje, le tožnikom se tega ni nikoli spregledalo. Že pred spremembo ZObr so tožniki izpolnjevali vse pogoje za zasedbo delovnega mesta in vse pogoje za razporeditev na višje delovno mesto, ki je pogoj za ustrezno napredovanje v višji čin, zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določbo petega odstavka 81. člena ZObr, saj ni mogoče retroaktivno posegati v pravice pripadnikov SV. Tožnikom ni bila omogočena enaka karierna pot kot ostalim pripadnikom SV in so bili zaradi neupravičenega nenapredovanja prikrajšani pri plači in posledično tudi pri pokojnini. Napačen je tudi stroškovni del izpodbijane sodbe, saj sodišče prve stopnje toženi stranki ne bi smelo priznati celotnih priglašenih stroškov za odgovor na tožbo za vsakega tožnika posebej, ampak za vse tožnike skupaj in nato priznane stroške razdeliti na tri dele. Prvi tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi drugi tožnik zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožba uvodoma graja stališče pritožbenega sodišča v sklepu Pdp 537/2010 z dne 22. 11.2010 o tem, da ni bilo elementa protipravnosti. Pri tem naj bi drugostopenjsko sodišče pozabilo, da je element protipravnosti eden od sestavnih delov obstoja ali neobstoja odškodninske neposlovne obveznosti in da mora biti ta element obrazložen in utemeljen, v sklepu drugostopenjskega sodišča pa take obrazložitve ni. Prav tako protipravnost ni obrazložena v izpodbijani sodbi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da delodajalec tožniku ni odškodninsko odgovoren, češ da so tožniki imeli vsa pooblastila za izvedbo naloge, ki je bila zaradi odmevnosti primera poimenovana „D.“, da niso izkazali, v čem naj bi bilo nedopustno ravnanje tožene stranke ter da kazenski postopek zoper tožnike ni tekel zaradi sodelovanja v nalogi D., ampak zaradi okoliščin, ki so bile izključno na njihovi strani. Takšno stališče je v nasprotju z vsemi izvedenimi dokazi. Tožniki so bili v kazenskem postopku oproščeni obtožbe storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 4. odstavku 143. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami). V kolikor so tožniki sodelovali v nalogi D. z vsemi pooblastili in so jo izvedli v skladu z navodili tožene stranke, potem sploh ni bilo osnove za kazenski postopek. Tukaj so zatajili organi tožene stranke, ki so zoper tožnika sploh uvedli kazenski postopek in pri tem postopku vztrajali. Prvi odstavek 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št 33/91-I) določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Tako Ministrstvo za B. kot državno tožilstvo in redno sodišče so državni organi. Državni organi nikoli ne odgovarjajo za svoje napake, odgovarja pa pravna oseba, v katere sestavi organi delujejo. Ta pravna oseba je država Republika Slovenija. Nevzdržno je, da en državni organ tožnikom odredi naloge in jih ti izvršijo, drugi državni organ pa jih obtoži, da so s tem storili kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere so tiste okoliščine na strani tožnikov, zaradi katerih je zoper njih tekel kazenski postopek. Izpodbijana sodba tako sploh nima obrazložitve o obveznem elementu ugotavljanja odškodninske odgovornosti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Državni organ, pri katerem je drugi tožnik zaposlen, je v dopisu Sekretariata generalnega sekretarja, opr. št. ... z dne 19. 3. 2007 priznal, da je drugi tožnik opravil delo uradne osebe po ukazu nadrejenih in da se je kasneje njegovo delovanje izkazalo za zakonito. Drugi tožnik pri tem tudi citira navedbo tega dopisa, da ni mogoče zanikati vzročne zveze med konkretnim kazenskim postopkom in pretrpljenim strahom pred izgubo zaposlitve ter vplivom na zdravstveno stanje vlagatelja ter da je kazenski postopek pomenil oviro v vojaški karieri drugega tožnika. Sodišče prve stopnje, pa tudi pritožbeno sodišče sta pri oceni te listine zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj sta le pavšalno zavrnili verodostojnost javne listine. Zoper vsebino javne listine je sicer dopusten ugovor, vendar mora biti utemeljen, obrazložen in v dokaznem postopku ocenjen. Oprostilna kazenska sodba je pravnomočna, zato ni dopustna nobena druga interpretacija o drugačnem dejanskem stanju in drugačnem položaju. Protipravni odvzem prostosti je kaznivo dejanje, ki ga ugotavlja sodišče. V celotnem kazenskem postopku, ki se je vodil pod opr. št. II K 8/2001 je bilo izkazano, da ni bilo protipravnosti. Za škodo, ki jo je utrpel tožnik, je lahko odgovorna le država Republika Slovenija, zato je nevzdržno, da se sodišče prve stopnje sklicuje na vlogo Ministrstva za B. kot delodajalca in vlogo sodišča in državnega tožilstva. Protipravnost je lahko posledica delovanja enega ali drugega državnega organa, odgovoren pa je samo eden in to je država Republika Slovenija. Samo država je lahko stranka v postopku, zato je nevzdržno, da se delovanje državnih organov razcepi in se potem zatrjuje, da ni odgovornosti države kot matice državnih organov. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na zastaranje odškodninskega zahtevka. Zakon sicer res ne prepoveduje, da obtoženec tudi med kazenskim postopkom vloži tožbo, s katero zahteva plačilo odškodnine, ki mu je nastala, ker je bil zoper njega vložen kazenski postopek. Zakon sicer res ne prepoveduje vložitev takšne tožbe, vendar se bo vsako sodišče ogradilo od tožnikovega zatrjevanja, da je po nedolžnem v kazenskem postopku. Šele, ko je obtoženec pravnomočno oproščen, se izkaže, da je bil kazenski postopek neutemeljen. Šele takrat obtoženec odškodninski zahtevek utemelji z dejstvom, da zoper njega poteka neutemeljen kazenski postopek. Zaključek kazenskega postopka je v skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ predpogoj za začetek teka zastaranja. To je osnova za tožbeni zahtevek, ki izhaja iz nespornega izhodišča, da so drugega tožnika neupravičeno obravnavali, šikanirali in tudi kaznovali na osnovi kazenskega postopka, ki se je izkazal za neutemeljenega. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da drugi tožnik sploh ni vložil zahtevka pred vložitvijo tožbe. V pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2009 je drugi tožnik izrecno navedel, da je svoj zahtevek zaradi postopka D. vložil z dopisom z dne 1. 7. 2005 in pri tem navedel, da ta dopis prilaga. Sodišče prve stopnje je to vlogo prejelo in tožnika ni pozvalo, da je vloga pomanjkljiva, ker ni priložen dopis z dne 1. 7. 2005. Tudi zakoniti zastopnik tožene stranke ni niti z besedo omenil, da ni prejel dopisa drugega tožnika z dne 1. 7. 2005. Navedeno pomeni, da dejstva, ki jih tožena stranka ni prerekala, veljajo za izkazana in dokazana, zato so neutemeljene vse navedbe o zastaranju. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj se je v izpodbijani sodbi odločilo drugače, kot v prej izdani vmesni sodbi. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj več ne verjame predhodno izvedenim dokazom. Glede nenapredovanja drugega tožnika pa pritožba opozarja, da so zavajajoče navedbe tožene stranke, da je bilo v letu 2009 ugotovljenih 153 primerov, ko pripadniki niso imeli ustrezne izobrazbe za delovno mesto in da je veliko takih, ki so izpolnjevali pogoj izobrazbe, pa vseeno niso bili povišani. Delodajalec ne bi smel v nobenem primeru delavca postaviti na delovno mesto, če ne izpolnjuje predpisanih pogojev, obenem pa pripadnik SV, ki izpolnjuje pogoj za napredovanje, mora napredovati, saj je v nasprotnem primeru podano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja. Tožniki so imeli ustrezno splošno strokovno izobrazbo, bistveno daljše delovne izkušnje, boljša ustrezna vojaška strokovna znanja oziroma specialistična znanja ter predvsem višje osebne čine, pa kljub temu niso bili postavljeni na višje delovno mesto, ki je pogoj za napredovanje v činu. Takšno ravnanje v vsakem primeru predstavlja diskiminacijo ter očitno tudi kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je drugi tožnik izpolnjeval pogoje za povišanje, vendar je potrebno ugotoviti, da pri drugem tožniku ni šlo za povišanje, temveč za znižanje. Drugi tožnik je bil major in je službovanje končal kot nadporočnik. Pri drugem tožniku je šlo za degradacijo, ki je dopustna le v primeru, če je nekdo nesposoben ali stori hujše kršitve delovnih dolžnosti. Drugi tožnik pa ni bil nesposoben in tudi ni storil nobene kršitve. V konkretnem primeru odločitev o napredovanju v višji čin in višji položaj ne more biti stvar odločitve na podlagi pravice do prostega preudarka. Napredovanje v višji čin je organizirano tako, da pripadnik SV lahko napreduje le v primeru, če je dejansko postavljen oziroma razporejen na višje delovno mesto. Delodajalec je dolžan preveriti, kateri pripadniki imajo prednost pri napredovanju oziroma pri razporeditvi na višje delovno mesto, česar delodajalec v primeru tožnikov nikoli ni storil. Celo več, tožniki so bili deležni neposredne oblike diskriminacije s tem, da jim je bila onemogočena karierna pot. Pritožba opozarja na izpovedbo priče D.M. o izredni dragocenosti prvega in drugega tožnika za varnostno obrambni sistem. Navaja tudi izpovedbo priče R.S. o tem, da sta bila drugi tožnik in priča razporejena na isto delovno mesto, kar pomeni, da sta bila na enem sistemiziranem delovnem mestu zaposlena kar dva. To je res nekaj nenavadnega, saj vsak opravlja naloge na svojem delovnem mestu. Priča R.S. je imel čin majorja in je delal na misijah v tujini, v letu 2004 pa je bil degradiran in premeščen v čin poročnika. Če to ni nezakonitost, potem je res težko razumeti, kaj bi bilo potrebno predložiti in obrazložiti, da bi sodišče razumelo, kaj je degradacija, kaj je protipravnost in kaj je nezakonitost. Neutemeljeno je sklicevanje na določbo petega odstavka 88. člena ZObr o tem, da se za zasedbo delovnega mesta časnika zahteva najmanj VII. stopnja splošne strokovne izobrazbe. Upoštevati je potrebno stanje pred uveljavitvijo tega zakona in obstoječe pravice, saj v te ni mogoče posegati na retroaktiven način. Drugi tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče razpiše obravnavo, pri čemer naj se ta opravi pred drugim senatom, kot pa je odločal v tem sporu s sklepom Pdp 537/2010 ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku drugega tožnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Enako kot prvi in drugi tožnik tudi tretji tožnik zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tretji tožnik pri opravljanju delovne naloge ni storil nobene kršitve in da je svojo dolžnost opravil v skladu s pravili službe in zakona, kar je bilo ugotovljeno tudi v kazenskem postopku. Nedopustnost ravnanja tožene stranke ni v tem, kar trdi sodišče prve stopnje, to je, da je tožnikom odredila nalogo in da so tožniki imeli vsa pooblastila za izvedbo te naloge ter da so bili v kazenskem postopku zaradi okoliščin na svoji strani. Nedopustnost je v tem, da je Ministrstvo za A. preko svojega tajnega sodelavca delovalo proti obrambnim silam države, tožniki pa so samo izpolnili vojaški ukaz. Okrožno državno tožilstvo je leta 1994 kazensko ovadbo zoper tožnike zavrglo, v letu 2000 pa je ista institucija vložila obtožnico, ne da bi v tem času na dan prišla kakšna nova dejstva ali dokazi. Kazenski pregon glede temeljnega kaznivega dejanja je v tem času že zastaral, za kvalificirano obliko kaznivega dejanja pa ni bilo nobene podlage, kot se je izkazalo kasneje. Od samega začetka kazenskega postopka je bilo popolnoma jasno, da ni šlo za ugotavljanje krivde tožnika, ampak za politični proces. Takšno ravnanje je v pravni državi protipravno in popolnoma nesprejemljivo. Navedba, da so bili tožniki v kazenskem postopku izključno zaradi okoliščin na njihovi strani in da tožena stranka ne nosi nobene odgovornosti, je čisto sprenevedanje in velika krivica. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povsem drugače ocenilo dopis Ministrstva za A. z dne 19. 3. 2007, kot pa je to storilo v poprej izdani vmesni sodbi. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo, čeprav so vsa dejstva ostala ista in v novem postopku ni bil izveden noben drug dokaz. Državni pravobranilec dela na podlagi pooblastil in navodil subjektov, ki jih zastopa, zato je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da do sklenitve sporazuma ni prišlo, ker se Državno pravobranilstvo z njim ni strinjalo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki zgolj sledi stališču pritožbenega sodišča, o tem da je terjatev tretjega tožnika že zastarana. Zastaranje prične teči prvi dan po dnevu, ko je tožnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožniki so bili pravnomočno oproščeni vseh obtožb šele s sodbo Višjega sodišča z dne 22. 3. 2004, do takrat pa je tožnikom škoda nastajala, vse od 20. 3. 1994. Sicer pa tudi sodišče prve stopnje uporablja izraz nastajanje škode, kar pomeni, da razume, da škoda lahko nastaja daljše časovno obdobje. Šele s pravnomočno končanim kazenskim postopkom so bili znani vsi elementi za odškodnino. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni mogel napredovati, ker ni izpolnjeval pogoja izobrazbe. V tem sporu je potrebno upoštevat prehodno določbo 2. odstavka 109. člena ZObr o tem, da morajo tisti, ki ne izpolnjujejo pogojev glede izobrazbe, ustrezno izobrazbo pridobiti v desetih letih po uveljavitvi zakona. V prehodni določbi 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi (ZObr-C, Ur. l. RS, št. 47/2002) je bilo določeno, da se tisti, ki ne izpolnjuje pogojev iz 109. člena ZObr in se ne šola, razporedi na dolžnost, ki ustreza njegovi izobrazbi. V prehodnih in končnih določbah petega odstavka 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakon o obrambi (ZObr-D, Ur. l. RS, št. 40/2004) pa je bil določen rok 14. 1. 2009, do katerega morajo delavci na obrambnem področju pridobiti ustrezno manjkajočo izobrazbo, če želijo zadržati delovno mesto, ki ga zasedajo. Navedeno pomeni, da so zaposleni pri toženi stranki imeli pravico, da do leta 2009 pridobijo ustrezno izobrazbo, kar pomeni, da izobrazba ni bila ovira za napredovanje. Obenem to pomeni, da napredovanje v višje čine tudi brez formalne izobrazbe ni bilo nezakonito, ob pogoju pridobitve ustrezne izobrazbe do januarja 2009. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so se v tistem obdobju razporeditve v SV opravljale le na predlog nadrejenih oziroma poveljujočih. Časniki in podčasniki so bili razporejeni na različna delovna mesta, čeprav niso izpolnjevali pogojev glede izobrazbe. Tretji tožnik je imel ustrezne delovne izkušnje in strokovno znanje, pa nikoli ni bil razporejen na višje delovno mest, kar je bil pogoj za napredovanje v činu. Tožniku je bila onemogočena vojaška karierna pot, kar so potrdile vse zaslišane priče. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniki niso napredovali, ker nikoli niso podali zahteve za napredovanje. Tretji tožnik se sprašuje, kako bi lahko samega sebe predlagal za višje delovno mesto, ko se je celo bal za svojo službo. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na to, da od leta 1996 421 pripadnikov SV ni napredovalo. Navedeni bi morali biti razlogi, zakaj ti posamezniki niso napredovali. Iz dokaznega postopka izhaja, da bi tožniki v primerjavi z ostalimi sodelavci morali napredovati, kar pomeni, da niso bili obravnavani enako in da jim je tožena stranka onemogočila karierno pot. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, temveč je tožnikov zahtevek za plačilo škode po drugih pravnih podlagah zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo. Tretji tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče na podlagi obravnave pred spremenjenim senatom izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka odgovorna za vso materialno in nematerialno škodo, ki je nastala tožnikom v zvezi z zadevo D., podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba prvega tožnika je nepopolna, pritožbi drugega in tretjega tožnika pa sta neutemeljeni.

- K pritožbi prvega tožnika V skladu s 335. členom ZPP mora vsaka pritožba obsegati: navedbo sodbe, zoper katero se vlaga; izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Pri tem sta navedba sodbe, zoper katero se vlaga pritožba in podpis pritožnika, obvezni sestavini, saj je brez njiju pritožba nepopolna (tretji odstavek 343. člena ZPP) in jo mora predsednika senata sodišča prve stopnje zavreči brez naroka (prvi odstavek 343. člena ZPP). Iz priložene ovojnice je razvidno, da je pritožbo prvega tožnika vložil njegov pooblaščenec, zato bi zadoščalo, da bi jo podpisal pooblaščenec. Podpis pooblaščenca, še zlasti odvetnika, se običajno nahaja v rubrumu, pod navedbo pooblaščenca, skupaj z odtisnjenim žigom odvetnika. Vendar pa pritožba prvega toženca ni opremljena s podpisom (in tudi ne z žigom), niti v rubrumu, niti na koncu vloge. Pritožbeno sodišče je preverilo tudi, ali je morda podpisan izvod pritožbe, ki je bil v odgovor vročen nasprotni stranki, vendar je iz kopije, ki jo je poslalo državno pravobranilstvo razvidno, da je bil nepodpisan tudi drugopis pritožbe. V postopku s pritožbo se ne uporabljajo določbe ZPP o popravljanju nepopolnih vlog. V 1. odstavku 343. člena ZPP je izrecno predvideno, da predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka zavrže pritožbo, ki ji manjkata nujni sestavini, to je navedba sodbe, zoper katero se vlaga ali podpis pritožnika. Sodišče prve stopnje tega ni storilo, zato je na podlagi 352. člena ZPP nedovoljeno pritožbo zavrglo pritožbeno sodišče. - K pritožbi drugega in tretjega tožnika Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člen ZPP je po mnenju drugega tožnika podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o protipravnosti kot enemu od elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke. Vendar je ta pritožbena navedba protispisna. Tožniki so navajali več vidikov nedopustnosti ravnanja tožene stranke (odreditev naloge D., vodenje kazenskega postopka zoper tožnike, diskriminacija pri napredovanju). Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo do vsakega od teh vidikov. Tako se je glede odreditve sodelovanja v nalogi D. postavilo na stališče, da so tožniki imeli vsa pooblastila za izvršitev naloge, da so jo izvedli po navodilih tožene stranke in da z ničemer ni izkazano nedopustno ravnanje tožene stranke. Izpodbijana sodba ima tudi povsem jasne razloge o tem, da zgolj zaradi tega, ker tožniki niso napredovali, ni možno govoriti o diskriminaciji, saj drugi in tretji tožnik (pritožba prvega tožnika je zavržena) nista izpolnjevala zakonskih pogojev za napredovanje, razen tega pa tožnika tudi nista izrabila notranjega varstva pravic. Navedeno seveda hkrati pomeni, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ker drugemu in tretjemu tožniku ni zagotovila napredovanja. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi jasno stališče, zakaj tožena stranka ne more odgovarjati za škodo, ki naj bi tožnikom nastala zaradi poročanja medijev, pa tudi, zakaj tožena stranka (v delovnem sporu) ni pasivno legitimirana za škodo, ki naj bi tožnikom nastajala zaradi neutemeljenega kazenskega postopka.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, temveč je tožnikov zahtevek za plačilo škode po drugih pravnih podlagah zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, pritožbi smiselno uveljavljata tako pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (pavšalnost obrazložitve), kakor tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (neizvedba predlaganih dokazov). Vendar pa sta oba očitka neutemeljena. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za zavrnitev zahtevkov obeh tožnikov po vseh pravnih podlagah, ki sta jih uveljavljala, zato pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam o pavšalnosti teh razlogov. Bistvena je ugotovitev, da toženi stranki glede očitanega ravnanja v zvezi z napredovanjem, izobraževanjem in usposabljanjem obeh tožnikov ni mogoče očitati protipravnosti ter da ravnanje tožene stranke ni bilo diskriminatorno in zato posledično tožena stranka tudi ni odgovorna za škodo, ki naj bi tožnikom nastala zaradi nenapredovanja in jima tudi ni dolžna izplačati odškodnine zaradi diskriminacije. Ob takšnem stališču pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov s postavitvijo izvedenca psihiatra oziroma izvedenca finančne stroke, saj v kolikor ni protipravnosti, ni potrebno ugotavljati škode, to je pretrpljenih duševnih bolečin oziroma prikrajšanja pri plači in pokojnini.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila po stališču drugega tožnika podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje le pavšalno zavrnilo verodostojnost javne listine, to je dopisa generalnega sekretarja Ministrstva za B. z dne 19. 3. 2007. Drugi tožnik sicer ni pojasnil, katero določbo ZPP je sodišče prve stopnje s tem kršilo. Očitek o pavšalnosti bi lahko pomenil uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP; sklicevanje na javno listino pa uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 224. členom ZPP. Vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča navedeni kršitvi nista podani. Izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da navedeni dopis ne pomeni izvensodne pripoznave temelja zahtevka, kar so tožniki uveljavljali ves čas postopka. Drugi tožnik se s takšno dokazno oceno očitno ne strinja, vendar navedeno ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v zvezi z dopisom generalnega sekretarja Ministrstva za B. z dne 19. 3. 2007 ni upoštevalo dokaznega pravila iz 224. člena ZPP. Prvi odstavek 224. člena ZPP določa, da javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Vendar morata biti zato izpolnjena dva pogoja, to je, da je listina izdana v predpisani obliki in da jo izda državni organ v mejah svoje pristojnosti oz. samoupravna lokalna skupnost, družba ali druga organizacija ali posameznik, ki ima z zakonom poverjeno javno pooblastilo. Listino je sicer res izdal državni organ, vendar ni izdana niti v predpisani obliki niti na podlagi v posebnem predpisu določene pristojnosti državnega organa, temveč je bila izdana kot obvestilo pooblaščencu drugega tožnika o tem, da so generalnemu državnemu pravobranilcu poslali v preučitev predlog poravnave v dogovorjeni višini. V nadaljevanju generalni sekretar povzema, kako so predlog utemeljili, kar je razvidno iz navedb kot so: „v predlogu smo navedli, da je obstajal izrazit strah“; in „posebej smo izpostavili dejstvo, da se je predlagatelj znašel v opisanem položaju ...“ itd.. Očitno je, da gre za listino, ki jo je generalni sekretar izdal v zvezi z opravljanjem funkcije tožene stranke kot delodajalca, od katerega delavec zahteva odškodnino za povzročeno škodo. Po logiki, kakršno ponuja pritožba, bi bila tožena stranka torej pristojna za izdajanje javnih listin o pretrpljenem strahu, psihičnih bolečinah, vplivu kazenskega postopka na strah in zdravstveno stanje, kar pa ni res. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je navedeno listino obravnavalo kot vsako drugo listino in ni izhajalo iz dokaznega pravila iz 1. odstavka 224. člena ZPP, ki velja le za javne listine, ki morajo izpolnjevati vse z zakonom predvidene pogoje.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da dopis generalnega sekretarja MO z dne 19. 3. 2007 ne pomeni pisne pripoznave zastarane obveznosti v smislu določbe 341. člena OZ. Pisna pripoznava po citirani določbi pomeni, da mora dolžnik upniku izjaviti, da obveznost obstoji, vendar navedeni dopis takšne izjave ne vsebuje. Gre le za dopis pooblaščencu drugega tožnika o tem, kaj je tožena stranka predlagala v okviru pogajanj za sklenitev sporazuma o določitvi odškodnine, do katerega potem dejansko ni prišlo. Glede na navedeno te izjave tudi ni mogoče šteti za pripoznavo dolga v smislu določbe 364. člena OZ.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z domnevno nepravilnim postopanjem sodišča prve stopnje v zvezi s pripravljalno vlogo drugega tožnika z dne 2. 2. 2009. V tej vlogi naj bi drugi tožnik navedel, da je svoj zahtevek zaradi afere D. vas vložil z dopisom dne 1. 7. 2005 ter izrecno navedel, da ta dopis tudi prilaga. Zmotno je stališče drugega tožnika, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati, da popravi pomanjkljivo vlogo, ker pripravljalnemu spisu ni bil priložen dopis z dne 1. 7. 2005. Vloga ni pomanjkljiva, če niso priložene vse listine, ki se v njej navajajo, razen če gre za listine, ki jih je treba določeni vlogi obligatorno priložiti. Vendar pa zatrjevana listina z dne 1. 7. 2005 ni takšna. Razen tega je očitek tudi vsebinsko neutemeljen. Drugi tožnik v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2009 ne navaja nikakršnega svojega zahtevka, ki bi ga naslovil na toženo stranko, pač pa navaja, da je sam pridobil podatke ter nato našteva pridobljene listine, med temi je tudi „dopis Ministrstva za B. z dne 1. 7. 2005“ in ta listina je bila vlogi tudi priložena ter se v spisu nahaja kot priloga A33. V resnici ne gre za zahtevek tožnika, temveč za dopis tožene stranke naslovljen na tožnika v zvezi z obračunom tožnikove plače na funkciji namestnika poveljnika enote S. v .... Navedeno pomeni, da drugi tožnik z domnevnim zahtevkom z dne 1. 7. 2005 neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z zastaranjem dela tožbenega zahtevka. Glede na vse navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugi tožnik ni dokazal, da bi pri toženi stranki pred vloženo tožbo podal odškodninski zahtevek. Zato je zmotno smisleno sklicevanje drugega tožnika na določbo 2. odstavka 214. člena ZPP, po kateri se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, saj drugi tožnik v vlogi z dne 2. 2. 2009 sploh ni zatrjeval dejstev, ki jih sedaj navaja v pritožbi.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, glede zastaranja terjatev. Zastaranje ni pričelo teči šele s pravnomočno zaključenim kazenskim postopkom, kot zmotno uveljavljajo tožniki. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je vpliv kazenskega postopka na zastaranje odškodninskih zahtevkov predviden le v primeru, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok. V takšnem primeru odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Ta določba v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj kazenski postopek ni tekel zoper toženo stranko, temveč zoper tožnike. V veljavni zakonodaji ni nobene podlage za stališče, da je šele konec kazenskega postopka tožnikom omogočilo vložitev tožbe. Tožbene navedbe o tem, da je šele pravnomočno končan kazenski postopek oškodovancu omogoča, da odškodninski zahtevek utemelji z dejstvom, da je zoper njega potekal neutemeljen kazenski postopek sicer drži, ko gre za odškodninske zahtevke po 1. odstavku 358. člena ZKP. Vendar v tej zadevi ne gre za tak zahtevek, saj tožniki tožijo delodajalca. Ob ugotovitvi, da je tretji tožnik odškodninski zahtevek pri toženi stranki podal 20. 9. 2006 je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so zastarane terjatve iz naslova glavnice, ki so zapadle do 20. 9. 2001 ter, da je zastarala obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti za čas do 20. 9. 2003. Glede na ugotovitev, da drugi tožnik ni dokazal, da bi odškodninski zahtevek na toženo stranko naslovil že pred vložitvijo tožbe, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstva da je bila tožba vložena 22. 3. 2007, pravilno štelo, da je zastaran zahtevek za glavnico do 22. 3. 2002 in za zakonske zamudne obresti do 22. 3. 2004. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na določbo 2. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) ter glede oz. 376. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ 29/78, 39/85 in 57/89). Glede zastaranja občasnih terjatev, med katere sodijo tudi terjatve iz naslova obresti pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbo 1. odstavka 347. člena OZ oz. 1. odstavka 372. člena ZOR.

Tožniki so ob gmotni škodi, ki naj bi jo utrpeli, ker zaradi zadeve D. niso napredovali, uveljavljali so tudi negmotno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti ter okrnitve osebnostnih pravic, pri tem so navajali zelo različne temelje odškodninske odgovornosti tožene stranke od diskriminacije do neutemeljenega vodenja kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je za vsako od teh škod prepričljivo pojasnilo, zakaj zahtevek ni utemeljen in pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more biti odgovorna za negmotno škodo, ki naj bi jo tožniki utrpeli zaradi negativnega poročanja v medijih o zadevi D.. Za takšno škodo bi lahko bili odgovorni kvečjemu mediji, v kolikor bi bilo njihovo poročanje neresnično oz. žaljivo. Zgolj okoliščina, da je tožena stranka tožnikom odredila izvedbo naloge, o katerih so mediji kasneje kritično poročali ne pomeni, da je delodajalec odškodninsko odgovoren za škodo, ki naj bi tožnikom nastala zaradi objav v medijih. Tožniki tudi sami poudarjajo, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da njihovo ravnanje ni bilo protipravno, kar pomeni, da ni bilo protipravno niti ravnanje tožene stranke. Odgovornost tožene stranke namreč pomeni odgovornost za pri njej zaposlene delavce, torej v našem primeru odgovornost za tožnike in tudi njihove nadrejene. Zaradi navedenega je nerazumljivo, zakaj tožniki v pritožbi izpodbijajo stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki v zvezi z napotitvijo tožnikov na akcijo, ni možno očitati protipravnosti. Tožniki tudi nikoli niso zatrjevali, da je bilo protipravno ravnanje njihovih nadrejenih, ki so jim odredili nalogo in kaj takšnega tudi ni bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je v tem sporu moralo odločati tudi o povrnitvi škode zaradi neupravičene obsodbe, češ da je za škodo, ki jo je utrpel tožnik lahko odgovorna le država Republika Slovenija, zaradi česar naj bi bilo nevzdržno, da se sodišče prve stopnje sklicuje na vlogo Ministrstva za B. kot delodajalca in na drugi strani na vlogo sodišč in državnega tožilstva. V tej zadevi teče delovni spor iz točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Delodajalec je v tem sporu sicer res Republika Slovenija, vendar to ne pomeni, da bo delovno sodišče, ki je pristojno za individualne delovne spore med delavci in delodajalci, pristojno tudi za obravnavanje tožbe za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe, ki se jo v skladu s 3. odstavkom 540. člena ZKP sicer prav tako vloži zoper Republiko Slovenijo. To tožbo se vloži pred pristojnim sodiščem, ki pa ni delovno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti.

Z navedbo, da drugi in tretji tožnik zaradi afere D. vas nista nepredovala, tožniki uveljavljajo kršitev prepovedi diskriminacije ter zahtevajo povrnitev škode, ki jim je zaradi tega nastala. V takšnih primerih velja obrnjeno dokazno breme, delodajalec je tisti, ki mora dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oz. prepovedi diskriminacije. Tožena stranka je uspela dokazati, da tožniki v spornem obdobju niso izpolnjevali formalnih pogojev za napredovanje, zato ni mogoče govoriti o diskriminaciji oz. o tem, da tožniki zaradi sodelovanja v akciji D. niso napredovali. Ob ugotovitvi, da ima drugi tožnik VI. stopnjo izobrazbe in da se za vse častniške dolžnosti v SV od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur. l. RS, št. 47/2002) zahtevala najmanj visoka strokovna šola, je potrebno ugotoviti, da tožnik v tem obdobju ni mogel napredovati, že zaradi tega, ker ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja za opravljanje častniške dolžnosti. Podobno velja tudi glede tretjega tožnika, ki je med zaposlitvijo pri toženi stranki (leta 1996) sicer pridobil V. stopnjo izobrazbe, vseskozi pa je bil razporejen na častniške dolžnosti oziroma formacije, za katero ni izpolnjeval osnovnega pogoja strokovne izobrazbe. Tožnik namreč navaja, da je leta 1994 postal podporočnik, kar se je kasneje prevedlo v poročnika, kar je bil tudi čin, ki ga je tožnik zasedel, ko je bil v postopku zaslišan kot stranka. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na Uredbo o činih in povišanjih Slovenske vojske (Ur. l. RS, št. 99/2002 s spremembami), ki v 9. členu določa, da je podčastnik, častnik, general ali admiral v stalni sestavi SV lahko povišan v neposredno višji čin, če izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje (z zakonom predpisan pogoj pa je tudi ustrezna stopnja izobrazbe).

Tretji tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da je v skladu s 26. členom ZObr-D imel pravico, da si do 14. 1. 2009 pridobi manjkajočo stopnjo strokovne izobrazbe. Peti odstavek 26. člena ZObr namreč omogoča, da delavci na obrambnem področju, ki ne izpolnjujejo pogojev glede strokovne izobrazbe, so pa ob uveljavitvi zakona (5. 5. 2004) vpisani v ustrezni izobraževalni program za pridobitev manjkajoče stopnje izobrazbe oziroma se v ta program vpišejo v šestih mesecih po uveljavitvi zakona, obdržijo razporeditev na formacijsko dolžnost oziroma delovno mesto, s pogojem, da ustrezno stopnjo izobrazbe pridobijo najkasneje do 14. 1. 2009. Ta določba je torej lahko podlaga za ohranitev razporeditve na delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost, ne more pa biti podlaga za dolžnost tožene stranke, da takšnemu delavcu zagotovi napredovanje na drugo delovno mesto oziroma formacijsko dolžnost, za katero delavec prav tako ne bi izpolnjeval zahtevanih pogojev glede izobrazbe.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi tožena stranka pravico do napredovanja kljub neizpolnjevanju izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta oziroma dolžnosti, na katero bi drugi in tretji tožnik lahko napredovala, morala zagotoviti iz naslova varovanja pridobljenih pravic. Prehodne določbe predpisov s področja obrambe (kakršen je npr. že zgoraj citirana določba 26. člena ZObr-D), ki se nanašajo na zagotavljanje pridobljenih pravic, nikjer ne določajo, da te pravice vključujejo tudi pravico do napredovanja na višje delovno mesto ali formacijsko dolžnost, za katero delavec ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Sam institut varovanja pridobljenih pravic namreč lahko pomeni le ohranitev že pridobljenih pravic, ne pa tudi osnove za pridobivanje novih pravic, ki sicer takšnemu upravičencu ne gredo.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tudi nenapredovanje tožnikov, ki je podlaga njihovega odškodninskega zahtevka, spada med pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih tožniki morali uveljavljati pri delodajalcu, česar pa niso storili. S tem v zvezi se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na določbe 72. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št 15/90), 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002) ter 100.a člena ZObr. Tožniki bi v kolikor tožena stranka ne bi ugodila njihovim zahtevkom za varstvo pravic lahko vložili tožbo, s katero bi dokazovali, da niso napredovali iz diskriminatornih ali šikanoznih razlogov. Okoliščina, da so pri toženi stranki domnevno napredovali tudi zaposleni, ki niso izpolnjevali zakonskega pogoja ustrezne izobrazbe ne pomeni, da je to lahko osnova za odškodninsko odgovornost tožene stranke, ker tudi tožniki niso napredovali na takšen nezakonit način.

Za odločitev v tem sporu niti ni bistveno zakaj v čine ni napredovalo 421 pripadnikov SV, med katerimi so bili tudi takšni, ki so imeli formalne pogoje za povišanje činov, saj je ta podatek bil uporabljen zgolj kot ilustracija zato, da napredovanja niso avtomatska in da ne zajemajo vseh pripadnikov SV. Tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe citiranih določb ZObr, uredbe o podeljevanju činov, o poviševanju in odzemov činov v Slovenski vojski ter uredbe o činih in povišanju v Slovenski vojski izhaja, da je zaposleni ob izpolnjevanju pogojev lahko povišan, ni pa to obvezno.

Glede na to, da toženi stranki v zvezi z nenapredovanjem tožnikov ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, tožena stranka tudi ne more biti odgovorna za škodo, ki naj bi tožnikom v zvezi s tem nastala, tako tudi ne za škodo, ki naj bi jo utrpeli zaradi domnevnega prikrajšanja pri pokojnini.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi se tožniki tudi glede drugih podlag za zatrjevano škodo (prikrajšanja pri izobraževanju, zavrnitev prošnje za stanovanja, odpoklic iz misije) morali pritožiti pri toženi stranki in bi šele takšna izkoriščana notranja pot lahko prevedla do ocene o upravičenosti ali neupravičenosti ravnanja tožene stranke. Sicer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravica do izobraževanja ni absolutna in je odvisna od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni tako na strani delavca, kot na strani delodajalca. Razen tega so bile navedbe o neomogočanju udeležbe pri izobraževanju pavšalne in nekonkretizirane, zato toženi stranki dejansko ni mogoče očitati, da je pri tem ravnala protipravno. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so neizkazane navedbe drugega tožnika o škodi, ki naj bi mu nastala zaradi znižanja koeficienta za nazaj, zaradi česar je moral vzeti posojilo in o tem da je bila prošnja za stanovanje vnaprej zavrnjena ter da so ga tik pred odhodom na misijo odpoklicali in da ni jasno niti to, kdaj naj bi se posamezni dogodek zgodil oziroma kakšne so bile okoliščine v zvezi s tem.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek drugega in tretjega tožnika za plačilo vtoževanih zneskov, saj je ugotovilo, da ni protipravnosti ravnanja tožene stranke v zvezi s škodo, ki naj bi tožnikoma nastala. V skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ oziroma 154. člena ZOR je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za odškodninski delikt morajo biti podani vsi štirje elementi, t.j. škoda, nedopustno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Ti pogoji morajo biti podani kumulativno, če manjka le eden od njih, ni odškodninske odgovornosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo drugega in tretjega tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki s pritožbami niso uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.