Jedro

Za začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah, še posebej če gre za objektivni zastaralni rok, zavedanje o protipravnosti storilčevega ravnanja ni pomembno. Prav tako začetek teka objektivnega zastaralnega roka ne more biti odvisen od predhodne ugotovitve, ali niso morebiti tožniki sami ravnali protipravno. Če sta drugi in tretji tožnik ugotavljala, da sta bila vse od leta 1994 dalje oškodovana, se ne moreta sklicevati na nastanek škode šele v času, ko sta bila v kazenskem postopku pravnomočno oproščena.

Izrek

Revizije se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke prvih dveh tožnikov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v zneskih 300.540,67 EUR in 300.450,68 EUR in za plačilo prikrajšanja pri plači zaradi degradacije v službi, onemogočanja napredovanj in posledično tudi nižjih bodočih pokojninskih prejemkov, zavrnilo pa je tudi odškodninski zahtevek tretjega tožnika v skupni višini 373.894,17 EUR. Svoje odškodninske zahtevke so tožniki utemeljevali s tem, da so bili zaradi sodelovanja v znani akciji D. z dne 20. 3. 1994, kamor so bili v okviru siceršnjih službenih zadolžitev napoteni s strani tožene stranke, dolga leta v javnosti in njihovem bivalnem ter delovnem okolju grobo diskreditirani in šikanirani, čeprav so bili v kazenskem postopku, ki je v zvezi z navedeno akcijo zoper njih tekel več kot deset let, pravnomočno oproščeni očitkov kaznivega dejanja. Sodišče je ugotovilo, da so bili odškodninski zahtevki tožnikov glede zatrjevane škode, ki naj bi nastala do 22. 3. 2002, zastarani, glede na vložitev tožbe 22. 3. 2007. Glede zatrjevanja nepremoženjske škode v posledici medijskega linča tožnikov po presoji sodišča ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožena stranka za negativno poročanje medijev o njihovi delovni nalogi ter kazenskem postopku in za posledice tega poročanja v bivalnih okoljih tožnikov ter za zatrjevane duševne bolečine v zvezi s kazenskim postopkom kot delodajalec ni odškodninsko odgovorna, glede zatrjevanih degradacij in neizvedenih napredovanj v službi pa tožniki pri toženi stranki nikoli niso uveljavljali svojih pravic v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, tako da protipravno ravnanje tožene stranke v zvezi s tem ne obstaja. Tudi sicer pa tožniki niso izpolnjevali pogojev za napredovanje, ker niso imeli ustrezne stopnje izobrazbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega tožnika kot nepopolno zavrglo, ker ni bila podpisana. Pritožbi ostalih dveh tožnikov pa je sodišče kot neutemeljeni zavrnilo in glede zavrnitve njunih zahtevkov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Prvi tožnik vlaga revizijo zoper sklep o zavrženju njegove pritožbe. Navaja, da je njegova pritožba zaključena z navedbo njegovega imena in priimka, tako da se v smislu slovarja slovenskega knjižnega jezika šteje za podpisano. Pri tem se sklicuje tudi na svoj podpis pooblastila odvetniku, ki ga zastopa v tem sporu. Sodišču očita, da mu je z zavrženjem pritožbe kršilo ustavno pravico do sodnega varstva in se sklicuje na razveljavitev drugega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o vračanju vlog v popravo s strani Ustavnega sodišča RS. Sicer pa graja tudi odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevkov.

4. Drugi in tretji tožnik vlagata vsak svojo revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da se sodišče druge stopnje v svoji sodbi ni obrazloženo opredelilo do njunih pritožbenih navedb in neutemeljeno ni sledilo njunima predlogoma za izvedbo pritožbene obravnave. Tožena stranka je v dopisu z dne 19. 3. 2007 sama priznala, da so bili tožniki v posledici sodelovanja v akciji D. v. kot delavci neustrezno obravnavani, zaradi česar jim je nastala zatrjevana škoda. To izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Navedeno listino je sodišče tudi sicer neustrezno obravnavalo. V zvezi s tem sodišču očitata nasprotja in nejasne razloge sodbe v smislu bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navajata, da je sodišče zmotno uporabilo zakonske določbe o napredovanju. Pri drugem tožniku niti ni šlo za vprašanje napredovanja, temveč za degradacijo. Nasprotujeta presoji, da je njun zahtevek za plačilo odškodnine za škodo delno zastaran in vztrajata, da je vtoževana odškodnina zapadla v plačilo šele po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki je tekel zoper vse tri tožnike in je bil pravnomočno končan z oprostilno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22. 3. 2004. Šele takrat je bilo ugotovljeno, da ravnanje tožnikov v akciji D. ni bilo protipravno in šele takrat so bili znani vsi elementi za uveljavljanje odškodnine. Drugi tožnik sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi glede na dejstvo, da je sodišče druge stopnje v prvem postopku, ko je odločalo o pritožbah tožnikov zoper zgolj delno zavrnitev tožbenega zahtevka, njihovim pritožbam ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, z izpodbijano sodbo pa potem v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Tretji tožnik pa glede na evidentno dejstvo, da mu je zaradi sodelovanja tožnikov v akciji D. nastala velika škoda, sodišču očita ozko pozitivistična oziroma napačna legalistična izhodišča njegove presoje.

5. Revizije niso utemeljene.

6. Sodišče je ugotovilo, da prvi tožnik svoje pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje ni podpisal, niti ni bila podpisana s strani njegovega pooblaščenca.

7. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZPP mora vložnik vlogo podpisati, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Za izviren podpis vložnika se šteje njegov lastnoročni podpis kot tudi podpis z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Na podlagi 4. točke 335. člena ZPP velja to tudi za podpis pritožbe.

8. Glede na to, da ZPP podpis pritožnika oziroma vlagatelja izrecno ureja v smislu lastnoročnega podpisa, je sodišče ob ugotovitvi, da na pritožbi prvega tožnika, ki je bila sodišču posredovana s priporočeno poštno pošiljko, ni bilo niti njegovega lastnoročnega podpisa, niti podpisa njegovega pooblaščenca – odvetnika, pravilno ugotovilo, da pritožba ni podpisana. Glede na določbo tretjega odstavka 343. člena ZPP je taka pritožba nepopolna. V pravnem pouku prvostopne sodbe je sodišče tožnika izrecno opozorilo, da bo tako nepopolno pritožbo zavrglo, ne da bi vložnika pozvalo, naj jo popravi ali dopolni. Zato sodišče druge stopnje ni kršilo določb ZPP in tožnikove pravice do sodnega varstva oziroma pravice do pravnega sredstva, ko je njegovo nepodpisano pritožbo zavrglo brez vračanja v popravo (1). Glede na to revizija prvega tožnika zoper sklep sodišča druge stopnje o zavrženju njegove pritožbe ni bila utemeljena.

9. Ker sodišče druge stopnje pritožbe prvega tožnika po vsebini utemeljeno ni obravnavalo, sodišče ni moglo upoštevati njegovih revizijskih navedb v zvezi z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov.

10. Tožniki so pred delovnim sodiščem uveljavljali svoje odškodninske tožbene zahtevke do tožene stranke, kot svojega delodajalca, v smislu določb 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Samo o takih odškodninskih zahtevkih je tudi sicer stvarno pristojno odločati specializirano delovno sodišče (5. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1). V postopku so se tožniki v smislu izhodišč za zatrjevano odškodninsko odgovornost tožene stranke sklicevali tudi na neutemeljenost in dolgotrajnost kazenskega postopka, ki je zaradi sodelovanja v akciji D. tekel zoper njih in bil pravnomočno končan z oprostilno sodbo, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1347/2003 z dne 22. 3. 2004. Vendar njihove tožbene navedbe niso dajale podlage za odločanje sodišča o odškodnini in odškodninski odgovornosti tožene stranke v smislu določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO – Ur. l. RS, št. 49/2006 do 38/2012), ki je v času vložitve tožb že veljal. 11. Ob ugovoru zastaranja, podanem s strani tožene stranke, je sodišče na podlagi drugega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma drugega odstavka 376. člena Zakona obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) utemeljeno ugotovilo, da je odškodninska terjatev drugega tožnika glede odškodnine za škodo, domnevno nastalo do 22. 3. 2002, zastarala (glede na vložitev tožbe 22. 3. 2007), prav tako pa je zastarala odškodninska terjatev tretjega tožnika glede odškodnine za škodo, domnevno nastalo do 20. 9. 2001 (glede na formalno uveljavljanje odškodninskega zahtevka pri toženi stranki dne 20. 9. 2006) (2).

12. Na podlagi drugega odstavka 352. člena OZ in drugega odstavka 376. člena ZOR odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih odkar je škoda nastala. Tožniki so sami navajali, da jim je tako zaradi ustvarjanja negativne podobe v javnosti v posledici sodelovanja v akciji D. v letu 1994 in vodenje kazenskega postopka v zvezi s tem, kot zaradi neustreznega obravnavanja na delu škoda nastajala ves čas po letu 1994. To velja tudi za zatrjevano premoženjsko škodo iz naslova prikrajšanja na osebnih prejemkih, ker naj bi jim ne bila omogočena ustrezna napredovanja, oziroma naj bi bil drugi tožnik degradiran. Za začetek teka zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah, še posebej če gre za objektivni zastaralni rok, zavedanje o protipravnosti storilčevega ravnanja ni pomembno (3). Prav tako začetek teka objektivnega zastaralnega roka ne more biti odvisen od predhodne ugotovitve, ali niso morebiti tožniki sami ravnali protipravno. Če sta drugi in tretji tožnik ugotavljala, da sta bila vse od leta 1994 dalje oškodovana, se ne moreta sklicevati na nastanek škode šele v času, ko sta bila v kazenskem postopku pravnomočno oproščena. Kolikor bi se v odškodninskem sporu utemeljeno postavljalo vprašanje kazenske odgovornosti tožnikov, bi lahko sodišče o tem odločilo tudi kot o predhodnem vprašanju na podlagi 13. člena ZPP. Tako zahtevek drugega in tretjega tožnika za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpela do 22. 3. 2002 oziroma 20. 9. 2001 (vključno z zatrjevano bodočo škodo, ki naj bi bila posledica dotedanjih prikrajšanj) že zaradi zastaranja ni bil utemeljen.

13. Glede na navedeno je sodišče presojalo ostale revizijske navedbe le v obsegu, kolikor se nanašajo na zavrnitev tožbenih zahtevkov v zvezi z zatrjevano škodo, ki naj bi tožnikoma na novo nastala od 22. 3. 2002 oziroma 20. 9. 2001 dalje, to je v posledici ravnanj po teh datumih. To velja tudi za očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

14. Sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko ni izvedlo pritožbene obravnave. Ker ni bistveno drugače ugotovilo dejanskega stanja, kot sodišče prve stopnje, zahteve iz drugega do petega odstavka 367. člena ZPP za razpis pritožbene obravnave niso bile podane. Hkrati se je sodišče druge stopnje glede na pretežno soglašanje z razlogi sodbe sodišča prve stopnje v smislu prvega odstavka 360. člena ZPP zadostno opredelilo do pritožbenih navedb drugega in tretjega tožnika.

15. Sodišče soglaša s presojo, da dopis generalnega sekretarja na Ministrstvu za obrambo z dne 19. 3. 2007 ni predstavljal niti formalne pripoznave tožbenih zahtevkov (tudi ne pripoznave terjatev v smislu pretrganja zastaranja), niti ne gre za javno listino v smislu 224. člena ZPP. Ne gre za predpisano obliko listine in ne za listino državnega organa pri izvrševanju javnih pooblastil, temveč za listino v zvezi z urejanjem delovno pravnih vprašanj pri delodajalcu, ki ima v sodnem postopku lahko značaj običajne dokazne listine. Sicer pa je v sodnem postopku stališča tožene stranke na podlagi zakonskega pooblastila zastopalo pristojno državno pravobranilstvo, ki pri tem ni bilo vezano na posamezne listine tožene stranke.

16. Tako dopis generalnega sekretarja Ministrstva za obrambo z dne 19. 3. 2007, iz katerega izhaja, da naj bi bila tožnika zaradi sodelovanja v akciji D. in kazenskega postopka na delu neustrezno obravnavana, kot izpovedbe nekaterih prič v zvezi s tem se nanašajo na celotno obdobje po letu 1994. Iz navedene listine in zapisnikov o izpovedbah prič pa ne izhaja, da bi prišlo po letu 2001 oziroma 2002 do dodatnih diskriminatornih ravnanj, zaradi katerih naj bi se položaj drugega in tretjega tožnika še dodatno poslabšal. Zato ugotovitve sodišča, da v tem času tožnika nista napredovala iz drugih razlogov, oziroma da po letu 2001 nista bila dodatno diskriminatorno obravnavana, niso v nasprotju z navedenimi listinami in je za tako presojo sodišče navedlo tudi ustrezne razloge. Zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni utemeljen.

17. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka zaradi sodelovanja tožnikov v akciji D. v. in v zvezi s kazenskim postopkom, ki je tekel zoper tožnike, ustvarjala v javnosti o tožnikih negativno podobo. To še zlasti velja za obdobje po letu 2001 in 2002. Če so to podobo glede na po letu 2001 še vedno odprt kazenski postopek, zaradi katere sta se čutila drugi in tretji tožnik prizadeta, ustvarjali posamezniki, ki niso bili zaposleni pri toženi stranki, in mediji, za njihovo ravnanje tožena stranka ni odgovorna. Prav tako tožena stranka, kot delodajalec, ni odgovorna za posledice dolgotrajnega kazenskega postopka, ki je tekel zoper tožnike. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo zahtevke tožnikov iz naslova plačila odškodnine zaradi ustvarjanja negativne podobe o njiju v posledici udeležbe v akciji D. in teka kazenskega postopka v zvezi s tem.

18. Drugi in tretji tožnik nista določno navedla, kakšna škoda naj bi jima na novo nastala po 20. 9. 2001 oziroma po 22. 3. 2002 zaradi tudi v tem času domnevno neustrezne (diskriminatorne) obravnave na delu v posledici sodelovanja v akciji D. in še vedno trajajočega kazenskega postopka. Že zato njunima tožbenima zahtevkoma, kolikor sta se nanašala na škodo v zvezi z delovnim razmerjem v nezastaranem obdobju, ni bilo mogoče ugoditi. Sicer pa se sodišče druge stopnje ravno za to obdobje utemeljeno sklicuje na pomen formalne izobrazbe za odločanje o napredovanjih delavcev na obrambnem področju. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr-C, Ur. l. RS, št. 47/2002) dalje se je za častnika v Slovenski vojski zahtevala najmanj visokošolska izobrazba (peti odstavek 88. noveliranega člena), napredovanje oziroma povišanje v neposredno višji vojaški čin pa je bilo vezano na izpolnjevanje pogoja predpisane izobrazbe (prva alineja prvega dostavka noveliranega 63. člena ZObr). Tožnika visokošolske izobrazbe v navedenem obdobju nista imela. Tako je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da vsaj v zadnjih petih letih pred vložitvijo tožbe oziroma odškodninskega zahtevka s strani tožene stranke pri delu tožnikov ni prišlo do novih diskriminatornih ravnanj, zaradi katerih bi bila drugi in tretji tožnik upravičena do posebne denarne odškodnine. Hkrati je sodišče utemeljeno presodilo, da tožnika tako ali tako ne bi mogla uveljavljati odškodnine iz naslova prikrajšanja na njunih osebnih prejemkih iz delovnega razmerja, kolikor je bilo pri toženi stranki o podlagah za izplačilo le teh v smislu določb 100. a člena ZObr odločeno z dokončnimi in pravnomočnimi odločbami. Da tožena stranka pri izplačilu plač pravnomočno določenih osnov za obračun le teh ne bi upoštevala, pa tožnika nista zatrjevala.

19. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizije kot neutemeljene zavrnilo.

Op. št. (1): Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-8/2010 z dne 3. 6. 2010. Op. št. (2): Lahko bi prišel v poštev celo triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, saj sta bila tožnika očitno sproti seznanjena z zatrjevanimi prikrajšanji na delu, vendar krajši zastaralni rok v revizijskem postopku ni bil uveljavljan.

Op. št. (3): Glej: sodba II Ips 11/2008, ki ugotavlja nepomembnost zavedanja protipravnosti storilčevega ravnanja tudi za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka.