Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da razlog za tožnikovo začasno nezaposlenost ni izbris iz registra stalnega prebivalstva. Ker se je tožnik v času izbrisa kar štirikrat zaposlil, je očitno, da zaradi izbrisa ni bil onemogočen pri zaposlovanju. Dejstev v zvezi z iskanjem zaposlitve in svojo ne/uspešnostjo pri tem tožnik ni navajal, zato konkretnih razlogov za tri krajša obdobja brezposelnosti ni mogoče ugotoviti. Ker je iskanje nove zaposlitve proces, so krajša obdobja tožnikove nezaposlenosti očitno posledica razmer na trgu dela. Upoštevajoč navedena dejstva je očitno, da vzročne zveze med izbrisom in nezaposlenostjo ni mogoče vzpostaviti. Zahtevek za izgubo dohodka zaradi brezposelnosti je zato utemeljeno zavrnjen.

Za čas, ko je bil zaposlen, tožnik ne zatrjuje, da je zaslužil manj, kot je znašala denarna socialna pomoč; njegovega gmotnega prikrajšanja zato ni treba primerjati z višino socialne pomoči. Utemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo članarin in prostovoljnih prispevkov Helsinškemu monitorju. Za plačilo teh stroškov se je tožnik odločil prostovoljno, njihove potrebnosti in povezave s svojim položajem/statusom pa ni niti zatrjeval niti dokazal. Tožena stranka neutemeljeno graja odškodnino za – s plačilom upravnih taks – nastalo škodo v višini 347,04 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik poleg plačila upravnih taks, katerih nastanek je dokumentiral z listinami (154,86 EUR), specificirano navedel tudi druge stroške, v nastanek katerih ni mogoče dvomiti. Pritožbeno sodišče soglaša, da bi bilo tožniku naloženo pretežko dokazno breme, če bi po višini in vrsti specificirane stroške moral dokazovati tudi z listinami. Zadostuje tožnikova izpoved o nastanku in plačilu teh stroškov. Iz specifikacije je razvidno, kateri stroški so priznani v zvezi s statusom drugih družinskih članov, zato je izključeno njihovo dvojno uveljavljanje.

Enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo, povzročeno z izbrisom, je prisojena zaradi tožnikove negotovosti in strahu zase in za svojo družino. Z izpovedbami tožnika, njegove žene in hčere je ugotovljeno, da se je življenje odvijalo drugače, kot bi se sicer.

Odločitev, da se v tem postopku ugotovljena odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zmanjša za v upravnem postopku določeno odškodnino (6.050,00 EUR), temelji na drugem odstavku 5. člena ZPŠOIRSP. ZPŠOIRSP ne predpisuje omejitev ali kakšnih pravil pri poračunavanju; kljub temu, da so merila za določitev odškodnine v sodnem in upravnem postopku različna. Merilo za določitev odškodnine v upravnem postopku je obdobje izbrisa, v sodnem postopku pa se odškodnina določa na podlagi zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Tožnik v pritožbenem postopku neutemeljeno opozarja na nujnost ločevanja odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo pri poračunavanju, saj je pomembna zgolj višina – v dveh različnih postopkih – ugotovljene odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je – zaradi delnega umika tožbe – ustavilo pravdni postopek za plačilo 14.209,22 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo obveznost plačila odškodnine 5.997,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2017 dalje v petih enakih obrokih (II. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.156,10 EUR (IV. točka izreka).

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožeča stranka graja zavrnitev zahtevka za materialno škodo, ki se nanaša na denarno socialno pomoč. Pojasnjuje, da je tožnik zahteval odškodnino za materialno škodo v višini denarne socialne pomoči in ne denarno socialno pomoč samo. Skliceval se je na odločbe II Cp 461/2020, Cp 419/2017 in II Ips 40/2019 ter zagovarjal stališče, da premoženjsko prikrajšanje predstavlja hipotetično kategorijo, na katero je mogoče sklepati na podlagi predvidevanja o normalnem teku stvari. Zato se o premoženjski škodi zaradi izbrisa lahko odloča po prostem preudarku (23. odstavek sodbe II Cp 461/2020, ki se sklicuje na sodbo VS RS 274/2016). Denarna socialna pomoč je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, zato je primerna metoda (merilo) za izračun višine prikrajšanja na premoženjskem področju. Za nerazumno označuje nedokazanost trditve, da si v času izbrisa tožnik ni mogel zagotoviti zaposlitve. Opozarja, da je tožnik izgubil svoj pravni položaj. Tožnik je bil zaposlen celó v času izbrisa, zato ne more iti v njegovo škodo, če manjše obdobje ni mogel dobiti službe. Zato je zahtevek iz naslova materialne škode v višini denarne socialne pomoči utemeljen. Nezakonit je očitek, da tožnik ni zaprosil za denarno socialno pomoč, saj zanjo sploh zaprositi ni mogel. Iz dopisa Ministrstva za notranje zadeve vladi RS z dne 4.6.1992 izhaja, da se je vlada zavezala, da državljanom bivših republik odvzame že pridobljene pravice, in sicer pravico do stalnega bivanja in posledično tudi denarno socialno pomoč. Teh navedb in dokaza sodišče ni upoštevalo. Odškodnina za plačilo članstva v Helsinškem monitorju je materialna škoda, ki je v vzročni zvezi z izbrisom. Članarino je moral plačati vsak, ki je hotel dobiti pomoč te institucije pri urejanju svojega nezakonito odvzetega statusa. Graja zaključek, da je tožniku delovno razmerje prenehalo, ker ni pravočasno podaljšal delovnega dovoljenja. Ni upoštevan 8. čl. Zakona o zaposlovanju tujcev iz leta 1992, ki je določal, da lahko dobi stalno delovno dovoljenje le tisti, ki je leta 1993 v Sloveniji živel že 10 let. Tožnik je v Slovenijo prišel 1.9.1984 in torej leta 1992 tega pogoja še ni izpolnjeval. Graja dokazno oceno pogodbe o preživljanju, sklenjene z A. A. in dokazno oceno sporazuma o kritju stroškov preživljanja, sklenjenega z B. B. Iz obeh izhaja, da tožnik ni imel dovolj sredstev za preživljanje. Ker se dogovora nista izvajala in sta bila sklenjena le zaradi Zakona o tujcih, ki je zahteval dokaz, da se je tujec sposoben preživljati, je jasno, da je tožnik z družino živel na življenjskem minimumu. Tožnikovi dohodki niso zadoščali za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, kar je razvidno iz obrazca M4, ki ga sodišče ni ocenilo. Zato je odškodnino treba odmeriti tudi zaradi eksistencialne krize. Stanje je bilo urejeno do leta 1994, ko je tožnik dobival nadomestilo iz naslova brezposelnosti, naslednjih osem let pa je bilo neurejeno. Sodišče je spregledalo, da je tožnikova žena, ki je v Slovenijo prišla leta 1990, uredila status spomladi 2002 in se oktobra 2002 redno zaposlila. Sklicuje se na odločbo II Ips 274/2016 in zaključuje, da se zaradi zaposlitve neposredno po ureditvi statusa šteje, da je bila zaposlena tudi v času izbrisa. Ne soglaša, da ženina nezaposlenost nima zveze z izbrisom. Dejstvo, da je moral tožnik pridobivati dokumente na upravni enoti kaže, da njegova družina ni imela dovolj sredstev za življenje. Ni razvidno, kakšen del v upravnem postopku izplačane odškodnine (6.050,00 EUR) zajema premoženjsko in kakšen del nepremoženjsko škodo. To bi bilo treba ugotoviti in šele potem bi bilo ta znesek mogoče odšteti od v tem postopku priznane odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Opozarja, da ni razvidno, v katerem delu tožeča stranka sodbo izpodbija. Zavrača pritožbene razloge in pritrjuje razlogom, ki jih je za zavrnitev dela zahtevka navedlo sodišče prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka izpodbija II. in IV. točko izreka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Meni, da tožnik ni izkazal 347,04 EUR materialne škode, nastale s plačilom stroškov in upravnih taks. Ta škoda je bila tožniku že povrnjena v okviru pavšalne odškodnine, določene v upravnem postopku. Tožnik je izpovedal, da te stroške uveljavlja tudi za ostale družinske člane. Razlogi o odločilnih dejstvih si nasprotujejo, ker je ugotovljeno, da tožnik ni izkazal svoje in ženine nezaposlenosti zaradi izbrisa. Kljub temu je ugotovljeno, da je bil zaradi izbrisa poslabšan ekonomski položaj družine. Ta zaključek je oprt na dejstvo, da je tožnik opravljal slabo plačana dela in na ugotovljen življenjski standard (ponošene obleke, dobljene na Rdečem križu, pridobivanje hrane z menjavo). Brez navedbe konkretnih okoliščin je ugotovljeno, da je bilo tožnikovo stanje urejeno do leta 1994. Niso navedene razlikovalne okoliščine za kasnejši čas, ko naj bi bil tožnikov ekonomski položaj slabši. Vzročna zveza med tožnikovo izgubo zaposlitve na X. in izbrisom je pretrgana. Niso ugotovljene okoliščine, ki bi utemeljevale vzročno zvezo med izbrisom in slabim ekonomskim položajem družine, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Tožnik je izpovedal, da je bil sporazum/pogodba sklenjen zaradi pridobitve dovoljenj oz. ureditve dokumentov in ne zato, ker naj bi družina ne imela sredstev za življenje. Vzročna zveza med izbrisom in ugotovljenim ekonomskim položajem družine je oprta samo na izpoved tožnika in prič. Ne soglaša, da je splošno znano dejstvo, da je delo na slabše plačanih delovnih mestih posledica izbrisa, saj je prav stalno bivališče, glede na takrat veljavno zakonodajo, olajševalo zaposlovanje tujcev s stalnim bivališčem v Sloveniji. Ugotovitev, da se je premoženjsko stanje družine izboljšalo po ureditvi stalnega bivališča, ni oprt na preverljiva dejstva. Tožnikova hči je izjavila, da je ob vpisu v srednjo šolo začela delati preko študentskega servisa, ker je bila v to prisiljena; pa tudi, da je delala tudi po ureditvi tožnikovega statusa in po tem, ko se je mati zaposlila, torej še v letu 2006. Dejansko stanje v zvezi s finančnim stanjem družine je očitno nepravilno ugotovljeno. Da nezaposlenost tožnikove žene ni v vzročni zvezi z izbrisom, je bilo ugotovljeno tudi v postopku, ki se zaradi plačila odškodnine vodi na osnovi tožbe tožnikove žene. Ker tožnik zaposlitve na X. ni izgubil zaradi izbrisa in ker zaradi izbrisa ni bil teže zaposljiv, je zahtevku neutemeljeno ugodeno. Odškodnine zaradi izgube zaposlitve in zmanjšanja možnosti zaposlitve tožnik ni uveljavljal. Zaključek o tožnikovem opravljanju slabše plačanih del je sodišče sprejelo na podlagi dokazno nepodkrepljenih navedb in posplošene dokazne ocene izpovedi tožnikovih bližnjih ter na podlagi splošno znanih dejstev. Dokazna ocena je nepreverljiva, ker niso navedena dela, ki jih je tožnik opravljal. Tožena stranka je vzorčno zvezo med izbrisom in po tožniku izvajanih slabše plačanih delih izrecno zanikala. Tožnik je dela opravljal na podlagi osebnega dovoljenja, v skladu z Zakonom o zaposlovanju tujcev (v nadaljevanju ZZT). Nepravilen je zaključek, da je prav stalno bivališče, glede na takrat veljavno zakonodajo (8. čl. ZZT), olajševalo zaposlovanje. V zadevi II Cp 268/2021 je zavzeto stališče, da bi tožnik kot tujec v vsakem primeru, tudi če ne bi bil izbrisan, potreboval delovno dovoljenje. Zahteva za pridobitev delovnega dovoljenja je vezana na državljanstvo in ne na status stalnega bivališča. Ugotovljene duševne bolečine ne utemeljujejo škode, večje od 6.050,00 EUR, ki je bila določena v predhodnem upravnem postopku. Niso ugotovljene okoliščine in dejstva, zaradi katerih bi tožnikov položaj odstopal od položaja ostalih izbrisanih. Negotovost zaradi prihodnosti ni pravno priznana škoda. Tožnikov slab ekonomski položaj je lahko izhajal tudi iz drugih ugotovljenih okoliščin (mladoletnost otrok, odsotnost formalne izobrazbe žene, splošna gospodarska kriza). Odločitvi tožnikove žene, da se ne bo zaposlila, sodišče ni dalo teže, zato so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Odločba ne vsebuje kritične presoje zatrjevanega strahu pred izgonom in dejstvi: da je imel tožnik ves čas urejen status (ali na osnovi dovoljenja za začasno bivanje, ali na podlagi delovne vize), da je bil zaposlen in da je šel avgusta 1993 na dopust na Kosovo. Časovno strah ni obrazložen, zato se sodbe ne da preizkusiti. Upoševajoč čas izbrisa (121 mesecev), je prisojena odškodnina v višini 99,56 EUR/mesečno. V primerljivih zadevah II Cp 1191/2020 in II Cp 1158/2020 je bila prisojena odškodnina 71,00 EUR/mesečno oz. 67,87 EUR/mesečno. Razen tega so bile v primerljivih zadevah ugotovljene okoliščine, ki kažejo na večjo škodo. Ugotovljene okoliščine ne utemeljujejo odškodnine v prisojeni višini. Ker je bila odškodnina priznana v upravnem postopku, bi moral tožnik izkazati konkretno, dodatno škodo, skupaj z vzročno zvezo med izbrisom in nastalo škodo. Tega ni zmogel. Prisojena odškodnina je previsoka tudi zaradi neupoštevanja drugega odstavka 179. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Materialno pravo je nepravilno uporabljeno. Posledično, zaradi previsoko ugotovljene odškodnine, je nepravilna odločitev o stroških postopka.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Sklicuje se na okoliščine, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo prisojeno odškodnino. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Iz registra stalnega prebivalstva je bil tožnik izbrisan v času od 26.2.1992 do 29.3.2002 (121 mesecev). V času izbrisa je bila zaposlen. Po prenehanju zaposlitve (13.8.1993)1, je eno leto prejemal nadomestilo za brezposelnost (do 13.8.1994) in se takoj nato (14.8.1994) spet zaposlil. V času izbrisa je nato trikrat menjal zaposlitev; med prejšnjo in naslednjo zaposlitvijo je bil brezposeln od nekaj dni do nekaj mesecev. Za čas brezposelnosti (13 dni, 5 mesecev in 3,5 meseca) uveljavlja denarni zahtevek v višini denarne socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena glede vzročne zveze med izbrisom in prikrajšanostjo zaradi neprejemanja socialne pomoči. V pritožbi tožnik izpostavlja, da uveljavlja odškodnino za materialno škodo v višini socialne pomoči in ne denarno socialno pomoč sámo in da za socialno pomoč zaradi izbrisa ni mogel niti zaprositi. Da bi socialno pomoč želel uveljaviti oz. jo zahteval, tožnik ni uveljavljal niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti tega ne zatrjuje v pritožbenem postopku.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da razlog za tožnikovo začasno nezaposlenost ni izbris iz registra stalnega prebivalstva. Ker se je tožnik v času izbrisa kar štirikrat zaposlil, je očitno, da zaradi izbrisa ni bil onemogočen pri zaposlovanju. Dejstev v zvezi z iskanjem zaposlitve in svojo ne/uspešnostjo pri tem tožnik ni navajal, zato konkretnih razlogov za tri krajša obdobja brezposelnosti ni mogoče ugotoviti. Ker je iskanje nove zaposlitve proces, so krajša obdobja tožnikove nezaposlenosti očitno posledica razmer na trgu dela. Upoštevajoč navedena dejstva je očitno, da vzročne zveze med izbrisom in nezaposlenostjo ni mogoče vzpostaviti. Zahtevek za izgubo dohodka zaradi brezposelnosti je zato utemeljeno zavrnjen.

9. Za čas, ko je bil zaposlen, pa tožnik ne zatrjuje, da je zaslužil manj, kot je znašala denarna socialna pomoč2; njegovega gmotnega prikrajšanja zato ni treba primerjati z višino socialne pomoči. V sodni praksi obravnavni primeri, na katere se tožnik v pritožbi sklicuje, niso primerljivi. O pogojih za uporabo 216. čl. ZPP (določanje odškodnine po prostem preudarku), se je prvostopenjsko sodišče izreklo v 27. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče s tam navedenimi razlogi v celoti soglaša in se nanje sklicuje. V tožnikovi pritožbi zatrjevano dejstvo, da bi stalno delovno dovoljenje lahko dobil le v primeru, da bi v Sloveniji živel že 10 let, ni pomembno, saj je tožnik tudi pred izbrisom imel dovoljenje za začasno delo.

10. Utemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo članarin in prostovoljnih prispevkov Helsinškemu monitorju. Za plačilo teh stroškov se je tožnik odločil prostovoljno, njihove potrebnosti in povezave s svojim položajem/statusom pa ni niti zatrjeval niti dokazal. 11. Tožena stranka neutemeljeno graja odškodnino za – s plačilom upravnih taks – nastalo škodo v višini 347,04 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik poleg plačila upravnih taks, katerih nastanek je dokumentiral z listinami (154,86 EUR), specificirano navedel tudi druge stroške, v nastanek katerih ni mogoče dvomiti. Pritožbeno sodišče soglaša, da bi bilo tožniku naloženo pretežko dokazno breme, če bi po višini in vrsti specificirane stroške moral dokazovati tudi z listinami. Zadostuje tožnikova izpoved o nastanku in plačilu teh stroškov. Iz specifikacije je razvidno, kateri stroški so priznani v zvezi s statusom drugih družinskih članov, zato je izključeno njihovo dvojno uveljavljanje.

12. Enotna odškodnina za nepremoženjsko škodo, povzročeno z izbrisom, je prisojena zaradi tožnikove negotovosti in strahu zase in za svojo družino. Z izpovedbami tožnika, njegove žene in hčere je ugotovljeno, da se je življenje odvijalo drugače, kot bi se sicer. Tožnik se je – zaradi ureditve svojega statusa in statusa družine – moral ukvarjati z birokratskimi postopki, katerih izid je bil nepredvidljiv. Posledično je bil izpostavljen stresnim situacijam; zlasti, ker je moral skrbeti ne samo zase, ampak tudi za ženo in dva mladoletna otroka. Zaradi dokazovanja pogojev za bivanje (da razpolaga s sredstvi za preživljanje), je sklepal navidezne pogodbe z A. A. in B. B. Pritožbeno sodišče soglaša, da je bil tožnik v strahu v zvezi z zaključkom postopkov, ki jih je bil prisiljen voditi zaradi urejanja svojega statusa (listina B 23) in v strahu pred izgonom iz države. Stanje je bilo slabše po letu 1994, ko se je izteklo obdobje, v katerem je prejemal nadomestilo za brezposelnost in se je moral kot iskalec zaposlitve vključiti na trgu dela. Tudi strah pred izgonom je bil intenziven v tem obdobju, saj je pred tem (leta 1993) tožnik z družino še obiskal Kosovo. Vse to je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da časovno obdobje, v katerem naj bi obstajal strah pred izgonom, ni ugotovljeno. S potnim listom je tožnik sicer razpolagal ves čas izbrisa, vendar je razumljivo, da je bilo potovanje v tujino zaradi neurejenega statusa zvezano z negotovostjo glede vrnitve in drugih nevšečnosti na potovanju. Tožnik in priči so prepričljivo izpovedali o dejstvih v zvezi z obiski policije, poučevanjem otrok o okoliščinah, ki se lahko povedo in drugih, ki jih je treba tretjim osebam zamolčati.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik – zaradi podrejenega položaja, v katerem je bil zaradi neurejenega statusa – opravljal slabše plačana dela, ki jih nihče drug ni hotel. Pritožbeno sodišče s to ugotovitvijo soglaša, saj je bil tožnik zaradi negotovosti v zvezi z bivanjem v Sloveniji ranljiv in zato manj prodoren pri izbiri zaposlitve; prisiljen sprejeti prekarna, težja, slabše plačana dela. Ugotovitev temelji na tožnikovi izpovedi in izpovedih prič – žene in hčerke, zato je nesprejemljiv očitek, da je sodišče posledice slabega gmotnega stanja družine nekritično pripisalo (tudi) izbrisu tožnika iz registra stalnega prebivalstva. Primerjave vrste del, ki jih je tožnik opravljal pred izbrisom in v času izbrisa, nobena od pravdnih strank ni predlagala, zato je neutemeljen očitek o pavšalni in dokazno nepodkrepljeni dokazni oceni dejstev v zvezi s tožnikovim manjšim zaslužkom v času izbrisa. Ker se je družina preživljala zgolj s tožnikovim zaslužkom (žena ni bila zaposlena), je pravilno sklepanje, da se je tožnikov – zaradi izbrisa podrejen položaj na trgu dela – odrazil v eksistencialni stiski družine. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjski ugotovitvi, da je slab ekonomski položaj tožnikove družine v vzročni zvezi z izbrisom. V pritožbi tožene stranke je izpostavljeno, da je tožnikova hči opravljala študentsko delo tudi po ureditvi tožnikovega statusa; to dejstvo ne negira gmotne stiske družine, ki jo je tožnikova hči reševala s študentskim delom v času tožnikovega izbrisa. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da sta bila sporazum/pogodba z A. A. in B. B. sklenjeni zaradi pridobitve dovoljenj oz. ureditve dokumentov in ne zaradi zagotavljanja večjih dohodkov družine. Življenjsko razumljiv in logičen je zaključek, da se je premoženjsko stanje tožnikove družine izboljšalo po koncu izbrisa, saj se je takrat zaposlila tudi tožnikova žena. Ni razlogov, da sodišče ne bi verjelo skladnim in prepričljivim izpovedim tožnika, njegove žene in hčere, saj so te izpovedi skladne tudi z listinskim gradivom. Pritožbeno sodišče pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja nima.

14. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da je na osnovi gornjih ugotovitev o duševnih bolečinah, ki jih je tožnik trpel zaradi zgoraj navedenih tegob in nevšečnosti, nepravilno uporabljeno materialno pravo (200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma 179. čl. Obligacijskega zakonika). Ni ji mogoče oporekati, da je škoda, ki jo je utrpel tožnik, znatno nižja od škode, ki so jo utrpeli oškodovanci, ki so bili izgnani iz države, se niso mogli zaposliti, niso imeli nobenega dokumenta za izkazovanje istovetnosti, so bili ločeni od družine, so izgubili družinske vezi in podobno. V primerih take škode je prisojena znatno višja odškodnina od obravnavane. Npr. v zadevah II Ips 130/2016, II Ips 255/2016, II Ips 221/2017 je za krajši ali daljši čas izbrisa, vendar z znatno hujšimi posledicami od teh, ki so prizadele tožnika, prisojena višja odškodnina – v višini 20 in več povprečnih neto plač v RS.

15. Tožnik in njegovi najbližji (otroka in žena) so imeli urejeno zdravstveno zavarovanje, stanovanje in vrt. Tožnik je bil – kljub podrejenemu položaju na trgu dela – zaposljiv in pretežni del obdobja izbrisa tudi zaposlen. Tožnikova žena se zaradi oskrbe otrok ni zaposlila, lahko pa je skrbela za dom in družino. Odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, je znatno nižja od odškodnine, ki je bila prisojena v zgoraj navedenih (neprimerljivih) primerih. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja zadevi II Cp 1191/2020 in II Cp 1158/2020 ter prisojeno odškodnino preračunava na mesečno raven. Ker čas izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ni edina okoliščina, ki vpliva na višino odškodnine oz. je glede na posledice izbrisa lahko celo manj pomembna, preračunavanje odškodnine na mesečno raven ne privede do uporabnega rezultata. V zadevi II Cp 1158/2020 je bila za nepremoženjsko škodo določena znatno višja odškodnina od obravnavane, vendar so posledice izbrisa povsem neprimerljive (obdobje izbrisa pa identično z obravnavanim). V zadevi II Cp 1191/2020 je bila za nepremoženjsko škodo prisojena odškodnina, nižja od obravnavane, vendar ni mogoče spregledati, da gre za bistveno krajši čas izbrisa (95 mesecev) in manjšo škodo, ker se oškodovankina negotovost, strah, občutek diskriminiranosti tam ne omenjajo. Po sodišču prve stopnje določena odškodnina za nepremoženjsko škodo 11.700,00 EUR (9,6 povprečnih neto plač v RS), je ustrezno uvrščena v sistem odškodnin, priznanih v primerljivih primerih. Po sodišču prve stopnje določena odškodnina je tudi ustrezno zadoščenje (satisfakcija) za nevšečnosti, duševne bolečine, strah, kar je tožnik trpel zaradi kršitve osebnostnih pravic. Upoštevane so vse škodne posledice, vezane na tožnikovo osebnost, izhajajoče iz obdobja pravno neurejenega statusa zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (od 26.2.1992 do 29.3.2002).

16. Odločitev, da se v tem postopku ugotovljena odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zmanjša za v upravnem postopku določeno odškodnino (6.050,00 EUR), temelji na drugem odstavku 5. čl. Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). ZPŠOIRSP ne predpisuje omejitev ali kakšnih pravil pri poračunavanju; kljub temu, da so merila za določitev odškodnine v sodnem in upravnem postopku različna. Merilo za določitev odškodnine v upravnem postopku je obdobje izbrisa, v sodnem postopku pa se odškodnina določa na podlagi zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Tožnik v pritožbenem postopku neutemeljeno opozarja na nujnost ločevanja odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo pri poračunavanju, saj je pomembna zgolj višina – v dveh različnih postopkih – ugotovljene odškodnine.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Sodba vsebuje preverljivo utemeljitev oz. razloge, ki so prvostopno sodišče vodili do odločitve v tej zadevi. Sodba je razumljiva in preverljiva ter očitek o absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni utemeljen.

18. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, sta na osnovi 353. čl. ZPP pritožbi zavrnjeni. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, odgovora na pritožbo pa nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

1 Zaposlitev na X. mu je prenehala, ker mu je preteklo delovno dovoljenje, ki mu je bilo izdano 27.8.1992. 2 V odločbi VS RS opr. št. II Ips 40/2019 zavzeto stališče, da je višina socialne pomoči lahko primerna metoda (merilo) za izračun prikrajšanja.