Jedro

V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak kot podlago sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Tožnika sta zahtevala solidarno plačilo. Solidarnost na upniški strani se ne domneva.

Kadar je na upniški strani več oseb, so po 406. členu OZ solidarne le, če je solidarnost

dogovorjena ali z zakonom določena. V tej zadevi tak dogovor ni bil niti zatrjevan, v zakonu pa tudi ni podlage za solidarnost na strani tožnikov , zato do solidarnega plačila tožnika nista upravičena.

Obrazložitev

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba spremeni tako, da se glasi: "Toženka je dolžna tožnikoma v roku 15 dni plačati znesek 36.197,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Toženka je dolžna tožnikoma v roku 15 dni povrniti 875,72 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje zamudne sodne dalje do plačila." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi zamudna sodba.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka." Sicer se revizija zavrne.

Toženka mora v 15 dneh povrniti tožnikoma 841,95 EUR stroškov revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženki naložilo, da mora tožnikoma nerazdelno plačati znesek 36.197,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2002 dalje do plačila. Toženki je bilo naloženo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnikov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo spremenilo tako, da je zakonske zamudne obresti od zneska 36.197,39 EUR prisodilo od 1. 1. 2007 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek v obrestnem delu zavrnilo. V ostalem je bila pritožba zavrnjena in v nespremenjenem delu potrjena zamudna sodba sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Sodbo pritožbenega sodišča toženka izpodbija z revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

Navaja, da v konkretnem primeru niso bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe. Utemeljenost tožbenega zahtevka namreč ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Poleg tega pa so tudi dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki sta jih predložila tožnika. Gre tudi za zahtevek s katerim tožnika ne moreta razpolagati. Očita kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ker sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave tudi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da toženka tožnikoma ne dolguje ničesar. Pogodba, na kateri tožnika uveljavljata svoj zahtevek, je navidezna, nična, neveljavna ter brez vsakršnega učinka. Rok vračila posojila je bil bistveni element sporne posojilne pogodbe. Ta nikoli ni bil določen na dan 30. 9. 2002, kot to zatrjujeta tožnika. Toženka poziva na plačilo s strani tožnikov ni dobila. Tožnica sporne pogodbe nikoli ni podpisala. Denar, katerega vrnitev zahtevata tožnika, toženki nikoli ni bil izročen. Vtoževani znesek ni skladen s tistim, ki je naveden v posojilni pogodbi z dne 1. 1. 2002. Mesečni obroki po 5.000 EUR od 31. 3. 2002 do 30. 9. 2002 bi namreč skupaj znesli 45.000 EUR. Četudi bi obračunavali obresti v višini 2% mesečno od zneska 36.958,69 EUR, ne bi mogli nikakor priti do zneska 49.630 EUR, ki ga navajata tožnika kot dogovorjenega. O tem se pritožbeno sodišče ni izreklo. Zatrjuje, da je sklenjena posojilna pogodba nična, ker nasprotuje Zakonu o deviznem poslovanju. Pri tem se sklicuje na 47. in 49. člen Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) , češ da je predmet posojilne pogodbe nemogoč in nedopusten, saj je bil določen v tuji valuti. Opozarja, da gre za zahtevek s katerimi stranke ne morejo razpolagati. Nasprotuje namreč prisilnim predpisom in moralnim načelom. Tožbeni zahtevek se glasi tudi na solidarno plačilo tožnikoma. Za to tožnika nimata pravne podlage.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Ker zamudna sodba temelji na domnevi, da tožena stranka priznava resničnost

dejanskih trditev, navedenih v tožbi, sodišče pred izdajo zamudne sodbe preizkusi le, če je utemeljen tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe. Pasivnost toženca, ki je eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe, se namreč po sistemu afirmativne litiskontestacije ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak kot podlago sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Iz domneve o priznanju dejstev

logično sledi, da zamudne sodbe s pritožbo ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, še manj pa z revizijo. Revizijske navedbe, ki takšno dejansko podlago sodbe grajajo, zato ne morejo biti upoštevne (npr. da toženka tožnikoma ničesar ne dolguje, da je bil rok vračila posojila bistveni element sporne posojilne pogodbe, ta pa nikoli ni bil določen na dan 30. 9. 2002, da toženka poziva na plačilo s strani tožnikov ni dobila, da tožnica konkretne posojilne pogodbe nikoli ni podpisala, da denar toženki nikoli ni bil izročen, saj gre za navidezno pogodbo, itd.).

7. Presoja nižjih sodišč, da so v konkretnem primeru bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP, je pravilna, kar je bilo tudi ustrezno pojasnjeno v sodbah nižjih sodišč. Očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Znesek danega posojila, katerega vrnitev tožnika s tožbo zahtevata, je skladen tistemu, ki je naveden v posojilni pogodbi z dne 1. 1. 2002. Toženka bi namreč morala, kot zatrjujeta tožnika, v obdobju od 31. 3. 2002 do 30. 9. 2002 plačati 7 obrokov po 5.000 EUR, kar skupaj znaša 35.000 EUR in ne 45.000 EUR, kot navaja revidentka. Upoštevaje še obrok, ki ga bi morala plačati pred tem, in delno plačilo, dobimo vtoževani znesek. Ker je revidentki navedeno pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana (glej str. dve in tri sodbe sodišča druge stopnje). Ostali revizijski očitki glede omenjene absolutne bistvene kršitve določb postopka pa niso dovolj konkretizirani, zato revizijsko sodišče na njih ne bo odgovarjalo (npr. da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in sami med seboj v nasprotju, itd.). Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka namreč revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato obstoj morebitnih procesnih kršitev preizkuša le ob izrecnih konkretiziranih in obrazloženih očitkih revidenta (371. člen ZPP). V zvezi z očitki o uporabi tuje valute, je revidentki obširno in pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče.(1) Posledično tudi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati. Navedbe glede zmotne transformacije denarnega zneska v evre, pa revidentka ni obrazložila. Upoštevni tudi ne morejo biti ugovori v zvezi z zatrjevano ničnostjo posojilne pogodbe ter njeno navideznostjo, saj se utemeljenost zahtevka presoja po v tožbi zatrjevanih dejstvih. Pri tem pa revizijsko sodišče še dodaja, da n a ničnost res

pazi sodišče po uradni dolžnosti, vendar samo v okviru, v katerem se nanjo sklicuje stranka.

Temu pa bi toženka lahko zadostila, če bi na tožbo pravočasno odgovorila.

8. Tožnika sta zahtevala solidarno plačilo. Solidarnost na upniški strani se ne domneva.

Kadar je na upniški strani več oseb, so po 406. členu OZ solidarne le, če je solidarnost

dogovorjena ali z zakonom določena. V tej zadevi tak dogovor ni bil niti zatrjevan, v zakonu pa tudi ni podlage za solidarnost na strani tožnikov (dejstvo, naj bi bila tožnika zakonca iz tožbe namreč ne izhaja) , zato do solidarnega plačila tožnika nista upravičena. Revizijsko sodišče je tako reviziji v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v preostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člena ZPP).

9. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker je toženka je v revizijskim postopku uspela le s sorazmerno majhnim delom, glede katerega posebni stroški niso nastali, odločitve o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve in druge stopnje, niso terjale sprememb. Toženka je dolžna tožnikoma povrniti njune stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo, svoje stroške revizijskega postopka pa nosi sama.

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 163/2001, II Ips 970/2006, itd..