Jedro

Ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija, je treba uporabiti splošno ureditev iz OZ. Ureditev v SPZ namreč varuje fiduciarnega cesionarja proti naknadni fiduciarni cesiji, ne pa proti cesijam na podlagi drugih pravnih poslov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 216.948,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 2.161,79 EUR od 20. 11. 2009 dalje do plačila, - zneska 5.03 EUR od 20. 12. 2009 dalje do plačila, - zneska 55.542,46 EUR od 20. 1. 2010 dalje do plačila, - zneska 113.867,92 EUR od 22. 3. 2010 dalje do plačila (I . točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 7.515,22 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, toženi stranki pa prizna potrebne pravdne stroške oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridrži do končne odločitve.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri presoji prioritete v primeru konkurence cesije in fiduciarne cesij napačno uporabilo materialno pravo. Obligacijski zakonik – OZ in Stvarnopravni zakonik – SPZ urejata dva različna sistema večkratne cesije iste terjatve. V primeru dveh ali več cesij iste terjatve, pri čemer pa te cesije niso fiduciarne, velja pravilo 420. člena OZ, po katerem je učinkovitost cesije odvisna od prioritete obvestitve dolžnika, medtem ko je v primeru več fiduciarnih cesij iste terjatve treba uporabiti pravilo tretjega odstavka 207. člena SPZ. Učinkovitost cesije je v slednjem primeru odvisna od prioritete cesije. Hkrati iz tretjega odstavka 207. člena SPZ izhaja tudi, da velja režim po SPZ le za konflikte večkratnih fiduciarnih cesij iste terjatve. V primeru, kakršen je obravnavani, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija, je treba uporabiti splošno ureditev iz OZ (1). Ureditev v SPZ namreč varuje fiduciarnega cesionarja proti naknadni fiduciarni cesiji, ne pa proti cesijam na podlagi drugih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo, da ima v obravnavanem primeru tožeča stranka prednostno upravičenje skladno s 420. členom OZ, ki določa prioriteto na podlagi obvestitve dolžnika. Tožena stranka je bila namreč najprej obveščena o odstopu terjatev tožeči stranki, šele nato pa o (sicer predhodnem) fiduciarnem odstopu A. V. d.d.. Tožeča stranka je zato tista, ki je z dnem obvestitve tožene stranke kot dolžnika pridobila pravico od nje terjati odstopljene terjatve.

6. Cesija je pogodba, ki ima naravo razpolagalnega pravnega posla in s katero prehaja terjatev iz premoženja ene stranke v premoženje druge. Če ni dogovorjeno drugače, terjatev preide na cesionarja v trenutku, ko je sklenjena pogodba o cesiji. Z naznanitvijo cesije dolžniku pride do manifestacije prenosa navzven, s čimer se tudi izraža sprememba pripadnosti terjatve (2). Pogoj dobrovernosti ni posebej določen niti na cesionarjevi niti na cedentovi strani. Nedobrovernost bi bilo mogoče sankcionirati z uporabo drugih pravnih institutov, in sicer bi v poštev prišla pravila o neveljavnosti zaradi nasprotovanja načelom vestnosti in poštenja. Na tej podlagi bi bilo mogoče šteti cesijo za neveljavno, če je cesionar nedobroveren, torej ko ve, da je bila terjatev že odstopljena nekomu drugemu. Iz takšne cesije zaradi ničnosti ne bi nastali pravni učinki in ne bi prišlo do spremembe pripadnosti terjatve (3). Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi tožeča stranka vedela za predhoden fiduciarni odstop terjatve A. V. d.d., navedbe o tem v pritožbi pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje skladno s 337. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP ni moglo upoštevati.

7. Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, da predmet cesijskih pogodb ni bil določen oziroma določljiv. Skladno z 38. členom OZ je predmet obveznosti določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti, ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi. Iz 1. člena sklenjenih cesijskih pogodb izhaja, da bo odstopnik (G. C. d.d.) skladno s tekočimi potrebami pri prevzemniku (tožeči stranki) naročal material s posamičnimi naročilnicami, v okvirni skupni vrednosti 250.000,00 EUR, prevzemnik pa bo naročeni material dobavil. Iz navedenega pogodbenega določila izhaja določljiv predmet cesijske pogodbe, s tem da je natančna določitev (vseh) obveznosti pogodbenih strank odložena, saj je odvisna od bodočih potreb prevzemnika. Pogodbeni stranki sta ob sklenitvi cesijske pogodbe upoštevali, da je glede na naravo izpolnitvenega dejanja cesionarja nemogoče že vnaprej predvideti točno količino potrebnega materiala za izvedbo del. Predmet cesije so namreč lahko tudi bodoče terjatve, če so le individualno določene glede na predmet (razmerje, iz katerega naj nastanejo)(4). Glede na to in dejstvo, da je tudi celotna vrednost odstopljenih terjatev po vsaki od cesijski pogodb omejena na okviren skupni znesek 250.000,00 EUR, je predmet obveznosti po presoji pritožbenega sodišča tudi določno oziroma določljivo opredeljen. Posamezne terjatve tožeče stranke do G. C. d.d. so bile natančno določene z izstavitvijo zbirnih računov, ki jih je tožeča stranka izdajala mesečno. Če se G. C. d.d. z zaračunanimi cenami in količinami ne bi strinjal ali bi bile zanj sporne, bi moral te izpodbijati (prim. 64. člen Posebnih gradbenih uzanc), česar pa glede na navedbe pravdnih strank ni storil. 8. Ne drži, da bi tožeča stranka morala prijaviti terjatve, ki so ji bile odstopljene na podlagi spornih cesijskih pogodb, v stečajnem postopku, ki se je začel nad cedentom G. C. d.d.. Terjatve so bile namreč že pred začetkom postopka prisilne poravnave nad cedentom odstopljene tožeči stranki, s čimer so prešle iz njegovega premoženja v premoženje tožeče stranke. Obveznost tožene stranke zato ostaja nespremenjena (5). Ker terjatve z odstopom niso bile več del premoženja G. C. d.d., tožeča stranka tudi ni bila več dolžna teh (cediranih) terjatev prijaviti v stečajnem postopku nad odstopnikom, poleg tega pa stečajni upravitelj spornih cesijskih pogodb niti ni izpodbijal. 9. Pogodbi o cesiji v 2. členu določata, da sta pogodbeni stranki sporazumni, da bo odstopnik odstopil prevzemniku svoje nesporne terjatve do dolžnika, v višini vrednosti dejansko opravljenega materiala po cenah na enoto mere, kot izhajajo iz posameznih naročilnic, za kar prevzemnik izstavi odstopniku račun na podlagi dejansko dobavljenega materiala, kar se izkaže s prevzemnim listom, podpisanim s strani pooblaščenega predstavnika odstopnika na gradbišču. Pogoj za prenos okvirno določenega zneska terjatev cedenta na cesionarja, ki bo natančneje določen glede na mesečno porabo materiala, je torej obstoj v tej višini nespornih terjatev cedenta do dolžnika. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da končna terjatev G. C. d.d. iz pogodbe za objekt Prenova I. S. zadostuje za plačilo cediranih terjatev na tožečo stranko, kar med strankama ni sporno. Ker torej nesporne terjatve G. C. d.d. do Republike Slovenije zadoščajo za poplačilo terjatev tožeče stranke do G. C. d.d., je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

10. Navedbe glede cene, materiala, del, prevozov in drugih stroškov, se nanašajo na pogodbo, ki jo je tožena stranka sklenila z G. C. d.d.. Ker tožeča stranka ni bila stranka te pogodbe, so navedbe v zvezi s tem za presojo vtoževanega zahtevka nerelevantne, sodišču prve stopnje pa se do njih zato tudi ni bilo treba opredeljevati.

11. Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej III Ips 8/2007. (2) Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 582. (3) Glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 588. (4) Glej III Cp 1810/1999, I Cpg 581/97. (5) Glej III Ips 8/2007.