Jedro

v primeru konkurence med navadno in fiduciarno cesijo je treba uporabiti splošno ureditev iz 420. člena OZ. Ta določa, da v primeru, ko upnik odstopi isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 2.566,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 216.948,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravo relevantna dejstva: - Tožeča stranka kot prevzemnica terjatve je z družbo G. d. d. kot odstopnico sklenila dve pogodbi o odstopu terjatev do tožene stranke. Prva pogodba je bila sklenjena 2. 6. 2009, druga pa 18. 9. 2009. Z obema cesijama so bile odstopljene obstoječe in bodoče terjatve družbe G. d. d. v okvirni višini 250.000,00 EUR po vsaki izmed pogodb. Odstopnik je prevzemniku cediral svoje nesporne terjatve do tožene stranke v višini vrednosti dejansko dobavljenega materiala po cenah na enoto mere, kot izhajajo iz posameznih naročilnic, za kar prevzemnik izstavi odstopniku račun na podlagi dejansko dobavljenega materiala, kar se izkaže s prevzemnim listom, podpisanim s strani pooblaščenega predstavnika odstopnika na gradbišču (2. člen obeh pogodb o odstopu terjatev). Na podlagi mesečnih zbirnih računov tožeče stranke so se tako odstopale že nastale terjatve družbe G. d. d. v višini vsakomesečnega zbirnega računa.

- Tožena stranka je bila s prvo cesijo seznanjena 2. 6. 2009, z drugo pa 18. 9. 2009. K obema cesijama je podala izrecno soglasje.

- Tožena stranka je svoj dolg delno poravnala (tožeči stranki je plačala 261.431,19 EUR).

7. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo še neplačanega dela terjatev. Tožena stranka se je pred plačilom branila s trditvami, da predmet cesijskih pogodb ni določen oziroma določljiv ter da je že pred sklenitvijo cesijskih pogodb, na podlagi katerih zahteva plačilo tožeča stranka, družba G. d. d. sklenila cesijo v zavarovanje istih terjatev z A. d. d. Po trditvah tožene stranke tožeča stranka v stečajnem postopku nad družbo G. d. d. (odstopnico terjatev) svojih terjatev ni prijavila, zaradi česar do plačila naj ne bi bila upravičena.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili ugovore tožene stranke ter presodili, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

9. Revidentka ponavlja svoje trditve, da bi morala imeti v konkretnem primeru fiduciarna cesija (urejena v 207. členu Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ) istih terjatev A. d. d. prednost pred navadno cesijo terjatev tožeči stranki. To ne drži. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je v primeru konkurence med navadno in fiduciarno cesijo treba uporabiti splošno ureditev iz 420. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Ta določa, da v primeru, ko upnik odstopi isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil. Med strankama ni sporno, da je bila tožena stranka najprej obveščena o odstopu terjatev tožeči stranki. Zato je presoja sodišč prve in druge stopnje, ki sta dali prednost navadni in ne fiduciarni cesiji, materialnopravno pravilna. Tretjega odstavka 207. člena SPZ, ki določa, da v primeru večkratnega odstopa v zavarovanje terjatev pridobi tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena, v tem primeru ni mogoče uporabiti. Ta določba namreč ureja konkurenco med več fiduciarnimi cesijami, kar izhaja tudi iz dikcije zakona, ki govori o „večkratnem odstopu terjatve v zavarovanje“.

10. Revidentka ponovno trdi tudi, da bi bilo pri določitvi prednosti odstopov terjatev treba upoštevati nedobrovernost tožeče stranke, ki naj bi potrditvah revidentke vedela za predhodni odstop terjatev v zavarovanje A.d. d. Sodišče druge stopnje je navedene trditve pravilno opredelilo za pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), česar tožena stranka v revizij niti ne izpodbija, zato se Vrhovno sodišče vsebinsko do teh navedb ni opredeljevalo.

11. Nadalje je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da tožeči stranki terjatev, ki jih v tem postopku uveljavlja od tožene stranke, ni bilo treba prijaviti v stečaju nad družbo G. d. d. kot odstopnico terjatev. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da je bil odstop terjatev opravljen že pred začetkom postopka prisilne poravnave nad odstopnikom terjatev, kar pomeni, da tožeča stranka ob začetku postopka zaradi insolventnosti ni imela terjatev do družbe G. d. d. Prisilna poravnava oziroma kasnejši stečaj nad odstopnikom tako v konkretnem primeru na terjatve tožeče stranke ni imela vpliva. Tožena stranka v reviziji trdi tudi, da je sporne terjatve poravnala že v stečajnem postopku nad družbo G. d. d., vendar pa to na odločitev v tej zadevi, v kateri se presoja utemeljenost terjatve tožeče stranke, ne more vplivati.

12. Revidentka navaja, da odstopljene terjatve niso bile določene oziroma določljive ter da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da pogodba o cesiji določa, da se odstopajo le nesporne terjatve. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila okvirna skupna vrednost cediranih terjatev 250.000,00 EUR po vsaki od cesijskih pogodb (kar izhaja tudi iz drugega odstavka 1. člena obeh pogodb o cesiji), dejanska višina prenesenih terjatev pa se je ugotavljala mesečno v višini vrednosti materiala, ki ga je vsak mesec tožeča stranka dobavila cedentu, za kar mu je tudi skladno z 2. členom obeh pogodb o odstopu terjatev izstavljala račune za tekoči mesec. Višina odstopljenih terjatev je bila tako določena oziroma določljiva (v smislu 38. člena OZ), na kar je že pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje. Z mesečnimi računi so se namreč odstopale terjatve v točno določenih zneskih, skupni znesek odstopljenih terjatev pa ni presegel v cesijski pogodbi dogovorjene okvirne skupne vrednosti odstopljenih terjatev.

13. Z mesečnimi zbirnimi računi so se odstopale že nastale terjatve odstopnika do tožene stranke. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno pojasnili, da se navedbe tožene stranke glede cene, materiala, prevozov ter ostalih stroškov nanašajo na pogodbo, ki jo je tožena stranka sklenila z odstopnikom terjatev po tem, ko so bile terjatve že cedirane tožeči stranki, ter jih zato pravilno nista upoštevali.

14. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj se ne bi opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke, da so v predračunu gradbene pogodbe, sklenjene med toženo stranko in družbo G. d. d., opredeljene cene po enoti, razmerje med materialom, delom prevozi in drugimi stroški, ter do navedb glede odstopa le nespornih terjatev. Sodišče druge stopnje se je do navedb glede cene in ostalih postavk za njen izračun opredelilo v 10. točki obrazložitve sodbe, kjer je navedlo, da se te navedbe tožene stranke nanašajo na pogodbo, ki je ni sklenila tožeča stranka, zaradi česar niso pravno upoštevne. Do pritožbenih navedb v zvezi z odstopom nespornih terjatev pa se je opredelilo v 9. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe.

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžna povrniti 2.546,00 EUR stroškov odgovora na revizijo in 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj torej 2.566,00 EUR. Stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na revizijo Vrhovno sodišče tožeči stranki ni priznalo. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Tožeči stranki sodne takse zato ni bilo treba plačati.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 8/2007 z dne 4. 6. 2008.