Jedro

Iz medicinske, kakor tudi iz delovne dokumentacije, ni razvidno, da bi bila hrbtenica pri tožnici, ki je opravljala delo referent I – tajnica izpostavljena stalnim obremenitvam v nefizioloških položajih, splošnim vibracijam ali dvigovanju bremen in da bi zaradi te izpostavljenosti prišlo do obolenja in okvare medvretenčne ploščice. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je vzrok ugotovljene invalidnosti poklicna bolezen, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Revizija se v delu glede invalidnine za telesno okvaro ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 10. 2006 in št. ... z dne 1. 3. 2006 in se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni od 17. 1. 2006 dalje in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine. Obenem je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 10. 2006 in št. ... z dne 1. 3. 2006 in se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro od 17. 1. 2006 dalje ter odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, ali gre pri tožničinem zdravstvenem stanju za posledico poklicne bolezni, opredelilo le v zvezi s tožničino trditvijo, da je potrebno šteti sindrom karpalnega prehoda kot poklicno bolezen. Tožnica pa je v tožbi zatrjevala, da gre poleg tega pri njej za poklicno bolezen tudi zaradi hudega obolenja celotne hrbtenice. Iz zdravniške dokumentacije, ki jo je tožnica priložila tožbi, izhaja, da so tožnici operativno odstranili diskusa L4 do L5 in L5 in L7, zaradi česar se ji bolečine iz leta v leto stopnjujejo, večkrat je v bolniškem staležu in redno opravlja fizioterapijo. Nadalje iz zdravniške dokumentacije izhaja, da je pri tožnici prisotna izrazita koreninska okvara S1, ki povzroča bolečine in senzorične motnje, nadalje sesedanje in izrazita zoženost medvretenčnega prostora L5 do S1, zožitev L4 do L5, izrazite degenerativne spremembe LS prehoda ter glavobol in vrtoglavica, kot posledica obolenja hrbtenice. Tožnica je bila zaradi hernije diskov L4 do L5 in L5 do S1 operirana že v letu 1991, od tedaj dalje pa se je zdravstveno stanje celotne hrbtenice, zaradi prisiljene, dolgotrajne drže pri njenem več kot 90 % delu v sedečem položaju slabšalo, kar je tudi razvidno iz opravljenih EMG meritev v obdobju po navedeni operaciji, kakor tudi iz rentgenskih posnetkov. Pri tožnici gre za kronično obolenje hrbtenice zaradi stalne obremenitve v nefizioloških položajih pri delu, ki je v seznamu poklicnih bolezni pod točko 63 navedena kot poklicna bolezen. Prav tako je v seznamu poklicnih bolezni pod točko 62 kot poklicna bolezen navedena tudi okvara medvretenčne ploščice. Glede navedenih, z zdravniško dokumentacijo dokazanih trditev tožnice, je dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Sodišče je izvajalo dokaze in se opredelilo le glede obojestranskega sindroma karpalnega kanala, ki naj ne bi bil posledica poklicne bolezni, dokazov v zvezi z obolenjem tožničine hrbtenice in s tem povezano trditvijo tožnice, da gre za poklicno bolezen, pa ni izvajalo oziroma se do tega ni opredelilo. Meni, da je pri njej podana najmanj 30 % telesna okvara, ki je nastala zaradi poklicne bolezni, telesna okvara pa je prešla že v invalidnost, kar je dokazano tudi z medicinsko dokumentacijo. Tožničina aktivnost je otežena, zahteva večje napore pri zadovoljenju življenjskih potreb. Iz zdravniške dokumentacije neizpodbitno izhaja, da ima kronične nevrogene okvare živcev S1, kronično obolenje celotne hrbtenice in obojestranski sindrom karpalnega kanala, kar ji ne omogoča niti opravljanja njenega dela, ampak zahteva njeno zdravstveno stanje znatno večje napore, za določene aktivnosti pa je celo onemogočena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi zadevo v obsegu pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa tudi glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih kršitev.

Pritožba vztraja, da je pri tožnici podana 30 % telesna okvara zaradi poklicne bolezni, ne strinja pa se tudi z ugotovljenim vzrokom nastale invalidnosti.

Pravna podlaga za odločanje o sporni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju sporazum), ki se na podlagi 454. člena ZPIZ-1 uporablja do sprejema novega predpisa in Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni in Seznam poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003, v nadaljevanju pravilnik in seznam).

Po določbi 1. odstavka 143. člena ZPIZ-1 je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju telesnih potreb. Pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 % (2. alineja 1. odstavka 144. člena zakona). Vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke okvar, pa določa sporazum. Iz tega je razvidno, da je telesna okvara samo tista izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost organov ali delov telesa, ki je določena v seznamu. Telesne okvare, ki niso vsebovane v seznamu, ne pomenijo telesne okvare v smislu definicije 143. člena ZPIZ-1. V VIII. poglavju seznama so določene telesne okvare za motnje, zmanjšanje ali izgubo funkcije hrbtenice in sicer od 1. do 3. točke. V 1. točki je določena telesna okvara za cervikalni sindrom in sicer pod točko a za popolno izgubo funkcije enega segmenta v višini 30 %, pod točko b za cervikobrahialni sindrom z videzom diskartroze in lezijo senzitivnih živcev ali vaskularnimi motnjami v razponu od 30 do 40 %, po 2. točki za torakalni sindrom (fiksirana totalna torakalna kifoza) v višini 40 % in po 3. točki za lumbalni sindrom in sicer pod točko a v primeru retropozicije v enem segmentu v višini 30 % in pod točko b za popolno izgubo funkcije enega segmenta lumbalne regije v višini 40 %.

Nobenega od navedenih stanj, določenih v seznamu, sodišče prve stopnje in pred tem toženec, pri tožnici nista ugotovila. Pri tožnici so izvedenci na podlagi RTG hrbtenice iz leta 2004, ugotovili, da je pri njej izravnana fiziološka lordoza, manjša spondiloza ter izrazitejša spondilartroza na vseh segmentih. Iz dokumentacije, ki datira do dneva dokončne odločbe z dne 5. 10. 2006, je razvidno, da ortoped 9. 2. 2005 pri tožnici ugotavlja levostransko lumboishialgijo in nevrofiziologinja dne 26. 8. 2005 na spodnjih okončinah prizadetost obeh prvih sakralnih korenin, brez svežih sprememb. Dne 23. 6. 2004 so bile pri kontrolnem pregledu in EMG ugotovljene stare nevrogene spremembe po koreninski okvari pred leti. V izvidu 17. 12. 2004 so v nevrološkem izvidu opisane parestezije zgornjih cervikalnih segmentov desno in prvih treh prstov levo ter v segmentu S1 levo. Groba moč v rokah in nogah je ohranjena, refleksi so normalno izzivni. V letu 2004 oziroma 2005 je bila opravljena operacija karpalnih kanalov, 26. 8. 2005 nevrofiziologinja ugotavlja motnje prevajanja preko zapestij. Kot izhaja iz dokumentacije, je bila tožnica leta 1991 operirana zaradi diskus hernije L4 do L5, L5 do S1 z evakuacijo obeh diskusov operativno, nato pa večkrat rehabilitirana v fizioterapevtski obravnavi.

Na podlagi takšnega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek, da se pri njej ugotovi 30 % telesna okvara in da je vzrok le-te poklicna bolezen, zavrnilo. Kolikor telesne okvare ni mogoče ugotoviti po nobeni točki seznama, tudi ni podlage za ugotavljanje vzroka za njen nastanek.

Po 65. členu ZPIZ-1 so poklicne bolezni po tem zakonu določene bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, so določene v seznamu oziroma v pravilniku. Po definiciji poklicne bolezni določene v 65. členu ZPIZ-1, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, da se obolenje zavarovanca šteje kot poklicna bolezen in sicer, da je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen, da je zavarovanec obolel za takšno boleznijo oziroma da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen, da je kot taka tudi navedena v seznamu poklicnih bolezni in da obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim delovanjem škodljivih vplivov na določenem delovnem mestu in boleznijo zavarovanca.

Glede poklicne bolezni so izvedenci ocenili, da pri tožnici niso izpolnjeni vsi pogoji, ki bi opredeljevali tožničino bolezen kot poklicno bolezen po veljavnem Pravilniku poklicnih bolezni. Posebej so se izvedenci in tudi zaslišan specialist medicine dela, prometa in športa opredelili do stanja po operaciji zaradi utesnitve središčnih živcev obeh zapestij in sicer so na podlagi EMG preiskave ugotovili le lažje do zmerne okvare in da ni prišlo do paralize in torej do motoričnih izpadov, ki bi prizadeli grobo moč in gibljivost. Tudi ob samem pregledu so izvedenci ugotovili, da je pri tožnici groba moč dobra, da je pincetni prijem dober in ohranjen. Po 64. točki Seznama poklicnih bolezni kot poklicno bolezen določa ohromitev živcev zaradi mehaničnega pritiska, do katere pa po mnenju izvedencev zaradi pravočasne terapije, pri tožnici ni prišlo.

Ne iz pripomb na podano mnenje in enako iz zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi dne 3. 7. 2008 ni razvidno, da bi bilo za tožnico sporno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ugotavljanje poklicne bolezni po 62. in 63. točki seznama. Ker ni bilo danih pripomb na mnenje, niti ni bilo postavljenih vprašanj izvedencu, ko je bil zaslišan ali danih predlogov za izvedbo dodatnih dokazov, so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Izrecno so bile pripombe dane le glede karpalnega sindroma in v zvezi s tem so bila tudi izvedencu postavljena vprašanja, ne pa glede obolenja hrbtenice in o izpolnjevanju pogojev po 62. in 63. točki seznama. Sicer iz medicinske, kakor tudi delovne dokumentacije, ni razvidno, da bi bila hrbtenica pri tožnici, ki je opravljala delo referent I – tajnice izpostavljena stalnim obremenitvam v nefizioloških položajih, splošnim vibracijam in dvigovanjem bremen in zaradi te izpostavljenosti obolenje hrbtenice in okvara nevretenčne ploščice. Kot je izrecno izpovedal izvedenec, specialist medicine dela, prometa in športa, je tožnica delala v delovnem okolju, kjer je izvajala ponavljajoče se gibe v zapestju in da je v zvezi s tem podana pozitivna delovna anamneza in izkazana pozitivna klinična slika, ki se je kazala z motnjami občutja in bolečin, vendar to v zvezi z razvitostjo sindroma karpalnega kanala, ne pa hrbtenice. V tako izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka, da je vzrok ugotovljene invalidnosti poklicna bolezen.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Po 4. točki 31. člena ZDSS-1 v socialnem sporu o pravici do invalidnine za telesno okvaro revizija ni dovoljena, razen če jo sodišče dopusti. Po 5. točki 31. člena v zvezi z 32. členom ZDSS-1 mora sodišče druge stopnje odločiti o dopustnosti revizije zoper svojo sodbo. V obravnavanem sporu ne gre za pravno vprašanje, o katerem se sodna praksa še ni izrekla in bi bilo v posledici mogoče pričakovati odločitev vrhovnega sodišča o pomembnem pravnem vprašanju. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na dovolj popolno ugotovljenih dejstvih in dokazih, izvedenih v predsodnem postopku ter postopku pri sodišču prve stopnje. Odločitev o pritožbi ne odstopa od znane sodne prakse vrhovnega sodišča in je takšno stališče v praksi sodišča druge stopnje, ob ugotovljenih dejstvih, ustaljeno. Zato je sodišče druge stopnje v delu glede invalidnine za telesno okvaro odločilo, da revizije ne dopusti.