Jedro

Obdolžencem se ni očitalo le neupoštevanje ukaza policistov, naj se razidejo in prenehajo s kršitvami javnega reda in miru, ampak tudi zavestno sodelovanje v skupinah protestnikov, ki sta policistom z aktivnim ravnanjem (metanjem granitnih kock, steklenic, palic in drugih nevarnih predmetov) poskusili preprečiti izvedbo ukazanega ravnanja, zakonitih konkretnih policijskih nalog zagotavljanja varnosti življenj, osebne varnosti, varnosti premoženja ter vzdrževanje javnega reda in miru.

Izrek

I. Ugotovi se, da je bilo glede dejanja opisanega v točki I izreka sodbe Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 62103/2012 z dne 26. 8. 2014, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 10. 9. 2013, kršeno določilo prvega odstavka 301. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. Ugotovi se, da je bilo glede dejanja opisanega v točki II. sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 10.9.2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 62103/2012 z dne 26. 8. 2014 kršeno določilo 3. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je pod točko I sodbe z dne 10. 9. 2013 obtožbo zoper J. Š., ki mu je očitala kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zavrnilo iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in pod točko II. izreka iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP tudi obtožbo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, vloženo zoper I. J. in B. P.. Obdolžene M. N., M. L., N. Š., J. B., A. M., J. Š. in N. K. je pod točko III izreka spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, za kar je vsakemu izmed obdolžencev izreklo kazen sedem mesecev zapora. Odločilo je, da stroški zavrnilnega dela sodbe iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obdolženih J. Š. in B. P., bremenijo proračun. Obdolženim M. N., M. L., N. Š., J. B., A. M., J. Š. in N. K. je poleg plačila sodnih taks ter izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov, naložilo še nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 104,59 EUR, N. Š. in J. B. tudi nerazdelno plačilo stroškov v višini 112,03 EUR, J. Š., A. M. in J. B. nerazdelno plačilo stroškov v višini 2,3 EUR ter N. K. in J. B. nerazdelno plačilo stroškov v višini 6,2 EUR. J. B. je sodišče prve stopnje naložilo tudi plačilo stroškov postopka v višini 59, 41 EUR, N. Š. pa tudi stroške postopka v višini 159,46 EUR in krivdne stroške za prisilni privod na glavno obravnavo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25. in 26. 8. 2014 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede dejanja, opisanega v točki III. izreka ter obdolžene M. N., M. L., N. Š., J. B., A. M., J. Š. in N. K. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1 (točka I), pritožbo okrožnega državnega tožilca zoper zavrnilno sodbo glede obdolženih I. J. in B. P. (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 7. 11. 2014 vložil vrhovni državni tožilec, zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. in 3. točki 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil z izdajo zavrnilne in oprostilne sodbe kazenski zakon kršen v korist obdolžencev.

4. Zagovornik obdolženega N. Š., B. L. in zagovornik M. N., D. P., oba odvetnika v Mariboru, v odgovorih na zahtevo podanih dne 4. 12. 2014 oziroma 8. 12. 2014 oporekata stališčem zahteve za varstvo zakonitosti in predlagata njeno zavrnitev. Z zahtevo za varstvo zakonitosti pa so bili seznanjeni tudi ostali obdolženci in njihovi zagovorniki, vendar nanjo niso odgovorili.

B-1.

5. Po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru II Kt 073561/12 z dne 7. 12. 2012, spremenjenem dne 14. 2. 2013, 3. 6. 2013 in 15. 7. 2013, se je obdolženim očitalo kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki uradni osebi prepreči uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, ker naj bi dne 3. 12. 2012 v Mariboru, med neorganiziranim shodom, v času med 20.30 in 22.00 uro sodelovali v eni od skupin, ki sta vsaka s skupnim delovanjem poskusili preprečiti uradnim osebam uradno dejanje na način, opisan v točkah 1. in 2., ko niso upoštevali ukazov in opozoril policistov, ki so v skladu s 1. in 3. točko 1. odstavka 3. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju: ZPol) in 29. členom Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju: ZJZ) izvajali naloge varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter vzdrževanja javnega reda in miru in ki so jih na podlagi 34. člena ZPol pozivali in ukazovali, da se naj razidejo in prenehajo s kršitvami javnega reda in miru, česar pa niso hoteli storiti, ampak so še naprej sodelovali v skupinah, ki sta proti policistom metali nevarne predmete (granitne kocke, palice in steklenice), pri čemer so: 1. J. B., B. P., N. Š. in N. K. skupaj z najmanj tridesetimi neugotovljenimi osebami, sodelovali v skupini, ki na območju Glavnega trga in Koroške ceste ni upoštevala ukazov in opozoril policistov, ampak je proti policistom metala prej omenjene nevarne predmete ter jim na ta način poskusila preprečiti izvedbo zgoraj navedenih nalog, z navedenim ravnanjem pa ni prenehala vse do posredovanja policistov in 2. M. N., J. Š., M. L., A. M. in J. Š., z najmanj desetimi neugotovljenimi osebami sodelovali v skupini, ki na območju Glavnega trga in Starega mostu, ni upoštevala ukazov in opozoril policistov, ampak je proti policistom metala prej omenjene nevarne predmete ter jim na ta način poskusila preprečiti izvedbo zgoraj navedenih nalog, pri čemer se je zaradi posredovanja policistov skupina z območja Glavnega trga premaknila na Stari most, kjer se je skupini pridružil še I. J., nato pa kljub ukazom in opozorilom policistov skupina z navedenim ravnanjem ni prenehala vse do posredovanja policistov na mostu.

6. Sodišče prve stopnje je obtožbo zoper J. Š. zavrnilo, ker je državni tožilec med glavno obravnavo obtožbo umaknil (1. točka 357. člena ZKP), I. J. in B. P. sta bila po presoji sodišča prve stopnje za isto dejanje že pravnomočno obsojena, zato je obtožbo zoper njiju zavrnilo z razloga po 3. točki 357. člena ZKP. Obdolžene M. N., M. L., N. Š., J. B., A. M., J. Š. in N. K. pa je spoznalo za krive očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 301. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je pritožbo okrožnega državnega tožilca, vloženo zoper zavrnilno sodbo glede I. J. in B. P., zavrnilo kot neutemeljeno, obsodilni del sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru pa spremenilo tako, da je obdolžene iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje.

B-2.

Glede oprostilnega dela pravnomočne sodbe (točka I izreka sodbe pritožbenega sodišča v zvezi s III. točko izreka sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru)

7. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi v zvezi s spremembo obsodilnega dela sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru in izdajo oprostilne sodbe zavzelo stališče, da dejanje, ki se po obtožnem predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru očita obdolženim, ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP). Vrhovno sodišče soglaša s stališčem vrhovnega državnega tožilca, da je s takšno odločitvijo podana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP oziroma je pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo kršilo kazenski zakon v korist obdolžencev.

8. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da se obdolženim M. N., M. L., N. Š., J. B., A. M., J. Š. in N. K. po obtožbi očita le pasivno ravnanje, neupoštevanje ukazov in opozoril policistov, ki so v skladu s 1. in 3. točko 1. odstavka 3. člena ZPol in 29. členom ZJZ izvajali naloge varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter vzdrževanja javnega reda in miru in so skupino, v kateri so bili obdolženci, na podlagi 34. člena ZPol pozivali in ukazovali, da se naj razidejo in prenehajo s kršitvami javnega reda in miru (tč. 19 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Policisti so opravljali svojo službeno dolžnost v okviru rednega dela in delovnih nalog in (razen ukazov) niso izvajali drugih uradnih dejanj, katerih preprečitev oz. poskus preprečitve je inkriminirano kot kaznivo dejanje po 299. členu KZ-1. To, da člani skupine niso upoštevali ukaza policistov, pa ni (več) sankcionirano kot kaznivo dejanje, temveč le še kot prekršek po 22. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju: ZJRM-1). Tudi drugi del opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je obdolženim očitala, da so navkljub opozorilom „še naprej sodelovali v skupini, ki sta proti policistom metali nevarne predmete (granitne kocke, palice in steklenice)“, po presoji pritožbenega sodišča ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ampak zakonske znake (hujšega) kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1, napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Tudi državno tožilstvo je že ob prvi spremembi obtožnega predloga z dne 7. 12. 2012, dne 14. 2. 2013 iz obtožbe izpustilo očitek, da je vsak izmed obdolženih, ki so sodelovali v skupini, izvajal nasilje nad policisti (tč. 26. obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

9. Takšnim stališčem pritožbenega sodišča vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti povsem utemeljeno oporeka. Kaznivo dejanje po 301. členu KZ-1 stori, kdor sodeluje v skupini, ki s skupnim delovanjem prepreči ali poskusi preprečiti uradni osebi uradno dejanje, ali jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje. Kot pravilno ugotavlja že pritožbeno sodišče je izvršitveno dejanje kaznivega dejanja po prvem odstavku 301. člena KZ-1 identično izvršitvenemu ravnanju kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1, preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi; skupno delovanje članov skupine, ki se zavestno priključijo skupini in njenemu delovanju, se torej odraža v uporabi sile ali grožnje, da bo uporabljena sila. Tudi kaznivo dejanje po 301. členu KZ-1 je zato mogoče storiti le v aktivni obliki, ne pa tudi pasivno, če se na primer oseba, kateri je bil izdan zakonit policijski ukaz, uleže, usede, obrne vstran ali kako drugače podobno ravna.

10. Vrhovno sodišče je že v številnih sodbah ugotovilo, da Kazenski zakonik uradnega dejanja ne definira, opredeli pa v prvem odstavku 99. člena Kazenskega zakonika koga je šteti za uradno osebo. Uradno dejanje je torej lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij). Za uradna dejanja je tako šteti predvsem oblastvena ravnanja uradnih oseb(1). Določilo 3. člena v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja veljavnega ZPol določa, da so naloge policistov (uradnih oseb) tudi varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi; preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov; vzdrževanje javnega reda; nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet itd. Pri opravljanju nalog smejo policisti sicer opozarjati, ukazovati, ugotavljati identiteto in izvesti identifikacijski postopek, opraviti prepoznavo po fotografijah, varnostno preverjati osebe, izvajati prikrito evidentiranje ali namensko kontrolo, vabiti, opraviti varnostni pregled, opraviti pregled osebe, prepovedati gibanje, prepovedati približevanje določeni osebi, kraju ali območju, opraviti protiteroristični pregled prostorov, objektov, naprav in območij, prijeti in privesti osebo, pridržati osebo, odrediti strožji policijski nadzor, zaseči predmete, vstopiti v tuje stanovanje in v tuje prostore, uporabiti prevozna in komunikacijska sredstva, uporabiti prisilna sredstva ter uporabiti druga pooblastila, določena v zakonih (29. člen ZPol).

11. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so v obravnavani zadevi policisti udeležence neorganiziranega protestnega shoda „3. mariborska vstaja“ najprej (tudi iz helikopterja) pozivali k razhodu in da naj prenehajo s kršitvami javnega reda in miru. Kasneje, ko se je nasilje skupin izgrednikov stopnjevalo do te mere, da so protestniki pričeli metati nevarne predmete in niso bila ogrožena le življenja in osebna varnost policistov, temveč tudi življenja, osebna varnost in premoženje občanov, pa so bili policisti prisiljeni formirati kordone, okrepiti svoje vrste in proti izgrednikom izstreliti celo plinska sredstva (prim. tč. 37-40 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Glede na takšne konkretne okoliščine je napačno stališče pritožbenega sodišča, da so policisti med neorganiziranim protestnim shodom opravljali svoje redno službeno dolžnost zagotavljanja varnosti življenj, osebne varnosti, varnosti premoženja ter vzdrževanje javnega reda in miru (1. in 3. točka 3. člena ZPol in 29. člena ZJZ), uradno dejanje kot znak kaznivega dejanja po 299. in 301. členu KZ-1 pa predstavljajo le ukrepi, pooblastila, ki jih je policija pri tem uporabila (ukaz, formiranje kordona in uporaba solzivcev), ki (z izjemo ukaza) niso opisani v obtožbi, zato niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

12. Opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je potrebno presojati kot celoto. Po presoji Vrhovnega sodišča se obdolžencem po obtožbi okrožnega državnega tožilstva ni očitalo le neupoštevanje ukaza policistov, naj se razidejo in prenehajo s kršitvami javnega reda in miru, ampak tudi zavestno sodelovanje v skupinah protestnikov, ki sta policistom z aktivnim ravnanjem (metanjem granitnih kock, steklenic, palic in drugih nevarnih predmetov) poskusili preprečiti izvedbo ukazanega ravnanja, zakonitih konkretnih policijskih nalog zagotavljanja varnosti življenj, osebne varnosti, varnosti premoženja ter vzdrževanje javnega reda in miru (1. in 3. točka 3. člena ZPol in 29. člena ZJZ). Policisti so namreč varnost življenj, osebno varnost ter varnost premoženja ljudi ter javni red in mir poskušali v prvi vrsti zagotoviti s pozivi in ukazi k prenehanju kršitev, ob stopnjevanju nasilja s strani skupin protestnikov pa jim je to uspelo šele z dodatnimi prisilnimi ukrepi in posredovanjem drugih policistov na mostu. Kasnejši ukrepi kot so formiranje kordona in solzivec so le nadaljnja uradna dejanja, ki konkretizirajo kasnejše postopanje policistov ob stopnjevanem nasilju skupin protestnikov in predstavljajo predmet dejanske obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Skupini, v katerih so sodelovali obdolženci, sta torej z aktivnim ravnanjem, metanjem nevarnih predmetov, poskušali preprečiti izvedbo ukazanih ravnanj, zagotovitve varnosti življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter varstva javnega reda in miru, policiji pa je uspelo protestnike obvladati šele takrat ko so dobili pomoč. Opis kaznivega dejanja v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje zato po stališču Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po 301. členu KZ-1. 13. Vrhovni državni tožilec utemeljeno izraža tudi dvom v stališče pritožbenega sodišča, da dejanje, opisano v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja tudi zato, ker ni konkretiziran zakonski znak „delovanja“, tj. opisa dejanj posameznih obdolženih, v smislu načrtne priključitve obdolžencev nasilni skupini oziroma zapustitve mirne množice in zavestne priključitve nasilni skupini, ostajanja v skupini in vzpodbujanje njenega delovanja (prim. tč. 27 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča). Vrhovno sodišče se strinja z vložnikom, da ugotovitev, kdo v skupini je neposredno izvrševal posameznega dejanja, s katerimi se je uradni osebi preprečila oziroma poskusila preprečiti izvršitev uradnega dejanja (konkretno, kdo od protestnikov je metal nevarne predmete) v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, ni relevantna oziroma prispevek posameznega obdolženca pri skupnem delovanju skupine ni pomemben. Je pa bistvena ugotovitev, da je skupino, v kateri naj bi sodelovali obdolženci združeval namen, da uradni osebi preprečijo uradno dejanje in da je posamezen obdolženec zavestno sodeloval pri delovanju skupine ter zavestno prevzel njeno delovanje. Vendar pa to ni predmet izreka sodbe, temveč dokaznega postopka in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

B-3.

Glede zavrnilnega dela pravnomočne sodbe (točka II izreka sodbe pritožbenega sodišča v zvezi s točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje)

14. Pritožbeno sodišče je s sodbo z dne 25. in 26. 8. 2014 zavrnilo pritožbo okrožnega državnega tožilca zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje izdano zoper I. J. in B. P.. Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da sta bila obdolžena za bistveno isto ravnanje, ki temelji na istem historičnem dogodku in na identičnih oziroma bistveno enakih dejstvih kot obravnavano kaznivo dejanje, že preganjana in pravnomočno kaznovana v prekrškovnem postopku (3. točka 357. člena ZKP).

15. Sodišče prve stopnje se je pri svojih zaključkih oprlo na ugotovitev, sta bila obdolženima pred prijetjem s strani policistov posebne policijske enote s strani Policijske postaje Slovenska Bistrica izdana plačilna naloga, in sicer I. J. plačilni nalog zaradi prekrškov storjenih dne 3. 12. 2012 ob 22. 00 uri na Trgu revolucije v Mariboru, po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 (nasilno in drzno vedenje) in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 (neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb); B. P. pa zaradi prekrškov storjenih 3. 12. 2012 ob 21. 50 uri na Koroški cesti v Mariboru, zaradi prekrškov po prvem odstavku 7. člena ZJRM-1 (nedostojno vedenje) in prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 (neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb), ker se je na javnem kraju nedostojno vedel in ni upošteval zakonitega ukaza policistov, da naj s tem preneha. Iz plačilnih nalogov sicer ne izhaja natančnejši opis načina storitve prekrškov. Plačilna naloga sta postala pravnomočna in izvršljiva pred odločitvijo v kazenskem postopku. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (tč. 22 in 23) izhaja, da je sodišče ob primerjavi opisa kaznivega dejanja po 301. členu KZ-1 in opisa prekrškov ter določil ZJRM-1 ugotovilo, da ZJRM-1 predstavlja enako prepovedanost ravnanja kot očitano kaznivo dejanje, torej neupoštevanje opozoril in ukazov uradne osebe oziroma uradne osebe ter s tem preprečevanja uradnega dejanji uradni osebi. J. in P. sta bila dejansko obravnavana za isto ravnanje (isti historični dogodek, ki temelji na identičnih ali bistveno enakih dejstvih), zato bi bilo z kazenskim postopkom kršeno načelo ne bis in idem, ki storilca ščiti pred dvakratno obsodbo za isto ravnanje. Dejstva, da sta bila dvakrat obravnavana za isto ravnanje, pa ne bi spremenila niti okoliščina, da bi se v izrečeno kazen za kaznivo dejanje vštela sankcija za prekršek. Pritožbeno sodišče je temu pritrdilo in (zgoraj predstavljenim) razlogom, ki jih je upoštevalo že v zvezi z izdajo oprostilnih sodb zoper ostale obdolžence, dodalo še da se opis kaznivega dejanja od opisa ugotovljenih prekrškov razlikuje le v skupinskem neupoštevanju ukaza policistov in skupinskem nasilniškem obnašanju, kar pa je element, ki ni lasten zgolj temu kaznivemu dejanju (tč. 33 in nasl. obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

16. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti odločitvi nižjih sodišč povsem utemeljeno nasprotuje. Prekrivanje naj bi bilo torej po stališču nižjih sodišč podano med oblikami protipravnih posegov v pravno zavarovane vrednote na področju javnega reda in miru, ki so po oceni zakonodajalca na eni strani (naj)lažje in zato določene kot prekršek, na drugi strani pa težje in zato določene kot kaznivo dejanje.(2) Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, se zaradi sodelovanja v skupini, ki uradni osebi prepreči uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, za samo sodelovanje kaznuje, kdor sodeluje v skupini, ki s skupnim delovanjem prepreči ali poskusi preprečiti uradni osebi uradno dejanje ali jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje. Izvršitveno dejanje tega kaznivega dejanja je takšno kot pri kaznivem dejanju po 299. členu KZ-1, kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi; skupno delovanje skupine se odraža v uporabi sile ali grožnje, da bo uporabljena sila s čimer se uradni osebi prepreči uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic ali se jo prisili, da opravi uradno dejanje. Kot že ugotovljeno, je tako kot kaznivo dejanje po 299. členu KZ-1 tudi kaznivo dejanje po 301. členu KZ-1 mogoče izvršiti le v aktivni, ne pa tudi v pasivni obliki (na primer če se oseba, kateri je bil izdan zakonit policijski ukaz uleže, usede, obrne vstran ali kako drugače podobno ravna). Aktivno preprečevanje uradnega dejanja uradni osebi in zavestno sodelovanje posameznika v skupini, ki jo vodi prav ta namen, pa po drugi strani ni predpisano ne kot znak prekrška po 6. členu ZJRM-1 (nasilno in drzno vedenje), 7. členu ZJRM-1 (nedostojno vedenje) ali 22. členu ZJRM-1 (neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb). Slednji namreč sankcionira le (pasivno) neupoštevanje na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe, 6. člen ZJRM-1 izzivanje ali spodbujanje k pretepu, drzno, nesramno, žaljivo in podobno vedenje, zasledovanje, ki pri drugem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu in 7. člen ZJRM-1 nedostojno vedenje - prepiranje, vpitje na javnem kraju oziroma drugo dejanje, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali kadar z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju. Že primerjava abstraktnih dejanskih stanov očitanega kaznivega dejanja po 301. členu KZ-1 in prekrškov po 6., 7. in 22. členu ZJRM-1 pokaže, da se dispozicije kaznivega dejanja in prekrškov ne prekrivajo v popolnosti. Že res, da se zakonska opisa prekrška in kaznivega dejanja delno prekrivata in opis kaznivega dejanja obsega tudi znake prekrška (neupoštevanje pozivov in ukazov policistov k prenehanju kršitev javnega reda in miru ter nasilniško obnašanje skupin protestnikov), vendar pa ima v konkretnem primeru, ko gre za varstvo javnega interesa in miru, kaznivo dejanje po 301. členu KZ-1 še druge znake po katerih se od prekrška razlikuje - tj. sodelovanje v skupini, predvsem pa uporaba sile (oziroma grožnje z uporabo sile) s specifičnim namenom preprečitve uradnega dejanja uradnih oseb. Nasprotno pa nimajo prekrški, zaradi katerih sta bila izdana plačilna naloga nikakršnih drugih znakov, ki jih ima po obtožbi očitano kaznivo dejanje. Ne glede na to, da postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz istega historičnega dogodka, so dejstva, ki sta jih ugotovila prekrškovni organ in ki jih je okrožno državno tožilstvo očitalo v obtožnem predlogu bistveno različna, saj obsega dejanski opis kaznivega dejanja poleg neupoštevanja ukaza policistov naj se udeleženci skupin razidejo in prenehajo s kršitvami javnega reda in miru in nasilniškega vedenja obdolžencev, še očitek o sodelovanju obdolžencev v skupini in poskusu (aktivne) preprečitve uradnega dejanja uradnega dejanja uradni osebi. Pri plačilnih nalogih, izdanih za prekrške in kaznivim dejanjem po obtožbi torej ne gre za isto stvar in zato plačilna naloga prekrškovnega organa ne pomenita tako imenovane res iudicata ter iz razloga po 3. točki 357. člena ZKP tudi ne onemogočata kazenskega pregona zaradi očitanega kaznivega dejanja po 301. členu KZ-1. C.

17. Ker je torej pritožbeno sodišče v I. točki izreka sodbe napačno presodilo, da dejanje, opisano v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje, po zakonu ni kaznivo dejanje in je obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru spremenilo tako, da je obdolžene M. N., M. L., N. Š., J. B., A. M., J. Š. in N. K. oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje, je po presoji Vrhovnega sodišča kršilo kršilo določilo prvega odstavka 301. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP.

18. S tem, ko je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo zavrnilno sodbo zoper I. J. in B. P. (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje) pritožbeno sodišče pa je pritrdilo sodišču prve stopnje, da gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), sta sodišči v korist obeh obdolžencev kršili določilo 3. točke 357. člena tega zakona.

19. Ker je Vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti vložil v škodo obdolžencev, je Vrhovno sodišče uveljavljani kršitvi le ugotovilo.

(1) Tudi druga njihova ravnanja, ki jih morajo opraviti na podlagi zakona oziroma podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pooblastil oziroma nalog (tako imenovana pravno vezana ravnanja uradnih oseb), praviloma po vnaprej predpisanem postopku. Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 16905/2011 z dne 11. 6. 2015 in druge.

(2) Prim. tudi odločbi Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 točka 9 in U-I-134/11 z dne 11. 7. 2013 točka 13, v kateri se Ustavno sodišče sklicuje na citirano točko odločbe U-I-88/07.