Jedro

Ker je za spore med lokalno skupnostjo in državo pristojno Ustavno sodišče, obravnavanje spornega vprašanja pa ne spada v sodno pristojnost Upravnega sodišča RS in tudi drugega sodišča ne, se tožba zavrže na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/1997 in 70/2000) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.8.2004. Z navedeno odločbo, izdano v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 722/2001-21 z dne 11.5.2004, je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Maribor z dne 29.5.2000, in odločila, da se zadeva pošlje Mestni upravi Mestne občine Maribor v pristojno reševanje.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da gre v obravnavani zadevi za spor glede pristojnosti med lokalno skupnostjo in državo, o tovrstnih sporih pa je po določbi 7. alinee 160. člena Ustave RS pristojno odločati Ustavno sodišče. Ker je tožeči stranki pravno varstvo v zvezi s tovrstnimi ugovori stvarne pristojnosti zagotovljeno pred Ustavnim sodiščem, po presoji prvostopenjskega sodišča obravnavanje spornega vprašanja ne spada v sodno pristojnost. Tožeča stranka zoper navedeni sklep vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Meni, da se stvarna pristojnost v še ne pravnomočno zaključenih postopkih kljub spremembi predpisov ne more spremeniti. Ker v 2. odstavku 57. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/1997) ni določeno, da bi se določba nanašala le na materialne in procesne določbe prejšnjih predpisov in podzakonskih aktov, izključevala pa bi stvarno pristojnost, je ta v predmetni zadevi na strani tožene stranke oziroma organa prve stopnje. Tožeča stranka še dodaja, da v primeru, če tožena stranka v obravnavani zadevi ni stvarno pristojna, ni podana stvarna pristojnost tožeče stranke za odmero komunalnega prispevka, saj je pravni naslednik Sklada stavbnih zemljišč Javno podjetje za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči, v katerega pristojnost po 19. členu ustanovitvenega akta med drugim spada tudi izdaja odločb o odmeri komunalnega prispevka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US) je treba pritožbo tožeče stranke obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče o zadevi pravilno odločilo ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. V obravnavani zadevi gre za spor o stvarni pristojnosti organa za vodenje postopka za odmero komunalnega prispevka med lokalno skupnostjo in državo. Skladno s 7. alineo 160. člena Ustave RS je v takšnih sporih pristojno odločati Ustavno sodišče. Sodišče prve stopnje je pri predhodnem preizkusu tožbe po 34. členu ZUS pravilno ugotovilo, da je za take primere pristojno Ustavno sodišče, zato je pravilen zaključek, da obravnavanje spornega vprašanja ne spada v sodno pristojnost Upravnega sodišča RS in tudi drugega sodišča ne in tako ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe ter je posledično pravilna odločitev o zavrženju tožbe na podlagi 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. V zvezi s pritožbenim ugovorom zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče dodaja, da je med postopkom odmere komunalnega prispevka v tej zadevi res pričel veljati nov ZSZ, ki je v 2. odstavku 57. člena določil, da se že začeti postopki za odmero navedenega prispevka končajo po dosedanjih predpisih. Ti se torej uporabljajo do dokončnosti odločbe v upravnem postopku. Če pa je odločba v postopku s pravnimi sredstvi odpravljena, kar se je zgodilo tudi v tem postopku, pa je za izdajo odločbe v ponovljenem postopku na prvi stopnji pristojen organ po predpisih, ki veljajo v času ponovnega odločanja, v obravnavanem primeru torej tožeča stranka. Tako je odločilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št. P-1/05 z dne 3.3.2005. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, tako niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.