Jedro

Možnost ureditve drugačnega dostopa (še) ni tista spremenjena okoliščina, ki utemeljuje ukinitev služnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencema pa mora v 15 dneh povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi: „Služnost, ki je v zemljiški knjigi vknjižena z ID pravice ... z naslednjim besedilom: „Na podlagi pogodbe o služnosti z dne 22. 6. 1982, se vknjiži služnostna pravica poti za hojo in vožnjo z vsemi vozili v korist parc. št. 450/2 k. o. ...“, se ukine“. Tožniku je naložilo, da mora tožencema nerazdelno povrniti 2.291,50 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na naroku glavne obravnave 3. 9. 2019 je uveljavljal procesne kršitve, ker prvostopenjsko sodišče izvedencu geodetske stroke ni dovolilo dopolnitve izvedenskega mnenja, zaradi česar je podan dvom v njegovo pravilnost. Tudi postavitve novega izvedenca geodetske stroke ni dopustilo. Izvedensko mnenje je zato nepopolno, samo s seboj v nasprotju, neprepričljivo, neverodostojno in se ga ne da preveriti. Posledično je tudi izpodbijana sodba nepravilna in sama s seboj v nasprotju, saj se obrazložitev sodišča pod točkami 19 do 22 sklicuje na zaključke nepravilnega izvedenskega mnenja. Ne gre za nestrinjanje z izvedenskim mnenjem. Tožnik je podal obsežne in konkretne pripombe, v katerih je utemeljil, zakaj je mnenje nestrokovno, pomanjkljivo, neprepričljivo in neverodostojno. V skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP je utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja podlaga za postavitev drugega izvedenca. Ko je izvedensko mnenje usodnega pomena za izid pravde, kot v konkretnem primeru, ima stranka tudi sicer pravico predlagati, da sodišče pridobi mnenje drugega izvedenca in z njim preveri ugotovitve prvega izvedenca. V konkretnem primeru izvedenec ni imel na voljo dovolj podatkov za zanesljiv zaključek, da ne obstajajo razlogi za ukinitev služnosti. Tudi način izdelave izvedenskega mnenja je v nasprotju z določili ZPP. Izvedenec je posegel v pristojnost sodišča, ki mu je naložilo, da pregleda (torej upošteva) izpovedi strank in prič, ki so v predmetnem postopku diametralno nasprotne. Sodišče ne more dokazne ocene prepustiti izvedencu, ki pri zaslišanju prič ni bil neposredno navzoč. Takšen način izdelave izvedenskega mnenja ni v skladu z določbami ZPP in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je kršilo tožnikovo pravico do izjave, ker ni dopustilo izvedbe drugih predlaganih dokazov, in sicer postavitve izvedenca gradbene stroke, prometne stroke in zaslišanje priče A. B. Sodišče za zavrnitev teh dokaznih predlog ni navedlo ustreznih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik sodbo izpodbija tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov in izvedbi dokazov, ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker sodišče ni zaslišalo A. B., se pri obrazložitvi ni moglo dotakniti relevantnega dela dejanskega stanja in sicer, da se je javna cesta po izgradnji kanalizacije dvignila za pol metra, pri čemer naj bi se višina brežine znižala, iz česar sledi, da je v omenjeni zadevi prišlo do večjih razlik v višinskih kvotah, kot jih je v svojem pomanjkljivem in nejasnem mnenju ugotovil sam izvedenec. To bi pomenilo, da je služnost postala nekoristna zaradi spremenjenih okoliščin, ki se nanašajo na to, da se je dvignil sam teren, kjer poteka sedaj javna cesta, s tem pa posledično znižale tudi same brežine za minimalno 0,5 m. Sodišče nekritično sledi izpovedbam tožencev, da je bil namen ustanovitve služnosti širši kot le dostop do parc. št. 450/2 k. o...., tudi izpovedbi priče M. U., ki je bila pri domnevni menjavi zemljišča stara le 11 let. Tudi listinski dokazi ne potrjujejo, da je prišlo do menjave, ampak ravno nasprotno. Pri zamenjavi zemljišča se lahko spremeni le mikro lokacija zemljišča, ne pa tudi sama površina zemljišča, kot to izhaja iz odločbe o parcelaciji. V tem delu je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ugotovitev sodišča, da služnost ni bila ustanovljena le zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja, temelji zgolj na izpovedbah prič, ki so ožji sorodniki tožencev. Hči tožencev ne živi na naslovu tožencev, kjer se nahaja stanovanjska hiša že več kot 24 let, zadnjih pet let tam ne živi nekdanji partner hčere, v stanovanjski stavbi prebiva poleg tožencev le še njuna mlajša hči. Napačen je zaključek, da naj bi toženca konkretno služnostno pravico tudi priposestvovala, čeprav sodišče samo ugotavlja, da v tem delu zahtevek tožencev sploh ni bil postavljen in gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zakaj prvostopenjsko sodišče ni sledilo izpovedbama tožnika in priče M. M., sodba ne pojasni, ampak le pavšalno navaja, da omenjeni izpovedbi sodišča nista prepričali. Tožnik je že v letu 2005 in ne šele v letu 2012 nasprotoval načinu izvrševanja služnosti. Sodišče spregleda, da toženca v svojih vlogah večkrat spreminjata navedbe, ki se nanašajo na samo obdobje, od kdaj naj bi začeli izvrševati služnost v delu, kjer v naravi predstavlja asfaltirani del poti oziroma dvorišča. Toženca prilagajata svoji izpovedbi za potrebe izida tega postopka. V pravdni zadevi P 45/2012 sta toženca povedala, da sta bila s strani tožnika motena že pred štirimi leti, torej že od leta 2008 dalje. Tožnik ponovno poudarja, da se je območje od izgradnje hiše, to je od leta 1982 dalje močno spremenilo, tako v višini, kot tudi v sami širini ceste ter tudi v sami višini brežine. Izvedenec geodetske stroke zaključi, da brez gradbenih posegov toženca ne moreta dostopati niti do njune parcele 450/2 k. o. ..., niti do južnega dela njune prej navedene parcele. Po oceni tožnika bi morala toženca izvesti le manjši gradbeni poseg. Vzrok problema glede dostopa do južnega dela parcele 450/2, je nastal ravno zaradi nezakonitih prizidkov in s tem črne gradnje tožencev, saj sta si slednja mimo gradbenega dovoljenja zgradila tako prizidek k stavbi, kot tudi garažo. Tožnik je glede same analize zemljiškoknjižnih podatkov pri ureditvi meje par. št. 450/1 pridobil tudi drugo strokovno mnenje geodeta J. Č., s. p., ki ga v nadaljevanju dobesedno povzema.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med materjo tožnika in tožencema je bila leta 1982 sklenjena Pogodba o služnosti (v nadaljevanju Pogodba), s katero so pogodbeniki ustanovili služnostno pravico za hojo in vožnjo z vsemi vozili po parc. št. 450/1 k. o. ... last M. M. (pravne prednice tožnika) iz S. 21, v korist parc. št. 450/2 k. o. ...., last U. M. in N. (tožencev). V Pogodbi je ugotovljeno (le), da je trasa poti v naravi pogodbenim strankam znana.

6. Tožnik zahteva ukinitev opisane služnostne pravice, ker naj bi se okoliščine po sklenitvi Pogodbe bistveno spremenile (222. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ1). Trdi, da je bila Pogodba sklenjena le za namene pridobitve gradbenega dovoljenja, ker v času sklenitve Pogodbe s parcele 2284/0 k. o. ... ni bil možen dostop na parcelo tožencev 450/2. Cesta na parceli 2284/0 je bila ozka in z obeh strani obdana s približno 1,5 m visoko brežino. Po položitvi kanalizacije v letu 1997 se je nivo ceste na parceli 2284/0 dvignil za cca pol metra, parcela pa je leta 2015 postala tudi javno dobro. Tožnik trdi, da bi si toženca lahko le z manjšini posegi uredila dostop na svojo parcelo z javne ceste.

7. Toženca sta trdila, da služnostna pravica ni bila dogovorjena le zaradi pridobivanja gradbenega dovoljenja oziroma le za dostop do njunega zemljišča (do vhoda hiše), ampak tudi za dostop do južnega dela nepremičnine (zemljišča za hišo), zato služnost ni postala nepotrebna oziroma nekoristna. Nasprotovala sta trditvi tožnika, da se je nivo javne poti dvignil za 0,5 m in trdila, da bi ureditev dostopa z javne poti predstavljala zanju veliko finančno breme.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedene dokazov ugotovilo: (1) da je bila služnost dogovorjena ne samo za dostop do nepremičnine, ampak tudi do južnega dela zemljišča tožencev (vrta za hišo), (2) da ne tožnik ne njegova pravna prednica pred letom 2012 nista nasprotovala izvrševanju služnosti v prej opisanem obsegu, (3) da je prišlo pri višini brežin le do minimalnih sprememb (0,1 m) in (4) da glede na sedanje stanje toženca nikjer drugje ne moreta dostopati do svoje hiše niti do zemljišča za hišo. Pritožba ne uspe vzbuditi nobenega dvoma v navedene ugotovitve in v posledični zaključek, da pogoji za ukinitev služnosti iz 222. člena SPZ niso izpolnjeni. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbama tožencev glede namena sklenitve Pogodbe. Zaključka, da služnost ni bila dogovorjena le za namene gradnje, sodišče prve stopnje ni sprejelo le na podlagi izpovedb tožencev, ampak tudi po oceni Pogodbe, iz katere ni razvidna nobena omejitev služnosti, in upoštevajoč ugotovljeno dejstvo, da se je služeče zemljišče od leta 1982 uporabljalo tudi za občasen dostop do južnega dela zemljišča tožencev, do katerega toženca po svoji parceli z vozili2 nista mogla dostopati. Na delu služeče nepremičnine so celo položeni tlakovci, del poti pa je asfaltiran, kar tudi kaže na kontinuirano izvrševanje služnosti. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da glede tega ne bi verjelo pričam (točka 15. obrazložitve), ki jim le zaradi sorodstvenega razmerja s tožencema ni mogoče odreči verodostojnosti, poleg tega pa je tudi izvedenec potrdil, da toženca nikjer drugje z vozili ne moreta dostopati do južnega dela zemljišča. Tožnik je šele v letu 20083začel z motilnimi dejanji in z golim vztrajanjem pri trditvi, da je že leta 2005 nasprotoval načinu izvrševanja služnosti, ne more vzbuditi dvoma v ta zaključek.

10. Ni res, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo obsega služnosti in da ta „še vedno visi v zraku“, saj je v 16. točki zaključilo, da „se je služnost poti izvrševala tako za dostop do parcele št. 450/2 (v naravi viden iz fotografih pod prilogami A10 do A17 ter B5 do B6), kot tudi za dostop do južnega dela iste parcele (v naravi viden iz fotografij B4, B11, B16 (vrt za hišo) ter prvih treh fotografij pod prilogo B21), po trasi od severa proti jugu na vzhodni strani parc. št. 450/2, in sicer vse od leta 1982 dalje“. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženca že v letu 2002 služnostno pravico v takem obsegu ob nesporni dobri veri tudi priposestvovala, ne predstavlja nobene od absolutno bistvenih kršitev določb postopka, kar pavšalno očita pritožba.

11. Glede številnih očitkov procesnih kršitev pri izdelavi izvedenskega mnenja je treba najprej zavrniti pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje izvedencu ne le naložilo, da upošteva izpovedi prič, ampak mu celo prepustilo dokazno oceno njihovih izpovedb. Podlage za takšno „kritiko“ vodenja dokaznega postopka ni ne v sklepu o postavitvi izvedenca ne v izvedenskem mnenju ne v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

12. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni dopustilo dopolnitve izvedenskega mnenja, je neutemeljen. Tožnik v pritožbi obsežno problematizira dejstvo, da izvedenec med zaslišanjem ni znal pojasniti, na podlagi katerih dokumentov je ugotavljal, do kakšne razlike v višinskih kotah je prišlo na stikih med parcelo tožencev in javno potjo (prepis zvočnega posnetka na list. št. 249). Izvedenec namreč ni potrdil navedb tožnika, da se je nivo ceste dvignil za 0,5 metra, ampak je ugotovil, da so se višine brežin, kjer se parcela tožencev stika z javno potjo, od leta 1982 spremenile za 0,1 m. Predlagano dopolnitev mnenja v tej smeri je sodišče prve stopnje zavrnilo iz pravilnih razlogov, ki jih je tudi navedlo (6. točka obrazložitve), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov v sodbi niso navedeni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje glede odločilnih dejstev jasno in popolno. Izvedenec je ugotovil, da so brežine v delu, kjer se parcela tožencev stika s parcelo 2284 (javna pot), visoke od 0,3 m do 1,00 m in da toženca do vhoda svoje hiše in do zemljišča za hišo ne moreta dostopati nikjer drugje kot po delu tožnikove parcele. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija. Dovoz do hiše (vhoda) bi bil po ugotovitvah izvedenca možen le z gradbenim posegom, ki glede na ugotovljene višine brežin ne more predstavljati le "manjšega zemeljskega posega", kot trdi tožnik. Poleg tega je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je treba pri oceni spremenjenih okoliščin v smislu 222. člena SPZ izhajati iz obstoječega stanja, ne pa iz potencialnih možnosti drugačne ureditve dostopa. Čeprav obstoječa služnost omejuje lastninsko pravico služnostnega zavezanca, je v obravnavanem primeru odločilno, da toženca po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje drugega dostopa do svoje nepremičnine trenutno nimata. Možnost ureditve drugačnega dostopa (še) ni tista spremenjena okoliščina, ki utemeljuje ukinitev služnosti. Poleg tega tudi morebitna ureditev dostopa do parcele (vhoda hiše) nima nobenega vpliva na tisti del trase, ki po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje poteka tudi vzdolž hiše tožencev do zemljišča na južni strani hiše. 13. Glede na vse navedeno ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni postavilo izvedenca prometne stroke, gradbene stroke in zaslišalo priče A. B. Nekorekten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev teh dokaznih predlogov, saj nasprotno izhaja iz 6. točke obrazložitve, in sicer, da sta bila izvedenca predlagana le glede eventualne možnosti bodočega drugačnega dostopa do parcele tožencev, priča pa glede spremembe višine brežin po položitvi kanalizacije, torej glede dejstev, ki niso bila odločilna za rešitev tega spora.

14. V pritožbi dobesedno prepisanega strokovnega mnenja (analize zemljiškoknjižnih podatkov pri ureditvi meje parcele 450/1 k. o. ... ) geodeta J. Č. s. p. z dne 25. 11 2019 pritožbeno sodišče ni upoštevalo niti kot del trditvene podlage, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožencema pa mora povrniti njune potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) stroške pritožbenega postopka, in sicer 375 točk po OT za odgovor na pritožbo, 2% materialne stroške in 22% DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR.

1 Ta določa, da lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. 2 Dovoz gnoja, olja, drv in obračanje vozil. 3 Kar izhaja iz pravdne zadeve zaradi motenja posesti, ki je tekla pred Okrajnim sodiščem v Grosupljem pod opr. št. P 45/2012. Toženca /tam tožnika) sta z zahtevkom uspela.