Jedro

Pogodbo o preužitku je mogoče razvezati tudi v primeru, če postane skupno življenje pogodbenikov nevzdržno. Ta razvezni razlog pa v konkretnem primeru ne more biti podan že iz razloga, ker pogodbenika ne živita skupaj, temveč vsak v svoji hiši. Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ? torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Pravi pomen besedne zveze ?nagrada za narok? po tarifni številki 3102 tarife je ta, da vključuje nagrado za vse naroke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks ter zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo izročilne pogodbe z dne 3. 7. 2006, ki po vsebini predstavlja pogodbo o preužitku, na izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila ter povrnitev pravdnih stroškov (1. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna nerazdelno povrniti toženi stranki 2.719,14 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 1. in 2. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencema pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke. Navaja, da ne drži zaključek sodišča, da tožnika naj ne bi izkazala, da sploh obstaja skupno življenje pravdnih strank ter ugotovitev, da sta za problematičnost odnosov odgovorna tožnika sama. Tožnika sta pojasnila, da pravdni stranki sicer živita vsaka v drugi hiši, vendar pa se hiša, v kateri živita tožnika, nahaja v neposredni bližini hiše, v kateri živita toženca, zaradi česar je treba šteti, da obstaja skupno življenje. Dejstvo je, da se stranke že več let ne pogovarjajo, kar zanesljivo kaže na to, da je njihovo skupno življenje nevzdržno. Sodišče se do teh okoliščin ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je tožnikoma naprtilo zaključek, da sta za problematičnost odnosov odgovorna slednja, pri čemer pa se ne opredeli do ravnanj tožencev ter D. Dejstvo je, da so vsi trije neprestano podajali policiji prijave zoper tožnika zaradi prekrškov in kaznivih dejanj, kar vse kaže na nevzdržnost odnosov med strankama. Sodišče povsem nekritično verjame vsem izpovedbam tožencev ter njima naklonjenih prič D. in V., pri čemer ne upošteva, da sta slednji z njima v sorodstvenih razmerjih, zaradi česar bi bilo treba njuni izpovedbi obravnavati z veliko mero previdnosti. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da obseg preužitnih dolžnosti tožencev že v načelu logično preprečuje stališče tožnikov, da bi kljub izročitvi premoženja še vedno živela in gospodarila enako kot prej. Tožnika sta si izborila pravico prostega gospodarjenja na posestvu s tem, da ne smeta posegati v substanco predmeta pogodbe. Takšna določba pa tožnikoma zanesljivo dopušča, da sama gospodarita, obdelujeta zemljo, redita živino,... Pri tem je nepomembna starost tožnikov, saj sta jasno izpovedala, da bi si v ta namen pridobila pomoč drugih oseb. Dokazno nepodprto je stališče sodišča, da kakšna pa bi bila ob vsem tem ekonomska logika, če bi tožnika tako delala. Vse navedbe tožencev in okoliščine na strani tožnikov (bolezen, fizična nezmožnost,...) ne odvezujejo tožencev dolžnosti, da tožnikoma povsem dopuščata dogovorjeno prosto gospodarjenje. Napačen in brez pravne podlage je zaključek sodišča, da sta se toženca pravilno uprla drugačnim trditvam in obnašanju tožnikov. Opisani in ugotovljeni odnosi predstavljajo nevzdržnost medsebojnega razmerja. Pri tem je nepomembno za konkretno razmerje, da sta tožnika pred sklenitvijo sporne pogodbe posestvo obljubljala H. in Š.. Zaključki sodišča glede oranja so nepomembni, pomembno je zgolj, da je ta dogodek eden izmed niza dogodkov, s katerimi se tožnika ovira pri prostem gospodarjenju. Napačni so tudi zaključki sodišča v zvezi z vselitvijo D. in njenim bivanjem v hiši, v kateri živita tožnika. Ne sprejmeta tudi zaključka sodišča, da ne najde razlogov, da bi zgolj zaradi trmoglavljenja tožnikov in njunega sitnarjenja ter neujemanja z D. štelo bodočo pomoč kot nemogočo in neizvedljivo. Sodišče neutemeljeno relativizira navedbe tožnikov glede prodaje krme in poseka vinograda s strani tožencev. Dejstvo je, da vse te okoliščine povsem jasno kažejo na to, da toženca tožnikoma ne dopuščata prostega gospodarjenja. Poudarja še, da sta tožnika vsekakor računala, da bosta z nadaljnjim gospodarjenjem na posestvu zaslužila dodatna sredstva, s katerimi bi normalno živela. Sodišče bi moralo zaradi razjasnitve dejanskega stanja zaslišati še preostale priče, zaslišanje katerih sta predlagala tožnika. Prav tako pa bi moralo postaviti tudi izvedenca kmetijske stroke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa samo odloči v prid pritožbe in odmeri vso priglašeno nagrado. Navaja, da odločitev o stroških nima obrazložitve, iz katere bi izhajalo, katere stroške je sodišče priznalo in katere ne, ter zakaj določenih stroškov ni priznalo, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Iz podatkov stroškovnika in višine odmerjenih stroškov je sicer sklepati, da je sodišče toženi stranki očitno priznalo nagrado le za en narok in ne za vse tri izvedene naroke, vendar pa je takšna odločitev materialnopravno zmotna, saj iz Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT) ne izhaja omejitev nagrade za zastopanje na samo en narok. O tem se je izreklo že Višje sodišče v Ljubljani (I Cp 2385/2010 z dne 1. 9. 2010), poleg tega pa tudi ni nobene logike za drugačno stališče. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

**K pritožbi tožeče stranke:** V tej pravdni zadevi tožnika zahtevata razvezo pogodbe z dne 28. 6. 2006, ki je naslovljena kot izročilna, dejansko pa je, upoštevaje njeno vsebino, pogodba o preužitku. Tožbeni zahtevek utemeljujeta s trditvami, da je skupno življenje pogodbenikov nevzdržno ter da toženca ne izpolnjujeta svojih obveznosti po pogodbi. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo njun tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da v obravnavani zadevi razloga za razvezo iz 568. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ) nista podana. Pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša, kot tudi s dejanskimi in pravnimi razlogi, ki to odločitev utemeljujejo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je popolna in prepričljiva, zaradi česar se pritožbeno sodišče nanjo v celoti sklicuje.

Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika nimata podlage, da zahtevata razvezo pogodbe zaradi nevzdržnosti skupnega življenja, saj nista dokazala obstoja skupnega življenja pogodbenih strank. Pritožnika se sicer z navedenim ne strinjata, saj menita, da je skupno življenje obstoji, glede na to, da se hiši, v katerih živijo pogodbeniki, nahajata v neposredni bližini, vendar pa s takšnimi navedbami ne moreta uspeti. V prvem odstavku 568. člena OZ je namreč jasno določeno, da je mogoče razvezati pogodbo o preužitku zaradi nevzdržnosti skupnega življenja zgolj v primeru, če pogodbenika živita skupaj, pri čemer po naravi stvari ni moč šteti, da obstaja skupno življenje, če pogodbenika živita vsak v svoji hiši (v konkretnem primeru tožnika živita v hiši, ki je bila predmet pogodbe o preužitku oziroma njenem delu, toženca pa živita v svoji hiši), pa čeprav se hiši nahajata v neposredni bližini.

Prav tako ni moč pritrditi pritožbenim navedbam, da je treba sporno pogodbo o preužitku razvezati zaradi nevzdržnosti odnosov med pogodbeniki. Dejstvo, da so odnosi med pogodbeniki, ki ne živijo skupaj, nevzdržni, namreč samo po sebi ne predstavlja nobenega izmed razlogov za razvezo pogodbe v smislu 568. člena OZ. Glede na navedeno pa se sodišče prve stopnje, ki je sicer po presoji pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov pravilno ocenilo, da sta za problematičnost odnosov bistveno odgovorna tožnika sama, tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati do vseh okoliščin, ki naj bi po mnenju tožeče stranke potrjevale, da so medsebojni odnosi nevzdržni. Pritožbeni očitek, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje do vseh teh okoliščin ni opredelilo, zato že iz tega razloga ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da toženca izpolnjujeta svoje pogodbene obveznosti, v kolikor pa jih ne, je razlog za neizpolnjevanje sporne pogodbe na strani tožnikov. V zvezi s pogodbeno izgovorjeno pravico do prostega gospodarjenja na posestvu, ki je predmet pogodbe, glede katere tožnika v pritožbi vztrajata, da jima jo toženca kršita, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo trditev tožeče stranke, da sta si tožnika želela in da je bilo s pogodbo dogovorjeno, da bosta tožnika enako gospodarila kot prej, torej redila živino, obdelovala travnike, njive in vinograd ter izkoriščala gozd. Tako je v zvezi s sečnjo gozda na podlagi vpogleda v sporno pogodbo pravilno ugotovilo, da je bila tožnikoma sečnja gozda izrecno prepovedana. Glede na navedeno in ker je tožnik izpovedal, da bi živino kupil z denarjem, ki bi ga dobil s prodajo lesa, ob dejstvu, da sta tožnika vso živino, ki sta jo imela, prodala, pa tudi ni bilo moč sprejeti trditev tožeče stranke v zvezi z rejo živali. Navedb glede obdelave posestva (njiv, vinogradov,..) pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo iz razloga, ker je ugotovilo, da sta tožnika prodala vse kmetijske stroje, da bi obdelovala posestvo z najemanjem ljudi in strojev pa ni ekonomično, kar je splošno znano. Pri tej presoji je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi starost in zlasti zdravstvene težave tožnikov, ki jima onemogočajo, da bi sama še naprej obdelovala posestvo, in zaradi katerih sta tožnika tudi sklenila sporno pogodbo. Glede na takšno stanje stvari je tudi pravilno zaključilo, da tožnik pretirava glede tega, kaj vse bi delal na posestvu. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno zaključuje, da je sodišče prve stopnje v tem delu navedlo prepričljive, popolne razloge, ki imajo podlago v izvedenih dokazih, zaradi česar jih pritožba ne uspe omajati. Dodaja pa še, da četudi bi bilo moč sprejeti navedbe tožnikov glede tega, da sta nameravala še naprej gospodariti na posestvu enako kot pred sklenitvijo pogodbe (razen glede izkoriščanja gozda), to v konkretnem primeru še ne bi pomenilo, da so pogoji za razvezo pogodbe izpolnjeni. Tožnika bi namreč morala tudi dokazati, da ju toženca pri dogovorjenem prostem gospodarjenju ovirata. Tega pa jima v tej pravdi s sklicevanjem na več različnih dogodkov in ravnanj tožencev ni uspelo dokazati. Pritožba tako nima prav, da dogodki glede oranja njive, prodaje sena, sečnje vinograda in drugi dogodki dokazujejo, da je tožnikoma prosto gospodarjenje onemogočeno. Sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi prepričljive in logične izpovedbe toženca, ki je pojasnil pomen teh dogodkov in dejanj (npr. pojasnil je, da je vinograd posekal, ker je bil star in poln šmarnice ter ker ga toženec ni več obdeloval), pravilno štelo, da navedeni dogodki ne predstavljajo kršitve pogodbenih obveznosti ter da je tožnik malenkosten, ki očitno išče razloge, zaradi katerih bi razvezal sporno pogodbo. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da objektivno gledano manjša neujemanja pogodbenikov v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti ne utemeljujejo razveze pogodbe, saj se pravni red načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot pa k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep.

K pritožbeni trditvi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da sta se toženca pravilno uprla obnašanju tožnikov, glede na to, da imata tožnika pravico do prostega gospodarjenja, velja še dodati, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja zgolj, da sta se toženca uprla temu, da bi tožnika podirala les, za kar sta toženca imela podlago v sporni pogodbi, ne pa tudi kakšnim drugim ravnanjem tožnikov.

Pritožnika nadalje ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbijata zaključke sodišča prve stopnje glede D.. Kdaj točno se je D. vselila (preselila) v hišo, v pritličju katere imata tožnika skladno z obravnavano pogodbo pravico do neoviranega stanovanja ter kdo ji je dovolil bivati v tej hiši, ki je sedaj last tožencev, ni bistveno za odločitev v tej pravdi. Četudi bi se D. preselila v hišo šele po sklenitvi pogodbe, po volji tožencev, to ne bi predstavljalo podlage za razvezo sporne pogodbe, saj, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, D. s tem, ko živi v svoji sobi in ima s tožnikoma skupen zgolj vhod, tožnikov ne moti v njuni pravici do brezplačnega in neoviranega stanovanja. V zvezi s pomočjo D. tožnikoma, ki je po njunem mnenju nemogoča in neizvedljiva, pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tudi ta okoliščina ni pomembna, saj tožnika pomoči od tožencev še ne terjata in je po svojih izjavljanjih ne potrebujeta. Sodišče prve stopnje odloča glede na stanje ob koncu glavne obravnave, zato ni odločilno, kaj se bo dogajalo v bodoče (med drugim, ali bo pomoč tožencev in D. v bodoče mogoča).

Na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, da je slepo verjelo pričama M.D. in R.V., kar pa naj ne bi smelo zaradi njunih sorodstvenih razmerij z tožencema, pritožbeno sodišče odgovarja, da zgolj zato, ker sta omejeni priči sorodnici tožencev, še ne pomeni, da nista verodostojni, pri čemer tožeča stranka dvoma v njuno verodostojnost ne uspe vzbuditi s pavšalno navedbo, da priči nista izpovedali tako, kot je dejansko bilo, ampak v prid tožencev. Sodišče prve stopnje tudi ni nekritično sledilo izpovedbi toženca, kot meni pritožba, pač pa je njegovo izpovedbo ocenjevalo v povezavi z ugotovitvami, do katerih je prišlo na podlagi ostalih izvedenih dokazov.

Pritožba prav tako zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja zaslišati še preostale priče, ki sta jih predlagala tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče vseh prič, predlaganih s strani pravdnih strank, ni zaslišalo, ker si je že na podlagi izvedenih dokazov ustvarilo prepričljive zaključke. Dejansko stanje je torej bilo razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov, zaradi česar nadaljnje izvajanje dokazov ni bilo potrebno. Ob tem velja še dodati, da že priči, ki naj bi potrditvah tožeče stranke največ vedeli povedati o spornih odnosih med pravdnima strankama, nista izpovedali nič takega, kar bi lahko bilo tožnikoma bistveno v korist v tej pravdi. Ker okoliščine, ki naj bi se ugotavljale s pomočjo izvedenca kmetijske stroke, in sicer: kakšen je možen donos iz posestva ter kolikšen zaslužek bi imela tožnika od obdelave posestva, niso relevantne za odločitev v tej pravdi, sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni postavilo izvedenca omenjene stroke.

**K pritožbi tožene stranke:** Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno navedbo, da stroškovna odločitev ni ustrezno obrazložena, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). V sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9) je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ? torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Ravno naveden pristop je izbralo sodišče tudi v konkretnem primeru. Na samem stroškovniku, ki se nahaja pod prilogo B6 spisa in v katerega je imela tožena stranka možnost vpogledati, je namreč odmero stroškov ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov in nagrade razvidno, ali je bila priznana in v kakšni višini.

Na podlagi tako obrazložene odmere stroškov pritožbeno sodišče ugotavlja, da drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo nagrade za narok za vsak narok posebej. Ne strinja pa se s toženo stranko, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z določbami ZOdvT. Ob odločanju sodišča prve stopnje je bila sodna praksa glede uporabe tarifne številke 3102 ZOdvT, v kateri je določena nagrada za narok, še neenotna in so se glede razlage besedne zveze ?nagrada za narok? po tarifni številki 3102 ZOdvT pojavljala različna stališča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki skrbi za enotno sodno prakso, je v zadevi II Ips 56/2011 zavzelo stališče, da je pravi pomen besedne zveze ?nagrada za narok? po tarifni številki 3102 tarife ta, da vključuje nagrado za vse naroke. Upoštevaje navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS je torej odločitev sodišča prve stopnje materialno pravilna, pritožba pa neutemeljena.

**Odločitev:**

S strani pritožnikov konkretno uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške, nastale z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj njen odgovor ni pripomogel k reševanju pritožbe tožeče stranke (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).