Jedro

Razlog nevzdržnosti skupnega življenja ni pravno relevanten, saj sta nižji sodišči pravilno presodili, da ne obstoji skupno življenje pravdnih strank. Pravdne stranke so namreč sosedje, ki živijo v svojih hišah, in po naravi stvari med njimi ne more obstajati skupno življenje.

Pravno nerelevantne so tudi vse navedbe o neizpolnjevanju pogodbe (vključno z neizvedbo dokaza z izvedencem kmetijske stroke) oziroma o gospodarjenju s kmetijo, saj tožnika nista izkazala, da jima toženca preprečujeta dogovorjeno gospodarjenje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala razvezo izročilne pogodbe oziroma pogodbe o preužitku z dne 3. 7. 2006, in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Presodilo je, da niso izpolnjeni pogoji za razvezo pogodbe, ki se izpolnjuje v zadostnem obsegu in se ne krši. Ker skupno življenje ni izkazano, nevzdržnost sobivanja pogodbenih strank ni pravno relevantna okoliščina. Odnosi med pogodbenimi strankami nenazadnje niso nevzdržni oziroma sta za problematičnost odnosov odgovorna predvsem tožnika.

2. Pritožbeno sodišče je glede odločitve o glavni stvari pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentov

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta tožnika vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navajata, da obstoji skupno življenje pravdnih strank, saj zadošča že neposredna bližina bivanja. Toženca sta soseda, s katerima se stalno srečujeta. Sodišči sta tudi zmotno presodili, da ni podana nevzdržnost skupnega življenja. Zanjo sta odgovorna toženca. Tožnika sta predlagala dokaz z izvedencem kmetijske stroke, ki bi ugotovil zaslužek iz obdelave posestva in potrdil trditve tožnikov o možnostih dodatnega zaslužka tožnikov. Stroje sta prodala, ker jima toženca onemogočata delo in so stroji propadali. Toženca ne izpolnjujeta pogodbenih obveznosti. Posekala sta vinograd in tožnikoma prepovedala orati njivo in prodajati seno. Napačen je zaključek nižjih sodišč, da zaradi starosti in bolezni tega ne bi bila sposobna. Nižji sodišči se nista opredelili do dejstev, da med pravdnimi strankami ni nobene komunikacije in da ni možnosti za izvajanje pogodbe. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Enaka kršitev je podana glede sklepa nižjih sodišč, da je toženec upravičeno nasprotoval prodaji sena, ki je v nasprotju z dokazi (pogodbo).

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso utemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je glede odsotnosti vsake komunikacije in možnosti za izvrševanje pogodbe pojasnilo, da toženca s tožnikoma želita komunicirati in da bosta slednja pomoč, če jo zares potrebujeta, morala sprejeti. O prodanih balah sena pa je med drugim navedlo, da so bile rezultat dela tožencev. Pritožbeno sodišče je razlogom prvostopenjskega sodišča pritrdilo. Ker tako obrazloženi sodbi nižjih sodišč nimata pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njun preizkus, zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so v revizijskem postopku vezani na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Revizijsko sodišče zato vseh trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo (npr. da toženca tožnikoma onemogočata gospodarjenje), ni upoštevalo.

8. V konkretni pravdi tožnika razvezo pogodbe o preužitku utemeljujeta z obema razlogoma iz prvega in drugega odstavka 568. člena Obligacijskega zakonika, in sicer, da je podana nevzdržnost skupnega življenja pogodbenikov in da toženca pogodbenih obveznosti ne izpolnjujeta.

9. Razlog nevzdržnosti skupnega življenja ni pravno relevanten, saj sta nižji sodišči pravilno presodili, da ne obstoji skupno življenje pravdnih strank. Pravdne stranke so namreč sosedje, ki živijo v svojih hišah, in po naravi stvari med njimi ne more obstajati skupno življenje. Tudi pogodba o preužitku skupnega življenja ne predvideva. Pravno nerelevantne so tudi vse navedbe o neizpolnjevanju pogodbe (vključno z neizvedbo dokaza z izvedencem kmetijske stroke) oziroma o gospodarjenju s kmetijo, saj tožnika nista izkazala, da jima toženca preprečujeta dogovorjeno gospodarjenje. Takšnega zaključka ni mogoče izpeljati iz ugotovitev, da je med tožnikom in tožencem leta 2006 prišlo do enkratnega nesporazuma glede oranja; da je toženec posekal star vinograd, ki ga nihče ni obdeloval; in da je prodal seno, ki je bilo rezultat njegovega dela. Ob preostalih ugotovitvah nižjih sodišč, iz katerih izhaja, da se pogodba o preužitku še vedno (lahko) izpolnjuje in da sta nenazadnje za poslabšanje odnosov, ki niso nevzdržni, kriva predvsem tožnika, je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna.

10. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožnikov na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.