Jedro

Da bi bilo določeno opustitev ali ravnanje toženke mogoče pravno presojati v smeri njene morebitne protipravnosti, bi morala biti najprej dovolj konkretizirana. Tožnik bi moral torej povedati, kaj konkretno je toženka storila narobe oziroma česa ni storila, pa bi morala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala ob škodnem dogodku 5. 12. 2016, to je padcu v objektu toženke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne 876,68 EUR stroškov postopka.

2. Zoper odločitev se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da utemeljenost zahtevka na podlagi krivdne odgovornosti ne izhaja iz navedb v tožbi. Zmotno je uporabilo tudi 451. in 452. člen ZPP. V nadaljevanju povzema svoje trditve in opozarja, da je bilo tudi toženki jasno, kaj ji tožnik v tožbi očita. Ker je sodišče izvedlo dokaze, nato pa zahtevek zavrnilo zaradi neustrezne trditvene podlage, gre za sodbo presenečenja. Izvesti bi moralo vsaj materialno procesno vodstvo. Ker tega ni storilo, je kršilo pravico stranke do izjave v postopku in storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave. Iz obrazložitve ni razvidno, ali sodišče šteje, da do škodnega dogodka ni prišlo ali da se ta ni zgodil pri toženki ali pa šteje, da tožnik ni dokazal elementov delikta. Sodba je brez ustrezne dokazne ocene, zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni moč preizkusiti. V nadaljevanju podaja svojo dokazno oceno.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana pravdna zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP. Kot je to pravilno v točki 6 razlogov pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil tožnik zato dolžan vsa dejstva, s katerimi je utemeljeval svoj zahtevek, ponuditi že v tožbi (glej 451.člen ZPP). Tako tožnik kot toženka sta sicer lahko vložila še po eno vlogo, ki pa je bila namenjena le odgovoru na navedbe nasprotne stranke1. Takšni pravilni razlagi 451. in 452. člena ZPP pritožnik sicer ne nasprotuje, meni pa: 1.) da je zaključek sodišča, da v tožbi, razen škode, drugih predpostavk civilnega delikta ni opredelil, zmoten in 2.) da bi sodišče moralo opraviti materialno procesno vodstvo.

6. Pritožbeno sodišče pritožniku ne more pritrditi. V tožbi je (glede podlage zahtevka) navedel le to, da je na podlagi dogovora med njim, CSD in toženko, pri njej opravljal dela v splošno korist. Pri opravljanju teh del se je 5. 12. 2016 poškodoval. Do poškodbe je prišlo v objektu toženke, ko je tožnik po stopnicah v kurilnico nosil drva. Med hojo se je spotaknil ob na stopnicah postavljene stvari (gajbice, vedro in podobno), ki so zožile dostopno pot in ga ovirale pri hoji. Padel je in se poškodoval. 7. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, iz povzetih navedb ni mogoče razbrati, kakšno ravnanje ali opustitev tožnik toženki očita. Za to tudi sicer ne zadošča v pritožbi ponujen splošni očitek, da toženka tožniku ni zagotovila varnih pogojev za delo. Da bi bilo določeno opustitev ali ravnanje toženke sploh mogoče pravno presojati v smeri njene morebitne protipravnosti, bi morala biti najprej dovolj konkretizirana. Tožnik bi moral torej povedati, kaj konkretno je toženka storila narobe oziroma česa ni storila, pa bi morala. Povedano drugače: le na podlagi trditve, da so ob robu stopnišča naložene stvari zožile stopnišče in tožnika ovirale pri hoji, sklepa o toženkinem protipravnem ravnanju (ali opustitvi) ni mogoče narediti. Ker elementa protipravnosti tožnik v tožbi ni opredelil, je posledično izostala tudi opredelitev vzročne povezave med takim protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo ter nastalo škodo. Iz tožbe tudi ni mogoče razbrati, kakšno obliko odškodninske odgovornosti tožnik uveljavlja (objektivno ali krivdno). Zaključek, da je tožba tožnika nesklepčna, je zato pravilen.

8. Tožnik v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 285. člena ZPP, ki pa, če je ta vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, sama po sebi predstavlja le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ta pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga (458. člen ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče opozarja na dvoje. Najprej na to, da materialno procesno vodstvo v postopku v sporu majhne vrednosti sicer ni popolnoma izključeno, je pa zaradi poostrenega načela prekluzije omejeno le na dopolnitev posameznih manjkajočih navedb v okviru že pravočasno podanih dejanskih navedb. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer, saj bi moral tožnik navedbe glede manjkajočih predpostavk odškodninske odgovornosti šele podati. Potrebno pa je opozoriti tudi na to, da materialno procesno vodstvo ni neomejeno in je pri njem treba upoštevati, da je, sploh v materialnopravno nezapletenih situacijah (kar konkretna je) najprej stranka tista, ki je dolžna zbrati in ponuditi trditveno in dokazno gradivo ter pri tem pokazati ustrezno skrbnost. Z drugačnim pristopom bi sodišče privzelo vlogo strankinega odvetnika in kršilo razpravno načelo. Tožnik se zato na kršitev 285. člena ZPP tudi vsebinsko neutemeljeno sklicuje, posledično pa je brez podlage tudi očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter pravice iz 22. člena Ustave.

9. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izdalo sodbo presenečenja. Ker prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, ampak pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku, o sodbi presenečenja ni mogoče govoriti v primeru, ko gre za odločitev, ki bi jo stranka ob ustrezni procesni skrbnosti lahko predvidela. Ker sodišče prve stopnje zahtevka tožnika ni obravnavalo na podlagi pravne podlage, na katero tudi ob ustrezni skrbnosti ni mogel računati, ampak je sledilo pravni podlagi, ki jo je sam ponudil v tožbi, tožniku v pravico do izjavljanja ni bilo in ni moglo biti poseženo. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, bi ob ustrezni skrbnosti vse potrebne trditve o predpostavkah odškodninske odgovornosti lahko ponudil že v tožbi.

10. Ker je sodišče prve stopnje ob povedanem zahtevek pravilno zavrnilo že zaradi nezadostne trditvene podlage, se pritožbeno sodišče do ostalih očitkov, ki se nanašajo na podredno naveden razlog zavrnitve, ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere mora v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP. Pritožnik, saj s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Ker glede na vsebino odgovora na pritožbo te vloge ni šteti za potreben strošek postopka, enako velja za toženko.

1 Ni sicer izključeno, da tudi v taki vlogi pride do navedbe posameznih novih dejstev, a le, če je to nujno zaradi odgovora na prejeto vlogo nasprotne stranke. Vendar pa te izjeme ni mogoče razlagati tako široko, da bi s tem tožeči stranki dejansko omogočili, da šele v drugi vlogi, sklicujoč se na ugovore nasprotne stranke, navede vse tisto, kar bi morala navesti že v prvi vlogi (glej odločbo VSL II Cp 352/2014).