Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se osnovna plača delavca skladno z določbo 127. člena ZDR-1 določi na podlagi objektivnega kriterija zahtevnosti dela. Tako je bila tudi tožničina osnovna plača v 5. členu njene individualne pogodbe o zaposlitvi določena glede na zahtevnost njenega dela. Zaradi tega nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov tožnice ni mogoče utemeljiti na očitanih ji kršitvah delovnih obveznosti iz pisnega opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ampak morajo biti razlogi objektivni in vezani na zahtevnost dela, za katero je imela tožnica sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožnici plače ni znižala zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ampak zaradi kršitve delovnih obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, je znižanje že iz tega razloga nezakonito. Tako je tožnica na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Ker je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je skladno z določbo tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 upravičena do odpravnine za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V njeni pogodbi o zaposlitvi je le za primer odpovedi s strani tožene stranke določena odpravnina v višini šestih plač, zato je tožnica upravičena do odpravnine v skladu z določbo 108. člena ZDR-1. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 2. 4. 2012 do 20. 5. 2019, kar je malo več kot sedem let. Tako ji po določbi drugega odstavka 108. člena ZDR-1 pripada odpravnina v višini 7/5 osnove iz prvega odstavka istega člena in sicer povprečne mesečne plače, ki jo je ali bi jo prejela, če bi delala, v zadnjih treh mesecih, kar ob plači v višini 6.200,00 EUR znaša 8.680,00 EUR in ne 37.200,00 EUR kot je zmotno dosodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni v točkah I in V izreka, tako da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati odpravnino v višini 8.680,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek za razliko do 37.200,00 EUR se zavrne.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožnici plačati odškodnino v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2019 dalje do plačila.““

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati odpravnino v višini 37.200,00 EUR bruto, od tega odvesti davek in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2019 dalje do plačila (točka I izreka), odškodnino za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v višini 18.600,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2019 dalje do plačila (točka II izreka), nadomestilo plače za neizrabljeni letni dopust za leto 2019 v višini 2.477,93 EUR, od tega zneska odvesti davek in prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek za razliko do 3.135,66 EUR je zavrnilo (točka III izreka), iz naslova razlike v plači oziroma nadomestila za januar 2019 bruto 1.435,98 EUR, za februar 2019 bruto 766,96 EUR, za marec 2019 bruto 1,008,05 EUR, za april 2019 bruto 1.611,15 EUR, za maj 2019 bruto 759,66 EUR, od teh zneskov odvesti davek in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila, višje mesečne zahtevke za januar, februar, marec in april 2019 za razliko do 2.480,00 EUR in za maj 2019 za razliko do 1.599,60 EUR pa je zavrnilo (točka IV izreka) in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati v roku 15 dni odškodnino v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2019 dalje do plačila, višji zahtevek do zneska 5.000,00 EUR je zavrnilo (točka V izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo božičnice za leto 2018 v višini 300,00 EUR in delovne uspešnosti od novembra 2017 do novembra 2018 v mesečnem bruto znesku 744,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka) in sklenilo, da sklep o stroških postopka izide po pravnomočnosti (točka VII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v točkah I, II, III, IV in V izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške postopka, ki so nastali toženki, v roku 15 dni. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica, zakonita. Podana je bila na podlagi treh očitkov, in sicer zaradi zatrjevanja bistveno zmanjšanega plačila, nezagotavljanja enake obravnave in varstva pred nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom glede dopustnosti in zakonitosti pogodbenega dogovora o možnosti znižanja plač v 5. členu pogodbe o zaposlitvi zavzelo zmotno stališče, da je ta dogovor v nasprotju z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1, ki določa, da se s pogodbo o zaposlitvi lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot določa zakon. Torej se s pogodbo o zaposlitvi ne sme posegati v minimum pravic, ki jih zagotavlja ZDR-1 in določbe kolektivnih pogodb. Po določbi 126. člena ZDR-1 mora delodajalec pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom in kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Kadar pa dogovori med delavcem in delodajalcem o plači presegajo minimum pravic določenih v zakonu, ni omejitev tudi za znižanje s pogodbo dogovorjene plače v primeru nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, ker zakon tega ne omejuje. Tožnica je bila vodilna delavka. V 5. členu njene pogodbe o zaposlitvi je bila dogovorjena plača, ki je vsebovala osnovno plačo, dodatek za delo v neugodnem delovnem času in plačilo za delovno uspešnost. Tako po pritožbenem stališču določba 5. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi o tem, da se ji plača lahko dodatno poveča za največ 40 % dogovorjene plače pod pogoji iz 7. in 8. odstavka tega člena in da se ji zmanjša največ za 40 %, če predsednik upravnega odbora oceni, da v posameznem obdobju ni dosegla vnaprej določenih oziroma pričakovanih delovnih rezultatov. Ker za 40 % znižani znesek od 6.200,00 EUR dogovorjene plače v višini 3.720,00 EUR presega minimum pravic, ki ga je dolžan zagotavljati delodajalec, to znižanje ni v nasprotju z zakonom, saj danes predstavlja dvakratnik povprečne slovenske plače. Pritožba se sklicuje na sodno prakso VDSS v zadevah opr. št. Pdp 130/2011 z dne 6. 5. 2011 in Pdp 864/2018 z dne 22. 5. 2018. Glede na navedeno je tožena stranka prepričana, da je odločitev sodišča o nezakonitosti pogodbene določbe 5. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi, kjer je urejeno znižanje plače, napačna in materialnopravno zmotna, posledično pa je zmotna tudi odločitev, da je v nasprotju z zakonom tudi sklep tožene stranke o znižanju tožničine plače, ki temelji na tej pogodbeni določbi. Razlogi za znižanje tožničine plače so bili nedoseganje vnaprej določenih oziroma pričakovanih rezultatov skladno z določbo 5. člena pogodbe o zaposlitvi, ki so bili konkretizirani tako v sklepu o znižanju plače in pisnem opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 14. 1. 2019. Tožnica je podano izredno odpoved temeljila tudi na neplačani božičnici ter zahtevku za plačilo delovne uspešnosti, kar je sodišče zavrnilo, s tem pa tudi ni podlage za tožničino izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na teh podlagah. Nadalje je odpoved utemeljevala na očitkih o neenaki obravnavi v skladu s 6. členom ZDR-1 ter da ji tožena stranka ni zagotovila varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem in trpinčenjem na delovnem mestu skladno s 47. členom ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo očitke tožnice o neenaki obravnavi in trpinčenju, je pa ugotovilo obstoj nadlegovanja v zvezi z dogodkom z dne 18. 12. 2018, ko je tožnico v času bolniškega staleža po navodilu predsednika upravnega odbora poklicala poslovna sekretarka tožene stranke in ji prenesla njegovo sporočilo in ravnanje z dne 17. 5. 2019 (na dan, ko je tožnica podala izredno odpoved), ko je tožnici odredila začasno opravljanje dela v prostorih tožene stranke v A. z nalogami po odredbi z dne 17. 5. 2019. Sodišče prve stopnje ni temeljilo, zakaj naj bi bilo ravnanje tožene stranke dne 18. 12. 2018 graje vredno in očitno negativno ter za tožnico zastrašujoče in sovražno, prav tako pa ni ugotovilo pravno relevantnih predpostavk, da bi sploh lahko šlo za nadlegovanje po določbi 7. člena ZDR-1. Glede na navedeno razlogi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obstajajo, prav tako pa je dosojeni znesek odškodnine, ki dejansko temelji le na dogodku z dne 18. 12. 2018, previsok. Tožena stranka pa zgolj iz previdnosti izpodbija tudi višino odpravnine, ki ji jo je sodišče dosodilo po pogodbi o zaposlitvi in ne skladno z določbo 108. člena ZDR-1, kot bi moralo. Pogodbeno dogovorjena odpravnina je zgolj za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno odločilo tudi glede prisojene odškodnine za odpovedni rok. Tožničina pogodba napotuje na uporabo odpovednih rokov iz ZDR-1 in kolektivne pogodbe torej na 94. člen ZDR-1. Tako bi tožnici, ki je bila pri toženi stranki zaposlena 7 let v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripadal odpovedni rok v trajanju 40 dni in bi bila posledično upravičena do odškodnine v višini 1,3 kratnika njene plače, največ torej do bruto zneska 8.266,66 EUR. Ker je tožnica sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni upravičena do plačila neizrabljenih dni letnega dopusta, saj je neizraba dopusta izključno posledica njenih ravnanj. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se tožena stranka na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje.

7. Tožnica, ki je bila v delovnem razmerju s toženo stranko od 2. 4. 2012 do 20. 5. 2019, nazadnje je opravljala dela in naloge vodje oddelka za pravno in organizacijsko področje, je dne 17. 5. 2019 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 3., 7. in 8. alineji prvega odstavka Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pred tem je toženo stranko dne 26. 4. 2019 pisno opomnila na izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev – bistveno za 40 % zmanjšanje osnovne plače, neenakopravno obravnavanje (neizplačilo božičnice) in nezagotovitev varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v času bolniškega staleža, o teh kršitvah pa je istega dne obvestila tudi inšpektorja.

8. Tožnica je imela s toženo stranko nazadnje (dne 10. 11. 2017) sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodje oddelka za pravno in organizacijsko področje. V 5. členu je bilo opredeljeno plačilo, in sicer osnovna plača v višini 6.200,00 EUR bruto, v katero je bilo vključeno plačilo delovne uspešnosti, neenakomerno razporejenega delovnega časa in dela preko polnega delovnega časa. Na to plačo so ji pripadali dodatek za delovno dobo in ostali dodatki v skladu z veljavno kolektivno pogodbo in sklepi delodajalca. Določeno je bilo tudi, da ji lahko predsednik upravnega odbora tožene stranke poveča osnovno plačo največ za 40 % v primeru preseganja pričakovanih delovnih rezultatov, dela v izjemnih pogojih dela ali v kolikor ji hkrati poleg rednega dela odredi tudi opravljanje obsežnih dodatnih del ali prevzem dodatne odgovornosti, za čas dokler trajajo dodatne zadolžitve oziroma razlogi, zaradi katerih je bila osnovna plača povečana. Prav tako pa lahko predsednik upravnega odbora tožnici zniža njeno osnovno bruto plačo za največ 40 %, če oceni, da v posameznem obdobju ni dosegla vnaprej določenih oziroma pričakovanih delovnih rezultatov, kar pisno utemelji in obrazloži s pisnim sklepom. Tožena stranka je tožnici s sklepom z dne 15. 1. 2019 (A12) za 40 % znižala osnovno plačo, ker ni dosegla vnaprej določenih oziroma pričakovanih delovnih rezultatov po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica z ravnanji, ki so povzeta v tem sklepu, grobo kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, da je kršitve storila naklepno oziroma najmanj iz hude malomarnosti, da je zaradi teh kršitev tožena stranka tožnici dne 14. 1. 2019 podala pisno opozorilo o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, na katero se v celoti sklicuje in je priloga tega sklepa ter da sklep stopi v veljavo s 1. 1. 2019. 9. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se osnovna plača delavca skladno z določbo 127. člena ZDR-1 določi na podlagi objektivnega kriterija zahtevnosti dela. Tako je bila tudi tožničina osnovna plača v 5. členu njene individualne pogodbe o zaposlitvi določena glede na zahtevnost njenega dela. Zaradi tega nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov tožnice ni mogoče utemeljiti na očitanih ji kršitvah delovnih obveznosti iz pisnega opozorila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ampak morajo biti razlogi objektivni in vezani na zahtevnost dela, za katero je imela tožnica sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka tožnici plače ni znižala zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ampak zaradi kršitve delovnih obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, je znižanje že iz tega razloga nezakonito. Tako je tožnica na podlagi 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

10. Utemeljeno tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravno relevantnih predpostavk, da bi v ravnanju tožene stranke šlo za nadlegovanje tožnice po določbi 7. člena ZDR-1. Po določbi prvega odstavka tega člena je nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Kot izhaja iz tretjega odstavka 9. točke obrazložitve, je poslovna sekretarka tožene stranke dne 18. 12. 2019 poklicala tožnico, ki je bila v bolniškem staležu, in ji prenesla sporočilo predsednika upravnega odbora. Ponujena ji je bila izbira med podajo lastne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do konca leta 2018 ali odpovedjo podano s strani tožene stranke. V nadaljevanju je sodišče ugotovilo, da gre za nadlegovanje tožnice, saj so, ne glede na to, kako so bile besede predsednika upravnega odbora tožnici prenesene, do tožnice prišle na neolepšan in objektivno graje vreden način, ki je bil zanjo zastrašujoč in sovražen, še posebej, ker je bila tožnica zaradi bolezni bolj občutljiva. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten, saj ni ugotovilo niti, da bi bilo ravnanje tožene stranke povezano s katerokoli osebno okoliščino tožnice, da bi imelo namen prizadeti njeno dostojanstvo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, sramotilno ali žaljivo okolje. Zaradi tega tožnici nematerialna škoda ni nastala, zato je pritožba tožene stranke v tem delu utemeljena. Podan pa tudi ni odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 11. člena ZDR-1. 11. V tožničini individualni pogodbi o zaposlitvi je v 12. členu določena odpravnina v primeru delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti, ko je tožnica upravičena do odpravnine v višini šestih plač. Tožena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom določenim v ZDR-1, tožnica pa s trimesečnim odpovednim rokom.

12. Ker je tožnica izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je skladno z določbo tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 upravičena do odpravnine za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. V njeni pogodbi o zaposlitvi je le za primer odpovedi s strani tožene stranke določena odpravnina v višini šestih plač, zato je tožnica upravičena do odpravnine v skladu z določbo 108. člena ZDR-1. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 2. 4. 2012 do 20. 5. 2019, kar je malo več kot sedem let. Tako ji po določbi drugega odstavka 108. člena ZDR-1 pripada odpravnina v višini 7/5 osnove iz prvega odstavka istega člena in sicer povprečne mesečne plače, ki jo je ali bi jo prejela, če bi delala, v zadnjih treh mesecih, kar ob plači v višini 6.200,00 EUR znaša 8.680,00 EUR in ne 37.200,00 EUR kot je zmotno dosodilo sodišče prve stopnje.

13. Po individualni pogodbi o zaposlitvi lahko tožnica odpove pogodbo o zaposlitvi le s trimesečnim odpovednim rokom, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo znesek 18.600,00 EUR bruto iz naslova odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

14. Glede na nezakonito znižanje plače, je sodišče prve stopnje tožnici pravilno dosodilo tudi razliko v plači za obdobje od januarja 2019 do vključno dneva prenehanja delovnega razmerja zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v maju 2019. 15. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je dosojeni znesek odpravnine v točki I izreka znižalo na 8.680,00 EUR in razliko do vtoževanega zneska 37.200,00 EUR zavrnilo, prav tako pa je spremenilo tudi odločitev v točki V izreka sodbe in tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za nadlegovanje zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 2. odstavku 154. člena ZPP. Glede na polovičen pritožbeni uspeh tožene stranke, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.