Jedro

Pri presoji navideznosti sklenjene komisijske pogodbe sta pomembni okoliščini plačilo provizije in prevzem rizika. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je bila provizija dogovorjena. Glede prevzema rizika pa je pomembno, da se po prvem odstavku 788. člena OZ komisionar s komisijsko pogodbo ne zavezuje le, da bo za komitenta našel kupca, temveč da bo za plačilo v svojem imenu in na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da je bil komisonar na pogodbah naveden le zato, da bila tožeča stranka oproščena plačila davka na motorna vozila. Prav nasprotno, komisionar je pri prodaji vozila aktivno sodeloval. Pravdni stranki sta predmetno vozilo peljali v S. h komisionarju, ki je s tožencem kot komitentom sklenil komisijsko pogodbo in nato s tožnico pogodbo o prodaji vozila, tožnici je izstavil račun, opravil je prepis vozila in tudi preveril, ali je vozilo morebiti v evidenci ukradenih vozil navedeno kot ukradeno. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da vse navedene okoliščine kažejo na to, da je komisionar, ki se ukvarja z dejavnostjo prodaje avtomobilov, za toženca izvedel prodajo vozila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 758,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je navedla, da je toženec preko spleta prodajal osebno vozilo BMW X5, da sta si šla z možem avto ogledat in se s tožencem dogovorila o nakupu za ceno 39.000,00 EUR, vendar so se dogovorili za komisijsko prodajo vozila. Tako je toženec kot komitent s komisionarjem J. B. s.p. dne 23. 4. 2007 sklenil komisijsko pogodbo, ta pa istega dne prodajno pogodbo s tožnico. Vozilo je bilo nato tožnici s strani policije zaseženo dne 10. 1. 2008, saj je bilo predhodno ukradeno v Italiji, ter vrnjeno pravemu lastniku. Tožnica je zatrjevala, da je bila komisijska pogodba sklenjena le navidezno zaradi davčnih ugodnosti, da je bila prodajna pogodba sklenjena neposredno s tožencem in je zato toženec odgovoren za pravne napake vozila. Tako je s tožbo z dne 11. 2. 2008 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan vrniti 39.000,00 EUR kupnine za osebno vozilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne, ko ga je pisno obvestila o zasegu vozila.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bila komisijska prodaja vozila dogovorjena zgolj z namenom izognitve plačilu davka na motorna vozila, da je navidezna in zato med pogodbenimi strankami nima učinka (prvi odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Tako je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi šlo za navidezno sklenjeno pogodbo, da tožnica osebnega vozila tako ni kupila od toženca, temveč od komisionarja J. B. s.p., ki je vozilo prodal v svojem imenu in na račun toženca.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 47/2012 revizijo dopustilo glede vprašanja: Ali je pritožbeno sodišče glede presoje navideznosti komisijske prodaje vozila pravilno uporabilo določbo 50. člena OZ?

5. Tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji izpostavlja, da komisionarja v resnici nihče ni štel za prodajalca vozila in da mu toženec tudi ni plačal provizije. Komisionar je bil o prodaji obveščen šele po tem, ko sta pravdni stranki že sklenili ustni dogovor o prodaji vozila po dogovorjeni ceni. Revidentka poudarja, da ugotovljeno dejansko stanje, zlasti pa ugotovljena pogodbena volja obeh pravdnih strank in izkazano vedenje komisionarja, utemeljuje zaključek, da je bila pogodba o komisijski prodaji med tožencem in komisionarjem sklenjena le navzven in zato, da je komisionar ob ugodnejši davčni obravnavi vozilo nato lahko prodal dogovorjenemu kupcu. Navaja, da sta z navidezno komisijsko prodajo pravdni stranki želeli prikriti prodajno pogodbo, zato v skladu z drugim odstavkom 50. člena OZ med pravdnima strankama velja prodajna pogodba glede osebnega vozila. Meni, da je napačna odločitev pritožbenega sodišča, da toženec v razmerju do tožnice ni bil prodajalec osebnega vozila in ni pasivno legitimiran v predmetni pravdi. Opozarja, da tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča Republike Slovenije (sodba I U 1639/2009 z dne 5. 10. 2010) sledi, da je komisijska prodaja, katere namen je izognitev plačilu davkov, navidezen pravni posel. Tožnica zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, toženi stranki pa naloži v plačilo revizijske stroške tožeče stranke.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in stranskemu intervenientu na strani tožene stranke. Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal, naj revizijsko sodišče revizijo zavrže oziroma podrejeno, naj revizijo zavrne, ter v obeh primerih tožnici naloži v plačilo njegove stroške odgovora na revizijo. Zavrženje je predlagal zato, ker meni, da je v postopku izdaje sklepa o dopustitvi revizije prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklep o dopustitvi revizije je namreč sprejel senat, katerega članica je bila sodnica, ki je v isti zadevi sodelovala kot mediatorka v postopku mediacije pri Višjem sodišču v Ljubljani in bi zato morala biti pri odločanju o dopustitvi revizije izločena po 5. točki prvega odstavka 70. člena ZPP. Meni, da bi bilo treba revizijo zavreči tudi zato, ker tožeča stranka prilog k reviziji ni vložila v zadostnem številu, kar dokazuje z razliko v teži ovojnice, v kateri je bila revizija s prilogami vložena in težo, ki bi jo vsebina ovojnice morala imeti, če bi v njej bila revizija z zadostnim številom prilog. Poudarja, da mu je na poziv sodišče prve stopnje domnevno manjkajoče priloge sicer vročilo, a meni, da to ne spremeni dejstva, da je tožnica vložila nepopolno revizijo, ki jo mora sodišče zavreči v skladu s prvim odstavkom 374. člena ZPP. Toženec opozarja tudi, da tožnica v reviziji graja dejanske ugotovitve pritožbenega sodišča glede prave volje pogodbenih strank, kar ni dovoljen revizijski razlog in je zato treba revizijo zavrniti.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče glede v odgovoru na revizijo očitanih kršitev pravil postopka pri odločanju o dopustitvi revizije uvodoma poudarja, da sodnik res ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom (5. točka 70. člena ZPP) in se mora po 71. členu ZPP izločiti. To velja tudi za sodnika, ki je v isti zadevi vodil postopek mediacije. Kadar sodnik to spregleda, pa je odločitev o tem, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka vendarle odvisna od tega, kakšna je narava vprašanj, o katerih se v nadaljnjem postopku izreče sodnik, ki bi se moral izločiti. Odločitev o dopustitvi revizije ni vsebinska odločitev o tem, ali je izpodbijana odločba pravilna ali napačna, temveč le, ali je sporno vprašanje objektivno in na abstraktni ravni dovolj pomembno, da naj o njem odloči Vrhovno sodišče. Sodelovanje sodnice pri odločanju o dopustitvi revizije zato ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve o utemeljenosti revizije, pri kateri pa sodnica ni sodelovala.

9. Toženec v odgovoru na revizijo neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče revizijo tožeče stranke po prvem odstavku 374. člena ZPP zavreči kot nepopolno, saj naj priloge k reviziji ne bi bile vložene v zadostnem številu izvodov. Iz obrazca za formalni preizkus pravnega sredstva, vloženega v spis na listovni številki 155, namreč izhaja, da je bila revizija vložena v zadostnem številu izvodov in iz dopisa sodišča prve stopnje pooblaščencu tožene stranke sledi, da so izvodi prilog k reviziji za tožečo stranko pomotoma izpadli pri pošiljanju drugopisa revizije. Revizijsko sodišče je kot verodostojen ocenilo zapis v obrazcu za formalni preizkus pravnega sredstva, da je bila revizija vložena v zadostnem številu izvodov in ni sledilo trditvam toženca, da bi pošiljka z zadostnim številom izvodov morala tehtati več, kot je tehtala vsebina ovojnice, v kateri je bila revizija vložena. Poleg tega so bile priloge tožencu naknadno posredovane s strani sodišča prve stopnje, tako da načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno.

10. Vrhovno sodišče pa ocenjuje tudi, da je odločitev sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna. Pri navidezni pogodbi gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava.(1) Držijo revizijske trditve, da je Upravno sodišče Republike Slovenije v dveh zadevah (I U 1639/2009 z dne 5. 10. 2010 in I U 1835/2009 z dne 20. 10. 2010), ko je odločalo o odmeri davka, odločilo, da so bile sklenjene komisijske pogodbe le navidezne. Vendar je upravni organ v obeh navedenih primerih ugotovil, da je tožeča stranka rabljena vozila preprodajala v svojem imenu in za svoj račun in ne kot komisionar v svojem imenu in za tuj račun. V navedenih primerih je Upravno sodišče torej obravnavalo primere, ki v bistvenem niso primerljivi z obravnavano zadevo. Pri presoji kriterijev za navideznost komisijske prodaje pa je Upravno sodišče v zadevi I U 1639/2009 izpostavilo, da sta pri ugotavljanju obstoja komisijske prodaje bistvena dva kriterija, in sicer plačilo provizije in riziko za uspeh posla.

11. V konkretnem primeru je J. B., ko je bil kot priča zaslišan pred sodiščem prve stopnje, izpovedal, da mu je bila provizija plačana, kar je v obrazložitvi povzelo tudi sodišče prve stopnje. Tudi sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je bilo v 4. členu komisijske pogodbe dogovorjeno, da je komisionar upravičen do provizije. Iz navedenih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje torej sledi, da je komisionarjeva provizija bila dogovorjena in je v tem delu volja pogodbenih strank ustrezala navzven izjavljeni volji skleniti komisijsko pogodbo.

12. Pri presoji komisionarjevega tveganja za uspeh prodaje osebnega vozila je ključno vprašanje, ali riziko ki ga pri komisijski prodaji nosi komisionar predstavlja le to, ali bo našel ustreznega kupca ali ne. Postavlja se namreč vprašanje, ali je v primeru, ko stranki že sami predhodno dosežeta dogovor o blagu in ceni, torej, ko kupca ne poišče komisionar, že mogoče govoriti o navidezni pogodbi. Pravilna je razlaga 50. člena OZ, ki jo je uporabilo sodišče druge stopnje, da predhodni dogovor pogodbenih strank ne izključuje obstoja komisijske prodaje. V skladu s prvim odstavkom 788. člena OZ se komisionar s komisijsko pogodbo ne zavezuje le, da bo za komitenta našel kupca, temveč da bo za plačilo v svojem imenu in na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Revizijsko sodišče poudarja, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da je bil komisonar na pogodbah naveden le zato, da bila tožeča stranka oproščena plačila davka na motorna vozila. Prav nasprotno, komisionar je pri prodaji vozila aktivno sodeloval. Pravdni stranki sta predmetno vozilo peljali v S. h komisionarju, ki je s tožencem kot komitentom sklenil komisijsko pogodbo in nato s tožnico pogodbo o prodaji vozila, tožnici je izstavil račun, opravil je prepis vozila in tudi preveril, ali je vozilo morebiti v evidenci ukradenih vozil navedeno kot ukradeno. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da vse navedene okoliščine kažejo na to, da je komisionar, ki se ukvarja z dejavnostjo prodaje avtomobilov, za toženca izvedel prodajo vozila. Pravilen je sklep, da dejstvo, da sta se pravdni stranki za prodajo prek komisionarja odločili tudi zaradi ugodnejše davčne obravnave komisijske prodaje, ob upoštevanju ostalih opisanih okoliščin prodaje vozila, ne pripelje do zaključka, da sta bili sporni komisijska pogodba in prodajna pogodba z dne 23. 4. 2007 navidezni. Zato je pravilna izpodbijana odločitev pritožbenega sodišča, da tožnica vozila ni kupila od toženca, temveč od komisionarja J. B. s.p., kar pomeni, da toženčeva pasivna legitimacija v predmetni pravdi ni podana.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Tožnica z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki jih je revizijsko sodišče odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika ob uporabi Odvetniške tarife (OT), ki se uporablja na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter vrednosti točke 0,459 EUR za točko in ob upoštevanju načela potrebnosti stroškov. Revizijsko sodišče je tožencu priznalo 1350 točk za odgovor na revizijo po tar. št. 19 in 2 % materialnih stroškov po 13. členu OT. Priznani stroški zvišani za 20% DDV znašajo 758,40 EUR. Tako odmerjene stroške je sodišče naložilo v plačilo tožeči stranki v roku 15 dni, po izteku tega paricijskega roka oziroma v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Glej tudi: M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, 2003, str. 361.