Jedro

Za sklenitev pogodbe zahteva, da jo morata skleniti stranki, ki sta zato sposobni, da morata izraziti skupno in pravo voljo, da mora biti določen in dopusten predmet pogodbe in da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, če je predpisana.

Med napakami volje ureja OZ tudi primer navidezne pogodbe. V prvem odstavku 50. člena določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. V drugem členu pa skuša pogodbo vendarle ohraniti v veljavi s tem, da predvideva, da v primeru, ko navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Ni sporno, da sta prodajalec (komisionar) in tožnica sklenila komisijsko prodajo, iz katere izhaja, da se vozilo prodaja po sistemu „videno – kupljeno“, kar pomeni, da sta stranki pogodbeno izključili prodajalčevo odgovornost za stvarne napake, nikjer pa jasno ne izhaja, da sta s tem izključili tudi odgovornost prodajalca za glavne napake stvari.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 5.614,60 EUR stroškov pravdnega postopka v 15 dneh pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti stranskemu intervenientu na strani tožene stranke 2.339,70 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke na vračilo kupnine, ker je bilo vozilo, ki ga je tožnici prodala tožena stranka, ukradeno.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi pritožbe navajata, da bi morala tožnica postaviti tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti komisijske pogodbe. Sodišče je zmotno uporabilo določila materialnega prava, ko je sprejelo zaključek, da je bila s tožečo stranko in komisionarjem sklenjena navidezna pogodba, saj je bila pogodba sklenjena prav na pobudo tožeče stranke, ker je bil takšen nakup zanjo davčno ugodnejši. Zato vsekakor ni šlo za navidezno pogodbo. Stranski intervenient poleg zgoraj navedenega v pritožbenem postopku prvič navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je tožeča stranka od avtomobila imela tudi korist, ker ga je uporabljala osem mesecev.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Materialnopravna določila, ki so pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku, vsebuje Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), ki ureja pogodbena razmerja in določa predvsem splošne pogoje, ki morajo biti podani zato, da nastane pravni posel. Za sklenitev pogodbe zahteva, da jo morata skleniti stranki, ki sta zato sposobni, da morata izraziti skupno in pravo voljo, da mora biti določen in dopusten predmet pogodbe in da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, če je predpisana. Za pogodbo o komisijski prodaji številka 122/07-K z dne 23. 04. 2007 tožeča stranka trdi, da vsebuje napake volje, ker med pogodbenima strankama J. B., s.p. kot komisionarjem in T. K. kot komintentom ni šlo za pogodbo o komisijski prodaji.

5. Med napakami volje ureja OZ tudi primer navidezne pogodbe. V prvem odstavku 50. člena določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. V drugem členu pa skuša pogodbo vendarle ohraniti v veljavi s tem, da predvideva, da v primeru, ko navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Med strankami postopka ni spora o okoliščini, da so se stranke dogovorile za nakup preko komisije, ker je pri tem vztrajala tožeča stranka, ki je poznala komisionarja, ki ji bo pomagal urediti prepis, zanjo pa je bil takšen nakup davčno ugodnejši. Takšno dejansko stanje, ki med pravdnimi strankami niti ni sporno, pa ne nakazuje, da bi v konkretnem primeru šlo za navidezno komisijsko pogodbo, torej za primer, ko stranki pogodbo skleneta le navzven, tako da ustvarita videz pogodbe, v resnici pa takšne pogodbe sploh nočeta (1). Prav nasprotno, tožnica je izkazala interes, da se prodaja opravi preko komisijske prodaje, saj je bil ta posel zanjo ugodnejši. Po pogodbi o komisijski prodaji z dne 23. 04. 2007 se je komisionar J. B. s.p. obvezal, da bo v svojem imenu in za račun T. K. prodal vozilo, ki je predmet te pravde ter takoj po izvršeni prodaji komitentu T. K. izplačal kupnino v višini 38.900,00 EUR. V 4. členu je bilo določeno, da je J. B. s.p. upravičen do provizije od prodajne cene vozila glede na tržne razmere, kar je značilnost komisijske pogodbe. Komisijska pogodba same pogodbene stranke označuje kot komitenta in komisionarja. Vse zgoraj naštete medsebojne zaveze so značilne za komisijsko pogodbo. Prvostopno sodišče je na temelju takšnih dejstev napravilo napačen sklep, da J. B. s.p. in K. T. nista sklenila pogodbe o komisijski prodaji z dne 23. 04. 2007. Da je J. B. s.p. opravil komisijsko prodajo vozila, ki je predmet te pravde, sledi tudi iz računa št. 122/07-K z dne 23. 04. 2007 (A3), ki ga je izdal tožeči stranki V. S.. Iz računa sledi, da je prevzel vlogo komisionarja, kot tak se je na računu tudi podpisal. Račun je tožnici v svojem imenu izdal J. B. s.p.. Izdan je bil zaradi komisijske prodaje. Iz računa se vidi, da je J. B. s.p. tožnici obračunal DDV od blaga in storitev po 102. in 104. členu ZDdv, kar vse pomeni, da je kot prodajalec avtomobila nastopal J. B. s.p.. Za odločitev o navideznosti komisijske pogodbe pa ni relevantno, da se je tožeča stranka dogovorila za ceno avtomobila s T. K. še predno je ta dal svoje vozilo v komisijsko prodajo J. B. s.p. kot tudi ne, da je bilo vozilo nato še isti dan prodano tožeči stranki, kupnina pa nakazana direktno na račun T. K. ter vozilo izročeno tožeči stranki pred ograjo komisionarja in ne na njegovem dvorišču. 6. Ker komisijska pogodba ni navidezna, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, je zaradi zgrešene pasivne legitimacije posledično neutemeljen tožbeni zahtevek na vrnitev kupnine, ki ga tožeča stranka ni uperila zoper komisionarja, s katerim je bila v pogodbenem razmerju, s tretjim (toženo stranko) je v pravnem razmerju samo komisionar. Komisionar je namreč proti kupcu tožeči stranki nastopil v svojem imenu kot prodajalec, kar po logični razlagi izhaja tudi iz 804. člena OZ, ko tudi komitent ne more zahtevati izpolnitve terjatve iz posla, ki ga je komisionar sklenil na njegov račun s tretjim, dokler mu komisionar takšne terjatve ne odstopi. V obravnavanem primeru imata zato tožeča stranka in komisionar P. A. in J. B. s.p. (in zgolj ta dva) en proti drugemu vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz prodaje spornega avtomobila in bi zato pasivno legitimacijo tožeča stranka uveljavljala lahko le proti komisionarju, ne pa proti tožencu, saj z njim zaradi veljavne komisijske prodaje avtomobila ni v nikakršnem pravnem razmerju.

7. Odgovornost za napake na stvari lahko stranki pogodbe omejita ali izključita. V skladu z določilom 466. člena OZ lahko pogodbenika omejita ali popolnoma izključita prodajalčevo odgovornost za stvarne napake stvari, v skladu s 493. členom OZ pa lahko stranki s pogodbo omejita ali predvsem izključita odgovornost prodajalca za stvarne napake stvari. V obeh primerih mora obstajati takšen dogovor in namen strank, sicer obveljata citirani dispozitivni določbi OZ. Ni sporno, da sta prodajalec (komisionar) in tožnica dne 23. 04. 2007 sklenila komisijsko prodajo, iz katere izhaja, da se vozilo prodaja po sistemu „videno – kupljeno“ (priloga A3), kar pomeni, da sta stranki pogodbeno izključili prodajalčevo odgovornost za stvarne napake, nikjer pa jasno ne izhaja, da sta s tem izključili tudi odgovornost prodajalca za glavne napake stvari.

8. Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne bo opredelilo, saj sta pritožnika na podlagi že navedenega v pritožbenem postopku v celoti uspela.

9. Ker sta tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo v celoti uspela, ima to za posledico, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen, zato jima je tožeča stranka dolžna povrniti vse stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z določili Zakona o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Stranski intervenient ob zaključku glavne obravnave dne 24. 11. 2010 stroškov ni priglasil, zato mu pritožbeno sodišče priznava le stroške za sestavo pritožbe in sodne takse za pritožbo, toženi stranki pa poleg stroškov za sestavo pritožbe in sodno takso za pritožbo še stroške postopka na prvi stopnji: sestavo odgovora na tožbo, prvi pripravljalni spis, prvi narok za glavno obravnavo, nalog za glavno obravnavo, drugi pripravljalni spis, 200 točk za urnino in 2 krat 55,00 EUR za kilometrino na relaciji Ljubljana- Celje (150 x 0,37 EUR) 236,00 EUR, za sodno takso za odgovor na tožbo, vse z 2 % materialnimi stroški in 20 % DDV.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 633/2005 in II Ips 1015/2008.