Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ustrezno materialnopravno izhodišče, da je treba pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev darilo sorodnikov načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, vse dokler eden od zakoncev ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.

Ker je pritožnik utemeljeno ugovarjal, da gre za obveznost iz skupnega premoženja, je sodišče pravilno preneslo procesno dokazno breme na toženko, ki je zadostila zgolj trditvenemu, ne pa tudi dokaznemu bremenu, saj je zgolj pavšalno navedla, da je bil kredit vzet z namenom plačevanja družinskih in gospodinjskih stroškov, ne da bi to konkretno obrazložila in ponudila dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dvosobno stanovanje št. 2 v izmeri 74 m², ki se nahaja v 1. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu A., kar zemljiškoknjižno predstavlja solastniški delež do ½ pri nepremičnini parc. št. ..., k. o. ... (ID ...), spada v skupno premoženje pravdnih strank (I. točka izreka), da ima tožeča stranka 70 % delež, tožena stranka pa 30% delež na skupnem premoženju (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2016 dalje do plačila (III. točka izreka) in da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v preostalem delu (IV. točka izreka). Glede zahtevka po nasprotni tožbi tožene stranke, da se ugotovi, da v skupno premoženje spada znesek v višini 5.000,00 EUR in plačilo zneska 5.000,00 EUR, je prvostopenjsko sodišče postopek ustavilo (V. točka izreka), hkrati je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke, da v skupno premoženje spada znesek 6.512,28 EUR, da znaša delež vsake od pravdnih strank do ½ in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati znesek 3.256,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 5.090,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh predvidenih razlogov pritožila toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke tožeče stranke zavrne in v celoti ugodi nasprotni tožbi tožene stranke1, s stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženka v pritožbi uvodoma očita, da je bil tožnik neskladen v tem, kar je navajal v tožbi in kasneje zaslišan izpovedal, zato sodišče ne bi smelo slediti njegovi izpovedbi. Glede tega, ali je bila kupnina, podarjena s strani tožnikove matere za nakup stanovanja v kraju B., namenjena zgolj tožniku ali obema pravdnima strankama, toženka podaja, da je sodišče prezrlo, da je toženka v izpovedbi in pripravljalnih vlogah navajala, da ni bila prisotna ob izročitvi denarja tožniku. Prav tako je sodišče prezrlo, da ker je bil tožnik zemljiškoknjižni lastnik stanovanja v kraju B., je nato predlagal, da bo le toženka stranka kupoprodajne pogodbe, s katero je bilo kupljeno stanovanje na naslovu A. Ne drži, da je tožnikova mati izročila 90.000,00 DEM, saj je kupnina za stanovanje v kraju B. znašala 5.500.000 SIT, kar preračunano v DEM znaša 51.500,00 DEM. To izhaja tudi iz dejstva, da je tožnik izpovedal, da je kupnino delno plačal s sredstvi, ki jih je zaslužil v državi X. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe toženke, toženkine sestre C. C. in toženkine matere D. D., da je toženki njena mati podarila 16.000,00 DEM, da je toženka v nakup stanovanja vložila 20.000,00 DEM svojih sredstev in da je tožnikova mati vedela, da se želi toženka preseliti k tožniku in z njim začeti živeti. Niti ni obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedbi tožnikove matere, ni pa sledilo izpovedbam toženke, toženkine matere in njene sestre. Ne drži, da je tožnikova mati želela na tožnika prepisati domačijo v kraju E. Prav tako ne drži, da je tožnikova sestra navedeno potrdila. Sodišče tožnikovi sestri glede tega, da je denar za nakup stanovanja tožniku izročila njuna mati, ne bi smelo slediti, saj ni bila prisotna ob izročitvi denarja. Tožnikova mati je izpovedala, da je toženka prihajala v kraj F. vsak vikend, zato ne drži, da je toženka prihajala zgolj občasno.

Sodišče ne bi smelo slediti tožnikovi materi, da ni vedela za poroko pravdnih strank iz leta 1999. Hkrati je sodišče spregledalo dejstvo, da je toženka izpovedala, da je bila po poroki prijavljena na naslovu tožnikovih staršev, kar pomeni, da sta jo morala tožnikova starša kot lastnika stanovanja prijaviti na upravni enoti in sta vedela, da se toženka piše D. G. in da je žena njunega sina. Ne drži trditev tožnika, da nihče ni vedel za poroko leta 1999. Ker sodišče ostalih prič ni vprašalo, ali so vedele za prvo poroko, je zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Glede na to, da sta bili pravdni stranki skupaj od leta 1992 (8 let), da je toženka vsak vikend prihajala v kraj F., je neresnična izpovedba tožnikove matere, da ni pričakovala, da bosta tožnik in toženka po nakupu stanovanja zaživela skupaj.

Glede tega, da je k nakupu stanovanja prispevala 20.000 DEM, očita sodišču, da se ni opredelilo do izjave H. H. Ne zdi se ji nenavadno, da ne obstaja nobena listinska dokumentacija o njenem vložku, saj je imela tožnika rada in mu je zaupala (takrat sta praznovala 8. obletnico poznanstva in 1. obletnico poroke, ki sta jo preživela v ...), zato je logično in življenjsko, da nista imela potrebe urejati izročitve denarja tudi pisno. Ker je bila toženka izključna zemljiškoknjižna lastnica stanovanja na naslovu A., je tudi tožnik zaupal toženki kot svoji ženi in do vložitve predmetne tožbe ni zahteval, da bi se stanje v zemljiški knjigi spremenilo ali da bi mu izdala potrdilo o višini njegovega deleža. Drži, da je izpovedala, da so v njeni družini živeli skromno, vendar si sodišče izraz skromno napačno razlaga. Sodišče je prezrlo, da je njena mati prejemala povprečno plačo. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka preko študentskega servisa delala zgolj 4 leta. Prav tako je napačna ugotovitev, da je toženkina družina potrebovala pomoč svojih sorodnikov, babice oz. strica. Ne strinja se, da je izpoved njene matere neverodostojna. Pojasnjuje, da je bila mati prvič na sodišču in jo je presplošno vprašanje sodišča zmotilo, tako da ni vedela, kako naj začne izpovedovati. Prav tako se ne strinja, da je njena lastna izpoved neverodostojna. Sodišče jo je napačno povzelo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Toženka je ves čas po nakupu stanovanja v kraju B. prihajala v Slovenijo, ampak se, dokler ni dobila državljanstva, v Sloveniji ni mogla zaposliti v svoji stroki. Tožnikovi materi pa je bilo vse to znano, zato je pravdnima strankama podarila denar. Prav tako je toženka 20.000,00 DEM vložila sama, zato stanovanje v kraju B. ne predstavlja tožnikovega posebnega premoženja, temveč skupno premoženje pravdnih strank.

Glede kredita v znesku 6.512,28 EUR je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da toženka ni zadostila dokaznemu bremenu. Ker je bil kredit najet v času trajanja življenjske skupnosti in s tožnikovim soglasjem, se je vzpostavila domneva o skupni odgovornosti pravdnih strank. Dokazno breme, da kredit ni posledica skupne odločitve pravdnih strank, je zato na tožniku, ki pa tega ni dokazoval. Drži sicer, da je bil kredit najet 10. 6. 2013 ter da se je tožnik odselil dne 1. 7. 2013, ampak toženka ob najetju kredita ni mogla vedeti, da bo tožnik zapustil svojo družino in se preselil k svoji ljubici.

Kar se tiče dohodkov pravdnih strank, toženka očita, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik dohodek, ki ga je pridobil na misiji v državi X., tam tudi porabil. Nadalje navaja, da tožnik glede na zatrjevane prihodke v času, ko je bil na misijah v tujini, skuša prepričati sodišče, da je poleg tistega, kar izhaja iz dohodninskih določb za posamezna leta, zaslužil še znesek iz priloženih kartonov. Pojasnjuje, da je glede na Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju Uredba)2 tožnikova plača v Sloveniji služila le kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev, medtem ko je bila njegova plača sestavljena iz nominalne osnove za opravljanje vojaške službe izven države in dodatkov, ki pa se ne vštevajo med dohodke. Toženka je glede na navedeno predlagala, da sodišče pozove tožnika, da predloži plačilne liste za leta 1999, 2000, 2007 in 2011, iz katerih bo razvidno, koliko mu je bilo dejansko nakazano. Ker temu ni sledilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo, da je bila toženka zaposlena pri I. I. s. p., izhaja iz listinskih dokazov. Tožnik je le zatrjeval, da se je toženka zaposlila zaradi pridobitve kredita, navedenega pa ni z ničemer dokazoval. Prav tako je umaknil dokaz zaslišanjem I. I. kot priče. Glede sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja ne drži ugotovitev sodišča, da je tožnik ves denar, ki ga je zaslužil na misijah v tujini, porabil za stanovanje na naslovu A. Sodišče je spregledalo, da sta si pravdni stranki junija 2010 kupili avtomobil znamke J., katerega kupnina je znašala 33.000,00 EUR. Ker je toženka hudo zbolela in ni več mogla odplačevati kredita, ga je odplačal tožnik. Prav tako je sodišče spregledalo, da si je tožnik po vrnitvi iz države Y. kupil avtomobil, hkrati ni upoštevalo, da je bil tožnik zaradi udeležbe na misijah od doma odsoten 26 mesecev, da je toženka še posebej takrat in tudi sicer sodelovala pri obnovi stanovanja na naslovu A. in da je tam poskrbela za izdelavo fasade. Toženka je skrbela tudi za pravne zadeve v zvezi s skupnim premoženjem, kar je zahtevalo veliko njenega časa in vztrajnosti. Glede na vse navedeno je nepravilna ugotovitev sodišča, da je bil tožnikov prispevek k upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja višji kot toženkin.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril; predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

**_Glede nakupa stanovanja v kraju B._**

6. Osrednje vprašanje tega spora je bilo, ali je znesek, ki ga je tožnik pridobil s prodajo stanovanja v kraju B. (48.500,00), njegovo posebno ali skupno premoženje pravdnih strank. Tožnik je navajal, da gre za posebno premoženje, saj mu je kupnino za nakup stanovanja podarila njegova mati, pri čemer je bilo darilo dano izključno njemu, ne pa obema pravdnima strankama. Toženka na drugi strani je zatrjevala in v pritožbi ponavlja, da je bilo darilo dano obema pravdnima strankama, obenem je del kupnine (20.000,00 DEM) prispevala tudi sama, zato gre za skupno premoženje pravdnih strank.

7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo stanovanje v kraju B. v celoti posebno premoženje tožnika (27. točka obrazložitve). Sodišče je svojo odločitev oprlo na ustrezno materialnopravno izhodišče, da je treba pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev darilo sorodnikov načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, vse dokler eden od zakoncev ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.3 Obenem je ustrezno in v zadostnem obsegu ugotovilo pravno pomembna dejstva. Prepričljivo je utemeljilo, da sta obe pravdni stranki skladno izpovedali, da sta se leta 1999 na skrivaj poročili in da tožnikova mati v trenutku obdaritve ni vedela za zakonsko zvezo. Ta ugotovitev je bila eden izmed nosilnih razlogov (ratio decidendi) za zaključek, da je bilo darilo dano samo tožniku (25. točka obrazložitve). Toženka v pritožbi neutemeljeno in glede na dosedanji potek postopka nekonsistentno navaja, da sodišče ne bi smelo slediti tožnikovi materi, da ni vedela za poroko leta 1999. Sama je namreč izpovedala, da “seveda starši niso vedeli, da sva bila poročena, ampak sva bila vsak vikend skupaj”. Na izrecno vprašanje sodišča, zakaj staršem nista povedala, da sta že poročena, pa je odgovorila “To sva se, to je bilo v enem hipu sva se spomnila, da bi se poročila …“. Izpovedala je še, da za poroko nista povedala niti kasneje, saj staršev nista želela razočarati (vsi citirani izseki pričevanj na list. 257). Pri tem niti ni bistveno, ali je tožnikova mati tedaj pričakovala, da bosta pravdni stranki zaživeli skupaj, poglavitno je, da je zanesljivo izpovedala, da je to podarila zgolj tožniku, ki se je odločil, da bo živel v mestu K., hkrati pa je v zameno pričakovala, da bo poskrbel za svoja starša (na list. 305). Toženka neuspešno očita, da je sodišče spregledalo, da je bila po poroki leta 1999 prijavljena pri tožnikovih starših in da sta posledično vedela, da se piše D. G., saj sta jo kot lastnika morala prijaviti na upravni enoti. Glede na to, da toženka ni predložila nobene listine, da je ob poroki leta 1999 prevzela tožnikov priimek, hkrati pa je sama priložila listino, da se je dne ... 2003 vpisala v imenik ... z imenom L. D. (B11 in B37), torej (samo) z dekliškim priimkom, prav z ničemer ni izkazala, da je že leta 1999 prevzela tožnikov priimek. Prav tako je nerelevanten očitek, da kupnina za stanovanje ni znašala 90.000 DEM. Za presojo, ali gre za skupno ali posebno premoženje, ni potrebno povsem eksaktno ugotavljanje izročenega zneska, ampak zadostuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik s podarjenim zneskom sam poravnal kupnino za nakup stanovanja v kraju B., ki posledično predstavlja njegovo posebno premoženje. Niti ni bistveno, ali je toženka prihajala v kraj F. občasno ali ob koncih tedna oziroma ali je sodišče spregledalo, da je toženka sama navedla, da ni bila prisotna pri izročitvi kupnine. (Slednje samo dodatno potrjuje, da denar ni bil podarjen tudi njej.) Poglavitno je, da je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ugotovilo, da je bilo darilo dano zgolj tožniku, pri čemer se je oprlo na izpoved tožnika, njegove matere in sestre ter (deloma) tudi na izpoved toženke same.

8. Prvostopenjsko sodišče je prav tako pretehtano ocenilo in ustrezno obrazložilo, da toženka ni uspela dokazati, da je sama prispevala 20.000,00 DEM za nakup stanovanja v kraju B. Toženka neuspešno navaja, da dejstvo, da je bila izključna zemljiškoknjižno lastnica stanovanja na naslovu A., kljub temu da je (nesporno) šlo skupno premoženje pravdnih strank, izkazuje, da je bila podobna, a obratna situacija tudi pri stanovanju v kraju B., kjer je bil zgolj tožnik vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik. Takšna navedba sama po sebi ne vzpostavlja smiselne vzročne zveze oz. implicira, da je toženka prispevala 20.000,00 DEM in da je bilo tudi stanovanje v kraju B. skupno premoženje. Kot je utemeljilo prvostopenjsko sodišče, je šlo pri zatrjevanem vložku toženke za njene življenjske prihranke, hkrati pa za nakup nepremičnine v drugi državi, zato je življenjsko logičen pomislek sodišča prve stopnje, da je nenavadno, da ne obstaja nobena listinska dokumentacija o toženkinem vložku. Pritožbeno sodišče dodaja, da se situaciji glede nakupa obeh stanovanj precej razlikujeta. Ker sta za nakup stanovanja na naslovu A. pravdni stranki skupaj najeli kredit, se vmes pred svojimi sorodniki (še) cerkveno poročili, dobili otroka in živeli skupaj, je razumljivo, da tožnik ni imel potrebe, da bi zahteval, da se stanje v zemljiški knjigi spremeni ali da mu toženka izda potrdilo o višini njegovega deleža. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da pri tem ni bistveno, ali je toženka pred nakupom stanovanja razpolagala z 20.000,00 DEM, temveč je odločilno, da ni uspela dokazati, da je ta znesek izročila tožniku za nakup stanovanja. Zato se do nadaljnjih pritožbenih očitkov glede tega, kolikšne je imela toženka prihranke v letu 2000 in koliko ji je podarila njena mati, pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

9. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno povzelo izpovedbe strank in prič ter ocenilo njihovo (ne)verodostojnost, zato je neutemeljen pritožbeni očitek glede nepravilne uporabe 8. člena ZPP. Ne vzdržijo toženkine pritožbene navedbe, da je tožnik neskladen v tem, kar je navajal v tožbi in kasneje zaslišan izpovedal. Ne drži namreč, da je izpovedal, da je kupnino za stanovanje deloma plačal z denarjem, ki ga je zaslužil v državi X. Tožnik je izpovedal samo, da je del denarja z misije porabil za nakup stanovanjske opreme (na list. 232), ne pa za nakup stanovanja. Tudi ne drži, da je v tožbi navedel, da je kupnina za stanovanje v kraju B. znašala 5.500.000 SIT, navedel je samo, da je za stanovanje v kraju B., ko ga je prodal, prejel kupnino v znesku 11.600.000,00 SIT oz. 48.500,00 preračunano v EUR (na list. 32). Prav tako ne drži, da je ob nakupu živel v podnajemniškem stanovanju v kraju M., saj je leto pred nakupom odšel na misijo v državo X., zato je razumljivo, da si je po vrnitvi zaradi vsakodnevne vožnje iz kraja F. želel kupiti stanovanje v mestu K. Pri tem pa pritožnica očitno prilagaja dejstva glede na različne pritožbene očitke in prihaja sama sebi v nasprotje. Denimo pri okoliščinah nakupa stanovanja navaja, da je tožnik deloma stanovanje plačal z zaslužkom, pridobljenim z misijo v državi X., ko pa gre za vprašanje tožnikovega prispevka k nastajanju skupnega premoženja, pa navaja, da je tožnik ves zaslužek v državi X. tam tudi zapravil. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo izpovedi toženke, toženkine matere, toženkine sestre in H. H. Niti ne drži, da sodišče ni obrazložilo, zakaj jim ni sledilo. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve obsežno (na dveh straneh) naprej pojasnilo, zakaj ni sledilo toženki, nato je prepričljivo in nadrobno obrazložilo, zakaj izpovedbe toženke, njene matere in sestre (da je toženkina mati privarčevala 28.000 DEM) izkustveno niso verjetne in njihove izpovedi niso verodostojne.

10. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo stanovanje v kraju B. v celoti posebno premoženje tožnika.

**_Glede kredita v znesku 6.512,28 EUR_**

11. Neutemeljen je očitek toženke, da tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, da ni soglašal z najetjem kredita v znesku 6.512,28 EUR dne 10. 6. 2013. Tožnik je prepričljivo ugovarjal, da ni vedel, da je toženka vzela kredit, kar je podkrepil z navedbo, da ni bil pooblaščen za upravljanje njenega bančnega računa, česar toženka ni prerekala.4 Da tožnik ni pristal na plačilo polovice kredita z dvoletno dobo odplačevanja, se ujema tudi z nespornim dejstvom, da je življenjskega skupnost pravdnih strank razpadla 1. 7. 2013, t.j. tri tedne po tem, ko je toženka sklenila kreditno pogodbo. Ker je tožnik utemeljeno ugovarjal, da gre za obveznost iz skupnega premoženja, je sodišče pravilno preneslo procesno5 dokazno breme na toženko, ki je zadostila zgolj trditvenemu, ne pa tudi dokaznemu bremenu, saj je zgolj pavšalno navedla, da je bil kredit vzet z namenom plačevanja družinskih in gospodinjskih stroškov, ne da bi to konkretno obrazložila in ponudila dokaze (30. točka obrazložitve).

**_Glede dohodkov pravdnih strank_**

12. Toženka utemeljeno navaja, da iz tožnikove primerjave dohodkov pravdnih strank izhaja, kot da je tedaj, ko je bil na misijah v državah W. in Y., prejemal dvojno plačo (slovensko in tujo). Predložil je namreč dohodninske odločbe, preračunane na slovensko plačo in obračune plač, ki jih je prejel v tujini (priloge A26 – A58). Medtem ko je bilo pri obračunu plač za čas, ko je opravljal misijo v državi X. (prilogi A26 in A27), že upoštevano, da ni prejemal slovenske plače.6 Pritrditi gre pritožbi, da v času opravljanja dela v tujini tožnik ni prejemal dvojne plače, ampak je prejemal plačo za vojaško službo izven države (6. člen Uredbe), hkrati pa so bili davki in prispevki izračunani glede na slovensko plačo pred napotitvijo (1. in 2. odstavek 4. člena Uredbe). Za pravilen izračun bi moralo prvostopenjsko sodišče za čas misij v državah W. in Y. odšteti slovenske plače in prišteti prihodke za vojaško službo izven države. Ne glede na utemeljen očitek je še vedno pravilna ugotovitev sodišča, da je imel tožnik nekoliko višje dohodke. Četudi se od zneska 246.705,80 EUR, kolikor je tožnik v letih 1999-2013 zaslužil v Sloveniji, odštejejo slovenske plače, za čas, ko je bil v državi W. (od februarja do septembra 2007)7 in v državi Y. (od marca do septembra 2011),8 nato pa se prištejejo zneski misij9, ki v znesku EUR še niso bilo upoštevani, je tožnik (273.869,59 EUR)10 prejemal očitno (ne samo nekoliko) višje dohodke kot toženka (229.574,46 EUR). Ker je iz predloženih dokazil mogoče z zadostno mero natančnosti ugotoviti dohodke tožnika, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko pri Ministrstvu za obrambo ni pridobilo plačilnih list za leta 1999, 2000, 2007 in 2011. Nebistvene so tudi pritožbene navedbe glede (ne)fiktivne zaposlitve toženke pri I. I., s. p. Tožnik zaradi domnevno fiktivne zaposlitve toženke pri I. I. ne priznava, da je toženka v letu 2004 prejela tri11 plače, ki jih zato ni upošteval v svoji primerjavi dohodkov (3. pripravljalna vloga, str. 7 oz. na list. 102). Ne glede, ali je toženka v teh treh mesecih prejemala plačo ali ne, to ne more spremeniti ugotovitve sodišča, da je tožnik v času trajanja življenjske skupnosti prejemal višje dohodke.12 **_Glede sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja_**

13. Sodišče prve stopnje je nenazadnje pravilno ocenilo, da je tožnik nekoliko več prispeval pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pritožbena navedba, da tožnik denarja, ki ga je zaslužil na misijah, ni v celoti porabil za izboljšavo stanovanja na naslovu A., saj je prevzel tudi plačilo kredita za avtomobil znamke J., ki sta ga pravdni stranki skupaj kupili in ga toženka zaradi svoje bolezni ni več mogla odplačevati, to samo potrjuje. Sodišče je tudi ustrezno ovrednotilo prispevek toženke, pri tem je upoštevalo, da je toženka sodelovala pri organizacijskih, predvsem pa pravnih zadevah, kar je v zaključku 33. točke obrazložitve izrecno navedlo. Glede na to, da za obe pravdni stranki ni sporno, da je bil poglaviten del tožnikovega zaslužka na misijah namenjen za prenovo in izboljšavo stanovanja na naslovu A., je razumljivo, da sodišče v tem oziru ni kot negativno izpostavljalo, da je bil tožnik zaradi misij odsoten od doma. Je pa izrecno navedlo in upoštevalo, da je bilo zaradi njegovih odsotnosti breme skrbi za otroke, gospodinjstvo in družino v nekoliko večjem obsegu na toženki (32. točka obrazložitve).

14. Do ostalih pritožbenih očitkov se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, ker so glede na materialnopravno izhodišče nerelevantni.

15. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Pravdni stranki nista priglasili pritožbenih stroškov.

1 Sodišče zaradi jasnosti tožnico po nasprotni tožbi označuje kot toženko, toženca po nasprotni tožbi pa kot tožnika. 2 Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, št. 67/08, 98/10, 41/12, 41/13, 47/13, 96/14, 98/15, 25/17, 12/18 in 20/19). 3 Primerjaj sodbo in sklep II Ips 976/2008 in II Ips 977/2008, sodbo II Ips 831/94, sodbo in sklep II Ips 63/94 itn. 4 Za razliko od toženke, ki je bila pooblaščena za upravljanje z njegovimi bančnimi računi, tožnik ni bil pooblaščen, da bi imel vpogled v toženkin bančni račun, da bi lahko videl, da je najela kredit, česar toženka ni prerekala. 5 Primerjaj sodbo II Ips 35/2012 in sodbo in sklep II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007. 6 Iz prilog A26 in A27 izhaja, da od (vključno) oktobra 1999 do septembra 2000 ni prejemal slovenske plače. 7 Ker je bil tožnik v letu 2007 8 mesecev na misiji, kar predstavlja približno 66,6% leta, je sodišče dohodke za leto 2007 (14.719,85 EUR – priloga A35) znižalo za 66,6% (9.803,42 EUR). Kar pomeni, da je tožnik v letu 2007 s slovenskimi plačami zaslužil približno 4.916,43 EUR. 8 Ker je bil tožnik tudi v letu 2011 8 mesecev na misiji, kar predstavlja približno 66,6% leta, je sodišče tudi dohodke za leto 2011 (21.652,34 EUR – priloga A39) znižalo za 66,6% (14.420,46 EUR). Kar pomeni, da je tožnik v letu 2011 s slovenskimi plačami zaslužil približno 7.231,88 EUR. 9 18.897,77 EUR za državo W. in 32.489,90 EUR za državo Y. (priloge A42 – A57). 10 Izračun: 246.705,80 - 9.803,42 (odbitek slovenskih plač v letu 2007) - 14.420,46 (odbitek slovenskih plač v letu 2011) + 18.897,77 (misija v državi W. 2007) + 32.489,90 (misija v državi Y. 2011) = 273.869,59 EUR. 11 Toženka se je pri I. I., s.p., zaposlila 1. 10. 2004. Sporne so torej oktobrska, novembrska in decembrska plača v letu 2014. 12 Toženka naj bi tem obdobju prejemala približno 1.436,00 EUR mesečne plače (priloga B13).