Jedro

Če vrednost (spornega predmeta kot v obravnavanem primeru) sploh ni navedena ali če ni navedena diferencirano, revizija ni dovoljena. Izjema je sicer v zadnjem odstavku 367. člena ZPP predvidena za primer objektivne kumulacije zahtevkov, ko mora sodišče vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP ugotoviti s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je s prodajno pogodbo z dne 27. 5. 2004 od S. d.d. v likvidaciji kupila poslovni prostor v pritličju poslovne stavbe v ... s parkirnim mestom v drugi kleti stavbe. Da si je zagotovila sredstva za plačilo kupnine, je kupljeno nepremičnino s prodajno pogodbo z dne 4. 6. 2004 prodala toženi banki, nato pa jo s pogodbo o finančnem leasingu z dne 16. 6. 2004 od nje vzela v finančni najem (leasing). Svoje obveznosti iz pogodbe o finančnem najemu je tožnica plačala predčasno in je 15. 2. 2007 nepremičnino odkupila od tožene stranke. Že prej, 11. 12. 2006, je podpisala izjavo, da je tožena stranka kot prodajalka izpolnila vse obveznosti, povezane s pogodbo o finančnem leasingu do tožnice kot leasingojemalke ter da se tožnica ne glede na uspeh v konkretni pravdi odpoveduje vsem zahtevkom iz tega naslova.

2. Tožnica je s tožbo zahtevala, naj sodišče ugotovi ničnost prodajne pogodbe z dne 4. 6. 2004, pogodbe o finančnem leasingu z dne 16. 6. 2004 in prodajne pogodbe z dne 15. 2. 2007 ter neveljavnost vknjižb lastninske pravice na poslovnem prostoru in parkirnem mestu na pravdni stranki na podlagi navedenih pogodb, odredi izbris zemljiškoknjižnega stanja, nastalega na podlagi teh pogodb in vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kakršno je bilo pred njihovo sklenitvijo, naloži toženi stranki plačilo zneska 33.184,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ugotovi ničnost tožničine izjave z dne 11. 12. 2006 z vsebino, povzeto v prejšnji točki obrazložitve. Tožena stranka pa je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo uporabnine za sporno nepremičnino za čas, ko je bila ta v njeni lasti, a v uporabi tožnice, in sicer v znesku 56.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse zahtevke iz tožbe in zahtevek iz nasprotne tožbe. Ob odločanju o tožničini pritožbi pa je drugostopenjsko sodišče odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti tožničine izjave z dne 11. 12. 2006 spremenilo tako, da mu je ugodilo, odločitev o ostalih zahtevkih pa je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Odločitev o ničnosti tožničine izjave z dne 11. 12. 2006 tožena stranka izpodbija z revizijo. Uveljavlja „vse revizijske razloge“ in predlaga Vrhovnemu sodišču, naj izpodbijano odločitev „ustrezno spremeni“, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno presojalo izjavo z dne 11. 12. 2006, pri tem pa tudi bistveno kršilo procesna pravila. Navaja, da obravnavana izjava ni del izpodbojnih (pravilno izpodbijanih) pogodb in da ne predstavlja pogodbenega pogoja, ki bi bil do potrošnika nepošten; nasprotno, gre za samostojno listino (ne aneks in tudi ne del pogodbe), ki pogodb v ničemer ne dopolnjuje in zato ne more predstavljati njihovega pogoja. Predstavlja le potrditev tožnice, da navkljub vloženi tožbi za ugotovitev ničnosti pogodb do tožene stranke ne bo imela nobenih zahtevkov ne glede na uspeh v pravdi. S podpisom izjave je tožnica zgolj priznala in potrdila lastne navedbe, kot izhajajo iz zapisnika sestanka z dne 18. 1. 2007, iz katerega jasno izhaja tožničin namen zlorabe procesnih pravic, saj ničnostno pravdo vodi izključno z namenom pridobitve predkupne pravice. V tem delu je drugostopenjska sodba v nasprotju z izvedenimi dokazi in neobrazložena. Zmotna je tudi presoja, da se je s podajo obravnavane izjave tožnica odpovedala tožbenemu zahtevku. Z revizijo izpodbijana odločitev je sprejeta preko tožbenega zahtevka, saj tožnica izjave nikoli ni izpodbijala v delu, s katerim je priznala, da so obveznosti tožene stranke do nje v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu izpolnjene v celoti.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki in obema stranskima intervenientoma (375. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija ni dovoljena.

7. V tožbi, s katero je zahtevala „le“ ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 4. 6. 2004 in pogodbe o finančnem leasingu z dne 16. 6. 2004 ter izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo njene lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru in parkirnem mestu, je tožnica vrednost spora opredelila z zneskom 31.000.000,00 SIT. Med postopkom je zahtevek razširila, nazadnje prav z zahtevkom za ugotovitev ničnosti izjave z dne 11. 12. 2006. Pri tem vrednosti spornega predmeta ob nobeni od razširitev zahtevkov ni zvišala, pač pa jo je le v nespremenjeni višini izrazila v evrih. Glede zahtevka, ki je predmet revizije, vrednosti spornega predmeta torej ni navedla.

8. Direktna (dovoljena) revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, dovoljenost revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik, ki hkrati uveljavlja več nedenarnih zahtevkov z različno podlago, za vsakega od teh zahtevkov navesti vrednost diferencirano (drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). V nasprotnem primeru, torej če vrednost (kot v obravnavanem primeru) sploh ni navedena ali če ni navedena diferencirano, revizija ni dovoljena. Izjema je sicer v zadnjem odstavku 367. člena ZPP predvidena za primer objektivne kumulacije zahtevkov, ko mora sodišče vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena istega zakona ugotoviti s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. V konkretnem primeru ni izpolnjen nobeden od navedenih pogojev, zato revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).