Jedro

Drugačna razporeditev delovnega časa s petih na tri delovne dni v tednu je povezana s spremembo pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa. Po prvem odstavku 49. člena ZDR-1 lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi predlaga katerakoli stranka, pogodba pa se spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostaja v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi. Brez ustrezne pravne podlage sodišče ne more samo spreminjati pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa tako, da bi toženi stranki naložilo, da tožnici omogoči opravljanje 24-urne tedenske delovne obveznosti v treh delovnih dneh.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas uveljavljanja pravice do dela s krajšim delovnim časom 24 ur tedensko zaradi starševstva, tj. najmanj do 31. 1. 2019, omogočiti delo od ponedeljka do srede, 8 ur dnevno, in ji za ta čas ponuditi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 8. 1. 2018. II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 785,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 280,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas uveljavljanja pravice do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva, tj. najmanj do 31. 1. 2019, omogočiti delo od ponedeljka do srede, 8 ur dnevno, in ji za ta čas ponuditi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 8. 1. 2018. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh tožnici povrniti stroške postopka v znesku 800,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je tožnici za čas od januarja 2018 dalje ponudila sklenitev aneksa za opravljanje 24-urne tedenske delovne obveznosti, ki bi bila razporejena na pet delovnih dni v tednu. S predlagano prerazporeditvijo delovnega časa na tri delovne dni v tednu se tožena stranka ne strinja. Tožnica ima namreč sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, po kateri je delovni čas razporejen na pet delovnih dni v tednu. Predlagana sprememba razporeditve delovnega časa, upoštevaje potrebe delovnega procesa, ni mogoča in nima podlage v veljavnih predpisih. Meni, da bi moralo sodišče dokazno oceniti vse izvedene dokaze, ne le izpovedi strank. Iz določbe tretjega odstavka 148. člena Zakona o delovnih razmerjih ne izhaja iztožljivost predloga delavke za drugačno razporeditev delovnega časa. Predpisana je zgolj pisna utemeljitev delodajalčeve odločitve. To zavezo je tožena stranka izpolnila v dopisih dne 14. 2. 2018 in 20. 2. 2018. Sicer pa je delodajalec tisti, ki organizira in spreminja delovni proces. Razporeditev delovnega časa je v izključni pristojnosti delodajalca in ne sodišča. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje onemogočilo toženi stranki, da sama organizira delovni proces. Tožena stranka je bila dolžna tožnici omogočiti le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ne pa prerazporeditve delovnega časa na tri dni tedensko, ki bi negativno učinkovala na delovni proces pri toženi stranki. Meni, da je z izpovedjo zakonitega zastopnika in listinami dokazala, da bi predlagana razporeditev delovnega časa imela negativni učinek na delovni proces. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče priznalo tožnici tudi stroške pripravljalnih vlog, ki niso bile potrebne v tem sporu.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Predmet presoje je razporeditev krajšega delovnega časa 24 ur tedensko zaradi starševstva. Pri toženi stranki je običajni delovni čas razporejen na pet delovnih dni, tožnica pa je predlagala razporeditev krajšega delovnega časa na tri delovne dni v trajanju 8 ur dnevno. Tožnica je v tožbenem zahtevku uveljavljala, da ji tožena stranka omogoči delo od ponedeljka do srede, 8 ur dnevno, in ji ponudi ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi, torej prerazporeditev delovnega časa in v tem smislu je potrebno obravnavati njen zahtevek.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo na podlagi ugotovitve, da delovni proces pri toženi stranki omogoča razporeditev 24-urne tedenske delovne obveznosti tožnice na tri delovni dni, tj. od ponedeljka do srede, v trajanju 8 ur dnevno. Pri tem se je sklicevalo na določbo tretjega odstavka 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), po kateri mora delodajalec, upoštevaje potrebe delovnega procesa, pisno utemeljiti svojo odločitev, če delavec v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja delovnega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega časa. Po tej določbi lahko delavec predlaga drugačno prerazporeditev delovnega časa, delodajalec pa mora ob upoštevanju potreb delovnega procesa svojo odločitev pisno utemeljiti.

8. Pritožba utemeljeno navaja, da iz navedene določbe ne izhaja obveznost delodajalca, da sprejme predlog delavca za drugačno razporeditev delovnega časa, temveč le zaveza po pisni utemeljitvi odločitve o predlogu delavca, ki jo je tožena stranka v dopisih z dne 14. 2. 2018 in 20. 2. 2018 tudi izpolnila. V ZDR-1 ni podlage, da sodišče s svojo odločitvijo naloži delodajalcu, da prerazporedi delovni čas na tri delovne dni v tednu in ponudi delavcu v podpis ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Razporeditev delovnega časa se namreč skladno s prvim odstavkom 148. člena ZDR-1 določi s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Po sedmi alineji prvega odstavka 31. člena ZDR-1 je določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa sestavina pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku 31. člena ZDR-1 se lahko pogodba o zaposlitvi glede vprašanja razporeditve delovnega časa sklicuje na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca. Iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2018 izhaja, da je tedenski delovni čas tožnice razporejen tako, kot je urejeno v aktih muzeja. Tožena stranka je sprejela Pravilnik o delovnem času, odmorih, počitkih in letnem dopustu, ki je v 9. členu določil, da za zaposlene, ki delajo v običajnem delovnem času, velja 40 urni delovni teden, ki praviloma traja 5 dni v tednu. Zanjo pa veljajo tudi določbe Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 45/94 in nasl.), ki v 10. poglavju urejajo delovni čas. Prvi odstavek 33. člena določa, da o razporeditvi delovnega časa v kulturnem zavodu odloča direktor, pri čemer mora upoštevati potrebe delovnega procesa in zakonsko zagotovljene odmore in počitke delavcev.

9. Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč je drugačna razporeditev delovnega časa s petih na tri delovne dni v tednu povezana s spremembo pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa. Po prvem odstavku 49. člena ZDR-1 lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi predlaga katerakoli stranka, pogodba pa se spremeni oziroma velja nova pogodba le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Če ne pristane, ostaja v veljavi nespremenjena oziroma prejšnja pogodba o zaposlitvi. Brez ustrezne pravne podlage sodišče ne more samo spreminjati pogodbenega določila o razporeditvi delovnega časa tako, da bi toženi stranki naložilo, da tožnici omogoči opravljanje 24-urne tedenske delovne obveznosti v treh delovnih dneh.

10. Tožnica v tem sporu uveljavlja drugačno razporeditev delovnega časa za čas uveljavitve pravic iz naslova starševstva, najmanj do 31. 1. 2019. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku odločilo dne 10. 7. 2018, pritožbeno sodišče pa je o pritožbi tožene stranke kot suspenzivnem pravnem sredstvu odločilo na seji senata po 31. 1. 2019. Glede na določbo prvega odstavka 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. - ZIZ), po kateri je sodna odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, bi bil dajatveni izrek prvostopenjske sodbe na dan pravnomočnosti tudi dejansko neizvršljiv.

11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

12. Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z OT kot potrebne stroške priznalo 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk oziroma skupaj 675 točk za tri pripravljalne vloge, 300 točk za narok, 100 točk urnine ter 2 % za materialne stroške. Ob upoštevanju 22 % DDV stroški tožene stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 785,38 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožena stranka je v pritožbenem postopku uspela v celoti, zato ji je tožnica, ki krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti 375 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov, povečano za 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR po OT (Ur. l. RS, št. 22/2019) znaša skupaj 280,00 EUR.