Jedro

Ni dovolj, da delodajalec samo formalno utemelji svojo odločitev glede razporeditve delovnega časa delavca, ki uveljavlja svojo pravico do krajšega delovnega časa iz naslova starševskega varstva. Delodajalec mora sprejeti svojo odločitev s tehtanjem glede na potrebe delovnega procesa in zahtevo (družinske potrebe) delavca, pri čemer ima v izhodiščnem položaju sicer prednost varovanje pravice delavca iz naslova starševstva.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu odločitve glede zavrnitve tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki omogočiti delo od ponedeljka do srede 8 ur dnevno in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici za čas uveljavljanja pravice do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva najmanj do 31. 1. 2019 omogočiti delo od ponedeljka do srede osem ur dnevno in ji za ta čas ponuditi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo še, da tožnici povrne njene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom VIII DoR 144/2019 z dne 24. 9. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bila tožena stranka dolžna tožnici, ki je imela pravico do krajšega delovnega časa po 50. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/2014 in nadalj.; ZSDP-1), prerazporediti njen delovni čas tako, kot ga je predlagala, če so to dopuščale potrebe delovnega procesa pri toženi stranki.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da bi moralo iti v obravnavani zadevi za pozitivno diskriminacijo zaposlenih, ki uveljavljajo pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva. Predlagana razporeditev delovnega časa, ki jo je sprejelo tudi sodišče prve stopnje, ne bi vplivala na organizacijo dela pri toženi stranki, saj potrebe delovnega procesa pri toženi stranki takšno razporeditev dopuščajo. Tožnica bi lahko brez večjih posledic za toženo stranko delala tri dni v tednu po osem ur namesto pet dni v tednu s krajšim delovnikom. Tožnica je na predlagani način že delala pri toženi stranki, ki ji to ni povzročalo organizacijskih težav. Zaradi zavrnitve njenega predloga trpi njeno družinsko življenje.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) vročena toženi stranki, ki predlaga zavrženje revizije zaradi pomanjkanja pravnega interesa oziroma zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

8. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu konservator restavrator za polni delovni čas. Pri toženi stranki predstavlja polni delovni čas 40 ur tedensko, delovni čas pa je enakomerno porazdeljen na pet dni v tednu po osem ur dnevno. Tožnica je na toženo stranko naslovila več zahtev, zadnjo 16. 2. 2018, v kateri je zahtevala opravljanje dela s krajšim delovnim časom 24 ur tedensko, in sicer osem ur dnevno od ponedeljka do srede. Tožnica je bila do dela s krajšim delovnim časom upravičena na podlagi 50. člena ZSDP-1 zaradi nege in varstva otroka do tretjega leta starosti. Tožena stranka njeni zahtevi ni ugodila, ampak ji je ponudila opravljanje dela s krajšim delovnim časom 24 tedensko tako, da bi tožnica delala štiri dni po pet ur in en dan po štiri ure, česar pa tožnica ni sprejela. Tožnica je svojo zahtevo utemeljevala s tem, da njen partner živi v Ljubljani, tako da bi se ji z razporeditvijo delovnega časa, kot jo je predlagala, omogočilo skupno družinsko življenje v četrtek in petek. Zatrjevala je še, da na strani tožene stranke ni ovir, da bi bil delovni proces organiziran na predlagani način (kar je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje). Ob ugotovitvah, da narava njenega dela omogoča, da tožnica svoje delo opravi v prvi treh dneh v tednu in da ni nujna njena prisotnost na delu vsak dan v tednu, je sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo drugačne stališče in zahtevek tožnice zavrnilo. Zavzelo je stališče, da delodajalec na podlagi tretjega odstavka 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj,; ZDR-1) ni zavezan, da sprejme predlog delavca za drugačno razporeditev delovnega časa, temveč je dolžan le pisno utemeljiti svojo odločitev (kar je tožena stranka tudi storila). Po presoji pritožbenega sodišča je treba pri prerazporeditvi delovnega časa spremeniti pogodbo o zaposlitvi po prvem odstavku 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tega pa ne more narediti sodišče namesto pogodbenih strank. Tretji odstavek 148. člena ZDR-1 pa ne nalaga dolžnosti delodajalcu, da sprejme predlog delavca glede razporeditve delovnega časa.

9. V obravnavani zadevi je za rešitev spora ključno vprašanje, do kakšne razporeditve delovnega časa je upravičen delavec, če uveljavlja pravico do krajšega delovnega časa na podlagi pravice do starševskega varstva. Tožena stranka je sicer spoštovala pravico tožnice do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševskega varstva po določbi 50. člena ZSDP-1, vendar pa ob tem ni sprejela njenega predloga glede razporeditve tega krajšega delovnega časa znotraj tedenskega okvirja.

10. Na ravni evropske zakonodaje Direktiva Sveta 2010/18/EU o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, ter razveljavitvi Direktive 96/34/ES (Uradni list Evropske unije, št. 68/2010, v nadaljevanju Direktiva 2010/18/EU) ureja pravice posameznikov v zvezi s koriščenjem starševskega dopusta. Tako je v klavzuli 6 okvirnega sporazuma o starševskem dopustu (revidirano) glede vrnitve na delovno mesto navedeno, da države članice in/ali socialni partnerji za spodbujanje boljšega usklajevanja sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev, da lahko delavci, ki se vračajo s starševskega dopusta, zahtevajo spremembe delovnega časa in/ali vzorcev za določeno obdobje. Delodajalci preučijo takšne zahteve ter se nanje odzovejo v skladu s svojimi potrebami in potrebami delavcev.

11. V skladu z določbo 182. člena ZDR-1 imajo delavci zaradi nosečnosti in starševstva pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju (prvi odstavek). V primeru spora v zvezi z uveljavljanjem posebnega varstva zaradi nosečnosti in starševstva po tem zakonu, je dokazno breme na strani delodajalca (drugi odstavek), delodajalec pa mora sicer delavcem omogočiti lažje usklajevanje družinskih in poklicnih obveznosti (tretji odstavek). Po določbi prvega odstavka 50. člena ZSDP-1 ima eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V skladu z osmim odstavkom istega člena mora krajši delovni čas obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost, delavec pa obvesti delodajalca o začetku dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi starševstva 30 dni pred nastopom. V tretjem odstavku 148. člena ZDR-1 je določeno, da mora delodajalec delavcu upoštevaje potrebe delovnega procesa pisno utemeljiti svojo odločitev, če ta v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja družinskega in poklicnega življenja predlaga drugačno razporeditev delovnega časa.

12. Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravna presoja pritožbenega sodišča glede 49. člena in tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 zmotna. Delodajalec je v skladu z Direktivo 2010/18/EU dolžan preučiti zahtevo delavca glede spremembe delovnega časa (kar je širši pojem od zakonske definicije krajšega delovnega časa) in pri svoji odločitvi upoštevati svoje potrebe in potrebe delavca. Cilj Direktive je usklajevanje starševskih in poklicnih obveznosti zaposlenih staršev, ki je namenjeno tudi zagotovitvi sprememb delovnega časa. 182. člen ZDR-1 predvideva privilegirano obravnavo delavcev, če ti uveljavljajo pravice iz naslova starševstva. Zato se določbe tretjega odstavka 148. člena ZDR-1 ne sme razlagati prvenstveno v korist delodajalca na tak način, da ima ta praktično neomejeno avtonomijo pri odločitvi, kako bo razporedil delovni čas delavca, ko ta v zvezi s pravico do krajšega delovnega časa v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSDP-1 uveljavlja prerazporeditev delovnega časa.

13. Zato tudi ni dovolj, da delodajalec samo formalno utemelji svojo odločitev o razporeditvi delovnega časa po tretjem odstavku 148. člena ZDR-1, temveč mora biti ta odločitev tudi vsebinsko utemeljena ob upoštevanju pravice delavca iz naslova starševskega varstva do krajšega delovnega časa in do lažjega usklajevanja njegovih družinskih in poklicnih obveznosti na eni strani in pravice delodajalca do čim bolj nemotenega organiziranja delovnega procesa na drugi strani. Pri tem ima v izhodiščnem položaju pravica delavca do starševskega varstva prednost pred delodajalčevo svobodno gospodarsko pobudo, kar izhaja že iz klavzule 6 okvirnega sporazuma o starševskem dopustu in določbe 182. člena ZDR-1. Vendar tudi ta delavčeva pravica ni absolutna, temveč je treba pri tem glede na naravo delavčeva dela in vrsto dejavnosti delodajalca upoštevati morebitne negativne posledice na strani delodajalca pri organiziranju delovnega procesa. Če bi bile te nesorazmerne velike, potem bi se moral tudi delavec, ki uživa starševsko varstvo, prilagoditi delodajalčevi organizaciji delovnega procesa. To pomeni, da ni upravičena vsakršna zahteva delavca, ki uživa starševsko varstvo, za drugačno razporeditev delovnega časa, kot je sicer urejen pri delodajalcu.

14. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejstva v zvezi s predlagano spremembo razporeditve delovnega časa tako glede potreb tožnice kot tudi glede potreb tožene stranke in zaključilo, da predlagana razporeditev delovnega časa za toženo stranko ne pomeni nikakršnega posega v organizacijo delovnega procesa. Pravilnosti tega zaključka pa sodišče druge stopnje kljub pritožbenim navedbam tožene stranke ni preverjalo, ker je izhajalo iz zmotnega stališča, da je dovolj formalna pisna utemeljitev delodajalca o zavrnitvi delavčevega predloga in da ima delodajalec dejansko popolno avtonomijo pri tej svoji odločitvi. Ker pritožba glede teh pravno pomembnih dejstev še ni bila preizkušena, bo moralo utemeljenost teh pritožbenih navedb tožene stranke sodišče druge stopnje preizkusiti v ponovljenem postopku.

15. Odločitev sodišča druge stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za dolžnost tožene stranke, da tožnici ponudi v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, je sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov. V primeru, če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku delavca in mu prisodi vtoževano pravico, bo pravno podlago za uresničitev te pravice (tudi v zvezi z morebitno izvršbo) predstavljala pravnomočna sodba. Tožbeni zahtevek za ponudbo podpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki bi vseboval pravico delavca, ki mu jo sodišče prisodi, ni potreben niti utemeljen1. 16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji v skladu s drugim odstavkom 380. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo glede odločitve o zavrnitvi zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki omogočiti delo od ponedeljka do srede 8 ur dnevno, in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sicer je revizijo zavrnilo in potrdilo pravilnost izpodbijane sodbe glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za ponudbo aneksa k pogodbi o zaposlitvi (378. člen ZPP).

17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člen ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Tak zahtevek tudi sicer nima podlage v veljavni zakonodaji.