Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog tožnice, da se postavi nov izvedenec. Zgolj nestrinjanje z mnenjem ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca. V mnenju in dopolnitvi ter v izpovedbi izvedenca ni pomanjkljivosti oziroma nasprotij. Pritožbene navedbe tudi niso zasejale nobenega dvoma v pravilnost ugotovitev izvedenca.

Tabela invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delavne sposobnosti zaradi nezgode določa, da se stopnja trajne izgube splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) določa najmanj šest mesecev po končanem zdravljenju, ko so posledice poškodb ustaljene. Končna ocena trajne invalidnosti se določi najkasneje na stanje ob poteku treh let od škodnega dogodka, ne glede na predvideno zdravljenje po tem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

**Trditvena podlaga tožnice**

1. Tožnica se je poškodovala 13. 9. 2014. V času škodnega dogodka je imela tožnica pri toženki sklenjeno zavarovanje po polici št. 001, mešano življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem. Toženka je priznala tožnici na podlagi sklenjenega zavarovanja zavarovalnino za 200 dni dnevnega nadomestila za čas zdravljenja, za nadomestilo za bolnišnično zdravljenje in za 6,87 % trajno invalidnost po točki 184.a tabele invalidnosti PG-NE/10-4 (omejena gibljivost desnega skočnega sklepa po zlomu sklepnih struktur). Tožnica meni, da ji je toženka priznala prenizko zavarovalnino, ker je zmotno določila procent invalidnosti, glede na poškodbe, s tem, da bi morala tožnici priznati dodatno zavarovalnino za nepravilno zaceljen zlom maleola s funkcionalno motnjo, za postoperativne brazgotine in za parezo živca. Iz teh razlogov bi morala toženka priznati tožnici 30 % invalidnost, kar v skladu z zavarovalno pogodbo predstavlja 6.000,00 EUR, ki jih tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom .

**Odločitev sodišča prve stopnje**

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je invalidnost tožnice 6,78 % na podlagi 184.a točke Tabele invalidnosti, ki določa invalidnost zaradi omejene gibljivosti skočnega sklepa po zlomu sklepa, da je toženka že plačala tožnici zavarovalnino za tako ugotovljeno invalidnost, da tožnica ni dokazala, da je upravičena tudi do plačila zavarovalnine za nepravilno zaceljen zlom maleola s funkcionalno motnjo (186. točka Tabele invalidnosti), za postoperativne brazgotine (XX. poglavje Tabele invalidnosti) in za parezo živca (199. točka Tabele invalidnosti).

**Pritožbene navedbe**

4. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Sodišče je nekritično sledilo mnenju izvedenca in neutemeljeno zavrnilo predlog tožnice, da se postav nov izvedenec. Iz tega razloga je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da so bile posttravmatske artrotične spremembe znane že 20. 3. 2015. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je v referenčnem obdobju tožnici stalno zatekal gleženj, v področju medialnega maleola pa je bila prisotna stalna palpatorna bolečnina. Tožnica je stalno navajala bolečnine v področju desnega gležnja.

7. Drugi odstavek 14. člena Splošnih pogojev PG_NE, 10-4 (v nadaljevanju Splošni pogoji) določa, da se invalidnost lahko ugotavlja najkasneje po preteku treh let od nastanka poškodbe. Škodni dogodek se je zgodil 13. 9. 2015, zdravnik cenzor pa je pregledal tožnico 20. 11. 2017, kar je dva meseca po preteku treh let od nezgode. Izvedenec je v tem postopku tožnico pregledal 8. 9. 2020, kar je šest let po nezgodi. Mnenji sta bili izdelani v nasprotju z določbami Splošnih pogojev, ki določajo, da je treba stanje invalidnosti presojati najkasneje tri leta po nezgodi. Ker je cenzor pregledal tožnico po tem datumu, je toženka prepozno pričela z ugotavljanjem invalidnosti pri tožnici. Iz teh razlogov bi bilo treba upoštevati meritve gibljivosti gležnja pri tožnici v času treh let po nezgodi. Upoštevati bi bilo treba zgolj ugotovitve iz zdravniškega pregleda tožnice z dne 30. 8. 2016. 8. Izvedenec bi moral preveriti ugotovitve zdravnika cenzorja, ne pa na novo ugotavljati invalidnost tožnice, kar je v nasprotju z zavarovalno pogodbo. Izvedenec bi moral preveriti ugotovljena dejstva zdravnikov, ki so zdravili tožnico po poškodbi in ugotovitve zdravnika cenzorja, za obdobje treh let od škodnega dogodka in le po potrebi tudi na podlagi osebnega pregleda tožnice. Izvedenec ne bi smel pri svojih meritvah, ki je izvedel šest let po škodnem dogodku, ugotavljati izboljšanja gibljivosti določenih gibov gležnja. Obveljati bi morali rezultati slabše gibljivosti, kot so to ugotovili zdravniki specialisti v okviru tožničinega zdravljenja in rehabilitacije v treh letih po poškodbi.

9. V primerjavi s pregledom v fiziatrični ambulanti, so bili rezultati meritev veliko višji. Fiziater je 30. 8. 2016 ugotovil popolno negibljivost gležnja v segmentih dorzifleksije in everzije ter skupno 70 stopinj manjšo gibljivost od normalne, kar predstavlja 9 % invalidnosti po tabeli invalidnosti. Izvedenec je pri tožnici ugotovil slabšo dorzifleksijo in slabšo everzijo njenega desnega gležnja kot zdravnik cenzor, nasprotno pa je ugotovil boljšo plantarno fleksijo in everzijo.

10. Zmotna je ugotovitev sodišča glede obstoja travmatske pareze živca. Sodišče v 17. točki napačno ugotavlja, da je izvedenec ugotovil, da je nevrolog pri tožnici šele 13. 9. 2017 ugotovil, da obstaja možnost parcialne lezije distalnega nitja globoke perorarne veje desno in nervus suralisa desno na mestu poškodbe desnega gležnja. Izvedenec je v mnenju zapisal, da izvid iz leta 2020 tega ne potrjuje. Tožnica je bila 13. 9. 2017 na EMG preiskavi. Tovrstne poškodbe živcev pa brez EMG preiskave ni mogoče ugotoviti.

11. Tožnica ne vidi razloga, zakaj je bil tožbeni zahtevek v delu izplačila zavarovalnine za nastanek posttravmatske parcialne lezije zavrnjen, čeprav je nevrolog podal mnenje v izvidu, ki je nastal manj kot tri leta po obravnavani nezgodi. Iz XIX. tč. poglavja izhaja, da se predvideva izplačilo zavarovalnine v primeru nastanka tovrstne poškodbe.

**O utemeljenosti pritožbe**

12. Pritožba ni utemeljena.

**Glede procesnih kršitev postopka**

13. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog tožnice, da se postavi nov izvedenec. Zgolj nestrinjanje z mnenjem ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca. V mnenju in dopolnitvi ter v izpovedbi izvedenca ni pomanjkljivosti oziroma nasprotij. Pritožbene navedbe tudi niso zasejale nobenega dvoma v pravilnost ugotovitev izvedenca.

**Odgovori na pritožbene navedbe**

15. Tabela invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delavne sposobnosti zaradi nezgode določa, da se stopnja trajne izgube splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) določa najmanj šest mesecev po končanem zdravljenju, ko so posledice poškodb ustaljene. Končna ocena trajne invalidnosti se določi najkasneje na stanje ob poteku treh let od škodnega dogodka, ne glede na predvideno zdravljenje po tem roku.

16. Tožnica je v spis vložila zdravstveno dokumentacijo za čas po preteku treh let od škodnega dogodka. S temi listinami je tožnica dokazovala, da so bile ugotovitve zdravnika cenzorja zmotne, zato je tudi izvedenec dodatno pojasnjeval okoliščine glede tožničinega zdravstvenega stanja po preteku treh let. 17. Prepričljive so ugotovitve izvedenca, da je vsota gibov desnega gležnja pri tožnici zmanjšana v enakem obsegu, kot jo je ugotovil zdravnik cenzor, s tem, da je dodal, da se zdravstveno stanje tožnice ni spremenilo od pregleda pri zdravniku cenzorju, razen zaradi drugih zdravstvenih težav, ki jih je izvedenec podrobno opisal. Neutemeljena je zato teza pritožbe, da izvedenec pri tožnici ni upošteval zdravstvenega stanja, kot je bilo ugotovljeno v času treh let od škodnega dogodka.

18. Izvedenec je v mnenju in dopolnitvi ter zaslišanju pojasnil, da sta z zdravnikom cenzorjem ugotovila enako „vsoto gibov“, kar dodatno tudi potrjuje, da je bila omejena gibljivost gležnja pri tožnici po zaključnem zdravljenju pričakovana in upoštevana po stanju tri leta po škodnem dogodku. Določena odstopanja glede slabše dorzifleksije in slabše everzije tožničinega desnega gležnja, kot je ugotovil zdravnik cenzor odločilno ne morejo vplivati na rezultate meritev, kot se to neutemeljeno zavzema pritožba. Tožnica je v postopku tudi zatrjevala, da ima „ves čas težave“, kar sta ugotovila in upoštevala zdravnik cenzor in izvedenec. Glede gibljivosti gležnja je izvedenec tudi pojasnil, da glede na zlom, ki ga je utrpela tožnica (trimaleolarni zlom desnega gležnja z izpahom skočne kosti), je omejena gibljivost gležnja po zaključnem zdravljenju pričakovana.

19. Tožnica trdi, da je zdravnik cenzor izdelal mnenje tri mesece po preteku treh let od škodnega dogodka, ne pojasni pa, katera dejstva, ki jih je pridobil po izteku tega roka, je upošteval, pa jih ne bi smel, in zaradi katerih je zmotno ugotovil stopnjo invalidnosti pri tožnici. Enak je odgovor velja tudi za pritožbene navedbe, da je izvedenec upošteval zdravstveno stanje po preteku treh let. 20. Pritožba spregleda ugotovitev izvedenca, da pareza živčevja nikoli ni bila objektivno dokumentirana v medicinski dokumentaciji. Tožnica ima obolenje živčevja, ki je vezano na sladkorno bolezen, ki je bila ugotovljena že v EMG izvidu 16. 12. 2009 in enako v EMG preiskavi 13. 9. 2017, kjer se ugotavlja, da obstaja pri tožnici parcialna lezija distalnega nitja globoke veje peronealnega živca in suralnega živca na mestu poškodbe, ki pa po mnenju izvedenca tudi če bi bila izkazana ne more povzročiti pareze stopala.1 EMG preiskave potrjujejo zgolj bolezenske spremembe živčevja, kar pa ne potrjuje parezo živčevja.

21. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da se je trimaleolani zlom zarasel v dobrem položaju, da ne gre za nepravilno zaceljen zlom z razširitvijo razmaka med maleoli in da je posledica zloma le v funkcionalni motnji, ki se kaže kot omejena gibljivost desnega gležnja.

_Odločitev pritožbenega sodišča_

22. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_**Odločitev o pritožbenih stroških**_

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 Podrobneje glej dopolnitev izvedenskega mnenja na l. št. 98-99 in zaslišanje izvedenca na l. št. 134.