Jedro

Tožničino prečkanje ceste v nočnem času izven prehoda za pešce in pred vozilom zavarovanca tožene stranke še preden je obvozilo ob (na) cesti zaustavljeno vozilo (v katerega je nameravala vstopiti tožnica), je bilo skrajno neprevidno in lahkomiselno. Zato je njen očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o 40%-nem deležu lastne soodgovornosti za nastalo ji škodo neutemeljen.

Ob odmeri odškodnine za vse ugotovljene oblike tožničine nepremoženjske škode sta bili ustrezno upoštevani temeljni načeli za odmero - to je načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin - po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo plačilo 1,920.000 SIT odškodnine (s pripadki) za nepremoženjsko škodo, nastalo ji v prometni nesreči dne 25.9.1997, ko je med prečkanjem ceste izven prehoda za pešce vanjo trčil z avtomobilom zavarovanec tožene stranke. Navedeni znesek predstavlja vsoto tožnici priznanih odškodnin za posamične od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode, ki jo je pretrpela zaradi zloma obeh lokov desne sramnice, lažjega pretresa možganov kot posledice udarnine glave, udarnine desnega kolena ter zvina levega skočnega sklepa - in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini celotnega terjanega zneska 2,000.000 SIT, za strah v višini 400.000 SIT (od zahtevanih 900.000 SIT) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 800.000 SIT (od zahtevanih 4,200.000 SIT), zmanjšano za 40% tožnici pripisanega lastnega prispevka k nastali ji škodi. Višji tožbeni zahtevek do zneska 7,100.000 SIT s pripadki, torej za znesek 5,180.000 SIT s pripadki, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice, s katero je izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožnici na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo za 120.000 SIT - torej na 1,800.000 SIT (40% od zneska 3,000.000 SIT kot odškodnine, ki jo je sodišče druge stopnje po višini štelo za primerno), ustrezno doseženemu uspehu strank v pravdi glede na tak njen izid pa je odločilo tudi o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka pravdnih strank.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 2,700.000 SIT s pripadki - namreč glede na revizijsko prepričanje, da njena soodgovornost za nastalo ji škodo ni podana ter glede na prepričanje o upravičenosti do odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo (po višini) v skupnem znesku 4,500.000 SIT in ob upoštevanju že pravnomočno prisojenega ji zneska 1,800.000 SIT s pripadki. Kot revizijski razlog uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je pripisovanje sleherne soodgovornosti njej za nastalo škodo zmotno, še zlasti v deležu, ocenjenem v sodbah sodišč prve in druge stopnje kar na 40%. Zavarovanec tožene stranke bi moral voziti s hitrostjo, pri kateri bi lahko ustavil svoje vozilo pred vsako oviro na cesti. To velja še zlasti v obravnavanem primeru, saj je pešec na nasprotnem voznem pasu v naselju za voznika povsem običajna in pričakovana ovira. Tožnica je komajda stopila na cestišče in je v trenutku trčenja zasedala tolikšen del cestišča, kot bi se premikala vzdolžno ob cesti. Zato se sprašuje, v čem je njena sokrivda, saj zgolj dejstvo, da se je tožnica v določenem trenutku nahajala na tem delu cestišča ne zadošča za sklep o njeni sokrivdi. Tak sklep bi bil možen kvečjemu v primeru, da bi jo zadelo vozilo, ki bi v začetku njenega prečkanja ceste pripeljalo z njene leve strani in ki bi se v trenutku trčenja nahajalo na svojem desnem voznem pasu. V danem primeru pa ni šlo za takšno prometno situacijo in je zato stališče sodišč prve in druge stopnje o (tudi) njenem lastnem prispevku k nastali ji škodi materialnopravno zmotno. V ostalem tožnica graja odločitev o višini pripadajoče ji odškodnine z mnenjem, da ji je bila za sleherno od ugotovljenih oblik pretrpljene nepremoženjske škode priznana prenizka odškodnina in da je upravičena do odškodnine za telesne bolečine ne le v priznani ji višini zneska 1,800.000 SIT temveč v višini celotnega terjanega zneska 2,000.000 SIT, za strah ne le v priznani ji višini zneska 400.000 SIT temveč v višini celotnega terjanega zneska 900.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne le v priznani ji višini zneska 800.000 SIT temveč v višini zneska vsaj 1,600.000 SIT. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnica ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v prej navedenih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali ter s tem zmotno uporabili materialno pravo. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo zavrnilnega dela pravnomočne sodbe.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Odgovornost zavarovanca tožene stranke temelji na pravilih o t.i. objektivni odgovornosti iz določb 173. in 174. člena ob nastanku škode še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in se zato z vprašanjem njegovega morebitnega tudi krivdnega ravnanja ni treba ukvarjati v nekem širšem obsegu od tistega, ki je začrtan z delom revizijskih trditev tožnice, uperjenih s tem v zvezi posredno v grajo na 40% ocenjenega deleža njene soodgovornosti za nastalo ji škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR). Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je do trčenja prišlo v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke še v nočnem času na dobro pregledni in ravni cesti prehiteval oziroma (natančneje) obvažal prvotno pred njim vozeče, nato pa na oziroma ob cesti že zaustavljeno vozilo in zaradi tega s svojim vozilom prešel na vozni pas, namenjen za promet vozil iz nasprotne smeri, pri tem pa s sprednjim levim delom svojega vozila trčil v tožnico, ki je izven prehoda za pešce nameravala prečkati cesto z leve na desno stran gledano v smeri vožnje zavarovanca tožene stranke. Ob njegovi vožnji skozi naselje s hitrostjo 46,6 km/h neposredno pred začetkov zaviranja in ob dejstvu, da je v temi slabo zaznavno tožnico (brez "kresničke") opazil v trenutku, ko je bila od roba vozišča oddaljena še 0,4 m, bi lahko zavarovanec tožene stranke (po neizpodbojnih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, oprtih na mnenje izvedenca) preprečil nesrečo le, če bi se odločil, da vozila pred seboj ne bo prehitel oziroma obvozil. Takšnega njegovega ravnanja pa ne bi bilo razumno terjati spričo dejstva, da o zaustavitvi pred njim vozečega vozila ni bilo nobenega dvoma in zato zavarovanec tožene stranke ni bil dolžan čakati za zaustavljenim vozilom v njemu neznano dolgem časovnem obdobju.

Pravkar navedeno pa je po drugi strani upoštevno tudi za presojo tožničinega ravnanja v okviru preizkusa materialnopravne pravilnosti ocene deleža njene soodgovornosti za nastalo ji škodo v pomenu določbe tretjega odstavka 177. člena ZOR. Tožnica se namreč v revizijskih navedbah, namenjenih graji odločitve o podlagi njenega zahtevka, ukvarja predvsem z očitki zavarovancu tožene stranke, zanemarja pa vprašanje ustreznosti svojega ravnanja. Pomembno je, da je tožnica imela možnost opaziti osvetljeno in bližajoče se vozilo zavarovanca tožene stranke na veliko večji razdalji, kot velja to v primerjavi s slednjim obratno za tožnico. Enako velja glede vozila, ki se je tožnici približevalo pred vozilom zavarovanca tožene stranke in ki se je zaustavilo prav z namenom, da bi tožnica vstopila vanj (prisedla k sodelavki, s katero sta se dnevno vozili v službo). Zato je tožnica mogla pričakovati, da bo zavarovanec tožene stranke nadaljeval z vožnjo mimo zaustavljenega vozila in zaradi tega zapeljal na vozni pas, namenjen za vozila iz nasprotne smeri in kar je tudi v resnici že storil. Tožničino prečkanje ceste v takih okoliščinah, torej v nočnem času izven prehoda za pešce in pred vozilom zavarovanca tožene stranke še preden je obvozilo ob (na) cesti zaustavljeno vozilo (v katerega je nameravala vstopiti tožnica), je bilo skrajno neprevidno in lahkomiselno. Zato je njen očitek zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o 40%-nem deležu lastne soodgovornosti za nastalo ji škodo neutemeljen.

Neutemeljeno pa je tudi tožničino zavzemanje za višje odškodnine od priznanih glede sleherne izmed ugotovljenih oblik pretrpljene nepremoženjske škode. Res je bilo tožničino zdravljenje zloma obeh lokov desne sramnice dolgotrajno, povezano s sedemtedensko hospitalizacijo in z odrejenim mirovanjem od štiritedenskega ležanja do postopnega obremenjevanja v obliki hoje z berglami in s končno rehabilitacijo v toplicah. Vendar se je to ustrezno odrazilo v odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1,800.000 SIT, saj je treba po drugi strani upoštevati, da je zdravljenje tožničinih poškodb potekalo konzervativno in vendarle ni terjalo nekih zahtevnejših zdravniških posegov - na primer operativnih ali podobnih. V zvezi z odškodnino za strah je treba upoštevati, da tožnica hipnega hudega strahu ob sami nesreči ni podoživljala, saj se dogodka ne spominja; glede na to in ob upoštevanju sicer dolgotrajnega vendar pojemajočega strahu za izid tožničinega zdravljenja pa se izkaže tožnici iz tega naslova priznana odškodnina v višini 400.000 SIT kot primerna. Ob oceni primernosti tožnici priznane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (v višini 800.000 SIT) pa ni mogoče obiti dejstva, da se je tožničina najtežja poškodba dobro pozdravila, saj je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje medenica normalno oblikovana in čvrsta, enako pa velja tudi za oba kolka, gibljivost katerih je normalna in neomejena ter za obe koleni in gležnja. Ker tožnica v oporo svojemu prepričanju o upravičenosti do višje odškodnine za vsako izmed ugotovljenih oblik nepremoženjske škode v reviziji le ponavlja (poudarjeno in ločeno po posamičnih oblikah) vse tiste posledice njenih poškodb, ki so bile v ugotovljenem obsegu upoštevane znotraj okvirov posamičnih oblik pravno priznane nepremoženjske škode že ob odločanju o odškodninah zanje v postopku na prvi in drugi stopnji, zadošča v odgovor revizijskim očitkom, da so bile ob odmeri odškodnin za sleherno izmed oblik nepremoženjske škode s pravnomočno sodbo ustrezno upoštevane. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da sta bili ob odmeri odškodnine za vse ugotovljene oblike tožničine nepremoženjske škode ustrezno upoštevani temeljni načeli za odmero - to je načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin - po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Celotna tožnici priznana odškodnina je v primerjavi s priznanimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih odškodnin za tako škodo in zato odmerjena v skladu z merili iz 200. člena ZOR - torej materialnopravno pravilno.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljan in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.