Jedro

Konvalidacija ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejstev, na katerih je temeljilo svoj prosti preudarek, imelo podlago v tožnikovih navedbah. Res je, da so trditve in dokazi skopi oziroma da tožnik ni navedel vseh dejstev in predložil vseh dokazov, ki bi še lahko utemeljevali njegov zahtevek po višini. Vendar je bistveno, da bi bilo glede na okoliščine primera ugotavljanje natančnega zneska nagrade nemogoče oziroma neekonomično. Zato je sodišče prve stopnje v okviru tistih dejstev, ki jih je tožnik pravočasno zatrjeval in dokazoval, nagrado utemeljeno določilo ob uporabi 216. člena ZPP. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da je utemeljen ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku plačati vsak po 10.000 EUR in v presežku tožbo zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik s pogodbo o naročilu zavezal, da bo v imenu tožencev urejal vrnitev zaplenjenega premoženja po pokojnem A. Z., toženca pa sta se zavezala, da mu bosta odstopila oziroma plačala 30 % (toženec) oziroma 15 % (toženka) vrednosti tako pridobljenega premoženja. Takšna določba o poplačilu prevzemnika za opravljeno delo je na podlagi drugega odstavka 461. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) nična. Pogoji za njeno konvalidacijo niso izpolnjeni, ker pogodba ni bila v celoti izvršena, saj se toženca plačilu upirata. Prisojeni znesek je sodišče zato odmerilo na podlagi določb 759. in 761. člena ZOR.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strani in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je ničnosti pogodbenega določila, s katerim si je tožnik izgovoril delež od zneska, prisojenega naročitelju. Ne gre za omejitev, ki bi jo stranki, tudi z morebitno realizacijo pogodbe, lahko obšli. Sicer pa o realizaciji sporne pogodbe ni mogoče govoriti, saj je bila izpolnjena le s tožnikove strani. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno tožbenemu zahtevku delno ugodilo na podlagi 761. člena in prvega odstavka 759. člena ZOR. Oboje je presojalo glede na trditveno podlago strank. Upoštevaje okoliščine primera je utemeljeno uporabilo 216. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in skupni znesek, ki obsega tako stroške kot pravično nagrado, določilo po prostem preudarku, saj je kljub vsemu jasno, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje sta obe stranki vložili predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 241/2011 tožniku dopustilo revizijo v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti razlage prepovedi iz drugega odstavka 461. člena ZOR kot takšne, ki v obravnavanem primeru izključuje uporabo določbe drugega odstavka 107. člena ZOR. S sklepom II DoR 262/2011 je tožencema dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče z uporabo prostega preudarka nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožnika in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

4. Tožnik v dopuščeni reviziji uveljavlja zmotno uporabo drugega odstavka 107. člena ZOR. Izvršitev pogodbe vidi v uspešno zaključenem postopku vrnitve zaplenjenega premoženja in zapuščinskemu postopku (izpolnitev kavze). Pogoja izvršitve ni mogoče vezati na izpolnitev tožencev, ki se plačilu upirata iz povsem drugih razlogov (ker naj bi tožnik od pogodbe odstopil). Poleg tega gre za prepoved manjšega pomena, ki posega v pogodbeno avtonomijo strank, nasprotuje načelu afirmacije pogodb, varuje mandanta, ki ničnosti v tem primeru niti nista uveljavljala, tožnik pa je imel enak interes za uveljavitev sporne pravice kot toženca. Dodaja še, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) te prepovedi več ne vsebuje.

5. Toženca v svoji dopuščeni reviziji uveljavljata, da je bil tožnik že od sodbe sodišča druge stopnje v prvem sojenju seznanjen s pravno kvalifikacijo spora in posledično s tem, katera so pravno relevantna dejstva v tej zadevi. Kljub temu je vztrajal pri prvotni trditveni podlagi. Ne drži, da so trditve o višini stroškov in obsegu tožnikovega dela skope, saj jih sploh ni. Sodišče zato ni imelo podlage za uporabo 216. člena ZPP. Ta namreč pride v poštev le v primeru, ko se višina zneska oziroma količina ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V tem primeru pa je tožnik šele v pritožbi navedel dejstva, ki njegov zahtevek substancirajo.

6. Tožnik na vročeno revizijo tožencev ni odgovoril, toženca pa v odgovoru na tožnikovo revizijo predlagata njeno zavrnitev.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP reviziji preizkusilo samo v tistem delu oziroma glede konkretnih vprašanj, glede katerih sta bili dopuščeni, zato na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo.

Neutemeljenost tožnikove revizije

9. V času sklenitve obravnavane pogodbe o naročilu (mandatne pogodbe) je veljal ZOR, ki je v drugem odstavku 461. člena določal, da je nična pogodba, s katero bi odvetnik ali kakšen drug prevzemnik naročila kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju. Gre za kogentno ali prisilno zakonsko določbo. Tudi za take posle pa velja splošna opredelitev ničnosti iz prvega odstavka 103. člena ZOR in njena izpeljava v 107. členu ZOR(1). Po določbi prvega odstavka 107.člena ZOR nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti kasneje preneha. Po določbi drugega odstavka 107. člena ZOR pa ničnosti ni mogoče uveljavljati, če je šlo za prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izvršena.

10. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik (prevzemnik naročila) s pogodbo o naročilu zavezal, da bo (tudi) v imenu tožencev (naročiteljev) urejal vrnitev zaplenjenega premoženja po pokojnem A. Z., za kar mu je toženec dolžan 30 %, toženka pa 15 % vrednosti tako pridobljenega premoženja. Ker toženca svoje obveznosti iz te dvostranske pogodbe nista izpolnila, jo tožnik uveljavlja z obravnavano tožbo. Prav na to neizpolnjeno obveznost tožencev pa se nanaša tudi ničnostna sankcija za kršitev prepovedi iz drugega odstavka 461. člena ZOR.

Pogoj izvršene pogodbe pomeni, da zakon ob hkrati izpolnjeni predpostavki, da gre za prepoved manjšega pomena, ne jemlje učinkov tistim pravnim poslom, ki so s svojo realizacijo že učinkovali. Konvalidacija zato ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti. Glede na povedano ni pomembno, zaradi katerega razloga se toženca upirata izpolnitvi pogodbe. Poleg tega je sodišče na ničnost dolžno paziti po uradni dolžnosti (109. člen ZOR). Ker že iz navedenega razloga v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za konvalidacijo sporne določbe v pogodbi o naročilu, se revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati še z vprašanjem, ali gre za prepoved manjšega pomena.

Neutemeljenost revizije tožencev

11. Toženca imata prav, da sodišče pri ugotavljanju višine utemeljenega zneska oziroma količine stvari lahko uporabi prosti preudarek le, če je podan temelj zahtevka, njegova višina pa se objektivno ne da ugotoviti oziroma bi bilo takšno ugotavljanje povezano z nesorazmernimi težavami(2). Prav tako drži, da se prosti preudarek nanaša na samo izvedbo dokazovanja, ne pa na dolžnost stranke, da navede pravno odločilna dejstva in predlaga dokaze(3). Vsi navedeni pogoji so bili izpolnjeni tudi v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost pogodbenega določila o višini nagrade, ne pa tudi samega dogovora o naročilu. Z ugotovitvijo, da je tožnik svoj del pogodbe izpolnil, je ugotovilo, da je podana tožnikova pravica do povračila stroškov in plačila za delo v smislu določb prvega odstavka 759. člena in 761. člena ZOR. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za uporabo prostega preudarka, saj je upoštevaje vse okoliščine primera (tudi upoštevaje dejstvo, da se je tožnik zanašal na pavšalno plačilo, določeno v pogodbi) neživljenjsko pričakovati, da bi tožnik lahko podal natančen obračun nastalih stroškov.

12. Ne drži revizijska navedba, da je sodišče z uporabo prostega preudarka nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožnika.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejstev, na katerih je temeljilo svoj prosti preudarek, imelo podlago v tožnikovih navedbah o opravljenem delu tekom različnih postopkov (obnova kazenskega postopka, nepravdni postopek za vrnitev premoženja po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS in zapuščinski postopki); angažmaju pri iskanju listin v raznih arhivih; stroških postopkov, prič in vpogledov v arhive ter potnih stroškov za poti v Ljubljano, Maribor, Grosuplje, Šentvid pri Stični in Beograd. Res je, da so trditve in dokazi skopi oziroma da tožnik ni navedel vseh dejstev in predložil vseh dokazov, ki bi še lahko utemeljevali njegov zahtevek po višini. Vendar je bistveno, da bi bilo glede na okoliščine primera ugotavljanje natančnega zneska nagrade nemogoče oziroma neekonomično. Zato je sodišče prve stopnje v okviru tistih dejstev, ki jih je tožnik pravočasno zatrjeval in dokazoval, nagrado utemeljeno določilo ob uporabi 216. člena ZPP. Niso namreč odločilna samo tista dejstva, ki pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve (ali do ugotovitve, da je utemeljen ravno znesek, postavljen v tožbenem zahtevku), ampak tudi tista dejstva, ki pripeljejo do delne zavrnitve ali delne ugoditve zahtevku(4).

13. Ker razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, niso podani, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 164. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 566/2004 z dne 8. 6. 2006. Enak zaključek izhaja iz sklepa II Ips 556/2000 z dne 25. 1. 2001 in sodbe II Ips 233/2001 z dne 7. 2. 2002. Op. št. (2): Prim. npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 97/2005 z dne 4. 12. 2007, II Ips 477/2008 z dne 16. 9. 2010, III Ips 89/2011 z dne 23. 1. 2012, II Ips 38/2002 z dne 15. 1. 2003 in II Ips 250/2005 z dne 11. 5. 2006. Op. št. (3): Prim. npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 97/2005 z dne 4. 12. 2007, II Ips 316/2005 z dne 26. 4. 2007, II Ips 82/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 250/2005 z dne 11. 5. 2006. Op. št. (4): Prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 82/2005 z dne 25. 1. 2007.