Jedro

Mandatar ima v vsakem primeru, torej ne glede na naravo izpolnitvenega ravnanja (enkratno izpolnitveno ravnanje ali trajnejše poslovno razmerje), pravico do odstopa od pogodbe, ki jo uresniči z odstopno izjavo. Odstop od mandatne pogodbe je vselej le izrecen, saj je le na ta način naročitelj seznanjen s posledicami, ki jih odpoved prinaša. Gre namreč za prekinitev zaupnega razmerja, ki ima lahko številne posledice v pravnem prometu, tako v odnosu med naročiteljem in prevzemnikom naročila, kot tudi navzven.

Sodišče je tožbenemu zahtevku pravilno delno ugodilo na podlagi 761. člena ZOR, ki določa, da v kolikor ni določeno drugače, dolguje naročitelj prevzemniku običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo. V posledici ničnosti dogovora o pavšalnem znesku za nagrado in stroške pa je ugotavljalo tudi višino potrebnih stroškov tožnika na podlagi prvega odstavka 759. člena ZOR.

Izrek

Dopolnitev pritožbe tožeče stranke z dne 6.4.2011 se zavrže. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotožencu in drugotoženki naložilo, da vsak izmed njiju povrne tožniku 10.000,00 EUR, v presežku pa je tožbena zahtevka zavrnilo. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke in sicer nerazdelno v višini 981,92 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del in stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da dogovor o višini plačila ne more biti ničen. Mandatna pogodba je namreč nična le tedaj, ko gre za dogovor o delitvi deleža, prisojenega naročitelju. V predmetni zadevi pa ta znesek ni bil prisojen, temveč je bilo o njem odločeno z odločbo Slovenske odškodninske družbe, ki je toženi stranki dodelila obveznice Republike Slovenije. S sklepom o dedovanju sodišče namreč ni določilo zneskov, do katerih so posamezni dediči upravičeni. Poleg tega je pogodba konvalidirala, saj je bila s strani tožnika izvršena. Kavza pogodbe je bila izpolnjena, njen namen dosežen. Dejstva, da toženca tožniku ne želita plačati, kar mu pripada, ni mogoče šteti kot neizpolnitev pogodbe. Za pravično plačilo je treba v prvi vrsti šteti tisto plačilo, ki je bilo dogovorjeno. Četudi je imel tožnik lasten interes, bi moralo sodišče ugotavljati tako korist tožene stranke, potrebne stroške, kot tudi tožnikov trud, iznajdljivost in požrtvovalno delo, ki je bilo potrebno za dosego cilja. Tožnik je zatrjeval, da je v zadevo vložil 16 let. Sodišče se ni opredelilo do potnih stroškov tožnika, prav tako ni upoštevalo vseh odvetniških stroškov, kot tudi dejstva, da je moral tožnik za pokrivanje stroškov prodati tri svoje nepremičnine. Nekritično je sledilo navedbam tožene stranke, da so tožniku izročali večje količine denarja. Tega niso uspeli dokazati, znesek 50.000 SIT je namreč zanemarljiv v primerjavi z obsežnimi izdatki tožnika. Sodišče bi se moralo opreti na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2902/2008 z dne 17.6.2010, iz katere izhaja, da je tožnik za vse izdatke porabil med 20 in 22 milijoni SIT. Nagrado za tožnikov trud je določilo povsem pavšalno, saj bi že ob preprostem obračunu porabljenega časa za 16 let dela moralo priti do zaključka, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Tožnik se je z zadevo zagotovo ukvarjal 2 uri vsak dan v 16 letnem obdobju, zato bi bil že ob minimalni postavki 10,00 EUR na uro upravičen do plačila 116.800,00 EUR oziroma do 1/3 tega zneska, to je okvirno 39.000,00 EUR. Upoštevati je treba tudi korist tožene stranke, ki sta skupno pridobila skoraj 250.000,00 EUR. Pomenljiva je izpoved odvetnika K., ki je pojasnil, da odvetnik ne bi dosegel tega, kar je dosegel tožnik. Tako bi bilo njegovo delo treba obračunati po tedaj veljavni odvetniški tarifi (100 točk oziroma 49,50 EUR za uro opravljenega dela), kar prav tako pomeni, da je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev, saj iz sodbe ni razvidno, katere izmed postavk stroškovnika je sodišče priznalo. Poleg tega bi moralo sodišče stroške deliti po temelju in višini in s tem porazdeliti uspeh, saj se je tožena stranka prvenstveno upirala temelju tožbenega zahtevka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico.

Z dopolnitvijo pritožbe je tožeča stranka predložila še sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 4243/2010 z dne 23.3.2011, kjer so bila obravnavana identična dejanska in pravna vprašanja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožbo zoper ugodilni del sodbe vlaga tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je zaradi ničnosti dogovora potrebno šteti, da se stranke v zvezi s plačilom niso ničesar dogovorile, tožnik pa trditvene podlage za pravično plačilo ni podal. Stroške bi moral specificirati po vrsti in višini ter navesti, kakšno je pravično plačilo za njegov trud. Tudi če se strinjamo, da so odvetniški stroški znašali 8.800,00 EUR, je treba upoštevati, da bi morala toženca skupaj kriti le 1/3 teh stroškov. Zato ni jasno na podlagi česa je sodišče prvo in drugotoženo stranko obvezalo na plačilo 10.000,00 EUR. Sodišče bi moralo navesti, koliko je pravično plačilo za tožnikovo delo. Poleg tega tožnik ni sprožil obnove kazenskega postopka zoper A. Z., zato s tem postopkom ni mogel imeti stroškov. Prav tako ni jasno, zakaj je sodišče upoštevalo stroške odvetnika K., ki tožene stranke ni zastopal. Mimo navedenega pa tožena stranka meni, da tožnik svojih obveznosti iz dogovora niti ni izpolnil, saj je iz odpovedi pooblastila odvetniku D. razvidno, da se ne šteje več za prevzemnika naročila. Kolikor se je tožena stranka angažirala tudi sama, je to prav tako koristilo tožniku. Nenazadnje pa je treba upoštevati, da so delali odvetniki in ne tožnik osebno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Dopolnitev pritožbe tožeče stranke se zavrže, pritožbi zoper sodbo nista utemeljeni.

Tožeča stranka je dopolnila pritožbo po preteku 15 dnevnega zakonskega roka od vročitve sodne odločbe, ki jo s pritožbo izpodbija (prvi odstavek 333. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodba je bila namreč tožeči stranki vročena 3.11.2010, pritožbo je vložila 18.11.2010, dopolnitev pritožbe pa 6.4.2011. Pritožba se načeloma vloži v enem samem aktu, vendar lahko stranke sodišču sporočijo še dodatne pritožbene navedbe, kolikor rok zanje še ni iztekel (prim. US RS Up 4/01, VSRS II Ips 289/93). Nasprotno bi namreč pomenilo razvrednotenje pritožbenega roka, katerega pomen je predvsem v pravni varnosti, časovni komponenti postopka ter z njo povezani predvidljivosti pravnih razmerij v sodnih postopkih. Pravilno je zato dopolnitev pritožbe zavreči, četudi bi jo bilo mogoče zgolj (formalno) ne upoštevati (prim. J. Zobec, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, GV založba in Uradni list 2009, str. 346-349). Upoštevajoč prvi in drugi odstavek 343. člena ZPP je sodišče druge stopnje dopolnitev pritožbe zavrglo.

Višje sodišče je že v svoji prvi odločbi (I Cp 3061/2009 z dne 25.11.2009) opozorilo, da v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o odpovedi mandatne pogodbe s strani tožeče stranke. Po določbi prvega odstavka 766. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) lahko prevzemnik odpove naročilo, kadar hoče, samo ne ob neprimernem času. Pravica do odpovedi pogodbe je posebna oblika odstopne pravice, ki je po svoji naravi enostranska oblikovalna pravica, katere uresničitev povzroči prenehanje pogodbe in s tem pravic in obveznosti pogodbenih strank, ki so na podlagi pogodbe nastale. Mandatar ima v vsakem primeru, torej ne glede na naravo izpolnitvenega ravnanja (enkratno izpolnitveno ravnanje ali trajnejše poslovno razmerje), pravico do odstopa od pogodbe, ki jo uresniči z odstopno izjavo (N. Plavšak, OZ s komentarjem, 4. knjiga, GV založba 2004, str. 266-267). Odstop od mandatne pogodbe je torej vselej le izrecen, saj je le na ta način naročitelj seznanjen s posledicami, ki jih odpoved prinaša. Gre namreč za prekinitev zaupnega razmerja, ki ima lahko številne posledice v pravnem prometu, tako v odnosu med naročiteljem in prevzemnikom naročila, kot tudi navzven. Iz dopisa odvetniku D. ne izhaja, da bi tožnik pogodbo odpovedal, saj se vsebinsko nanaša le na vprašanje plačila odvetniških stroškov. Ravnanje prevzemnika naročila, ki ni skladno z navodili naročitelja (po dogovoru bi moral kriti vse stroške tožnik), pa še ne pomeni odpovedi naročila, temveč za takšna ravnanja prevzemnik odgovarja, če je z njimi naročitelju nastala škoda.

Zaključek prvostopnega sodišča o ničnosti pogodbenega določila glede višine nagrade je materialnopravno pravilen. Drugi odstavek 461. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) namreč določa ničnostno sankcijo za dogovor, s katerim bi si odvetnik ali kak drug prevzemnik naročila kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju. Temelj izplačila odškodnine v obveznicah RS ni bila odločba Slovenske odškodninske družbe, kot to zmotno navaja tožnik, temveč dodatni sklep o dedovanju (O 136/73 z dne 8.4.2008). Iz slednjega namreč izhaja, da obsega naknadno najdeno premoženje po pokojni M. G. odškodnino v obveznicah RS za nepremičnine, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi, in sicer v znesku 747.893,33 EUR, prav tako pa določa dediče in višino njihovih dednih deležev. S. o. d. za izplačilo obveznic ni izdala nikakršnega akta, temveč je le izvedla nalog sodišča, obsežen v 3. točki izreka dodatnega sklepa o dedovanju, o tem pa stranke obvestila z ustreznim dopisom (prilogi A3 in A4).

Odločitve prav tako ni mogoče opreti na določbo drugega odstavka 107. člena ZOR, po kateri ničnosti ni mogoče uveljavljati, v kolikor je prepoved manjšega pomena, pogodba pa je bila izpolnjena. Prepoved določanja nagrade v odstotku oziroma deležu je bila izrecna zakonska prepoved, ki je kasneje iz Obligacijskega zakonika izpadla zgolj zato, ker je prešla v Zakon o odvetništvu, tudi tam pa je določena tako obličnost takšnega dogovora, kot tudi maksimalni odstotek zneska nagrade, za katerega se stranki lahko dogovorita. Iz navedenega izhaja, da ni šlo za omejitev, ki bi jo stranki, tudi z morebitno realizacijo pogodbe, lahko obšli (prim. II Ips 38/2003, VSK I Cp 1093/2001). Tudi sicer pa o realizaciji sporne pogodbe ni mogoče govoriti, saj je bila izpolnjena le s strani tožnika. Pogodbo je namreč mogoče šteti za izpolnjeno le, v kolikor so izpolnjene vse obveznosti, ki so bile z njo dogovorjene.

Sodišče je posledično pravilno tožbenemu zahtevku delno ugodilo na podlagi 761. člena ZOR, ki določa, da v kolikor ni določeno drugače, dolguje naročitelj prevzemniku običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo. V posledici ničnosti dogovora o pavšalnem znesku za nagrado in stroške pa je ugotavljalo tudi višino potrebnih stroškov tožnika na podlagi prvega odstavka 759. člena ZOR. Oboje je presojalo glede na trditveno podlago strank, saj je omejeno z razpravnim načelom, ki ga določata 7. in 212. člen ZPP, te pa ni mogoče nadomeščati z dokaznimi sredstvi, v konkretni zadevi s sodbo P 2902/2008, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik. V tej zvezi velja dodati, da v pritožbi tožnik bistveno bolj podrobno opredeljuje okoliščine oziroma elemente (koliko ur dela je bilo potrebnega, kako naj se to obračuna, dodatne navedbe o stroških), na podlagi katerih zahteva tako plačilo nagrade za svoj trud, kot tudi povračilo stroškov, ki pa so na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevna pritožbena novota. Pravdni stranki sta bili ob prvi odločbi sodišča druge stopnje seznanjeni s pravnim naziranjem, posledično torej tudi s tem, katera so pravno relevantna dejstva, od katerih bo odvisna odločitev sodišča o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Kljub temu je tožeča stranka na naroku dne 11.1.2010 navedla, da je bilo plačilo dogovorjeno v pavšalnem znesku, na takšen način pa bo o zahtevku, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, moralo odločati tudi sodišče, saj je neutemeljeno, predvsem pa neživljenjsko pričakovati, da bi tožnik lahko podal natančen obračun nastalih stroškov. Sodišče je tako o stroških odločalo v okviru že podanih trditev in višino stroškov ugotavljalo glede na predložene dokaze. V odsotnosti slednjih glede potnih stroškov (višine), kot tudi v zvezi s prodajo nepremičnin, to je prihodka iz tega naslova oziroma njihove porabe za vtoževani namen, pa je jasno, da sodišče tega ni moglo vključiti v oceno stroškov, ki jih je tožnik potreboval za opravo dogovorjenega dela. Pravilno je upoštevalo tudi stroške za storitve odvetnika K., kar izhaja iz materialnopravnega izhodišča, da mandatna pogodba ni bila odpovedana, po drugi strani pa tudi trditve tožene stranke, da so bili tožniku izročeni določeni denarni zneski (ki presegajo 50.000,00 SIT, ki je bilo le eno izmed opravljenih plačil), kar izhaja iz izpovedi tožene stranke in priče V. F., vendar tudi v tem delu, glede na trditve in dokaze, ponujene s strani tožene stranke, ni moglo določiti natančnega zneska izročenega denarja.

Tako je sodišče utemeljeno uporabilo 216. člen ZPP in skupni znesek, ki obsega tako stroške kot pravično nagrado, določilo po prostem preudarku, saj je kljub vsemu jasno, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Pri izračunu višine se je sodišče, poleg že obravnavanega obračuna stroškov, oprlo na navedbe, da je bil tožnik angažiran 16 let, pri čemer s podrobnejšimi navedbami o številu dni ali ur opravljenega dela ni razpolagalo, dejstvo, da so v določeni meri delali odvetniki, pa ni odločilno, kajti prevzemnik ima na podlagi 753. člena ZOR pravico postaviti si namestnika, seveda pa odgovarja za njegovo izbiro. Sodišče je prav tako upoštevalo, da je bil trud vložen tudi v lastnem interesu, ker je bil tožnik sam dedič in bi bil ta enak, ne glede na to, ali bi delo opravljal le zase, ali tudi za ostale, seveda pa tudi znesek, ki sta ga pridobila toženca. Glede na vse navedeno, zlasti ob upoštevanju trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku, da je 10.000 EUR, ki jih morata plačati tako prvo kot drugotožena stranka (oziroma skupaj 20.000 EUR) skladno z zahtevama 761. in 759. člena ZOR.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Po starejši sodni praksi so se stroški v odškodninskih zadevah odmerjali ločeno po temelju in višini, vendar je ta praksa v večji meri že presežena (prim. II Ips 530/2005), predvsem pa gre v tej zadevi za vprašanje izpolnitve pogodbe, tako da je relevanten le končni uspeh strank v pravdi. Priznani stroški pa so razvidni iz sodnega spisa (listovna številka 145 in 146), kar za preizkus pravilnosti odločitve o stroških kot stranski terjatvi zadošča. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 353. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških pa na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.