Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta (odloka ali uredbe o lokacijskem načrtu), ki je podlaga za razlastitev, oziroma je odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo pred sprejetjem akta, s katerim je bilo spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. in II. točki izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom za razlaščeni nepremičnini, parc. št. 1272/2 - travnik v izmeri 4173 m2 in parc. št. 1273/2 - gozd v izmeri 2825 m2, obe vl. št. 1725, k.o D., določilo odškodnino v višini 53.221,30 EUR. Nasprotni udeleženki je naložilo, da predlagateljema plača določeno odškodnino v višini 53.221,30 EUR in sicer vsakemu po 26.610,65 EUR, v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je še odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna nerazdelno plačati predlagateljema pravdne stroške v višini 318,58 EUR z obrestmi.

Predlagatelja se pritožujeta zoper I. in II. točko izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Soglašata s sodiščem prve stopnje, da sta nepremičnini - celotna parcela št. 1272/2 in del parcele št. 1273/2, obe k.o. D. – pridobili status nezazidanega stavbnega zemljišča še pred uveljavitvijo Uredbe o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Šentvid-Koseze (Ur. l. RS, št.72/2002 z dne 9 .8. 2002, v nadaljevanju: Uredba). Ne strinjata pa se s stališčem, da sta takšen status pridobili šele z Odlokom o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljana za obdobje 1986-2000 in družbenega dolgoročnega plana občin Ljubljana Šiška in Ljubljana Vič-Rudnik za obdobje 1986-1990 za območje mestne občine Ljubljana v letu 2002 (Ur. l. RS, št. 72/2002 z dne 9. 7. 2002; v nadaljevanju: Odlok). Z Odlokom je bil zgolj dopolnjen dolgoročni plan. Parceli sta status nezazidanega stavbnega zemljišča pridobili 25. 7. 1997, ko je stopil v veljavo Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97; v nadaljevanju: ZSZ), ki je v 2. členu določil, da je nezazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. Pojem, kaj je prostorski plan je določen v 1. odst. 55. člena ZSZ. Prostorski plan po vsebini ustreza aktu »Dolgoročni plan občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986-2000« (Ur. l. SRS, št. 11/86 z dne 31. 3. 1986). Ta v točki 4.2.1 z naslovom »Cestna infrastruktura« in tabelarnem delu planske prostorske celote Podutik, Dravlje in Stanežiče-Vižmarje opredeljuje območje za izgradnjo cestne infrastrukture, torej območje za graditev objektov. V to območje sodita tudi nepremičnini, parc. št. 1272/2 (v celoti) in parc. št. 1273/2 (del), obe vl. št. 1725, k.o. D.. Pritožnika nadalje ponavljata, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati namembnost zemljišča pred uveljavitvijo Uredbe. Odškodnina za razlaščeno nepremičnino ne sme bistveno poslabšati položaja razlaščenega zavezanca. Zaradi potreb gradnje avtocestnega omrežja sploh nista mogla pridobiti dovoljenja za gradnjo. Pritožba izpodbija še odločitev glede teka zamudnih obresti. V predlogu za določitev odškodnine sta zahtevala zakonske zamudne obresti od 9. 8. 2002, ko je nasprotna udeleženka vzela nepremičnini v dejansko posest. Formalno pa sta jima bili odvzeti posest in last z razlastitveno odločbo, zato jima obresti pripadajo vsaj od 20. 4. 2005. Nasprotni udeleženki je bila znana višina nesporne odškodnine že pred uvedbo razlastitvenega postopka dne 10. 7. 2003, ki je ni plačala in je zato v zamudi s plačilom. Predlagata, naj pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da določi odškodnino za nezazidano stavbno zemljišče z obrestmi. Zahtevata še povrnitev pritožbenih stroškov.

Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in št. 45/08; ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP; Ur. l. SRS, št. 30/86 s kasnejšimi spremembami; ZNP).

V obravnavani zadevi gre določitev odškodnine za razlaščeno nepremičnino po določbah Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002; v nadaljevanju: ZUreP-1), ki je začel veljati s 1. 1. 2003 (predlog vložen 12.5.2006).

Predlagatelja v pritožbi zmotno vztrajata pri stališču, da bi jima morala biti odmerjena odškodnina za razlaščena nezazidana stavbna zemljišče in ne kmetijska zemljišča. V skladu z ustaljeno sodno prakso (glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 574/2005, II Ips 120/2005, II Ips 555/2005, II Ips 44/2005, II Ips 791/2005 in druge) je namreč pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče odločilen status zemljišča pred sprejetjem prostorskega izvedbenega načrta (odloka ali uredbe o lokacijskem načrtu), ki je podlaga za razlastitev, oziroma je odločilen namen, za katerega se je zemljišče uporabljalo pred sprejetjem akta, s katerim je bilo spremenjeno v nezazidano stavbno zemljišče. Tako določa tudi 3. odst. 105. člena ZUreP, v skladu s katerim se pri določitvi vrednosti razlaščene nepremičnine upošteva namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev. Zmotno meni pritožba, da sta sporni zemljišči (parc. št. 1273/2 in 1272/2 (delno), obe k.o. D) postali nezazidani stavbni zemljišči že pred sprejetjem prostorskega izvedbenega akta. Kot takšni sta postali šele z Odlokom, ki se nanaša na gradnjo avtoceste Šentvid-Koseze (glej 2. člen Odloka). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da ju je treba oceniti kot kmetijska, ne pa kot nezazidana stavbna zemljišča. Dejstvo, da sta bili pred planskimi spremembami (Uredbo in Odlokom), na podlagi katerih je prišlo do razlastitve spornih parcel, le-ti kmetijski zemljišči, je razvidno tudi iz informacije o namembnosti zemljišč z dne 2. 10. 2002 in lokacijskih informacij z dne 12. 2. 2003 in 22. 5. 2005, kjer se območje urejanja z oznako ŠT 3/1, kamor spadata tudi nepremičnini parc. št. 1273/2 in parc. št. 1272/2 (delno), obe k.o. D., ureja s PIN (to je Uredbo), ki na teh površinah predvideva gradnjo avtoceste. Zemljišči sta se namreč spremenili v stavbni le zato, ker je lahko predmet razlastitve samo stavbno zemljišče, ki je bilo kot tako opredeljeno zaradi gradnje infrastrukture, kar pa, upoštevaje gornjo obrazložitev, še ne pomeni, da gre predlagateljema odškodnina za stavbna zemljišča. Pritožba nima prav, da sta bili razlaščeni zemljišči že pred sprejetjem prostorsko izvedenega načrta zajeti v prostorskem planu (Dolgoročnem planu občin in mesta Ljubljane za obdobje 1996-2000, objavljenem v Uradnem listu SRS dne 31. 3. 1996) in s tem opredeljeni kot stavbno zemljišče, saj to iz njega ni razvidno. V njem ni navedeno območje urejanja z oznako ŠT 3/1, kamor sodita sporni zemljišči, kot tudi ne njuni identifikacijski številki. Pritožbeno stališče tudi nima podlage v določbah ZSZ in sicer v 2. členu (ki še velja glede na 179. člen ZUreP-1), ki le določa, kaj se šteje za nezazidano stavbno zemljišče. Po 1. odst. 105. člena ZUreP-1 pripada lastniku za razlaščeno nepremičnino ustrezna odškodnina. Odškodnina obsega vrednost odvzete nepremičnine in stranske stroške, povezane z razlastitvijo. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo sta se nepravdni stranki izrecno strinjali, da se za določitev odškodnine ne postavi izvedenec cenilec ustrezne stroke, temveč se upoštevajo cenitve (kmetijskega oz. stavbnega zemljišča), ki se že nahajajo v spisu. Na višino izračunane odškodnine (za kmetijska zemljišča) udeleženci postopka niso imeli pripomb. Nepomembne so zato pritožbene navedbe, da naj bi bila predlagatelja prikrajšana že od leta 1986, ker nista mogla pridobiti dovoljenja za gradnjo, ker je bilo njuno zemljišče namenjeno za potrebe gradnje avtocestnega omrežja. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo odškodnino za razlaščeni kmetijski zemljišči na podlagi cenitev izvedenke in cenilke C. U. (priloga B2), iz katere je razvidno, da znaša vrednost nepremičnine, parc. št 1272/2, k.o. D. 44.004,22 EUR, in sodnega cenilca in izvedenca gozdarske stroke N. R. (priloga B3), ki je ocenil nepremičnino, parc. št. 1273/2, iste k.o. v višini 9.217,08 EUR, ki obsega vrednost nepremičnine, skupaj s prodanim lesom. Ker višina odškodnine ni bila sporna, je odločitev v skladu s 1. odst. 105. člena ZUreP-1 materialnopravno pravilna.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Predlagatelja sta v predlogu za določitev odškodnine predlagala zakonske zamudne obresti od 9. 8. 2002, toda šele v pritožbi prvič utemeljujeta, zakaj bi jima šle zamudne obresti od navedenega dne dalje oziroma vsaj od izdaje razlastitvene odločbe dne 20. 4. 2005. Te trditve niso upoštevne, ker gre za pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožnika namreč ne opravičita, zakaj teh dejstev nista mogla navesti že na prvi stopnji. Tudi sicer je, v skladu z ustaljeno sodno prakso, odločitev sodišča prve stopnje, da razlastitvenemu zavezancu pripadajo zamudne obresti šele od poteka izpolnitvenega roka določenega za plačilo odškodnine, ki teče od vročitve sklepa sodišča prve stopnje.

Po navedenem pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata predlagatelja, niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožbo je zato zavrnilo in na podlagi 32. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede priglašenih pritožbenih stroškov. Ker predlagatelja s pritožbo nista uspela, do njihovega povračila nista upravičena, zato jih krijeta sama (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).