Jedro

Zaradi nedopustnega ravnanja stranke ni nedopusten (zoper prisilne predpise in moralo) tudi posel sam. Vsebina pogodbene ureditve je namreč tista, ki mora biti v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnim načelom, če naj bo posel ničen.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in IV. točki spremeni tako, da se zavrne tudi ta del tožbenega zahtevka (za ugotovitev ničnosti tam opisanih spornih prodajnih pogodb med tožencem in prvim tožnikom ter med tožencem in drugo tožnico, in za povračilo stroškov).

II. Sicer se pritožba toženca zavrne, pritožba tožnikov pa se zavrne v celoti in se v II. in III. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnika sta dolžna tožencu povrniti stroške postopka, vključno s pritožbenimi, in sicer v znesku 6931,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) delno ugodilo zahtevku tožnikov in ugotovilo ničnost prodajnih pogodb med njima in tožencem z dne 20.11. 2003 oz. z dne 30. 4. 2004 za nepremičnine v k. o. ... (ID ..., ID ..., ID ...). Ta sodba je posledica ocene, da obe pogodbi nasprotujeta prisilnim predpisom in morali, ker sta bili sklenjeni pod grožnjo oz. zaradi toženčevega izsiljevanja, zaradi česar je bil toženec pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje izsiljevanja. Zavrnilo je nadaljnji zahtevek tožnikov, naj jima toženec izstavi ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katerih se bosta spet lahko vpisala kot lastnika prodanih mu nepremičnin (II.). Tako je odločilo, ker je ocenilo zahtevek tožnikov kot napačen; po mnenju sodišča bi morala vložiti kvečjemu izbrisno tožbo. Zavrnilo je toženčev zahtevek po eventuelni nasprotni tožbi, naj mu plačata prvi tožnik 37.120,00 EUR, druga tožnica pa 53.052,50 EUR (III.), kar je toženec zahteval v primeru ugoditve zahtevku tožnikov kot vračilo danega, ker je ocenilo, da prejema denarja ni dokazal. Tožencu je naložilo, da tožnikoma povrne 7207,76 EUR za stroške postopka, v 15. dneh, sicer pa z ustreznimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnika, ta dva proti zavrnilnem delu (II.), kot tudi toženec, on pa proti ugodilnem delu in zavrnitvi njegovega zahtevka (I., III., in IV.), vsi predlagajo spremembo ali pa razveljavitev izpodbijanega dela ter opredeljujejo pritožbene stroške.

3. Tožnika sta presenečena nad zavrnitvijo zahtevka za izstavitev listine, pravita, da bi ju moralo sodišče kvečjemu opozoriti na napačno oblikovan zahtevek, če je menilo, da je tak, ne pa spremenjene sodne prakse, vezane na uveljavitev novele ZZK-1c, naprtiti njima v škodo. Sicer pa sta prepričana, da sta tožila prav, tožila sta namreč na vračilo tistega, kar je bilo dano na podlagi ničnega posla. Menita, da so judikati, na katere se sklicuje sodišče, izdani v drugačnih dejanskih situacijah, šlo je zlasti za večkratno prodajo nepremičnin.

4. Toženec pa nasprotuje oceni o ničnosti posla, saj pravi, da je bilo zoper prisilne predpise in moralo kvečjemu njegovo ravnanje, ne pa pravni posel sam. Tega bi stranka lahko kvečjemu razveljavila, česar tožnika nista storila, ker sta očitno štela posle za veljavne, sicer pa sta tudi zamudila vse roke. Navaja še, da sicer ni brez pomena, da so stranke poslovale že prej in kupnine zmanjševale za vrednost dolga – trdi, da sta tožnika tako goljufala svoje upnike. Meni še, da se kazensko sodišče z veljavnostjo pogodb sploh ni ukvarjalo, pač pa je oškodovanca napotilo na pravdo, čeprav bi lahko odločilo tudi o neveljavnosti posla, saj ZKP (v 107. čl.) to možnost predvideva. Navaja, da je dokazni postopek potrdil obstoj dolga tožnikov v višini 100.000,00 EUR, kar sta poravnala z nepremičninami in štela kupnino za prejeto.

5. Tožnika sta na toženčevo pritožbo še odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila nadaljnje stroške, toženec pa na njuno pritožbo ni odgovoril. 6. Toženčeva pritožba je delno utemeljena, pritožba tožnikov pa ni utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava (86. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), ko je presodilo, da sta sporna posla (prodajni pogodbi), sklenjena zaradi groženj toženca, nična. Posel, ki je sklenjen zaradi sile ali grožnje, ni absolutno neveljaven, torej ničen, pač pa sme (mora) stranka, katere svobodna volja je bila pri sklepanju prizadeta, tak posel izpodbijati. Če tega ne stori (v za to določenih prekluzivnih rokih, 99. čl. OZ), posel velja. OZ v 1. odst. 45. čl. izrecno določa: „Če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil pri drugi stranki utemeljen strah, tako da je ta zaradi tega sklenila pogodbo, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe.“ Seveda je vsaka resna grožnja nedopustna, tedaj zoper prisilne predpise, in verjetno tudi zoper družbeno moralo. Drugačna grožnja sploh ni pravno upoštevna. V 2. odst. 45. čl. OZ določa: „Strah se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.“ Vendar je treba pritrditi tožencu, da zaradi nedopustnega ravnanja stranke ni nedopusten (zoper prisilne predpise in moralo) tudi posel sam. Vsebina pogodbene ureditve je namreč tista, ki mora biti v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnim načelom, če naj bo posel ničen.(1) Toženčevo nedopustno ravnanje je bilo sankcionirano na kazenskopravnem področju, saj je bil nesporno obsojen za kaznivo dejanje izsiljevanja (ravno na škodo tožnikov zaradi sklepanja tu spornih pogodb). Prodajo, ki je tako nastala, pa bi bilo treba še(le) razveljaviti, saj nična sama od sebe ni. Nasprotno sklepanje, namreč, da je 1. ((zelo) huda) grožnja tako nedopustna in zoper (tudi kazenske) prisilne predpise in moralo, da povzroči ničnost posla, ki je bil zaradi nje sklenjen, bi bila v izrecnem nasprotju z jasnim in nedvoumnim določilom 45. čl. OZ ter usklajeno teorijo in sodno prakso.(2)

8. Na podlagi navedenega je bilo treba ne oziraje se na njegove preostale pritožbene navedbe pritožbi toženca ugoditi in po pooblastilu 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točka) spremeniti v smer zavrnitve tožbenega zahtevka tudi v tem delu.

9. Če ni utemeljen in če je torej zavrnjen zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb, tudi vrnitveni zahtevek (zahtevek za izstavitev listine(3)) ni utemeljen, zaradi česar je bilo treba pritožbo tožnikov zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki sta ga izpodbijala onadva (353. čl. ZPP). Ker je toženec uspel s pritožbo zoper zanj neugodno odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi, pritožba zoper zavrnitev njegovega eventuelnega nasprotnega zahtevka ne more biti uspešna in jo je pritožbeno sodišče prav tako zavrnilo ter potrdilo tudi III. točko izpodbijane sodbe (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP. Sprememba sodbe o glavni stvari je terjala spremembo odločitve o stroških, saj sta tožnika tista, ki sta v celoti propadla, zato morata tožencu povrniti stroške postopka (1. odst. 154. čl. ZPP), vključno s pritožbenimi, skupno 6931,88 EUR (za postopek na prvi stopnji 3202,50 EUR, od tega nagrada za postopek 1354,60 EUR, za narok 1250,40 EUR in PTT pavšal 20 EUR, vse povečano za 22% DDV, za pritožbeni postopek pa 3729,38 EUR, od tega 1667,20 EUR za pritožbo, 20 EUR PTT pavšal, 22% DDV in 1671 EUR sodne takse). Priznane stroške morata tožnika plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo tožniku od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Glej več npr. v Plavšak/Juhart/Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba Ljubljana 2009, str. 370-378. Op. št. (2): Za tako stališče v sodbi Vrhovnega sodišče Republike Slovenije, na katero naj bi se oprlo sodišče prve stopnje, II Ips 94/1993, ni nobene podlage. Nazadnje izrecno, da sila ali grožnja ne moreta utemeljiti ničnostne sankcije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi II Ips 60/2015. Op. št. (3): Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnika vložiti izbrisno tožbo, je teoretično sicer pravilno, saj se pojmovno izključuje, da mora nekdo storiti nekaj kot lastnik (izstaviti listino, sposobno za prenos lastništva), če se mu odreka, da je sploh kdaj postal lastnik, namreč, če bi bil posel ničen. Vendar bi bilo morda treba dopustiti tudi takšen način uveljavljanja vračila danega, sploh če stranka ni bila izrecno opozorjena na spremenjeno prakso oz. na tej neustrezno postavljen zahtevek.