Jedro

Toženca sta kot dva od treh solastnikov poslovnega prostora dovolila družbi, katera edina družbenika sta, uporabo spornega poslovnega prostora. Vedela sta, da s tem posegata v tožnikov solastninski delež in nista bila v dobri veri. Samo v njuni domeni je bil tudi dogovor z najemojemalcem o višini koristi. Zato je pravilna materialnopravna presoja tako glede pasivne legitimacije kot poštenosti obeh tožencev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženca morata v petnajstih dneh povrniti tožniku 763,14 EUR stroškov revizijskega odgovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema te odločbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine, ker toženca preko svoje družbe v celoti uporabljata poslovni prostor v pritličju stavbe, katere solastniki so vse tri pravdne stranke. Ugotovilo je obstoj celotne tožnikove terjatve (izrek pod točko 1 sodbe), neobstoj v pobot ugovarjane večje terjatve tožencev (izrek pod točko 2), tožencema naložilo, da morata solidarno plačati tožniku 29.431,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov do različnih datumov zapadlosti (izrek pod točko 3) in še odločilo o pravdnih stroških (izrek pod točko 4).

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožencev tako, da je v skladu s prepovedjo, da zamudne obresti ne smejo preseči glavnice, in upoštevaje datume uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in njegove novele, vsebino odločb Ustavnega sodišča RS ter rezultate izračuna zamudnih obresti, ki so sestavni del njegove sodbe, drugače odločilo o obrestnem delu tožnikove terjatve. Zato je izračunom ustrezno spremenilo odločitev o tožnikovi terjatvi v ugotovitvenem in dajatvenem delu (izreka pod točko 1 in 3 prvostopenjske sodbe), presežni obrestni zahtevek pa zavrnilo. Delno je spremenilo tudi ugotovitveni del o neobstoju terjatve tožencev (izrek pod točko 2 prvostopenjske sodbe) tako, da je to ugotovitev omejilo na višino tožnikove vtoževane terjatve z obrestmi. V ostalem delu je pritožbo tožencev zavrnilo, potrdilo nespremenjeni del prvostopenjske sodbe ter še odločilo o pritožbenih stroških.

Toženca v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa ugotovitev obstoja v pobot ugovarjanih terjatev in zato zavrnitev tožbenega zahtevka ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Vsebinsko toženca v pretežnem delu dobesedno prepisujeta svoje pritožbene navedbe, na katere je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Na pomembnejše od ugovorov in na tiste navedbe, ki pomenijo (redko) grajo razlogov pritožbenega sodišča, bo revizijsko sodišče odgovorilo v nadaljevanju te sodbe.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločanje v tej zadevi so ugotovitve, da so pravdne stranke leta 1990 kupile stanovanjsko stavbo z zemljiščem in da so v zemljiški knjigi vpisane kot solastniki, tožnik do 1/2, toženca pa vsak do 1/4. Stavbo so stranke skupaj obnovile, v nadstropju stanovanjske prostore, celo pritličje pa so preuredile v poslovni prostor. V njem sta imela tožnik in prvi toženec v obdobju od 1991 do konca 1994 sedež skupne obratovalnice za dve dejavnosti, prvo trgovinsko je izvajal prvi toženec v teh prostorih, drugo brušenje gredi in valjev pa je tožnik izvajal na drugi lokaciji. Zaradi sporov in tudi spremenjene zakonodaje je skupna obratovalnica prenehala obratovati konec leta 1994. Takrat je prvi toženec prenesel trgovinsko dejavnost na novo ustanovljeno družbo S. d.o.o.. Njena edina družbenika sta oba toženca, ki sta družbi dovolila uporabo vsem trem pravnim strankam solastnega pritličja. Ob prenehanju obratovanja skupne obratovalnice ni bil narejen končni obračun. Nepravdni postopek zaradi razdružitve solastnine je prekinjen, ker sta toženca uveljavljala večji solastninski delež, vendar sta bila tako stvarnopravni kot podrejeni obligacijskopravni zahtevek pravnomočno zavrnjena. Med strankama je iz opisanih razmerij teklo ali še teče več sporov. V tej zadevi je tožnik zahteval plačilo uporabnine za solastno pritličje za obdobje od 1.1.1995 do začetka leta 2006 v zneskih, ki jih je glede višine prilagodil izvedenskemu mnenju, toženca pa sta se branila z več ugovori proti tožnikovi terjatvi in z uveljavljanjem v pobot več svojih nasprotnih terjatev.

Pravna podlaga za odločanje o tožnikovi terjatvi so določbe o neupravičeni pridobitvi in obsegu vrnitve iz četrtega odstavka 210. člena in iz 214. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ).

O tožnikovi terjatvi Toženca v reviziji vztrajata pri ugovoru pomanjkanja svoje pasivne legitimacije, ker poslovni prostor zaseda družba S. d.o.o.. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč o neutemeljenosti tega ugovora. Toženca sta kot dva od treh solastnikov poslovnega prostora dovolila družbi, katera edina družbenika sta, uporabo spornega poslovnega prostora. Vedela sta, da s tem posegata v tožnikov solastninski delež in nista bila v dobri veri. Samo v njuni domeni je bil tudi dogovor z najemojemalcem o višini koristi. Zato je pravilna materialnopravna presoja tako glede pasivne legitimacije (četrti odstavek 210. člena ZOR) kot poštenosti obeh tožencev (214. člen ZOR). Revizijska trditev, da ni izkazano, da bi toženca družbi dovolila uporabo celotnih spornih prostorov, pomeni na revizijski stopnji nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

Obe sodišči sta s pravilnimi razlogi zavrnili ugovor zastaranja tožnikove terjatve. Za terjatev plačila uporabnine velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR, saj zakon za tako terjatev ne določa kaj drugega. Ker tožnik zahteva plačilo uporabnine od leta 1995 dalje, tožbo pa je vložil leta 1998, njegova terjatev ni zastarala.

Revizijsko upiranje višini določene uporabnine pomeni dobeseden prepis pritožbenih razlogov, na vse te ugovore pa je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. V zvezi z ugotavljanjem višine ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Zmotno je revizijsko stališče, da naj bi zavrnitev predloga za novega izvedenca pomenila kršitev načela enakopravnosti strank. Prav zaradi pripomb tožencev na izvedensko mnenje je bila prvostopenjska sodba iz prvega sojenja razveljavljena, v novem sojenju pa je izvedenec izdelal dodatno pisno mnenje in tudi ustno odgovarjal na naroku. Nestrinjanje tožencev z njegovim mnenjem samo po sebi ne utemeljuje predloga za novega izvedenca. Med pisnim izvedenskim mnenjem in ustno dopolnitvijo ni zatrjevanih nasprotij. Neutemeljena je tudi vsebinska graja izvedenskega mnenja. Nanjo sta obe sodišči pravilno odgovorili. V zvezi z zatrjevano izgubo družbe v letih 2001 in 2003 sta toženca res uveljavljala navedbe že v prvem sojenju, vendar je bil v drugem sojenju izvedenec dodatno in ustno zaslišan na naroku in v zvezi s tem toženca nista postavila nobenih vprašanj. Neupoštevna je lastna razlaga tožencev izvedenskega mnenja, da naj bi znašala primerna najemnina le 115.000 SIT in ne 151.000 SIT mesečno. Tudi trditve o podatkih SLONEP-a o upadanju cen po letu 2003 je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto.

O v pobot ugovarjanih terjatvah obeh tožencev Toženca sta v osmih točkah ugovarjala v pobot več svojih terjatev. Pobotni ugovor pod točko 1 za terjatev 8,000.000 SIT (sedaj 33.383,41 EUR) sta sodišči zavrnili s pravilnimi razlogi, da je neutemeljen zato, ker je bil že omenjeni podrejeni tožbeni zahtevek za povrnitev več vloženih sredstev v obnovo hiše pravnomočno zavrnjen v drugi pravdi. V tem delu je revizija neobrazložena. Neobrazložena je tudi glede pobotnega ugovora pod točko 7 za plačilo dveh zneskov 644.029,50 SIT (2.687,49 EUR) in 500.000 SIT (2.086,96 EUR), ki sta ga sodišči zavrnili zaradi litispendence. Pobotni ugovor pod točko 6 za plačilo 2,049.454,52 SIT (8.552,22 EUR), kolikor znašajo zamudne obresti od posameznih obrokov kredita, ki je bil najet za potrebe skupne obratovalnice in naj bi ga plačal le prvi toženec, je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi nedokaznosti, sodišče druge stopnje pa še z dodatnimi razlogi. Revizija, pred njo pa tudi pritožba, v tem delu nista obrazloženi. Revizijsko vztrajanje pri pobotnem ugovoru druge toženke pod točko 2, s katerim je kot solastnica poslovnega prostora v pobot uveljavljala uporabnino za čas skupne obratovalnice od 1991 do 1994, vsebinsko pomeni dobeseden prepis pritožbenih navedb. Revizija niti ne omenja odgovora pritožbenega sodišča, ki je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča in še dodalo, da druga toženka kot žena prvega toženca, ki je bil eden od dveh imetnikov skupne obratovalnice, ni zatrjevala, da ni dovolila svojemu možu, da bi v njej solastnem poslovnem prostoru opravljal trgovinsko dejavnost. Pravilno je poudarilo, da bi glede na majhno verjetnost take možnosti to morala izrecno zatrjevati, zaradi česar je trditvena podlaga tega ugovora pomanjkljiva. Revizijsko sodišče pritrjuje pravkar povzetim razlogom. Pritožbeno sodišče je tudi pravilno odgovorilo na zatrjevano procesno kršitev, da naj bi bilo toženki onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, ker je kljub opravičenemu izostanku ni zaslišalo. Opravičilo namreč ni bilo pravočasno in tudi ne dokumentirano. Teh odgovorov toženca v reviziji niti ne omenjata. Revizijsko sodišče še dodaja, da je drugo toženko sodišče druge stopnje zaslišalo že na enem od prejšnjih narokov, druga toženka pa niti ne pove, kaj naj bi na izostalem zaslišanju dodatno izpovedala.

Pobotne ugovore pod točko 3 (4,324.298,84 SIT ali sedaj 18.044,98 EUR) v zvezi z zatrjevanim tožnikovim prilaščanjem dobička skupne obratovalnice, pod točko 4 (2,454.414,50 SIT ali sedaj 10.233,74 EUR) v zvezi z zahtevano polovico dobička skupne obratovalnice za leto 1994, pod točko 5 (645.576 SIT ali sedaj 2.693,94 EUR) v zvezi s polovico za leto 1993 dodatno plačanega davka za skupno obratovalnico, pod točko 8 (vsota za tri leta 464.106,92 SIT ali sedaj 1.936,68 EUR) v zvezi s polovico dobička, ustvarjenega pri tožnikovi dejavnosti brušenja motornih gredi in valjev za obdobje od 1992 do 1994, je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi nedokazanosti in medsebojne prepletenosti odnosov obeh imetnikov skupne obratovalnice. Sodišče druge stopnje je še dodalo, da pri teh ugovorih manjka že trditvena podlaga o celoviti analizi poslovanja skupne obratovalnice, delitvi njenega dobička ter o končnem finančnem obračunu po njenem prenehanju, saj bi le-tak celovit prikaz finančnega stanja skupne obratovalnice in stanja ob njenem prenehanju lahko nudil ustrezno podlago za presojo utemeljenosti teh pobotnih ugovorov, ki se nanašajo na eventuelne tožnikove dolgove iz časa skupne obratovalnice. Te razloge toženca v reviziji le na splošno grajata in se tudi samo na splošno sklicujeta na listine v spisu, na katerih naj bi temeljile v pobot ugovarjane terjatve, vendar takih nekonkretiziranih trditev ni mogoče obravnavati. Toženca sta bolj konkretna le pri pobotnem ugovoru pod točko 3. Menita, da naj bi jima bila z zavrnitvijo predloga za zaslišanje prič o tožnikovem prisvajanju denarja iz blagajne odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z razumnimi razlogi utemeljilo zavrnitev predlaganega zaslišanja, pritožbeno sodišče pa tudi glede tega pobotnega ugovora dodalo pravilne razloge o pomanjkanju trditvene podlage zanje. Zato revizijsko vztrajanje vsebinsko pomeni le nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, kamor sodi tudi izpodbijanje v reviziji grajane dokazne ocene, in torej ne gre za zatrjevano procesno kršitev.

Ker je presoja obeh sodišč o obstoju tožnikove terjatve in neobstoju terjatev obeh tožencev materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odmerilo pa jih je v skladu z Odvetniško tarifo, kar je razvidno iz stroškovnika v spisu.