Jedro

Toženca sta bila tista, ki sta dovolila družbi S. d.o.o. uporabo spornih prostorov tudi v obsegu tožnikovega solastninskega deleža in se zavedala, da s tem posegata v solastninski delež tožnika in torej nista bila v dobri veri. Zahtevek za uporabnino zastara v splošnem petletnem in ne v posebnem triletnem zastaralnem roku.

Pritožba utemeljeno graja stališče prvega sodišča, po katerem je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posameznih vtoževanih zneskov od dneva zapadlosti pa do plačila za celotno vtoževano obdobje, ne glede na spremembo zakonodaje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti v vmesnem obdobju. Glede na odločbo Ustavnega sodišča je pri odločanju o obrestih treba uporabiti od uveljavitve OZ dalje, to je od 1. 1. 2002, določbo 376. člena tega zakonika. Obresti, ki so do 1. 1. 2002 že dosegle ali presegle glavnico, torej prenehajo teči. Prav tako obresti, ki so v času od 1. 1. 2002 pa do 22. 5. 2007 (ko je stopil v veljavo Zakon o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika) dosegle glavnico, nehajo teči. To pa ne velja za obresti, ki do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika še niso dosegle glavnico. Z novelo OZ je bila namreč črtana določba 376. člena OZ in tako obresti, ki ob uveljavitvi novele OZ še niso dosegle glavnice, tečejo dalje do plačila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

1. V 1. in 3. točki izreka v obrestnem delu - glede obresti, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, zapadlih v obdobju od 1.2.1995 do vključno 1.10.1998 tako, da obresti od teh zneskov tečejo od zapadlosti do 31.12.2001; - glede obresti, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, zapadlih v obdobju od 1.11.1998 do vključno 1.3.2002 tako, da so obresti od teh zneskov enake zneskom glavnice; - kolikor zahteva tožnik iz naslova obresti več, se zavrne.

2. V 2. točki izreka tako, da se ugotovi, da ne obstajajo toženčeve v pobot uveljavljane terjatve do tožnika do višine vtoževane terjatve (29.431,97 EUR) z obrestmi.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do toženih strank v višini 29.431,97 EUR z obrestmi in da ne obstojijo toženčeve v pobot uveljavljane terjatve do tožeče stranke v skupni višini 227.562,12 EUR z obrestmi. Tožencema je sodišče naložilo, da nerazdelno plačata tožniku 29.431,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku sodbe navedenih zneskov od tam navedenih datumov dalje do plačila ter da tožniku povrneta pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta toženca, ki uveljavljata vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Menita, da nista pasivno legitimirana v tem sporu, glede na to, da nimata koristi od uporabe tožnikov solastnih nepremičnin, temveč ima koristi izključno družba S. d.o.o. Napačno naj bi bilo tudi prvostopno stališče, da sta toženca nepošteno obogatena. Poštenost se domneva, nepoštenost pa je treba dokazati. Tega pa tožniku ni uspelo, ker pred vložitvijo tožbe ni nikoli zahteval uporabnine od tožencev. Zato je tudi neutemeljeno prvo sodišče ugodilo zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti. Poudarjata še, da solastnina ni razdeljena in dokler solastnina ni razdeljena, lahko solastnik svoje upravičenje uveljavlja le v nepravdnem postopku za delitev stvari. V zvezi s tem svojim pritožbenim stališčem se toženca sklicujeta na določene odločbe, ki jih citirata v pritožbi. Sicer pa naj bi tožnik uporabljal večji del površine kot toženca, torej naj bi uporabljal del nepremičnine, ki presega njegov idealni delež. Sodišče ni upoštevalo, da tožeča stranka onemogoča tožencema uporabo zgornjih stanovanjskih prostorov. Nadalje se toženca ne strinjata z višino dosojenih posameznih zneskov uporabnine, ki jih sodišče povzema po izvedeniškem mnenju izvedenca J. M. S tem mnenjem se toženca ne strinjata in vztrajata pri svojem predlogu za postavitev novega izvedenca. Iz izvedenskega mnenja naj ne bi bilo razvidno, zakaj je izvedenec pri izračunu uporabnine upošteval 15 % donosnost, če pa hkrati navaja, da je normalna donosnost 8 %. Izvedenec bi lahko kvečjemu izračunal aritmetično sredino med navedenima zneskoma v odvisnosti od 8 do 12 % donosnosti. Sicer pa je izvedenec tudi v svojih izjavah kontradiktoren. Navaja, da bi bila povprečna donosnost 12 %, iz izvedenskega mnenja na str. 16 pa izhaja, da je izračunal izvedenec aritmetično sredino med 22,5 % donosnostjo in 8 % donosnostjo, pa tudi sicer najemnine za poslovne prostore za trgovske lokale padajo, kar izhaja iz pritožbi priložene priloge. Po podatkih SLONEB so najemnine poslovnih prostorov za trgovske lokale v letu 2005 v povprečju padle za 16 %. Tega pa očitno izvedenec ni upošteval pri izračunu uporabnine. Sicer pa je zahtevek po tožbi tudi zastaral, ker zahtevki za plačilo najemnine zastarajo v roku treh let, analogno temu pa velja to tudi za uporabnino. Pritožba opozarja še na to, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico, in se pri tem sklicuje na ustrezno odločbo Ustavnega sodišča. Neutemeljeno so bili zavrnjeni tudi pobotni ugovori tožene stranke. V pobot uveljavljana terjatev v znesku 8.000.000,00 SIT ni zastarala, ker še ni zastarala takrat, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Ni pomemben trenutek vložitve tožbe, kot to zmotno meni prvo sodišče. Nedvomno je vsaj druga toženka upravičena do uporabnine za čas obratovanja skupne obratovalnice tožnika in prvo toženca. Napačna je namreč ugotovitev prvega sodišča, da tožnik spornih prostorov ni nikoli uporabljal, poleg tega pa je bil imetnik skupne obratovalnice. Sodišče bi moralo upoštevati opravičilo drugo toženke, ki je izostala z glavne obravnave in ji omogočiti, da izpove v zvezi s tem delom svojega pobotnega ugovora. Ker prvo sodišče obravnave zaradi zaslišanja prve toženke ni preložilo, ji je onemogočilo obravnavanje in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Prvo sodišče naj bi tudi zmotno ugotovilo dejstva v zvezi s prisvajanjem izkupička iz blagajne trgovine v marcu 1994 in je nepravilno verjelo le trditvam tožnika. Če bi sodišče upoštevalo dokazne predloge tožencev in zaslišalo delavke, bi lahko ugotovilo, koliko si je tožnik prisvojil denarja iz blagajne trgovine. Prvostopno sodišče napačno deli dobiček, ustvarjen v skupni obratovalnici od vsake dejavnosti posebej. Pozablja, da gre za skupno obratovalnico. Isto velja glede zahteve za povrnitev polovice prometnega davka iz skupne obratovalnice za leto 1993, kot tudi za obresti od nepravočasno plačanega prometnega davka. Prav tako je napačno in zmotno tolmačenje sodišča prve stopnje glede plačila obrokov najetega kredita.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve in pravno stališče prvega sodišča glede vprašanja pasivne legitimacije obeh tožencev, kot tudi glede vprašanja zastaranja. Toženca sta bila tista, ki sta dovolila družbi S. d.o.o. uporabo spornih prostorov tudi v obsegu tožnikovega solastninskega deleža in se zavedala, da s tem posegata v solastninski delež tožnika in torej nista bila v dobri veri. Zahtevek za uporabnino zastara v splošnem petletnem in ne v posebnem triletnem zastaralnem roku. Ali tožnik onemogoča tožencema uporabo stanovanj v nadstropju zgradbe ali ne, ni predmet te pravde. Predmet te pravde, glede na tožbene navedbe in pravočasno trditveno podlago v odgovoru na tožbo ter nadaljnjih vlogah in izvajanjih na narokih, so le spodnji prostori v objektu, torej poslovni prostori. Le ti pa nedvomno, kar izhaja tudi iz pritožbenih trditev, med pravdnimi strankami v naravi niso razdeljeni. Zmotno je stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do obligacijskega zahtevka zaradi uporabe solastne stvari v tujo korist. Odločbe, na katere se v pritožbi sklicujeta toženca, se nanašajo na ustrezne stvarnopravne zahtevke in v zvezi s tem je dano napotilo na nepravdni postopek zaradi delitve stvari v solastnini. Prvo sodišče je odločitev o višini uporabnine tudi utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca M. J. Na pripombe, ki sta jih toženca podala na pisno izvedensko mnenje, je izvedenec odgovoril, ko je bil zaslišan na naroku dne 5.9.2007, po njegovem zaslišanju pa je tožena stranka sicer vztrajala pri drugem izvedencu gradbene stroke, vendar se je le sklicevala na dotedanje navedbe, na katere pa je bilo, kot je bilo že navedeno, v ustnem mnenju, odgovorjeno. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa še ne predstavlja razloga za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke. Tudi sicer je očitek o nasprotju v samem izvedenskem mnenju neprimeren. Izvedenec je namreč povsem jasno povedal, kako je izračunal višino uporabnine in sicer tako, da je vzel srednjo vrednost med povprečno mesečno najemnino po podatkih SLONEB v višini 223.200,00 SIT in po izračunu donosnosti, pri čemer je kot osnovo vzel 8 % donosnost v višini 80.000,00 SIT. Za izračun mesečne uporabnine torej ni vzel aritmetične sredine med 8 % in 12 % donosnostjo, temveč med 8 % donosnostjo (za najemnika ugodno donosnost) in statističnimi podatki o višini mesečnih najemnin za trgovske prostore. Da bi bili podatki SNOLEB-a, kot jih je uporabil izvedenec v izvedenskem mnenju napačni, zatrjujeta toženca šele v pritožbi v letu 2007, pri tem pa ne pojasnita, zakaj nista mogla navedenega trditi in z pritožbi priloženimi listinami dokazovati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Takšne njune pritožbene trditve torej predstavljajo nedopustne pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnim stališčem prvega sodišča glede obstoja oziroma neobstoja v pobot uveljavljenih terjatev. V izogib ponavljanju se pretežno sklicuje na prvostopne razloge, glede na posamezne pritožbene trditve pa je dodati naslednje. Glede zneska 8.000.000,00 SIT je res pri presoji zastaranja pomemben trenutek, ko sta si terjatvi stopili nasproti, vendar pa je bilo o navedeni v pobot uveljavljani terjatvi že pravnomočno odločeno in sicer v postopku pod opr. št. P 155/96 Okrožnega sodišča v Krškem. Zahtevek takratnih tožnikov proti takratnemu tožencu zaradi zneska 8.000.000,00 SIT je bil pravnomočno zavrnjen in tako ne moreta toženca tega zneska v predmetni pravdi ponovno ugovarjati v pobot. Glede zahtevka za plačilo uporabnine za čas skupne obratovalnice tožnika in prvo toženca pa je treba povedati, da bi ta zahtevek drugo toženka imela proti tožniku le v primeru, če bi zatrjevala, da je tožnik kot imetnik skupne obratovalnice s prvo tožencem uporabljal njen del nepremičnine brez pravne podlage. Toženka bi torej morala zatrjevati in ustrezno izkazati, da skupni obratovalnici tožnika in prvo toženca ni dovolila uporabe njenega solastnega dela poslovnih prostorov, kar pa glede na takratno razmerje med njo in prvo tožencem kot nosilcem skupne obratovalnice in zlasti tistega dela, ki je predstavljal trgovino ni samo po sebi, brez ustrezne trditvene podlage, verjetno. Ne glede na to, kar izhaja iz prvostopnih dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, da je dejavnost v predmetnih poslovnih prostorih opravljal predvsem prvo toženec, je utemeljeno sklepati, da je takšno uporabo spornih prostorov drugo toženka kot prvo toženčeva žena dovolila, da je torej skupna obratovalnica obratovala v teh prostorih na podlagi njenega dovoljenja, torej najmanj na posodbeni pravni podlagi. Ta podlaga pa ves čas obratovanja skupne obratovalnice ni odpadla. Le za to obdobje pa toženka ugovarja v pobot plačilo uporabnine. Prvo sodišče tudi ni onemogočilo drugotoženki obravnavanje pred sodiščem, ker ta ni pravočasno in argumentirano opravičila svojega izostanka. V zvezi z preostalimi v pobot ugovarjanimi zneski, tako glede prisvajanja izkupičkov iz blagajne, plačila davka, obresti od prepozno plačanega davka ter vračila plačanih obrokov najetega kredita skupne obratovalnice, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z jasnimi in tudi prepričljivimi prvostopnimi razlogi, s katerimi le-to zavrača utemeljenost pobotnih ugovorov, zlasti glede na presplošne in nekonkretizirane dejanske navedbe v smeri utemeljevanja teh pobotnih ugovorov ter v tej smeri neustrezne dokazne ponudbe. Navedeni pobotni ugovori se nanašajo na čas obratovanja skupne obratovalnice ter nerazčiščene odnose v zvezi s skupno obratovalnico tožnika in prvo toženca. Vendar pa v svojih pobotnih ugovorih toženca ne podata celovite analize poslovanja skupne obratovalnice, delitve dobička te obratovalnice ter končni finančni obračun ob njenem prenehanju. Le takšen celovit prikaz finančnega stanja skupne obratovalnice in stanja ob njenem prenehanju bi namreč lahko nudil ustrezno podlago za presojo utemeljenosti pobotnih ugovorov, ki se nanašajo ne eventuelne tožnikove dolgove iz časa obratovanja skupne obratovalnice s prvo tožencem.

O vsem spredaj navedenem torej pritožba tožencev iz zgoraj navedenih razlogov in razlogov, ki jih izčrpno in logično podaja sodišče prve stopnje, ni utemeljena. Utemeljeno pa pritožba graja stališče prvega sodišča, po katerem je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posameznih vtoževanih zneskov od dneva zapadlosti pa do plačila za celotno vtoževano obdobje, ne glede na spremembo zakonodaje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti v vmesnem obdobju. Glede na odločbo Ustavnega sodišča (objavljeno v Uradnem listu RS, št. 28/2006) je pri odločanju o obrestih treba uporabiti od uveljavitve obligacijskega zakonika dalje, to je od 1.1.2002, določbo 376. člena tega zakonika. Obresti, ki so do 1.1.2002 že dosegle ali presegle glavnico, torej prenehajo teči. Prav tako obresti, ki so v času od 1.1.2002 pa do 22.5.2007 (ko je stopil v veljavo Zakon o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika) dosegle glavnico, nehajo teči. To pa ne velja za obresti, ki do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika še niso dosegle glavnico. Z novelo Obligacijskega zakonika je bila namreč črtana določba 376. člena Obligacijskega zakonika in tako obresti, ki ob uveljavitvi Novele Obligacijskega zakonika še niso dosegle glavnice, tečejo dalje do plačila. Obračun obresti pokaže, da obresti, ki so pričele teči novembra 1998 do uveljavitve Obligacijskega zakonika še niso dosegle glavnice (priloga 1), obresti, ki so pričele teči oktobra 1998 pa so ob uveljavitvi Obligacijskega zakonika že presegle glavnico (priloga št. 2). Prisojene obresti od posameznih zneskov, ki so zapadli v plačilo od 1.2.1995 do 1.10.1998 torej glede na prej navedeno prenehajo teči dne 31.12.2001, obresti, ki so pričele teči 1.11.1998 pa prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Za obresti, ki so zapadle v plačilo 1.11.1998 ter za obresti od posameznih zneskov za kasnejša obdobja vse do 1.3.2002 (glej prilogo 3), velja, da prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, torej zanje velja določba nenoveliranega 376. člena Obligacijskega zakonika. Ne velja pa to za obresti, ki so pričele teči 1.4.2002, ker le-te do dneva uveljavitve Novele Obligacijskega zakonika dne 22.5.2007 še niso dosegle glavnice (glej prilogo 4). Obračuni obresti v prilogi pod 1 do 4 so sestavni del te sodbe. Glede na spredaj navedeno je torej pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe.

Toženca sta ugovarjala v pobot terjatvi tožnika večje število protiterjatev, vendar pa v presežku, kolikor njune v pobot uveljavljane terjatve presegajo terjatev tožnika, nista vložila nasprotne tožbe. Terjatev je mogoče pobotati z v pobot uveljavljane terjatvijo le do višine terjatve. Zato je mogoče o obstoju v pobot uveljavljane terjatve z učinkom pravnomočnosti odločati le do višine vtoževane terjatve, torej v konkretnem primeru do zneska 29.431,97 EUR. Le do te višine je mogoče s sodbo ugotoviti z učinkom pravnomočnosti, da v pobot uveljavljane toženčeve terjatve do tožeče stranke ne obstoje. Prvo sodišče tako ni imelo podlage za ugotovitev (z učinkom pravnomočnosti), da ne obstajajo v pobot uveljavljane terjatve v skupni višini 227.562,12 EUR, temveč le, da ne obstajajo v pobot uveljavljane terjatve do višine vtoževanega zneska. V tem smislu je na podlagi prej navedene določbe ZPP pritožbeno sodišče spremenilo tudi izrek pod točko II. sodbe.

V vsem ostalem pa iz že spredaj navedenih razlogov pritožba ni utemeljena, niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in je zato v ostalem pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Toženca sta s pritožbo uspela le v obrestnem delu delno, torej glede pripadka. Njun uspeh je oceniti kot neznaten in je zato odločiti, da sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako pa tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bil potreben, saj ni v ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji.