Jedro

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženk na podlagi določbe 26. člena URS. Zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj delavcev druge toženke in policistov, za katera je podana tudi odgovornost prve toženke. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ker je bil zaradi ravnanj delavcev druge toženke in policistov prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice) ter premoženjsko škodo.

Vsaka odločitev v zvezi z otrokom mora temeljiti na spoštovanju otrokovih pravic, kot so določene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP, ki jo je ratificirala tudi B.) in jih je treba upoštevati ne glede na državljanski status. Načelo "koristi otroka" je temeljnega pomena in mora biti za javne organe glavno vodilo pri sprejemanju ukrepov v zvezi z otrokom.

Tožnik je trdil tudi, da je specifična družinska situacija nakazovala na otrokovo ogroženost tudi zato, ker bi bil tožnik kot oče po tem, ko je mati izrazila resen namen z otrokom državo zapustiti, dejansko prikrajšan pri uveljavljanju starševskih upravičenj oz. bi mu bila odvzeta možnost soodločanja glede koristi otroka. Ob takem stališču o podani ogroženosti otroka, ki mu je na načelni ravni pritrditi, kot tudi v konkretni situaciji, če se ga naveže na presojo, da bi ob ustreznem delovanju policistov in zatem CSD dejansko oče tedaj uspel v nameri, da z začasno odredbo prepreči, da mati otroka odpelje na B., bi to šele lahko bila podlaga za oceno protipravnosti ravnanj in posledično škodo, če bi se v rednem sodnem postopku presodilo, da je otrok iztrgan iz domačega okolja in s tem ogrožen ter posledično očetu omejeni stiki oz. družinsko življenje z otrokom. Okoliščina, da je mati „nezakonito“, torej brez soglasja očeta, ki ima pravico soodločati o tem vprašanju kot starš, otroka odpeljala, sama zase ne vodi še do sklepa, da bi to bilo nujno preprečiti, sicer sledi odškodninska odgovornost države in njenih organov, ki so to namero zaznali oz. jih je na to že 23.12.2016 opozoril tožnik, kot poenostavljeno meni tožnik. Ta okoliščina je le upoštevana (kot pomembna, a ne edina) pri oceni, ali je otrok bil zaradi tega ravnanja ogrožen. Upoštevati ni le pravice tožnika, ki jih ima v okviru starševske skrbi, pač pa predvsem pravice otroka, ki so vselej v ospredju in ki v primeru kolizije prevladajo nad interesi in pravicami staršev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki Centru za socialno delo A. povrniti 1.830,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Tožnik je zahteval, da mu Republika Slovenija (v nadaljevanju prva toženka) plača odškodnino v višini 1.000.000,00 EUR z obrestmi, Center za socialno delo A. (v nadaljevanju druga toženka) pa v višini 503.800,00 EUR s pripadki. Glede stroškov je odločilo, da mora tožnik drugi toženki povrniti 6.676,32 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi.

2. Zoper sodbo se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge in priglaša stroške. V ponovnem sojenju je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Meni, da je odločitev nezakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, le podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, in to drugemu sodniku, ki mora postaviti izvedenca medicinske stroke, zaslišati tožnika in izvesti druge dokaze.

Po 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) država tretjim osebam kot oškodovancem neposredno odgovarja za škodo, ki jo je s protipravnim ravnanjem povzročil državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnih pooblastil, ta ureditev je dopolnjena tudi s pravili obligacijskega prava (Obligacijski zakonik, v nadaljevanju OZ), zlasti z institutom odškodninske odgovornosti za ravnanje drugega, čemur sledi tudi sodna praksa (VS RS II Ips 110/2012). Podane morajo biti splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima in krivda na strani povzročitelja. Po podatkih AJPES je pravno organizacijska oblika CSD javni zavod. Država je z Zakonom o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) centrom za socialno delo predpisala dolžnost in skrb za spoštovanje otrokovih pravic in izvrševanje roditeljske pravice, centri za socialno delo so organizirani kot javni zavodi, ki opravljajo dejavnosti socialnega varstva. Republika Slovenija je družbenik javnega zavoda CSD. Opozarja tudi na določbe Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), javni zavodi sestavljajo javni sektor, gre za protipravno ravnanje pri delu ali v zvezi z delom, katerega posledica je bila nastanek škode za tožnika in mladoletnega otroka, ter so izpolnjene predpostavke po 26. členu URS. Graja še razloge v točki 31 sodbe, zmotno je uporabljeno materialno pravo, ko sodišče navede, da pasivna legitimacija prve toženke ni podana glede delavcev CSD.

3. Opozarja na mnenje varuha človekovih pravic, CSD ni upošteval koristi mladoletnega otroka in sprejel ukrepov za zavarovanje njegovih koristi, kot tudi ne koristi tožnika kot očeta, ni ga enakopravno obravnaval glede pravic v razmerju do otroka in je s tem nedopustno posegel v pravico očeta do enakosti pred zakonom. Sledil je zgolj navedbam matere in ji omogočil, da je z mladoletnim otrokom pobegnila iz Slovenije. CSD svojih zakonskih dolžnosti ni opravil, podan je temelj odškodninske odgovornosti, a do tega se sodišče ni opredelilo ter je kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnik soglaša z ugotovitvijo sodišča, da bi CSD ob ustrezni skrbnosti odhod tožnikove žene s hčerko lahko preprečil tako, da bi sam nemudoma predlagal sodišču izdajo začasne odredbe z vsebino, kot so jo sicer predlagali tožniku. Soglasja za namestitev deklice v krizni center ni podal. Ni objektivne dokumentacije, ki bi to izkazovala. Pristojni organi so na to sklepali iz konkludentnih ravnanj, ko je oče pomagal pospraviti prtljago. Tega ni moč označiti kot odraz prave volje. Pritožnik kot oče je namreč ves čas ponavljal, da želi, da otrok ostane pri njem. Prtljaga je bila predhodno pripravljena s strani otrokove matere, on jo je le odnesel, šlo je za otrokove stvari, za katerega želi, da je poskrbljeno. Največja otrokova korist v tem primeru bi bila, da bi sodišče odločilo o vprašanju, ali bo otrok svojo življenjsko pot nadaljeval v Sloveniji ali v B. oziroma v varstvu in vzgoji matere ali očeta. Odločitev je de facto namesto očeta in matere sprejel CSD, ko je nepravilno kot nepomembno v kontekstu zaščite koristi otroka označil okoliščino, da je mati otroka želela odpeljati na B., kjer ne velja Konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljevanju Haška konvencija). Mati je strokovnim delavcem CSD ves čas napovedovala, da v Sloveniji postopkov glede odločitve o varstvu pravic in koristi otroka ne misli začeti in namerava ne glede na očetovo voljo otroka samovoljno odpeljati na B. V takih primerih mora CSD ustrezno ukrepati. Po odvzemu otroka je prišlo do nepopravljivih škodnih posledic. CSD tega ne bi smel dovoliti, ni dovolj resno jemal napovedi matere. CSD je primarna institucija za reševanje družinskih konfliktov in varstva koristi otroka. Država pa mora stremeti k ničelni toleranci tovrstnih napak. Z navedenim je prišlo do posega v očetovo in posredno tudi otrokovo pravico do enake obravnave, ki jo varuje 14. člen URS, v povezavi s pravico do varstva očetovstva in otroka iz 53. člena URS. Le polno spoštovanje vseh očetovih pravic, ki jih ima v zvezi z določanjem otrokove največje koristi pomeni, da je dejansko varovana tudi otrokova največja korist (35., 54., 56. in 21. člen URS). S tem je podana tudi kršitev določbe 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). A. A. je izpovedala, da so bili socialni delavci zgodaj seznanjeni o nameri matere, da se s hčerko vrne na A. Zaključek sodišča, da je bilo delo CSD dovolj skrbno in zasledovana korist otroka, ne drži. Pritožnik je o neustrezni skrbi matere za hčerko opozarjal tako policiste kot CSD, (izjava policista B. B. o razmetanem stanovanju, hranjenju s čipsom), o razbitem krožniku, nepospravljenem in neočiščenem stanovanju je izpovedala policistka C. C. Prišlo je do napada z nožem, saj je bila bunda tožnikovega očeta razrezana. V poročilu so policisti tudi zapisali, da je Č. Č. nestabilna in nevarna sebi in drugim. Jasno je, da ta ugotovitev na nečem temelji. Za nakup letalske karte za odhod 2.1.2017 so delavke CSD izvedele šele 3.1.2017, ko so preverjale situacijo z materjo in otrokom v kriznem centru. Otrok je bil po dogodku napada z nožem s strani matere nameščen v ustanovo s psihično nestabilno materjo in ne domov, k očetu, v varno in domače okolje ter sta CSD in policija ravnala napačno. Otroka se je izpostavilo ogrožujoči situaciji in se mu povzročalo dodaten nepotreben stres. Otrok bi se lahko vrnil z očetom domov, kjer se je počutil najbolj sproščeno. Takšno postopanje policije in CSD je v nasprotju s pravili družinskega prava, ki varujejo otrokovo korist, to zavezuje vse državne institucije, še posebno pozoren na korist otroka pa bi moral biti CSD kot strokovni organ za področje družinskih zadev. Tako postopanje je posledično privedlo do katastrofe, ki za tožnikovo hči in njenega očeta pomeni popolno okrnitev pravice do stikov ter do družinskega življenja. Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede premestitve iz Kriznega centra C. v Č. Ne drži, da je pritožnik vedel za lokacijo centra v C. Sodba v tem delu nima razlogov. Zatem opisuje, kako delavci CSD niso ravnali usklajeno, korespondenca med centri za socialno delo ni bila ustrezna. Izpostavlja tudi pomen pravice otroka do stikov z obema staršema. Namestitev otroka v varno hišo glede na nestabilnost matere, ki jo je ugotovila že policija, ni bila ustrezna. Vodilo CSD in policije ni bilo iskanje koristne rešitve za otroka, pač pa prelaganje odgovornosti za ukrepe ob nasilju Č. Č. na kitajske institucije z deportacijo hčerke na B. (multidisciplinarni tim je 27.12.2016 na sestanku, na katerega tožnik ni bil vabljen, prišel do absurdnega zaključka, da si mora Č. Č. bodisi do 3.1.2017 podaljšati vstopno vizo ali zapustiti Slovenijo, čeprav je hči državljanka Republike Slovenije, kar so vedeli in je torej ni mogoče izgnati).

4. V tej zadevi bi bilo pravilno, da bi sodišče določilo izvedenca, a je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben (izvedenec psihiater). Kršeno je načelo kontradiktornosti (8. točka 339. člena ZPP). S pomočjo izvedenca bi se ugotavljala tožnikova škoda. Višina odškodnine je prenizka glede na pretrpljene duševne bolečine, ki jih pritožnik trpi že več let. Sodba se v tem obsegu ne more preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasilje matere nad otrokom se nadaljuje tudi po odhodu na B. Sodišče pri odločitvi o obsegu povrnitve premoženjske škode ni upoštevalo 168. člena OZ in zaključek, da tožnik ni izkazal izgubljenega zaslužka, ne drži. Zaradi nastale situacije je utrpel hude duševne bolečine, ki onemogočajo njegovo nadaljnjo zaposlitev. Določeno obdobje je preživel v psihiatrični bolnišnici. Pritožnik je želel imeti otroka ob sebi, skrbeti za dekličin celosten razvoj, izoblikovati in nadgrajevati tesno vez, ki je običajna za odnos med staršem in otrokom. To je njegova pravica in dolžnost. Praktično je "v eni noči" izgubil stik z otrokom, ki je bil zaradi protipravnosti ravnanja CSD (in policije) odpeljan na tisoče kilometrov stran. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je velikokrat ugotovilo kršitve EKČP, ker posamezniku ni bilo omogočeno, da ostane združen s svojim otrokom v državi. V zadevi Berrehab proti Nizozemski (10730/84) je pojasnilo, da četudi zakonska zveza razpade, načeloma družinska vez med staršem in otrokom obstaja še naprej, ne glede na to, katerega državljanstva sta in ju varuje 8. člen EKČP. Ne sme se pričakovati, da bo posameznik letel k hčerki iz Slovenije - to ni pravo izvajanje pravice do družinskega življenja. To je praktično obsojeno na to, da bo na dolgi rok izgubil denar in čas, vedno pa je tukaj vprašanje diskrecije posamezne države (B. ni ratificirala določenih mednarodnih pogodb, ki vplivajo na korist mld. deklice). Težave se nadaljujejo tudi sedaj, ko deklice ne more pripeljati nazaj (čeprav je državljanka Republike Slovenije), kot pojasnjuje v nadaljevanju. Napačna je ugotovitev sodišča, da ni podana vzročna zveza. Po teoriji o adekvatni vzročnosti, ki je splošno sprejeta v sodni praksi, je odhod deklice na B. privedel do nastanka škodne posledice. Po vrnitvi v Slovenijo je moral pritožnik zaposlitev šele poiskati. Splošno znano je, da je obdobje iskanja zaposlitve in dejanskega procesa zaposlovanja lahko dolgotrajno. Tudi na B. pritožnik delovnega dovoljenja eno leto ni mogel pridobiti, zato se ni mogel zaposliti. Takrat je bil (sredi novembra 2019) na B. zaznan prvi primer virusa SARS-CoV-2, ki pušča negativne posledice na različnih področjih, pritožniku in hčerki je bil onemogočen povratek domov. Zavrnjen je bil tudi njegov predlog za izdajo začasne odredbe glede varstva in vzgoje. Če bi s tem postopkom uspel, bi deklico lahko pripeljal domov. Pritožnik je v danih okoliščinah storil vse, da bi bila škoda čim manjša. Odločitev sodišča je arbitrarna. Določenih dokazov ni izvedlo, sprijaznilo se je z dejstvom, da se otrok ne vrne. Deklice ni bilo v Republiki Sloveniji in se sodišče tudi ni moglo prepričati o okoliščini bivanja deklice v drugi državi. Ni presojalo protipravnosti ravnanja matere in protipravnosti položaja otroka. Teh okoliščin ni štelo za pomembne. Pritožnik dvomi v poštenost sojenja. Predlagal je tudi izločitev sodnika, ki ga je žalil in zavrnil veliko dokazni predlogov. Predlog pritožnika je bil zavrnjen, podana je kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodba tudi ni razumljiva, ustreznih razlogov ni, so nejasni in nasprotni, prav tako ni bilo ugodeno predlogu za razpis glavne obravnave, podana je kršitev iz 10, 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je oprlo odločitev na mnenja, ki so bila sestavljena na podlagi izjav Č. Č., napačno je ugotovilo dejansko stanje. Č. Č. ni kredibilna oseba, saj je kršila dogovor že s tem, ko je deklico odpeljala na B. brez soglasja pritožnika. Kršena mu je bila pravica do kontradiktornosti in izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so zanj pomembni. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo pri presoji o tem, čigavo je bilo breme, da omogoči sodno rešitev spora med staršema. Delavci CSD bi ob ustrezni skrbnosti lahko odhod pritožnikove žene s hčerko preprečili, tako da bi nemudoma predlagali sodišču izdajo začasne odredbe. CSD je torej ravnal protipravno s tem, ko je opustil vložitev predloga za izdajo začasne odredbe zaradi ogroženosti oziroma zavarovanja pravic in koristi otroka. V določbi 411. člena ZPP po takrat veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je aktivna legitimacija predlagati začasno odredbo med postopkom izrecno podeljena staršem, sodišče pa jo kljub temu lahko izda po uradni dolžnosti. Torej sodišče bi lahko tudi po sedaj ne več veljavni ureditvi priznalo CSD pravico, da uveljavlja varstvo otrokovih koristi z vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe tudi še pred pričetkom razveznega postopka, saj le to omogoča celovito udejanjanje splošnega pravila iz 119. člena ZZZDR. Iz izpovedb delavk in direktorice CSD je razvidno, da so se takšnega zakonskega pooblastila tudi zavedale.

Pritožnik je prava neuka stranka, druga toženka pa je osrednja strokovna institucija na področju socialnega varstva, ki bi ob ustrezni skrbnosti odhod pritožnikove žene s hčerjo preprečila, tako da bi sama nemudoma predlagala sodišču izdajo začasne odredbe z vsebino. Spregledano je, da bi bil lahko otrok ogrožen že zaradi izgube stikov z očetom in nemožnosti očetovega sodelovanja pri izbiri otrokovega prebivališča in osebe, ki naj se ji zaupa. Sodišče se ni opredelilo do ravnanj CSD ob in po premestitvi v krizni center v Č. v povezavi z očitki pritožnika, da so delavci CSD aktivno pomagali materi in otroku, ki je tudi državljan RS pri odhodu na B. Vpogledalo je tudi spis Okrožnega sodišča v Kopru IV P 1/2017 z dne 1.3.2017, a se do odločitve in ugotovitev v tem postopku sploh ni opredelilo. Ni se opredelilo do pripravljalnih vlog tožnika, niti do njegovega predloga, da sodišče razpiše narok. Tožnik je predlagal svoje zaslišanje, predlagal je določitev izvedenca medicinske stroke glede duševnih bolečin, ki jih trpi, kot tudi zaslišanje D. D., A. A., policistov C. C. in B. B., vseh policistov, ki so delali na zadevi glede ugrabitve, E. E., takrat zaposlene na CSD D., kot tudi izvedenca ekonomske stroke glede izgubljenega dohodka. Do teh dokaznih predlogov se sodišče ni opredelilo, posledično je dejansko stanje nepopolno razčiščeno, podana je kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz 5. in 6. člena EKČP. Napačna je tudi stroškovna odločitev.

5. Prva in druga toženka sta podali odgovor na pritožbo.

6. Prva toženka meni, da je pritožba nepopolna in jo je treba zavreči. Ni zapisano, zoper katero sodbo se vlaga, predvsem gre za praktično na straneh 2 do 15 dobeseden prepis prve pritožbe tožnika z dne 2.3.2022. Opozarja na navedbe glede razlogov v točki 31 sodbe, a teh navedb v sodbi, ki se izpodbija, ni. Predlaga, da se pritožbo po tretjem odstavku 343. člena ZPP zavrže. 7. Prva toženka ne soglaša s pravnim stališčem sodišča glede odgovornosti države za ravnanje in opustitve delavcev CSD. To pravno pojasni. C. C. in D. D. sta kot priči jasno izjavili, da je bila namestitev matere in hčerke v krizni center ponujena, ni bila pa odrejena pod prisilo. Odločitev je bila sprejeta soglasno kot primerna rešitev za nastalo akutno konfliktno situacijo. V ravnanju Č. Č. v času obravnavanja družine niso bila zaznana kakršnakoli dejanja, ki bi bila škodljiva in ogrožujoča za hči, še manj, ki bi imela znake kaznivega dejanja, da bi bilo potrebno izjemno uradno posredovanje organov prisile za zavarovanje otrokovih koristi. Tožnik je tisti, ki je ignoriral nasvete pristojnih organov, naj bo aktiven do svojih starševske pravice, če meni, da so interesi oziroma koristi hčere ogroženi. Sicer pa v tem sporu zahteva škodo, ki naj bi jo zaradi ravnanja pristojnih organov pretrpel sam, ne pa morebiti njegova mladoletna hči. Sodišče je v tej sodbi tehtalo tudi odnos deklice do matere oz. ločitev deklice od matere in okoliščino, kateri kraj je tedaj ves čas predstavljal kraj otrokovega običajnega prebivališča ter je na podlagi teh ugotovitev pravilna presoja sodišča, da zaradi varovanja otrokovih koristi ni bila država oz. njen organ tista, ki bi morala nujno z vsemi sredstvi preprečiti odhod deklice z materjo nazaj domov na B. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

8. Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Opozarja, da je pritožba v večini dobesedni prepis pritožbe z dne 28.2.2022, ki je bila vložena zoper sodbo, ki je bila razveljavljena. Vključitev matere z otrokom v varno hišo je bila prostovoljna. Že tožnik priznava, da je D. D. dala Č. Č. na voljo dve možnosti, in sicer odhod na domač naslov ali v varno hišo. D. D. je tudi izpovedala, da ji je tožnik ob intervenciji povedal, da sta se z ženo Č. Č. vrnila s B. začasno, da bi videla, če bi se žena tukaj zaposlila. Druga toženka se je z razmerami v tožnikovi družini prvič seznanila 23.12.2016 in mu ponudila možnosti, ki so na razpolago v mreži tako socialnega kot tudi zdravstvenega varstva. Usmerjen je bil na takratni Center za socialno delo E. Ne drži, da bi bila Č. Č. nestabilna oseba, nevarna sebi in drugim. Ob intervenciji oktobra 2016 je policija ugotavljala, da imata zakonca nerešen partnerski odnos. Ni bilo zaznati kakih motenj, da bi bila potrebna nujna medicinska pomoč v smislu 57. člena Zakona o duševnem zdravju. Še ob odhodu žene in hčerke v varno hišo tožnik ni razmišljal, da bi se razvezal niti ne, da bi vložil kak predlog za izdajo začasne odredbe, čeprav je bil s to možnostjo seznanjen s strani CSD. Tedaj postopkov ni hotel sprožiti, kar potrjuje tudi v pritožbi, ko navede, da se ne želi ločiti od družine. Za varstvo roditeljskih pravic pa je procesno legitimiran in dolžan poskrbeti tudi vsak starš sam, se pa je v predmetnem postopku tudi izkazalo, da mati za tožnikovo mladoletno hči ustrezno skrbi in je hči nanjo zelo navezana. Hči ni ogrožena z ravnanjem matere, kaj takega ni bilo ugotovljeno. Tudi iz poročil kriznih centrov je razvidno, da je za otroka mati v času bivanja pri njih ustrezno skrbela. Tožnik je sicer 3.1.2017 vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in predlog za izdajo začasne odredbe, ki pa jo je v isti zadevi celo sam umaknil. Tožnik ni trdil, da bi za vložitev tožbe in začasne odredbe potreboval brezplačno pravno pomoč oz. da bi o čem takem seznanil delavce druge toženke. Opozarja še, da je tožnik še vedno v zakonski zvezi z Č. Č. Vse priče, ki jih je predlagal tožnik, so bile že zaslišane, razen priče E. E., to pa zato, ker do prvega naroka tega zaslišanja ni predlagal. 9. Pritožba ni utemeljena.

10. Pritožnik je v pritožbi določno označil, proti kateri sodbi vlaga pritožbo, razlogov za zavrženje ni (1. točka 353. člena ZPP v zvezi s 343. členom ZPP). Res pa je pretežni del pritožbenih razlogov dobesedni prepis razlogov prejšnje pritožbe ter bo zato pritožbeno sodišče povzelo razloge predhodne odločbe, kjer je bilo na očitke pritožbe v pretežnem delu že odgovorjeno.

11. Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženk na podlagi določbe 26. člena URS. Zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj delavcev druge toženke in policistov, za katera je podana tudi odgovornost prve toženke. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ker je bil zaradi ravnanj delavcev druge toženke in policistov prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice) ter premoženjsko škodo. Pravni standard protipravnosti ima drugačno vsebino kot v klasičnih civilnih odškodninskih razmerjih. Ugotoviti je treba, kako bi moral državni organ oz. drug nosilec javne oblasti ravnati v posamičnem primeru oz. kakšna je bila konkretna in objektivno potrebna skrbnost organa pri izvrševanju oblastne funkcije. Upoštevati je treba naravo dela tega organa in pravila stroke, to je pravila za opravljanje službe oziroma dejavnosti organa ter naravo postopka, iz katerega naj bi izhajala protipravnost in način vodenja postopka. Obveznosti države in njenih organov so, ko gre za človekove pravice, ki varujejo najbolj temeljne vrednote demokratične družbe, posebej poudarjene: država ni dolžna le opuščati ukrepov, s katerimi bi na nedovoljen način posegla v zavarovane interese posameznikov oziroma njihove človekove pravice, temveč mora te interese oziroma pravice varovati tudi z aktivnim ravnanjem oziroma ukrepanjem.1 Glede odškodninske odgovornosti prve toženke za delo policistov:

12. Sodišče je ugotovilo, da policistom ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja ali opustitve, ki bi bila v vzročni zvezi s tem, da je tožnikova žena z njuno hčerjo zapustila državo, ta zaključek je pojasnilo z dejanskimi in pravnimi razlogi pod točkami 37 do 40 sodbe, pred tem pa pravno pravilno razložilo, da je pasivna legitimacija prve toženke podana tako glede morebitnih protipravnih ravnanj ali opustitev delavcev policije kot tudi delavcev CSD (točke 32 do 33 sodbe). Razlogi pritožbe, da je odškodninska odgovornost države v konkretnem primeru podana tudi glede samega CSD, so nepotrebni, saj je to ugotovilo že sodišče v ponovnem sojenju.

13. Tožnik konkretne dejanske in pravne zaključke glede neugotovitve protipravnosti ravnanja policistov izpodbija s posplošenimi protirazlogi, brez konkretnih argumentov, ko le trdi, da so policisti ob obisku ugotovili, da je dekličina mati nasilna in nevarna, s sklicevanjem na izpovedbe dveh prič o razmetanem in umazanem stanovanju. S temi razlogi ni uspešen, glede na obrazložen dokazni zaključek sodišča o korektno opravljeni intervenciji in napotilu tožniku (in ženi) ob prvi intervenciji v oktobru leta 2016, da spore rešujeta s pomočjo CSD, ob drugi intervenciji v decembru pa je bila nemudoma obveščena intervencijska služba CSD.

14. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 171/2018 povzelo, da so po stališču ESČP temeljna prvina družinskega življenja v smislu prvega odstavka 8. člena EKČP tesni stiki in razmerja ter vzajemno uživanje medsebojne družbe med starši in otroki, kar se uresničuje v okviru skupnega življenja družine, v primeru, da kateri od staršev (ali oba) ne živi(ta) z otroki, pa s stiki. ESČP priznava znotraj pravice do družinskega življenja različno širino polja proste presoje, odvisno od tega, kako pomemben je interes, ki spada pod okrilje te pravice. O tem, kateremu od staršev, ki sta se razšla, naj bo otrok zaupan v vzgojo in varstvo, je polje presoje nacionalnih oblasti široko, zelo ozko pa je glede pravice do stikov med starši in otroci. Polje proste presoje ne pove samo, koliko svobode ima nacionalni organ, ampak tudi kolikšna je teža posameznega vidika človekove pravice. Pravica do stikov med starši in otroki (za razliko od pravice staršev in otroka do skupnega življenja) pomeni po ustaljeni praksi ESČP poseg v trdo jedro pravice do družinskega življenja; prekinitev družinskih vezi upravičujejo zgolj zelo izjemne okoliščine.

15. Vsaka odločitev v zvezi z otrokom mora temeljiti na spoštovanju otrokovih pravic, kot so določene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP, ki jo je ratificirala tudi B.) in jih je treba upoštevati ne glede na državljanski status. Načelo "koristi otroka" je temeljnega pomena in mora biti za javne organe glavno vodilo pri sprejemanju ukrepov v zvezi z otrokom. Pravica do stikov s svojim otrokom je osebnostna pravica, ki je v relevantnem obdobju imela utemeljitev v določbi 106. člena ZZZDR. Ta pravica zajema pravico do družinskih stikov, kamor sodijo stiki med starši in otroki ter vzpostavljanje in razvijanje razmerij med njimi. To starševsko pravico URS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (53. in 54. člen). Tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike ter si mora prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev in opustiti vse, kar bi oteževalo varstvo in vzgojo otroka. ZZZDR je ukrepe za varstvo otrok določal v 119. do 121. členu. Prvi je določal, da je dolžan center za socialno delo storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ali drugih pravic in koristi, drugi, da sme center odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili njegovo varstvo in vzgojo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist, tretji se nanaša na zavarovanje otrokovih premoženjskih koristi. ZZZDR posebne pristojnosti za ukrepanje centra za socialno delo in s tem poseganje v roditeljsko pravico, ne da bi bila obenem konkretno in objektivno ugotovljena ogroženost otrokovega psihosocialnega razvoja ali konkretno ugotovljena potreba po zaščiti koristi otroka ali podan sum, da je otrok ogrožen, ni dajal. Izdaja začasne odredbe v postopkih v zvezi z varstvom, vzgojo in stikih otrok je bila tudi v času veljavnosti ZZZDR (enako sedaj po Družinskem zakoniku, v nadaljevanju DZ – 157. in 161. člen) omejena na nujne (izjemne primere), ko je otrok ogrožen, da ni mogoče čakati na uvedbo oz. zaključek postopka, ko je izdaja začasne odredbe nujna še pred meritorno odločitvijo sodišča. 102. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) sedaj omogoča začetek postopka glede varstva, vzgoje in stikov tudi na predlog centra za socialno delo2, takega procesnega upravičenja prej ni imel. Pritožbeno sodišče v konkretni situaciji (namestitev matere z otrokom v krizni center nekaj dni pred napovedanim odhodom v tujino) sprejema širšo razlago sodišča. Po presoji pritožbenega sodišča so navedene določbe ZZZDR v izjemnih situacijah, ko je zaznana taka ogroženost otroka (nevarnost dolgoročne odtegnitve otroka enemu od staršev, ko se hkrati otroka odtegne iz domačega okolja), zahtevale od centrov za socialno delo aktivnejše ukrepanje tudi v smislu konkretne pomoči stranki pri pobudi in pripravi predloga za izdajo začasne odredbe (formalno res sami predloga oz. tožbe za razvezo ali prvo ureditev varstva, vzgoje in stikov ter za začasno odredbo niso mogli vložiti), saj so bili dolžni ustavno zavarovane interese oziroma pravice varovati tudi z aktivnim ravnanjem oziroma ukrepanjem. Tožnik je podal konkretne očitke, da mu je bil z ravnanji, kot so namestitev žene in hčerke v krizni center, pomoč ženi pri vzpostavitvi stikov z ambasado za pridobitev potnega lista zanjo in hči,... odvzet otrok in onemogočeni stiki, osnovni očitek je bil, da je navedeno ravnanje delavcev druge toženke privedlo do tega, da je mati z otrokom zapustila državo, druga toženka pa ob prepoznavi te nevarnosti ukrepov, ki jih je za varstvo koristi otroka dolžna sprejeti, ni sprejela.

16. V sodbi je zavzeto obrazloženo stališče, da otrok ni bil ogrožen s strani staršev v smislu varstva in vzgoje v ožjem smislu (čemur se pritožbeno sodišče pridružuje – tožnikove trditve o ugotovljeni čustveni nestabilnosti matere, ki naj bi bila nevarna sebi in drugim, so dokazno nepodprte, enako velja za trditve o napadu z nožem).

17. Tožnik je trdil tudi, da je specifična družinska situacija nakazovala na otrokovo ogroženost tudi zato, ker bi bil tožnik kot oče po tem, ko je mati izrazila resen namen z otrokom državo zapustiti, dejansko prikrajšan pri uveljavljanju starševskih upravičenj oz. bi mu bila odvzeta možnost soodločanja glede koristi otroka. Ob takem stališču o podani ogroženosti otroka, ki mu je na načelni ravni pritrditi, kot tudi v konkretni situaciji, če se ga naveže na presojo, da bi ob ustreznem delovanju policistov in zatem CSD dejansko oče tedaj uspel v nameri, da z začasno odredbo prepreči, da mati otroka odpelje na B., bi to šele lahko bila podlaga za oceno protipravnosti ravnanj in posledično škodo, če bi se v rednem sodnem postopku presodilo, da je otrok iztrgan iz domačega okolja in s tem ogrožen ter posledično očetu omejeni stiki oz. družinsko življenje z otrokom. Okoliščina, da je mati "nezakonito", torej brez soglasja očeta, ki ima pravico soodločati o tem vprašanju kot starš, otroka odpeljala, sama zase ne vodi še do sklepa, da bi to bilo nujno preprečiti, sicer sledi odškodninska odgovornost države in njenih organov, ki so to namero zaznali oz. jih je na to že 23.12.2016 opozoril tožnik, kot poenostavljeno meni tožnik. Ta okoliščina je le upoštevana (kot pomembna, a ne edina) pri oceni, ali je otrok bil zaradi tega ravnanja ogrožen. Upoštevati ni le pravice tožnika, ki jih ima v okviru starševske skrbi, pač pa predvsem pravice otroka, ki so vselej v ospredju in ki v primeru kolizije prevladajo nad interesi in pravicami staršev.

18. Glede pritožnikovega izpostavljanja, da na B. ne velja Haška konvencija, s čemer želi očitno svoj položaj prikazati kot neustrezno zaščiten tudi s tega vidika, pa je dodati, da se, če bi bila ta pravna podlaga aktualna, po določbah te konvencije presoja tudi vprašanje običajnega prebivališča. V skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP pojem "običajno prebivališče" ustreza kraju, ki izraža neko integracijo otroka v socialno in družinsko okolje, upošteva se dolžino, rednost, razmere bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države ter razloge za preselitev družine v to državo, državljanstvo otrok, kraj in razmere šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi. Upoštevati je treba otrokovo starost in dejstvo, da je praviloma okolje mlajšega otroka predvsem družinsko okolje, na katero odločilno vpliva oseba ali osebe, s katerimi otrok živi, ki ga dejansko varujejo in vzgajajo ter zanj skrbijo. Poleg tega mora običajno prebivanje trajati določen čas, da izkazuje zadostno stalnost ali rednost (npr. sodbe EU:C:2009:225, EU:C:2010:829), kar torej pomeni, da razumevanje pritožnika, da je apriori šteti kot bivališče otroka kraj v Sloveniji, kamor je ravnokar prispel, ni točno. Vprašati se je tudi, kar je sodišče v ponovljenem sojenje storilo, za kateri kraj je obstajala skupna želja ali namen staršev, da bi tam otrok živel, če je ni, ali se je otrok že prilagodil na življenje v Sloveniji, tudi glede družinskih in družbenih odnosov, ali okoliščine nakazujejo na stabilnost bivanja v naši državi, ali se je prejšnje običajno prebivališče otroka že spremenilo. Ker temu ni tako, ni moč izhajati iz predpostavke "protipravnega odvzema otroka s strani matere", ki bi narekovala odločitev o vrnitvi oz. v našem primeru o prepovedi odhoda, za kar bi bila druga toženka dolžna uporabiti vse razpoložljive ukrepe (pomoč očetu pri predlaganju začasne odredbe, v skrajnem primeru je imela ob skrbnem spremljanju ravnanj matere v času, ko je bila z otrokom v kriznem centru in izrazila namero odhoda, če bi to namero ocenila kot resno, tudi procesno možnost odvzema otroka), v nasprotnem primeru bi se namreč lahko dogodilo, da bi se otroku odvzela pravica živeti z enim od roditeljev v njemu bolj domačem okolju oz. v kraju njegovega običajnega prebivališča3 (gre za izjemen primer, ko starša po sporu nameravata živeti vsak v svoji, zelo oddaljeni državi - načeloma naj otrok ne bi bil proti volji staršev ločen od njih, razen če ni podan kak izjemen primer, tak je tudi, ko starša živita ločeno, posebej ko gre za večje razdalje – glej npr. 9. člen KOP). Pri končni presoji je ena od odločilnih okoliščin, če ne odločilna v tej zadevi, prav običajno bivališče otroka. Katero je bilo, so bili v okviru dolžne skrbnosti dolžni presoditi delavci druge toženke, saj je vodilo pri spremljanju nastanitve in ravnanj matere z otrokom v kriznem centru v smislu ocene o nujnosti preprečitve odhoda z otrokom iz države. ESČP je v zadevi Berrehab proti Nizozemski, ki jo omeni pritožnik, odločilo, da člen 8 EKČP Nizozemski preprečuje, da bi izgnala očeta, ki je bil kljub razvezi zakonske zveze večkrat ne teden v stiku s svojim otrokom, torej ne gre za primerljivo zadevo.

19. V sodbi je sodišče ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki omogočajo pravni sklep, ki je sprejet, to je, da ravnanje delavcev druge toženke ni bilo protipravno.

20. Opredelilo se je do očitkov o neustreznosti namestitve matere z otrokom v krizni center (npr. točke 46-49 sodbe) in tem zaključkom pritožbeno sodišče pritrjuje. Razrešen je bil napet družinski konflikt, mati je bila navezana na otroka, ni bilo zaznati, da zanj neustrezno skrbi, oče je pomagal pri odhodu z nošenjem prtljage, večkrat odšel po njune stvari, dal otroku denar,... Teh celovitih in življenjsko sprejemljivih zaključkov (tudi o neizkazanosti trditev tožnika, da mu je bilo zagotovljeno, da bo namestitev le 24 urna) z navedbami v pritožbi o pomoči le otroku, ni ovrgel. Poleg tega je na sestanku z delavci CSD 23.12.2016 (na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi) povedal, da želi vzpostaviti stike z otrokom po nastanitvi v krizni center. Ni torej izrazil izrecnega nasprotovanja nastanitvi matere z otrokom. Pritrditi je zato zaključku sodbe, da ob intervenciji ni bilo izkazano, da bi kdo od staršev otroka ogrožal ali zanj neustrezno skrbel. Tudi pogojev za odvzem otroka tedaj ni bilo, nujni odvzem otroka je dejanje, ki ga za zaščito otrokove koristi izvede center za socialno delo in je namenjen hitri zaščiti otroka v primerih, v katerih se zaradi varstva otrokovih pravic in koristi ne sme odlašati, ko je otrok hudo ogrožen in njegovih koristi ni mogoče zavarovati drugače kot s takojšnjim odvzemom otroka obema staršema.

21. Sodišče je sprejelo oceno strokovnih delavcev druge toženke o tožnikovi kompetentnosti, da sam sproži ustrezni sodni postopek, gre za univerzitetno izobraženega očeta na področju elektrotehnike in ekonomije, veščega uporabe informacijske tehnologije, tožnik tudi sam ni bil aktiven, ni se odzval vabilu druge toženke, naj se 24.12.2016 zglasi v njihovih prostorih, in tudi po tem, ko je že dne 22.12.2016 delavki D. D. povedal, da ne bo dovolil, da gre žena na B. ter mu je delavka pojasnila ustrezne postopke, predvsem svetovala sodno pot, se je na odvetnika obrnil šele 30.12.2016 (ugotovitve, da je dlje časa vedel za potek vize 3.1.2017, pritožba tudi ne izpodbija). Predvsem pa je presojalo, kar je bistveno, ali bi tožnik kot oče v rednem postopku uspel z začasno odredbo odhod matere z otrokom na B. sploh preprečiti. Šele potem bi bilo mogoče oceniti morebitno opustitev dolžnega delovanja delavcev druge toženke kot pravnorelevanten vzrok za nastanek škode, kot je pravno pravilno zapisalo. Bistveno je torej, ali je bil otrok iztrgan iz domačega okolja in s tem ogrožen, očetu pa so posledično neupravičeno omejeni stiki oz. družinsko življenje z otrokom.

22. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnik in mati mladoletnega otroka zakonsko zvezo sklenila v letu 2012 na B., 30.10.2014 se je v F. rodila hči, ter je družina živela ves čas na B., vse do septembra 2016, ko so se preselili v Slovenijo na naslov v G. k tožnikovemu očetu. Ocenilo je, da zgolj kratkotrajno, trimesečno bivanje komaj dveletne deklice v Sloveniji, kjer je bila v stiku le z ožjimi družinskimi člani in kjer ni obiskovala vrtca, ni moglo vzpostaviti njene navezanosti na okolje oz. iztrganje iz okolja, ki bi bilo zanjo škodljivo. Tožnikova žena z življenjem v Sloveniji ni bila zadovoljna in se je že oktobra z otrokom želela vrniti na B., s čimer je bil tožnik seznanjen, saj je zaradi ženinega neznanja slovenskega jezika sam tolmačil že ob takratni prvi intervenciji policistom na železniški postaji. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne izpodbija. Že takrat je bilo tožniku tudi svetovano, naj se zaradi reševanja družinske situacije obrne na delavce CSD, a tega ni storil, sam je povedal delavcem druge toženke, da si je že tedaj želel predvsem ohraniti družino. Pritrditi je zato zaključku sodišča, da naše države v konkretni situaciji ni bilo moč tedaj, torej konec leta 2016, opredeliti kot države otrokovega običajnega bivališča na podlagi objektivnih meril in tudi ne na podlagi skupne volje staršev. Narobe bi zato bilo, če bi tedaj delavci druge toženke materi, katere viza za bivanje v Sloveniji je bila pred iztekom, saj je bila veljavna do 3.1.2017, kar je vedel tudi tožnik, onemogočili urejanje potrebnih dokumentov za vrnitev hčere na B. v skupaj z njo (hčerin potni list je ostal pri očetu), v tem primeru bi dejansko lahko prišlo do ločitve matere in otroka, torej do zrcalne situacije, kot jo očita tožnik delavcem druge toženke, a s pomembno razliko v korist materi, saj njena država ves čas predstavlja kraj otrokovega običajnega bivališča, kjer otrok po oceni delavcev druge toženke glede na razpoložljive informacije ni bil ogrožen. Slednjo ugotovitev je sodišče sprejelo, ko je ocenilo izpovedbo direktorice ter delavke druge toženke in kriznega centra. V konkretnem primeru nastanitev v kriznem centru upoštevaje ugotovljene okoliščine ni predstavljala omejitve svobode, kot tudi sicer ne predstavlja, glede v njej nastanjenih oseb. Taka nastanitev zagotavlja, kot je zapisalo sodišče, varno okolje in nudenje pomoči, ki jo nastanjena oseba želi, center pa lahko kadar koli zapusti. Pomoč teh centrov tožnikovi ženi ni bila protipravna, pač pa kvečjemu nasprotno.

23. Poleg tega je tožnik imel možnost komunikacije z ženo in hčerko, ko sta bila nastanjeni v kriznem centru, mati je sama vzpostavila telefonski stik z njim iz kriznega centra, ko je otrok potreboval pomiritev, prav tako delavci druge toženke niso imeli razloga za to, da bi zaznali materino željo, da pretrga očetove stike z otrokom. Tožnik je tudi ves čas tolmačil ženine izjave. Delavci druge toženke niso zaznali ne objektivne potrebe in ne želje tožnikove žene, da onemogoči stike med očetom in hčerko, predvsem si je želela vrniti v domovino, kjer je predhodno pri večletnem življenju z družino sodeloval tudi tožnik. Razlog za umik tožnikove žene iz G. je bilo konfliktno okolje, okolice ni bila vajena in občutila je ogroženost s strani tasta. Da si je tožnikova žena vseskozi želela čimprejšnji odhod na B., pa je izpovedala tudi tožnikova mati, ko je bila zaslišana. Sodišče je kot dokaz vpogledalo tudi sklep Okrožnega sodišča v Kopru v zadevi IV P 1/2017 z dne 1.3.2017, zoper sklep tožnik pravnih sredstev ni vložil, s sklepom je bil zavrnjen njegov predlog za izdajo začasne odredbe s predlogom, da se mu hči zaupa v varstvo in vzgojo oz. podrejeno, da se materi prepove, da z otrokom zapusti Slovenijo. Sodišče je tudi v tistem postopku ocenilo, da otrok pri materi ni ogrožen, ni bila sprejeta trditev tožnika, da bi selitev na B. bistveno poslabšala otrokov življenjski standard, otrokova mati je imela ob visoki izobrazbi na B. tudi ponujeno zaposlitev, družina je bila ob tem tudi v preteklosti deležna finančne pomoči materinih sorodnikov, vse to ne predstavlja konkretne ogroženosti otroka (nasprotna graja pritožbe, da se do vsebine ni opredelilo, ne drži). Sodišče je zaključilo, da tožnik, ki že v prvem pravdnem postopku ni uspel, tudi v primeru, če bi pravočasno, še pred ženinim in hčerinim odhodom iz Slovenije, predlagal izdajo začasne odredbe v sodnem postopku, odhoda ne bi uspel preprečiti, otrok ni bil ogrožen, s preprečitvijo odhoda bi bil otrok iztrgan iz svojega osnovnega okolja. Ob tem je še poudarilo, da je tožnik na prvem naroku na glavni obravnavi 11.1.2019 v navedenem pravnem postopku izjavil, da Okrožnemu sodišču v Kopru tudi ne očita protipravnega ravnanja in opozorilo, da je tožnik od junija 2017 in v teku prvega sojenja pretežno bival na B., bil je v stiku z ženo in otrokom, in kljub temu, da zatrjuje spore, pogojevanje stikov in grdo ravnanje s strani žene, ni sprožil nobenega postopka za ureditev razmerij v zvezi z razvezo, varstvom in vzgojo otroka, tudi ne na B., potem ko je bil ustavljen navedeni pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Kopru. Prav tako je sam izpovedal, da je do stikov z otrokom po pojasnilu kitajskega odvetnika upravičen tudi po kitajskem pravu. Ovrglo je zato predsodke tožnika, da v tuji državi ne bo mogel doseči zase sprejemljivo odločitev, ko hkrati izraža tudi popolno nezaupanje v slovensko sodstvo in ga opozorilo, da je kot starš dolžan si prizadevati, da se uredi skrb za hčer, če tega ne doseže v razmerju do matere, pa po pravnih poteh, ki so mu na voljo.

24. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da je tožnik predlagal zaslišanje določenih prič, saj je sodišče tožnika in pravočasno predlagane priče zaslišalo. Ker temelj odškodninske odgovornosti ni podan, določitev izvedenca medicinske stroke glede duševnih bolečin tožnika, ni primeren dokaz. Enako velja za določitev izvedenca ekonomske stroke. Res tega sodišče ni izrecno zapisalo, vendar to povsem jasno izhaja iz razlogov, ko je tožbeni zahtevek že po temelju zavrnjen in zato sodišče škode po višini ni presojalo. Pritožnik sodišču očita, da dokaza z zaslišanjem priče E. E. ni izvedlo, očitek je neutemeljen že zato, ker pritožnik ne pove, o čem bi priča izpovedala in kako bi ta okoliščina vplivala na drugačno oceno relevantnega dejanskega stanja.

25. Pritožbeni graji, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo opraviti glavno obravnavno, ni slediti. Glavna obravnava je bila izvedena v prvotnem postopku, pred odločanjem pritožbenega sodišča, in je zahtevi po odločanju na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja zadoščeno (4. člen ZPP). V ponovljenem postopku izvedba nove glavne obravnave ni obligatorna, sodišče jo obvezno izvede v primeru, ko se spremeni senat (362. člen ZPP), v drugih primerih pa takrat, ko je glede na kršitve oz. razloge, zaradi katerih je bila sodba razveljavljena, to potrebno. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje dokazovanje korektno izvedlo, ni pa v sodbi ocenilo vseh izvedenih dokazov. To je v ponovljenem postopku lahko storilo brez izvedbe nove glavne obravnave. Tožnik opozori, da je v postopku predlagal izločitev sodnika, ki ga je žalil in zavrnil veliko dokazov, pregled spisa pokaže, da je bil predlog s sklepom zavrnjen, konkretnih razlogov zoper to odločitev pa pritožba ne poda.

26. Pravilna je tudi stroškovna odločba. Tožnik v pravdi ni uspel, zato je odločitev, da mora povrniti drugi toženki stroške v celoti, pravilna.

27. Ker pritožbeni razlogi niso podani ter pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zasledilo ter je materialno pravo glede na ugotovljene odločilne okoliščine pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28. V posledici neuspeha tožnik sam trpi svoje stroške ter mora drugi toženki povrniti njene stroške, v višini 1.830,00 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo 1.500,00 EUR (2.5000 točk), povečano za 22 % DDV, v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 679/12. 2 Materialnopravne določbe prej 119. člena ZZZDR oz. sedaj 153. člena DZ, ki so dajale oz. dajejo centrom za socialno delo splošno pooblastilo, da izvedejo potrebne ukrepe v korist otrok, so vodile do uzakonjenja pooblastila, da centri za socialno delo in pa tudi sodišče postopek glede varstva, vzgoje ali glede stikov sprožijo tudi sami. 3 Namen te konvencije je **vzpostavitev prejšnjega stanja**, tako da se zagotovi vrnitev otroka v kraj, kjer je imel otrok običajno prebivališče pred ugrabitvijo, in se tako pristojnim organom te države omogoči, da v skladu s svojim pravom odločijo o pravicah staršev do skrbi za otroka. Konvencija izhaja iz predpostavke, da je za otroka najboljše, da se vrne v državo svojega običajnega prebivališča kjer države v skladu s svojim pravom odločijo o pravicah staršev do skrbi za otroka.