Jedro

Ker tožniku

ni bil omogočen zagovor po drugem odstavku 85. člena ZDR-1, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2013 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki, v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka v višini 1.302,35 EUR, po poteku roka za prostovoljno plačilo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži do pravnomočne odločitve. V pritožbi navaja, da je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje z izpodbijano nezakonito odločitvijo v tem individualnem delovnem sporu podprlo nedopustna ravnanja zdravnikov, ki z raznimi dovoljenimi in nedovoljenimi oblikami opravljanja dela delujejo v škodo javnega interesa na področju zdravstva. S tem je sodišče stopilo v bran zdravniškemu cehu, čeprav javno objavljeni podatki o višini prejemkov zdravnikov in obsegu opravljanja dela kažejo na dejstvo, da v kolikor bi bilo vse resnično, zdravniki delajo dnevno več ur, kot jih ima dan. Sodišče je na formalistični način presodilo, da je izrečena izredna odpoved nezakonita, ker naj bi tožena stranka tožniku kršila pravico do zagovora. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in pri tem pozablja na nasprotne odločitve, kot na primer sklep istega sodišča, VIII Ips 20/2005, kjer je Vrhovno sodišče RS odločilo, da delodajalec zagovora delavcu ni dolžan omogočiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da okoliščine, da je bila tožeča stranka odsotna z dela zaradi bolezni ter da je tožena stranka, na podlagi listin in uradnih evidenc, sklepala na kršitve konkurenčne prepovedi in navodil zdravnika, nista takšni okoliščini, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke možno pričakovati, da tožeči stranki ne omogoči zagovora. Tožnik je obvestilo o pričetku postopka izredne odpovedi prejel 11. ali 12. 12. 2013 in ne takrat, kot navaja v tožbi. Tožena stranka je tožnika v obvestilu obvestila, da mu ne bo omogočila zagovora, ker obstajajo okoliščine, zaradi katerih mu zagovora ni dolžna omogočiti in ga pozvala, da do 12. 12. 2013 poda pisni zagovor, a tožnik pisnega zagovora ni podal. Izjema od obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi zagovor je določena v 7. členu Konvencije št. 158, kjer je določeno, da je od delodajalca neupravičeno, nerazumno, neprimerno oziroma nesprejemljivo pričakovati, da se z zagovorom strinja. Konvencija podrobneje ne določa razlogov, ki delodajalca opravičujejo, da delavcu ne zagotovi zagovora. Tožena stranka je v razlogih izredne odpovedi navedla, da zagovora tožniku ni omogočila, ker je delodajalec direktna žrtev očitanih kršitev in da sam zagovor ne bi mogel v ničemer spremeniti dejanskega stanja, ki izhaja iz javno objavljenih podatkov AJPES-a in glede na obvestilo Mestne občine A., iz katerega je prav tako razvidno, da je tožnik dne 2. 12. 2013 pričel z delom v Zdravstvenem zavodu B.. Zato obstajajo okoliščine, da od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da omogoči tožeči stranki zagovor. Tožnik pa se prav tako ne more uspešno sklicevati, da navedene konkurenčne dejavnosti ni opravljal in da ne ve, kaj bi moral delati kot direktor, saj navedeno določa 31. člen Zakon o zavodih. Prav tako ne drži nosilni razlog, da naj bi imel tožnik soglasje za opravljanje konkurenčne dejavnosti, katerega bi naj izdala tožena stranka dne 25. 10. 2011. Tožena stranka soglasja za redno zaposlitev tožnika s krajšim delovnim časom ni dala in mu ga tudi ne bi dala. Tožena stranka je tožniku dala soglasje za občasno delo po podjemni pogodbi. Tožnik pa je nosilec koncesije za splošno ambulantno pri konkurenčnem Zdravstvenem zavodu B., vse od 22. 11. 2013 dalje in glede na to, da nosilec koncesije ne sme biti v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu je tožnik že s tem kršil konkurenčno klavzulo, ker je s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi in svojim imenom, licenco in izpolnjevanjem drugih pogojev omogočil Zdravstvenem zavodu B. opravljanje konkurenčne dejavnosti. Tožena stranka upa, da bo vsaj mnenje KPK drugačno, kot odločitev sodišča, saj KPK prevzema del nepodeljene stvarne pristojnosti sodne veje oblasti. Tožena stranka se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje v 22. točki sodbe, da je bila izpovedba tožnika prepričljiva, saj navedeno nikakor ne izhaja iz njegove izpovedbe z dne 5. 6. 2014. Iz prijave ZPIZ z dne 18. 12. 2013 je razvidno, da se je tožnik zaposlil v Zdravstvenem zavodu B. s 14. 12. 2013, vendar se je tožnik z dne 14. 12. 2013 oziroma 16. 12. 2013 zaposlil za polni delovni čas, pred tem pa je bil že od 4. 11. 2013 zaposlen za krajši delovni čas. Razlogi so med seboj v nasprotju, v nasprotju pa so tudi z listinami, kot jih sodišče navaja. Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izrečena odpoved absolutno prestroga sankcija. Tožena stranka navaja, da se tako grobih kršitev ne da tolerirati, če so storjene v času teka odpovednega roka. Tožnik bi moral počakati, da bi 16. 12. 2013 pričel delati kot zdravnik v Zavodu B. in bi šele nato, kot redno zaposlen za poln delovni čas, prevzel koncesijo in funkcijo direktorja, ne pa da je navedeno storil v času delovnega razmerja pri toženi stranki, ko je prejemal še polno plačo pri toženi stranki.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je tožnik v postopku dokazal, da konkurenčne prepovedi ni kršil in da je imel veljavno soglasje tožene stranke za opravljanje del pri drugem delodajalcu. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je glede na konkretne okoliščine izredna odpoved absolutno prestroga, če se upošteva, da naj bi bila domnevna kršitev storjena v času odpovednega roka, za kar tožena stranka ni dokazala, da obstajajo takšne okoliščine, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati. Dejstvo, da je tožnik dobil obvestilo o priporočeni pošiljki, še ne pomeni, da je vedel in da se je seznanil z vsebino pošiljke, zato mu ni mogoče očitati, da se je izmikal prevzeti pošiljko. Obvestilo o začetku postopka je bilo izdano dne 10. 12. 2013 in poslano po pošti tako, da je rok za pisni zagovor do 12. 12. 2013 nesmiselno kratek. Tožnik dodaja, da do 13. 12. 2013 ni bil nosilec koncesije, ampak dodatni izvajalec, kar pomeni, da ni ravnal v nasprotju z izdanim soglasjem tožene stranke. Soglasje za spremembo nosilca koncesije, ki so bila izdana s strani Ministrstva za zdravje RS in Mestne občine A., niso navajala datuma spremembe nosilca.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka je sicer uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ni navedla, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, oziroma jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi dne 14. 7. 2010, na podlagi katere je tožnik opravljal delo na delovnem mestu „zdravnik specialist“ in da sta se stranki s pogodbo dogovorili, da znaša odpovedni rok 3 mesece (XVI. točka pogodbe o zaposlitvi). Tožnik je trdil, da je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal toženi stranki, odpovedni rok iztekel 13. 12. 2013 in da tožena stranka navedenemu ni nasprotovala. Dne 13. 12. 2013 pa je nato tožena stranka tožniku vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2013. 8. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 12. 12. 2013 iz razloga po 2. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker je tožnik kršil konkurenčno prepoved iz 39. člena ZDR-1 s tem, da je v času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu v imenu in za račun Zdravstvenega zavoda B., katerega ustanovitelj in direktor je bil od 2. 12. 2013 dalje, brez vednosti delodajalca in njegovega dovoljenja sklepal in opravljal posle, ki sodijo v dejavnost „...splošna zunaj bolnišnična zdravstvena dejavnost - dejavnost splošne ambulante“. Tožena stranka je tožniku očitala, da se je neugotovljenega dne, v času od 1. 9. do 2. 12. 2013, dogovarjal in sodeloval pri sklenitvi koncesijske pogodbe in drugega akta Mestne občine A., s katerim je osebno postal nosilec opravljanja zdravstvene dejavnosti na področju splošne medicine pri navedenem zavodu in sicer z dne 2. 12. 2013, kar predstavlja za delodajalca konkurenco. Vse navedeno pa je tožnik opravljal v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, kar predstavlja tudi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določilu 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 9. V drugem odstavku 85. člena ZDR-1 je določeno, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zapisalo, da namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje utemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventuelno pojasni svoje ravnanje. Zato navedb tožene stranke o utemeljenosti odpovednega razloga ni bilo mogoče upoštevati kot utemeljenih okoliščin, ki bi opravičevale opustitev zagovora. Res je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni absolutna, vendar pa je izjeme od te pravice treba obravnavati ozko (sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 199/2009 z dne 19. 4. 2011, sodba VIII Ips 7/2011 z dne 16. 4. 2012). Že iz situacij, ki jih ZDR-1 določa v drugem odstavku 85. člena, izhaja, da so opravičljive bodisi okoliščine, ki se nanašajo na samo kršitev (če je delodajalec sam žrtev kršitve) ali, ko glede na naravo kršitve, zagovor niti objektivno ne bi pripeljal do drugačne odločitve in torej ne bi imel smisla (neuspešno opravljeno poskusno delo, kjer je negativna ocena s strani delodajalca že pisno podana), ali ko se delavec sam odloči, da se ne bo zagovarjal. Obstoj odpovednega razloga, navedenega v izredni odpovedi z dne 12. 12. 2013 in prepričanje tožene stranke, da zagovor, tudi če bi bil opravljen, njene odločitve ne bi mogel spremeniti, ne opravičuje opustitve zagovora. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da bi zagovor objektivno prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja. Namen zakonske zahteve po zagovoru sicer ni dokazovanje utemeljenosti očitane kršitve, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventuelno pojasni svoje ravnanje (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 7/2011 z dne 16. 4. 2012).

10. Porušeni medsebojni odnosi med strankama so lahko, ne pa nujno tudi okoliščina, zaradi katere od delodajalca ne bi bilo upravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. Tožena stranka zatrjuje, da je bil tožnik direktor zavoda in nosilec koncesije splošne ambulante, torej direktor in edini zakoniti zastopnik konkurenčnega zavoda, ki je opravljal enako dejavnost, kot je dejavnost tožene stranke in da je s tem prevzel odgovornost in pooblastilo za opravljanje navedene konkurenčne dejavnosti še v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Navedeno je na odnos s toženo stranko lahko vplivalo, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je opustitev pravice do zagovora, upravičena le, če gre za hujše konfliktne situacije, ki nastajajo iz razlogov na strani delavca samega (fizično nasilje nad delodajalcem, grožnje in podobno). Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo in sklepom VIII Ips 255/2009 z dne 23. 3. 2010. Nesoglasja oziroma različnih pogledov strank na medsebojne pravice in obveznosti (kršitve konkurenčne prepovedi), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za hujše konflikte situacije.

11. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že zato, ker tožniku ni bil omogočen zagovor po drugem odstavku 85. člena ZDR-1, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov v zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga.

12. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo (pritožbenih navedb, ki se nanašajo na utemeljenost očitane kršitve).

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.