Jedro

Dejstvo, da je bila tožena stranka sama žrtev kršitve, ki jo je storil tožnik, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. V tem primeru ni mišljen delodajalec kot pravna oseba (ta je v primeru kršitve vedno "žrtev" le – te), ampak delodajalec kot fizična oseba ali oseba, ki v smislu 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca. Tudi odsotnost zaradi bolezni sama po sebi ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Kljub odsotnosti z dela zaradi bolezni bi morala tožena stranka tožniku dati možnost zagovora. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena, na to pravico ne more in ne sme vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2013 in jo razveljavilo. Presodilo je, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Poleg tega tožena stranka ni dokazala, da je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. in 8. alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), niti pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in sicer drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Da je tožena stranka direktna žrtev, in da je dejansko stanje razvidno iz javno objavljenih podatkov, sta okoliščini, zaradi katerih tožena stranka tožniku upravičeno ni omogočila zagovora.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu "zdravnik – specialist". Tožena stranka mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po drugi in osmi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, in sicer zadnji dan trimesečnega odpovednega roka, ki se je iztekel po tem, ko je tožnik podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana, ker naj bi tožnik v času trajanja delovnega razmerja pri delodajalcu v imenu in na račun Zdravstvenega zavoda, katerega ustanovitelj in direktor je bil od 2. 12. 2013 dalje, brez vednosti delodajalca in njegovega dovoljenja sklepal posle, ki sodijo v dejavnost zunajbolnišnične zdravstvene dejavnosti – dejavnost splošne ambulante, in sicer se je v času od 1. 9. 2013 do 2. 12. 2013 dogovarjal in sodeloval pri sklenitvi koncesijske pogodbe oziroma drugega akta, na podlagi katerega je osebno postal nosilec opravljanja zdravstvene dejavnosti na področju splošne medicine, kar za toženo stranko predstavlja konkurenco. Pri tem mu ni omogočila zagovora, ker naj bi po njenem prepričanju obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo neutemeljeno pričakovati, da to stori.

8. Tožena stranka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišči zmotno presodili, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora. Očitek ni utemeljen.

9. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Gre za izjemo od zakonskega pravila, zato jo je treba razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora le v izjemnih primerih (1).

10. Tožena stranka je opustitev pravice do zagovora utemeljevala z dejstvom, da je sama žrtev kršitev. Kršitev konkurenčne prepovedi, ker je tožnik od 2. 12. 2013 dalje ustanovitelj in direktor konkurenčnega zavoda, naj bi bila razvidna iz javno objavljenih podatkov in zagovor po njenem mnenju ne bi imel vpliva na obstoj odpovednega razloga. Kršitev konkurenčne prepovedi tožnika naj bi posledično vodila v porušenje medsebojnih odnosov med strankama. Poleg tega je bil tožnik dalj časa odsoten zaradi bolezni. Navedene okoliščine so po prepričanju tožene stranke dovolj tehtne, da tožniku zagovora ni omogočila.

11. Po presoji revizijskega sodišča okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, niso podane. Trditev, da je ena od takih okoliščin dejstvo, da je bila tožena stranka sama žrtev kršitve, je neutemeljena. Vrhovno sodišče je res že zavzelo stališče, da delodajalcu zagovora ni treba omogočiti, kadar je sam žrtev kršitve, vendar v tem primeru ni mišljen delodajalec kot pravna oseba (ta je v primeru kršitve vedno "žrtev" le – te), ampak delodajalec kot fizična oseba ali oseba, ki v smislu 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca (2). Tudi odsotnost zaradi bolezni sama po sebi ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Kljub odsotnosti z dela zaradi bolezni bi morala tožena stranka tožniku dati možnost zagovora. Končno je tudi dejstvo, da naj bi bila kršitev konkurenčne prepovedi razvidna iz javno objavljenih podatkov (tožnik naj bi bil od 2. 12. 2013 dalje ustanovitelj in direktor konkurenčnega zavoda) ne opravičuje. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je namen zagovora zagotovitev pravice, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih eventualno pojasni ali opraviči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena, na to pravico ne more in ne sme vplivati. V obravnavanem primeru bi podaja zagovora glede na to, da je imel tožnik soglasje tožene stranke za opravljanje dela zdravnika med trajanjem delovnega razmerja za svoj ali tuj račun, lahko prispevala k razjasnitvi okoliščin, v katerih je bila domnevna kršitev storjena.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Sodba VS RS VIII Ips 232/2008 z dne 2. 11. 2009, VIII Ips 430/2007 z dne 26. 5. 2009, VIII Ips 44/2008 z dne 20. 4. 2009, VIII Ips 21/2012 z dne 17. 12. 2012, VIII Ips 12/2013 z dne 14. 5. 2013, VIII Ips 122/2013 z dne 11. 11. 2013, VIII 114/2014 z dne 29. 9. 2014, VIII Ips 81/2015 z dne 8. 6. 2015. (2) Sodba VS RS VIII Ips 5/2010 z dne 8. 11. 2011.