Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSC Sodba Cp 419/2017

ECLI:SI:VSCE:2017:CP.419.2017 Civilni oddelek

odškodnina zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva zakonske zamudne obresti
Višje sodišče v Celju
3. november 2017

Povzetek

Sodba obravnava zavrnitev zahtevka za zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila višina odškodnine omejena na podlagi 12. člena ZPŠOIRSP. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnika glede zakonskih zamudnih obresti, medtem ko je zavrnilo preostali del zahtevka. Sodišče je presodilo, da obstaja vzročna zveza med izbrisom in nastalo škodo, vendar je bilo potrebno upoštevati tudi prejeto odškodnino v upravnem postopku. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je bila določena na podlagi dejanskega stanja in posledic izbrisa.
  • Zavrnitev zahtevka za zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine.Ali je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo zahtevek za zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe do odločitve s sodbo, ob upoštevanju določbe 12. člena ZPŠOIRSP?
  • Omejitev višine denarne odškodnine.Ali je omejitev višine denarne odškodnine po 12. členu ZPŠOIRSP v skladu z Ustavo RS, zlasti v povezavi s pravico do povračila škode?
  • Upoštevanje prejetih odškodnin v upravnem postopku.Ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prejeto odškodnino v višini 9.600,00 EUR pri odmeri odškodnine v sodnem postopku?
  • Vzročna zveza med izbrisom in nastalo škodo.Ali obstaja vzročna zveza med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in nastalo škodo tožnika, vključno z izgubo zaposlitve in socialnimi prejemki?
  • Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.Ali je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je sodišče prisodilo tožniku, ustrezna glede na dejansko stanje in posledice izbrisa?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Odločitev o zavrnitvi zahtevka za zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine je po presoji pritožbenega sodišča pravilna glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe do odločitve s sodbo, ker določba 12. člena ZPŠOIRSP izrecno določa, da je skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče pa ne vidi razloga za neugoditev tožbenemu zahtevku v delu za zahtevane zakonske zamudne obresti v primeru toženkine neizpolnitve obveznosti po sodbi v rokih, določenih za izpolnitev v točki I. izreka. Določbe prvega odstavka 378. člena OZ in prvega odstavka 299. člena OZ so pravna podlaga za toženkino obveznost plačati zakonske zamudne obresti za primer zamude z izpolnitvijo prisojenih denarnih zneskov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni ter poslej v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 19.200,00 EUR v petih obrokih, in sicer: - prvi obrok 3.840,00 EUR v 30-dneh po pravnomočnosti sodbe, - drugi obrok 3.840,00 EUR v enem letu po zapadlosti prvega obroka, - tretji obrok 3.840,00 EUR v enem letu po zapadlosti drugega obroka, - četrti obrok 3.840,00 EUR v enem letu po zapadlosti tretjega obroka, - peti obrok 3.840,00 EUR v enem letu po zapadlosti četrtega obroka, v primeru zamude pri plačilu vsakega posameznega obroka pa je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od 1. dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

II. V presežku za še zahtevanih 115.360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki povrniti 2.603,54 EUR stroškov pravdnega postopka. Od tega zneska je dolžna znesek 437,92 EUR nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic Bpp 1141-2014, preostali znesek 2.165,62 EUR pa na račun tožene stranke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila."

II. V preostalih delih se obe pritožbi zavrneta.

III. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 28.800,00 EUR, in sicer v petih obrokih po 5.760,00 EUR, prvi obrok v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, drugi obrok v enem letu po zapadlosti prvega obroka, tretji obrok v enem letu po zapadlosti drugega obroka, četrti obrok v enem letu po zapadlosti tretjega obroka in peti obrok v enem letu po zapadlosti četrtega obroka (točka I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, in sicer za 105.760,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka). O stroških pravdnega postopka pa je odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje toženki povrniti 1.998,86 EUR pravdnih stroškov, od česar je znesek 396,85 EUR dolžan nakazati na račun Okrožnega sodišča v Celju, preostali znesek 1.602,00 EUR pa na račun toženke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka III. izreka).

2. Tožnik s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje do višini 30.560,00 EUR s pripadki ter v delu o stroškovni odločitvi. Uveljavlja pritožbena razloga zmotno uporabo materialnega prava, glede stroškovne odločitve pa relativno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da na podlagi 156. člena Ustave RS (Ustava) začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi 12. člena Zakona o povrnitvi škode oškodovancem izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) višino denarne odškodnine omejilo na znesek 28.800,00 EUR, s tem pa je kršilo pravico do povračila škode, ki jo s protipravnim ravnanjem povzroči država. Z uporabo 12. člena ZPŠOIRSP je neposredno poseglo v tožnikov pravni položaj, ker mu je odreklo pravico do denarne odškodnine za premoženjsko škodo v skladu z načelom popolne restitucije in do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skladu z načelom pravične denarne odškodnine. Z omejitvijo višine denarne odškodnine je sodišče tožniku odreklo pravico do plačila zakonskih zamudnih obresti, sicer pa je v tem delu tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker 12. člen ZPŠOIRSP govori o omejitvi plačila odškodnine, ne pa o celotnem znesku, do katerega je tožnik upravičen. Zakonskih zamudnih obresti in odškodnine ni mogoče enačiti, ker obresti pomenijo civilno pravno sankcijo za to, da sama odškodnina pravočasno ni bila poravnana. Določba 12. člena ZPŠOIRSP je v neskladju s 26. členom Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Po drugem odstavku 15. člena Ustave RS je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. V skladu s 16. členom Ustave RS se smejo človekove pravice razveljaviti ali omejiti le za čas vojnega ali izrednega stanja in nobenega dvoma ne more biti, da o vojnem ali izrednem stanju v konkretni zadevi ni mogoče govoriti, pogoji za omejitev povračila škode niso izpolnjeni. Sama določba 26. člena Ustave RS tudi ne določa omejitev pri povračilu škode, temveč iz določbe jasno izhaja, da govori o vsej škodi, ki je povzročena osebi s protipravnim ravnanjem. Pri uresničevanju te določbe Ustave se uporabljajo tudi relevantne določbe Obligacijskega zakonika (OZ), tudi ZPŠOIRSP napotuje na njegovo uporabo pri odmeri odškodnine. Premoženjsko stanje povzročitelja škode se pri odmeri denarne odškodnine ne upošteva, pri premoženjski škodi se ugotavlja višina dejanskega prikrajšanja, v primeru nepremoženjske škode pa se upošteva pravni standard pravične denarne odškodnine. Argumenti, da bi izplačilo višjih denarnih odškodnin pomenilo prehud udarec za državni proračun, ne vzdržijo resne presoje, pa četudi bi ta argument držal, ga zakonodajalec glede na ustavne določbe ne bi smel upoštevati. Stališče, da je omejitev višine denarne odškodnine protiustavna, je utemeljeno tudi v odločbah Ustavnega sodišča U-I-179/08, U-I-196/08, U-I-83/05, Up-214/05, v katerih je sodišče presojalo skladnost zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja v skladu s 26. členom Ustave RS, ki je prav tako omejeval višino denarne odškodnine. Ključen argument, s katerim je sodišče zavrnilo ustavne pritožbe, je bil, da odškodnina ne temelji v tej niti v katerikoli drugi ustavni določbi in da gre za zakonsko popravo krivic, ki so jih utrpeli bivši politični zaporniki. S sklepom a contrario lahko ugotovimo, da je upoštevanje dejstva, da je v konkretnem primeru protipravno ravnanje države nesporno ugotovljeno, kar v sodbi potrjuje tudi sodišče prve stopnje in da ZPŠOIRSP temelji na 26. členu Ustave RS, omejevanje višine denarne odškodnine ni dopustno. Sodišče prve stopnje je sprejelo zmotno odločitev glede stroškov postopka, ko je tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 1.998,86 EUR, kršitev določb ZPP pa bistveno vpliva na zakonitost sodbe. Ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dejstvo, da je tožnik tožbo vložil in temu primerno postavil tudi višji zahtevek še pred uveljavitvijo ZPŠOIRSP, ki je šele določil najvišjo zgornjo mejo odškodnine, zaradi česar je posledično tožnikov uspeh relativno nizek. Glede na vse okoliščine primera bi sodišče moralo odločiti, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

3. Toženka je s pritožbo izpodbijala odločitev v prisodilnem delu in odločitev o stroških pravdnega postopka, uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala ugoditev pritožbi tako, da se izpodbijana odločitev spremeni in se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške toženki z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Navajala je, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik že prejel odškodnino pri upravni enoti v višini 9.600,00 EUR in bi ta znesek moralo v skladu s 5. členom ZPŠOIRSP upoštevati pri višini odškodnine, ker ta določa, da se denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali kateremkoli drugem postopku. Če bi bili izpolnjeni vsi ostali zakonski pogoji, bi tako bil upravičen do zneska 19.200,00 EUR. Dalje je trdila, da je po njenem mnenju pravni pristop sodišča prve stopnje pri odločanju zgrešen, ko je svojo odločitev v določenem delu v celoti, v določenem delu pa deloma oprlo na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić, oziroma to odločitev štelo za samostojen pravni temelj. Toženka je sprejela ZPŠOIRSP kot posledico odločitve v zadevi Kurić, kar pomeni, da je toženka sledila odločitvi ESČP in je citirani zakon specialni vir za priznavanje pravičnega zadoščenja v Sloveniji in se s tem pot nadaljuje pred domačimi sodišči po notranjem pravu. ESČP ni zahtevalo, da so zneski pred domačimi sodišči, oziroma organi, enaki, kot so bili dosojeni v zadevi Kurić, zahtevalo pa je, da niso očitno nerazumni. ZPŠOIRP določa tudi, da se o denarni odškodnini izbrisanih v sodnem postopku odloča ob uporabi določb OZ, zato mora sodišče izhajati iz okoliščin konkretnega primera in dokazanih dejstev. Sodišče prve stopnje je enostavno sprejelo, da je vse, kar se je dogajalo po 9. 12. 1992, ko je bil tožnik zavrnjen na državni meji in mu ni bil dovoljen vstop v RS, posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pravno relevantna vzročnost zahteva, da je škoda objektivna in vsaj predvidljiva z vidika razumne meje. Po mnenju toženke izbris v konkretnem primeru ni odločilen za škodo, ki jo je sodišče priznalo, ni pravno upošteven vzrok, ki po rednem teku stvari pripeljejo do posledic, navedenih v sodbi. Nesporno je, da je tožnik v letu 1992, aprila, ko je delodajalca prosil za neplačani dopust, zapustil RS in ob prihodu v BiH bil prisilno mobiliziran. Vojne razmere v bivši državi SFRJ, sodelovanje v teh razmerah, pomenijo neobičajno ravnanje izven normalnega teka stvari in zato med izbrisom iz registra in posledicami (nespečnost, razdraženost, prilagoditvene motnje, premoženjska škoda), ki jih je priznalo sodišče, ni vzročne zveze. Sodelovanje v vojni - mobilizaciji je nov škodni dogodek, pomeni pretrganje vzročne zveze. Sklicevanje na odločitev ESČP v zadevi Kurić in povzemanje obrazložitve v zvezi z vzročno zvezo za premoženjsko škodo ne vzdrži, sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vzročne zveze med socialnimi dajatvami in stalnim bivališčem, oziroma katere pravice so vezane na stalno bivališče. Opira se na dejstvo, da so v letu 1991 otroci tožnika prejemali otroški dodatek in zaključi, da bi tožnik bil upravičen do denarne socialne pomoči. Takšen zaključek je arbitraren, tožnik ni dokazal, da bi denarno socialno pomoč tudi prejemal, in sicer bi moral dokazati, oziroma zatrjevati izpolnjevanje preostalih zakonskih pogojev do socialne pomoči po takrat veljavnih predpisih za uveljavljanje socialnih prejemkov (npr. prijava na ZRSZZ). Prejemanje socialnih prejemkov ni bilo in še vedno ni avtomatično, v tem smislu, da pravica, ko je enkrat priznana, pripada v prihodnje kot pridobljena pravica. Če pa ni vzročne zveze med izbrisom in izgubo zaposlitve, zapustitvijo države, ki jo je tožnik prostovoljno zapustil, potem ne more biti izbris vzrok za neprejemanje socialnih prejemkov. Glede obstoja škode je sodišče praktično v celoti in nekritično sledilo tožnikovim navedbam o obstoju škode, premoženjske in nepremoženjske, čeprav te niso bile podprte z dokazi, pri utemeljitvi škode in višine pa se sodišče sklicuje na zadevo Kurić, ko je na prvi pogled očitno, da sta primera različna, zlasti pa sta zatrjevana obsega škode različna in ni razumnega razloga, da bi morali biti odškodnini enaki. Odškodnina po Evropski konvenciji za človekove pravice sanira kršitev človekovih pravic, to pomeni, da je civilna kazen državi kršiteljici, ni pa to odškodnina v smislu civilnega prava. Ni korekten zaključek sodišča, da se del tožnikove psihične simptomatike, ki izvira iz posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in kasnejšega neurejenega statusa, prekriva s posledicami prisilne mobilizacije in doživetih vojnih strahot, saj je izvedenec jasno in nedvoumno izpostavil, da je tožnik zaradi izbrisa utrpel posledice, ki se opredeljujejo kot prilagoditvena motnja, ki se je kazala v depresivnem razpoloženju, tesnobi in zaskrbljenosti ter občutku nesposobnosti za izvajanje vsakdanjih opravil. Vendar je izvedenec predvsem izpostavil dejstvo, da na tožnikovem psihičnem področju še bolj kot prilagoditvena motnja, usodne posledice predstavlja posttravmatska stresna motnja, ki je nastala kot zakasneli odziv na stresni dogodek ali obremenilne okoliščine, vojna z vsemi njenimi posledicami, kar pa po mnenju sodišča ni pomembno in vse posledice pripiše izbrisu. Pri tem spregleda, da je tožnik na vojno območje odšel prostovoljno aprila 1992 in se je tam do poskusa vrnitve v Slovenijo nahajal do decembra 1992. Toženka meni, da je ocena sodišča, da so zaradi izbrisa pri tožniku nastale zato hujše posledice, napačna ali vsaj pretirana in prisojena odškodnina previsoka. Tožnik ni zatrjeval, niti dokazoval, da naj bi se po zavrnitvi vstopa v Slovenijo, ko se je moral vrniti na vojno območje, tam dogajale večje vojne strahote, kot v času od aprila 1992 dalje, ko je šel na tisto območje prostovoljno. Sodišče je pravilno ugotovilo, da izguba zaposlitve ni posledica izbrisa, temveč prve mobilizacije, pri dosoji nepremoženjske škode pa ni razmejilo posledic, nastalih med prvo in drugo mobilizacijo. Duševne bolečine, ki jih je tožnik trpel v posledici stresnih dogodkov v vojni, so pri tožniku nastale tako ob prvi mobilizaciji, kot tudi pri drugi, pri čemer sodišče zaključuje, da so vse posledice duševnega trpljenja tožnika zaradi vojne posledice izbrisa. Sodišče zavrnitev tožnika na meji za vstop v RS enostavno povezuje z izbrisom, pri tem pa prezre, da je bil tožnik zavrnjen tudi na meji za vstop v Nemčijo in je vanjo vstopil brez odobritve nemških oblasti, nedvomno je torej, da so takratne vojne razmere na Balkanu onemogočale prosto in svobodno gibanje iz ene države v drugo, ne pa izbris iz neke evidence, za katero tožnik niti ni vedel. Sodišče kot odločilno dejstvo šteje tudi ločenost od družine, spregleda pa, da je bil tožnik že pred izbrisom ločen od družine in tudi kasneje, ko je bil v Nemčiji, torej nikakor zaradi izbrisa. Sodba je v nasprotju sama s seboj glede premoženjske škode, ko v celoti nelogično povzema obrazložitve ESČP in preprosto prenese to na konkreten primer ter zaključi, da je tožnik upravičen do zneska 150,00 EUR mesečno, oziroma skupaj 28.800,00 EUR. O sami pravici do teh prejemkov se sodišče ne ukvarja, enako velja za prejemek iz naslova otroških dodatkov in aktivno legitimacijo zanj. Odločitev sodišča, da tožniku za čas 84 mesecev za enega otroka in 100 mesecev za drugega pripada otroški dodatek, je napačna in kontradiktorna trditvam tožnika in tudi zaključku sodišča, da je tožnik v Sloveniji do izbrisa iz registra živel sam, prav tako tudi v Nemčiji, kjer je bil nastanjen kot vojni begunec, žena in otroci pa so ves čas živeli v BiH. Zato je napačno razlogovanje sodišča, da je tožnik čez noč ostal brez osnovnih pravic, ki so temeljne za urejeno življenje, saj že prej ni bil združen s svojo družino. Iz spisovnih listin pa izhaja, da je tožnik kot vojni begunec v Nemčiji lahko kadarkoli iz Nemčije odšel in se vrnil nazaj, kar pomeni, da bi se lahko s svojo družino družil, kadar bi to želel. Sodišče ni opravilo poizvedb o tem, koliko časa je tožnik živel v Nemčiji, ali je tam prejemal prejemke, ali so njegovi otroci prejemali socialne dajatve v BiH, ker so ti podatki nepomembni. V odškodninskem pravu še vedno velja načelo prikrajšanja in je treba upoštevati kompenzacijo lukri komdamno. Tožnik ni upravičen do višje odškodnine, kot mu je bila določena v upravnem postopku, saj je škoda zaradi izbrisa, če ne bi bilo posledic mobilizacije in vojnih grozot (nov škodni dogodek), katerim je podvržen tožnik, po obsegu, vsebini in intenziteti povsem primerljiva situacijam, kot so urejanje statusa, strah oziroma negotovost glede prihodnosti, neobveščenost o izbrisu, nevšečnosti na uradih in podobno, ki jih pokriva pavšalna odškodnina, priznana v upravnem postopku.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbo nasprotne stranke.

O utemeljenosti tožnikove pritožbe

5. V izpodbijani sodbi je bilo ugotovljeno, da tožnik uveljavlja odškodnino po ZPŠOIRSP in sodišče prve stopnje je tožniku določilo in prisodilo odškodnino na podlagi določb tega zakona, torej z omejitvami po 12. členu tega zakona. Pritožba ne trdi, da določbe ZPŠOIRSP niso pravna podlaga njegovemu zahtevku.

ZPOŠIRSP je veljaven predpis in tudi določba 12. člena, zato jo je sodišče dolžno upoštevati. Pri omejitvi najvišjega skupnega zneska denarne odškodnine, ki jo za škodo zaradi izbrisa lahko prisodi sodišče v sodnem postopku, je bilo upoštevano dejstvo, da je v času svetovne gospodarske krize in recesije, ki je znatno vplivalo na Republiko Slovenijo in kritičnega stanja javnih financ bilo nujno, da je višina denarne odškodnine omejena, saj bi bilo v nasprotnem primeru ogroženo zagotavljanje drugih človekovih pravic, ki jih je država dolžna zagotavljati, zlasti skladno z načelom socialne države iz 2. člena Ustave. Celoten skupek oblik pravičnih zadoščenj po zakonu, to je denarna odškodnina in upoštevanje drugih oblik pravičnega zadoščenja, skupaj z dokončnim urejanjem statusa izbrisanih oseb v letu 2010 upravičuje omejevanje odškodnin, določitev maksimalne višine je v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s 26. členom Ustave, ob upoštevanju interesov socialne države, ker poleg denarne odškodnine zakon prinaša tudi druge oblike pravičnega zadoščenja, ki omogočajo in olajšujejo dostop do pravic na različnih področjih. Upravičenci so po tem zakonu upravičeni do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, do vključitve in prednostne obravnave v programih socialnega varstva, do olajšav pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, do državne štipendije, do enakega obravnavanja pri reševanju stanovanjskega vprašanja, do dostopa do izobraževalnega sistema, do vključitve in prednostne obravnave v programih pomoči za vključitev tujcev, ki niso državljani držav članic EU, v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije (15. člen ZPŠOIRSP). Pritožbeno sodišče zato meni, da ni utemeljen predlog pritožbe, da sodišče na podlagi 156. člena Ustave začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določbe 12. člena ZPŠOIRSP pred Ustavnim sodiščem. Sodišče prve stopnje pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo citirano zakonsko določbo.

6. Res je tožbo vložil tožnik pred uveljavitvijo ZPOŠIRSP (1. 2. 2011), zahteval je plačilo 100.000,00 EUR odškodnine. Vendar je z vlogo z dne 11. 4. 2014 (tudi še pred pričetkom uporabe ZPOŠIRSP, ki se je pričel uporabljati 18. 6. 2014) razširil zahtevek na 144.160,00 EUR s pripadki, je pa z vlogo z dne 16. 5. 2017, torej po pričetku uporabe pravne podlage, znižal zahtevek na 134.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako je pravda tri leta in dva meseca tekla zaradi plačila 100.000,00 EUR s pripadki, nato tri leta in en mesec zaradi plačila 144.160,00 EUR s pripadki in 14 dni do konca glavne obravnave zaradi zahtevka 134.560,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju potrebnih pravdnih stroškov upoštevalo vrednost zahtevka 144.160,00 EUR, ker sta tudi pravdni stranki priglasili vsaka svoje stroške pravdnega postopka upoštevaje to vrednost zahtevka. V pravdi velja za odločitev o stroških postopka načelo uspeha in za predmetno pravdo ne velja izjema od tega načela. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in pravilno upoštevalo pravdni uspeh strank. Pri ugotovitvi pravdnega uspeha pa je upoštevalo razmerje med prisojenim zneskom in višino zadnjega zahtevka, to je 134.560,00 EUR, kar je v tožnikovo korist. Tožnikova pritožba je glede na obrazloženo v tem delu neutemeljena.

7. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine je po presoji pritožbenega sodišča pravilna glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe do odločitve s sodbo, ker določba 12. člena ZPŠOIRSP izrecno določa, da je skupna višina denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki se lahko določi v sodnem postopku, omejena do trikratnika zneska denarne odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku.

Pritožbeno sodišče pa ne vidi razloga za neugoditev tožbenemu zahtevku v delu za zahtevane zakonske zamudne obresti v primeru toženkine neizpolnitve obveznosti po sodbi v rokih, določenih za izpolnitev v točki I. izreka. Določbe prvega odstavka 378. člena OZ in prvega odstavka 299. člena OZ so pravna podlaga za toženkino obveznost plačati zakonske zamudne obresti za primer zamude z izpolnitvijo prisojenih denarnih zneskov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

8. Ker pa je pritožbeno sodišče delno ugodilo toženkini pritožbi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju, je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka v točki III. izreka izpodbijane sodbe, kot izhaja iz izreka te sodbe.

O utemeljenosti toženkine pritožbe

9. Utemeljeno toženka s pritožbo opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku že prejel 9.600,00 EUR odškodnine ter da iz tega razloga ni uporabilo določbe drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP, ki določa, da se pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali katerikoli drugem postopku.

Sodišče prve stopnje te zakonske določbe ni upoštevalo, zato je delno zmotno materialnopravno presodilo, ko ob nespornem dejstvu, da je tožnik v upravnem postopku že prejel 9.600,00 EUR odškodnine, tega zneska ni odštelo od določenega zneska 28.800,00 EUR.

Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP je pritožbeno sodišče toženki ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje pod točko I. izreka izpodbijane sodbe temu ustrezno spremenilo tako, da je znesek "28.800,00 EUR" nadomestilo z zneskom "19.200,00 EUR" in zavrnilo tožbeni zahtevek za še nadaljnjih 9.600,00 EUR.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da se višina odškodnine v skladu z napotilom iz 11. člena ZPŠOIRSP določa po določbah OZ. Zahtevek je torej utemeljen, če obstajajo elementi odškodninske odgovornosti in sodba ESČP v zadevi Kurić ne pomeni, da sodišču ni potrebno ugotavljati odškodninskih predpostavk po OZ. Po presoji pritožbenega sodišča pa je tožnik v svojih trditvah navedel vsa potrebna odločilna dejstva za zaključke sodišča prve stopnje o obstoju vseh potrebnih predpostavk odškodninske odgovornosti toženke.

11. Ob ugotovljenem dejstvu, da je toženka za odpravo z izbrisi povzročenega neustavnega stanja sprejela zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednjic SFRJ v RS in ZPŠOIRSP, je pravilen zaključek, da je izbris sam po sebi protipravno ravnanje toženke, ki utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov in po toženki neprerekanih tožnikovih trditev naslednja dejstva: - da je od 1976 leta dalje imel tožnik v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, - da je bil tožnik zaposlen pri K. P., ki mu je odobrila brezplačen dopust od 22. 4. 1992 do 22. 5. 1992, - da se po izteku dopusta tožnik ni vrnil na delo in mu je 22. 5. 1992 prenehalo delovno razmerje, - da je tožnik med odobrenim dopustom odšel v BiH, kjer je živela družina, želel jo je prepeljati v Slovenijo zaradi vojne v BiH, - do 4. 12. 1992 je bil tožnik na območju BiH mobiliziran v vojsko, takrat je dezertiral in se želel vrniti v Slovenijo, na meji so ga 6. 12. 1992 obmejni organi toženke zavrnili, niso mu dovolili vstopa v Slovenijo in so mu uničili potni list, - tožnik se je vrnil v BiH in bil ponovno mobiliziran v vojno razporeditev ter avgusta 1993 premeščen v pešadinsko brigado, - nato je tožnik dezertiral in od 13. 9. 1993 živel v Nemčiji kot vojni begunec, potem pa se je vrnil v Bosno, tako 7 let ni živel z družino in družine tri leta in pol ni videl, - na podlagi Zakona o tujcih je bil izbrisan 26. 2. 1992 brez odločbe in brez obvestila, - obdobje izbrisa je trajalo od 26. 2. 1992 do 29. 2. 2008, ko mu je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca, pred tem pa je z različnimi zahtevki želel urediti svoj status v Republiki Sloveniji, odločba o izdanem dovoljenju za stalno prebivanje tujca mu je bila vročena 8. 4. 2008, 4. 3. 2009 pa je bila izdana dopolnilna odločba, ki mu je bila vročena 14. 3. 2009 in je bilo z njo ugotovljeno, da je imel dovoljenje za stalno bivanje od 26. 2. 1992 do 29. 2. 2008, nato pa mu je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Sloveniji.

13. Na podlagi ugotovljenih dejstev, ki jih pritožba ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izbris v vzročni zvezi z nastalo škodo, ker je toženka z izbrisom tožnika iz registra stalnega prebivalstva povzročila okoliščino, zaradi katere je bil tožnik 6. 12. 1992 na meji zavrnjen in posledično drugič mobiliziran v vojsko ter je moral preživljati vojne grozote, da ni videl družine, da si ni mogel v Sloveniji urediti statusa, da je druga mobilizacija v vojsko v vzročni zvezi z izbrisom, saj do nje ne bi prišlo, če ga slovenski obmejni organi na meji 6. 12. 1992 ne bi zavrnili, to pa so storili izključno zaradi izbrisa iz registra stalnih prebivalcev, zato je druga mobilizacija v vojsko v BiH in posledice, ki iz nje izvirajo, v vzročni zvezi s samim izbrisom tožnika dne 26. 2. 1992. Zaradi zavrnitve na meji 6. 12. 1992 je v obdobju med 13. 9.1993, ko je dezertiral iz vojske BiH, živel v Nemčiji kot vojni begunec, zaradi grožnje s prisilno mobilizacijo je bil prisiljen zavetje poiskati drugje in se je zatekel v Nemčijo, kjer je imel status begunca in je takšno stanje trajalo dolgotrajno, saj je obdobje izbrisa trajalo 16 let, oziroma 192 mesecev, v tem času je bil sedem let ločen od družine in tri leta in pol svoje družine ni videl, z izbrisom je bilo grobo poseženo v tožnikovo pravico do svobode gibanja in v njegove druge osebnostne pravice na socialnem, zdravstvenem področju.

14. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točkah 31, 32 in 33 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker se torej tožnik ni mogel vrniti v Slovenijo 6. 12. 1992, ker mu to ni bilo dovoljeno iz razloga, ker je bil izbrisan, posledično tudi ni mogel urejati v Sloveniji ničesar glede pridobitve socialnih prejemkov. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da bi bil tožnik upravičen do socialnih prejemkov, če bi mu bilo omogočeno vrniti se v Slovenijo in če ne bi dobil nove zaposlitve. Če pa bi se lahko zaposlil, pa mu seveda ne bi nastala škoda zaradi izgube dohodka.

Izbris je vzrok, zaradi katerega mu je bila vrnitev v Slovenijo onemogočena in mu je posledično nastala materialna škoda vsaj iz naslova socialnih prejemkov. Dejstvo, da je Slovenijo zapustil prostovoljno, ni pravno pomembno, saj če ne bi bil izbrisan, to ne bi bila ovira za vrnitev v Slovenijo.

Odločitev o višini mesečne odškodnine za materialno škodo iz naslova denarne socialne pomoči je sodišče prve stopnje utemeljilo z razlogi v točki 49 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja, da natančne denarne odmene za nastalo premoženjsko škodo ni mogoče določiti, da pa bi bil tožnik, če ne bi bil izbrisan, upravičen vsaj do denarne socialne pomoči, ki je najnižji prejemek, določen za zagotavljanje minimalne socialne varnosti v Republiki Sloveniji po Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih. Po tem predpisu so upravičenci tudi tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji.

15. Pritožba ima prav in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da ni vzročne zveze med izbrisom in izgubo zaposlitve ter med izbrisom in zapustitvijo države, ker jo je tožnik prostovoljno zapustil. Vendar pa pritožba neutemeljeno trdi, da ne more biti izbris vzrok za neprejemanje socialnih prejemkov. V skladu z ESČP in zato pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da če bi tožnik ne bil izbrisan 6. 12. 1992 na meji ne bi bil zavrnjen in bi bil v Sloveniji upravičen vsaj do denarne socialne pomoči, ki je najnižji prejemek za zagotavljanje minimalne socialne varnosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugotovitve, da je izbris vzrok za tožnikovo nastalo škodo po 6. 12. 1992, saj je bil pred tem datumom v BiH prostovoljno. Zato je upoštevno obdobje za določitev odškodnine za čas od 6. 12. 1992 do 29. 2. 2008, to je 183 mesecev in ne 192 mesecev, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno pa je sodišče prve stopnje določilo kot pravično zadoščenje za nastalo materialno škodo znesek 150,00 EUR mesečno in za vsak mesec izbrisa, vendar od 6. 12. 1992 dalje. Odškodnina za materialno škodo iz tega naslova znaša 27.450,00 EUR, ne pa 28.800,00 EUR, vendar ob upoštevanju omejitve po 12. členu in drugem odstavku 5. člena ZPŠOIRSP to ne vpliva na višino prisojenega zneska. Sodišče prve stopnje je tudi jasno obrazložilo, da je višino mesečne odškodnine v višini denarne socialne pomoči 150,00 EUR določilo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP in upoštevaje odločbo ESČP v zadevi Kurić. Torej zaključek sodišča prve stopnje ni arbitraren, kot neutemeljeno trdi pritožba.

V višini 150,00 EUR mesečno ugotovljeno materialno prikrajšanje tožnika pa je tudi primeren znesek glede na javno dostopne podatke Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, iz katerih izhaja, da je v času izdaje izpodbijane sodbe (oziroma od 1. 8. 2016 dalje) denarna socialna pomoč znašala 297,53 EUR mesečno.

16. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik za dva mladoletna otroka v letu 1991 prejemal otroški dodatek, čeprav je takrat bil zaposlen, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je upravičen do povrnitve materialne škode v višini tega dodatka za vsakega od mladoletnih otrok do njune polnoletnosti zato, ker bi bil upravičen najmanj do denarne socialne pomoči. Takšen zaključek sodišča prve stopnje ni arbitraren, kot neutemeljeno trdi pritožba. Tožnik pa je zatrjeval in tudi dokazal, da je pred izbrisom izpolnjeval zakonske pogoje do teh socialnih prejemkov, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z odločbo upravnega organa bilo ugotovljeno, da je imel dovoljenje za stalno bivanje v času izbrisa, to je od 26. 2. 1992 do 29. 2. 2008, nato pa mu je bilo izdano tudi dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Sloveniji. Socialni prejemki so pogojeni z v Sloveniji prijavljenim stalnim prebivališčem. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je eden od staršev aktivno legitimiran za prejemanje otroškega dodatka, to je tisti od staršev, ki ima v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. 17. V točkah 41 do vključno 44 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je ugotovljen obseg tožnikove nematerialne škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi izbrisa na psihičnem področju trpel posledice, to je prilagoditveno motnjo, ki se kaže kot subjektivna stiska in čustvena motenost, kar je motilo socialno funkcioniranje in učinkovitost tožnika, nastalo pa je v obdobju prilaganja na spremembo v življenju, oziroma na obremenjujoče življenjsko doživetje. Ugotovilo je še, da še bolj kot prilagoditvena motnja so na tožnikovem psihičnem področju usodne posledice posttravmatske stresne motnje, ki je nastala kot zakasneli odziv na stresni dogodek ali obremenilne okoliščine doživete vojne z vsemi njenimi posledicami, ker so izjemno nevarne in katastrofične narave in skoraj vsakogar spravijo v hudo stisko. Pri tožniku je posttravmatska stresna motnja prešla v trajno osebnostno spremenjenost po katastrofični izkušnji.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se del simptomatike, ki izvira iz posledic izbrisa iz registra in kasnejšega trajanja neurejenega statusa tožnika, prekriva s posledicami prisilne mobilizacije in doživetih vojnih strahot v BiH, je dokazno podprt z izvedenskim mnenjem izvedenca M. K. (točka 5 izdelanega izvedenskega mnenja na list. št. 84).

Zato je pritožbeni očitek o nekorektnosti takega zaključka sodišča prve stopnje neutemeljen.

18. Ob upoštevanju dejstva, da se je zaradi zavrnitve na meji 6. 12. 1992 tožnik bil prisiljen vrniti v BiH in je tam bil ponovno mobiliziran v vojaške enote, ni dvoma, da je tudi v tem času doživljal vojne strahote. Zato ni odločilno, da tožnik ni zatrjeval, da naj bi se po zavrnitvi vstopa v Slovenijo na vojnem območju v BiH dogajale večje vojne strahote, kot v času od aprila 1992, ko je šel na vojno območje prostovoljno.

19. Sodišče prve stopnje je tudi korektno ugotovilo, da ni mogoče dati decidiranega odgovora, ki bi točno ločeval med posledicami izbrisa in posledicami prisilne mobilizacije, da pa je izvedenec večjo težo in obseg težav pri tožniku pripisal posledicam prisilne mobilizacije, kot posledicam izbrisa, da pa ne bi prišlo do tožnikove mobilizacije po 6. 12. 1992, če ga na meji ne bi zavrnili, zato je podana vzročna zveza tudi med izbrisom in drugo prisilno mobilizacijo ter njenimi posledicami.

Sodišče prve stopnje je glede tožnikove škode iz naslova duševnih bolečin zaradi izbrisa ugotovilo še, da je bilo z izbrisom poseženo v tožnikovo pravico do svobode gibanja, v njegove socialne in zdravstvene pravice, sedem let je bil ločen od družine, če ne bi bil izbrisan, bi bil sedaj že upokojen, dejansko pa je v evidenci nezaposlenih in se ne čuti sposobnega za delo ter ob upoštevanju že zgoraj povzete ugotovljene škode na tožnikovem psihične zdravju, je po presoji pritožbenega sodišča določena denarna odškodnina v višini 20.000,00 EUR pravično denarno zadoščenje. Po določbah 179. in 182. člena OZ, ki se v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP upoštevajo za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa, ki je tožniku nastajala kar 15 let in tri mesece. Po presoji pritožbenega sodišča za določitev zneska pravične odškodnine po citiranih določbah OZ v določbah ZPŠOIRSP ni omejitve, v 12. členu je omejena višina denarne odškodnine, ki jo lahko sodišče prisodi v sodnem postopku.

20. Pritožbena trditev toženke, da je tožnik kot vojni begunec v Nemčiji lahko kadarkoli odšel iz Nemčije in se tudi vrnil nazaj (verjetno v BIH) in bi se lahko s svojo družino združil, kadar bi to želel, pa je neupoštevna. Življenjsko sprejemljivo je, da se tožnik ni želel vrniti na vojno območje. Dejstvo pa je, da če ne bi bil izbrisan, bi se lahko 6. 12. 1992 vrnil v Slovenijo in vsa škoda (nematerialna ter materialna), četudi bi mu nastala zaradi izgube dohodka iz zaposlitve in duševnih bolečin zaradi ločenosti od družinskih članov, ne bi bila pravno priznana škoda in tožnik ne bi imel podlage za tožbo.

21. Toženkina pritožba je delno utemeljena, saj je uspela z zneskom 9.600,00 EUR, za kolikor je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikov zahtevek in spremenilo odločitev v prisodilnem delu (5. alineja 358. člena ZPP).

22. S tem se je tudi zmanjšal tožnikov pravdni uspeh na 14,27 % in je ob neizpodbijanem dejstvu, da znašajo njegovi skupni stroški pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje 4.669,75 EUR, upravičen do povrnitve 666,37 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženkin pravdni uspeh pa se je povečal na 85,73 % in je ob neizpodbijanem dejstvu, da so znašali njeni stroški pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje 3.814,20 EUR, upravičena do povrnitve 3.269,91 EUR stroškov pred sodiščem prve stopnje. Po medsebojnem pobotanju stroškov pravdnih strank bi tako moral tožnik povrniti toženki 2.603,54 EUR pravdnih stroškov, ker pa mu je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 1141/2014 z dne 21. 1. 2014 odobrena brezplačna pravna pomoč za oprostitev stroškov izvedenca medicinske stroke, je dolžan tožnik toženki povrniti 2.165,62 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v enakem roku pa na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic BPP 1141-2014 plačati 437,92 (86,73 % od 504,91 EUR izvedenine glede na neuspeh v postopku) EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato odločitev o stroških pravdnega postopka v točki III sodbe sodišča prve stopnje temu ustrezno spremenilo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

23. Tožnik in toženka sta delno uspela vsak s svojo pritožbo, zato je glede na njun pritožbeni uspeh odločeno, da vsak krije svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia