Jedro

Po 1. odstavku 222. člena ZUP/86 je zoper sklep dovoljena posebna pritožba samo takrat, ko je z zakonom tako določeno, česar pa ZUP/86 v 185. členu ne določa, torej se tak sklep, po določbi 3. odstavka 222. člena ZUP/86, lahko izpodbija le s pritožbo zoper odločbo, s katero bo odločeno o sami stvari.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, šifra 321-33/93-6 z dne 18. 2. 2005, s katero je prvostopni organ zavrgel pritožbo tožnika zoper sklep šifra 321-33/93-6 z dne 13. 1. 2005. V obrazložitvi je navedla, da je prvostopni upravni organ v denacionalizacijski zadevi na podlagi 185. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP/86) dne 13. 1. 2005 izdal sklep o postavitvi izvedenca. Zoper ta sklep se je pritožil tožnik, prvostopni organ pa je z izpodbijano odločbo pritožbo pravilno kot nedovoljeno zavrgel, glede na 1. odstavek in 3. odstavek 222. člena ZUP/86. Navedeni zakon v 2. odstavku 234. člena ZUP/86 določa, da kadar pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, jo organ prve stopnje zavrže s svojo odločbo. Tožena stranka ugotavlja, da je odločitev prvostopnega organa pravilna, glede na to, da niti ZUP/86 niti Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ne določata, da je zoper sklep o postavitvi izvedenca pritožba dovoljena. Tožnik pa je bil tudi v obrazložitvi opozorjen, da glede na določbe ZUP/86 lahko svoje ugovore uveljavlja v pritožbi zoper odločbo, s katero bo prvostopni upravni organ odločil o stvari, ki je predmet zahtevka.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, saj je ta naložila, da se v breme pravnega naslednika - tožnika naredi izvedeniško mnenje ter da ta nima pravice izbire izvedenca ter pravice, da dobi točne specifikacije izvedeniškega dela ter sodelovanja pri tem. Z odločbo prvostopnega organa je bila dana naloga izvedbe cenitve izvedencu AA iz B, da ugotovi sedanjo vrednost odvzetih poslopij AAA. Vendar je prvostopni organ dal nalogo za cenitev samo za gospodarsko poslopje v tem kompleksu, pri čemer je prvostopni organ predložil svoje verodostojne listine in dokaze o stanju stvari v času odvzema in določil, da stroški izdelave bremenijo denacionalizacijskega upravičenca, pri čemer naj nakaže denar za izvedensko mnenje BB. Ker je tožnik jasno identificiral škodljivost in nezakonitost odločbe, se je zoper njo pritožil. Kot prvo meni, da je zavezanec za vračilo vseh nepremičnin Občina C. V postopku je bil s tem stališčem prvostopni organ seznanjen. Zahteva, da se odredi, da sodeluje pri izbiri izvedenca ter da stroške izvedeniškega mnenja plača Občina C, saj tako izhaja iz 189. člena ZUP. Vztraja tudi pri tem, da se izvedensko mnenje naredi za vse nepremičnine in premičnine, ki se nahajajo v bližini, kot je navedel. Občina C nastopa s pretenzijo, da se ne plačuje odškodnina za druge objekte v bližini, ker so ti drugi objekti že plačani na temelju kriminalno narejene poravnave med BB in zavezancem. Zavrača mnenje, da ni upravičen do pritožbe, saj gre v zadevi za kup nezakonitih dejanj, v ZUP pa je tudi jasno določeno na osnovi 113., 114. in 115. člena, da stroški gredo v breme stranke, za katero se je postopek končal neugodno. CC in drugi pravni nasledniki upravičenca so v vlogah do izdaje odločbe iskali povrnitev stroškov po ZUP, pa jih niso dobili, ker je to njihovo pravico prvostopni organ zamolčal. V nadaljevanju tožnik opisuje potek denacionalizacijskega postopka in kršitve, ki so bile storjene pri drugih denacionalizacijskih postopkih, vse povezano z nasledstvom in ostalimi pravnimi nasledniki DD. Predlaga, da se prekine postopek denacionalizacije za objekte na parc. št. 610/2, 244/1 in 245/1 do rešitve predhodnega vprašanja prodaje stanovanja v prvem nadstropju hiše ter da stroške, ki so nastali s plačevanjem izvedeniškega mnenja izvedenca AA za objekte .... št. 3 in 5 iz denacionalizacijskega postopka 321-33/93-6 s strani upravičenca do denacionalizacije povrne Občina C, in odpravo odločbe tožene stranke, ki jo s tožbo izpodbija ter da se ga oprosti plačila sodnih stroškov (sodne takse), ki mu bodo nastali pred Upravnim sodiščem RS.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise, ki so predloženi v zvezi s tožbo pod opr. št. U 889/2006. Stranke z interesom v tem postopku EE, FF, občina C in SOD, d.d., na tožbo niso odgovorili, stranka z interesom BB pa v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba neutemeljena.

V odgovoru na odgovor na tožbo tožnik postavlja ugovore, ki se nanašajo na pravne naslednike denacionalizacijskega upravičenca.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali ima tožnik - pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca, zoper sklep o določitvi izvedenca, izdan na podlagi 1. odstavka 185. člena ZUP/86, pritožbo.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06, v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: Prvostopni organ je v postopku denacionalizacije odredil dokazovanje vrednosti podržavljenih nepremičnin po pokojnem DD z izvedencem, po določbi 185. člena ZUP/86. Po 1. odstavku 222. člena ZUP/86 je zoper sklep dovoljena posebna pritožba samo takrat, ko je z zakonom tako določeno, česar pa ZUP/86 v 185. členu ne določa, torej se tak sklep, po določbi 3. odstavka 222. člena ZUP/86, lahko izpodbija le s pritožbo zoper odločbo, s katero bo odločeno o sami stvari. V skladu z navedenimi določbami je ravnal tudi prvostopni organ in v pravnem pouku sklepa z dne 13. 1. 2005 navedel, da pritožba zoper ta sklep ni dovoljena in v posledici tega opozorila pritožbo tožnika z dne 7. 2. 2005 kot nedovoljeno zavrgel. Sodišče ugotavlja, da je glede na v odločbi navedeno pravno podlago, ki jo je v izpodbijani odločbi pravilno povzela tudi tožena stranka pri svoji odločitvi, pravilno uporabil določbe postopka. Tožnik torej neutemeljeno ugovarja, da organa nista pravilno uporabila določb postopka in njegove pritožbe ne bi smela zavreči. Neutemeljen pa je tudi njegov ugovor, ki se nanaša na založitev stroškov za izdelavo izvedeniškega mnenja (kot del sklepa o postavitvi izvedenca), na podlagi istih že navedenih pravnih podlag (222. člen ZUP/86). Določba 116. člena ZUP/86 določa, da če se uvede postopek na zahtevo stranke, za stroške, ki bi nastali pri dokazovanju z izvedencem, organ s sklepom določi, da stranka založi zanje potreben znesek. Zoper tako odločitev (sklep) ni predpisana posebna pritožba, ima pa stranka možnost pritožbe šele zoper sklep o stroških (sklep o odmeri stroškov), kot je določeno v 3. odstavku 118. člena ZUP/86. Glede na navedeno v nadaljnji posledici tudi niso utemeljene vse druge pritožbene navedbe. Kot je tožnika opozorila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, pa tudi prvostopni organ, bo tožnik lahko vse ugovore, ki se nanašajo na samo vsebino in meritorno odločitev v zadevi, lahko uveljavljal s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari oziroma zoper sklep o stroških, v kolikor bodo takrat za tožnika ti ugovori še relevantni. Opozoriti pa je potrebno tožnika, da utemeljitev pravne podlage svojih ugovorov nepravilno opira na določbe ZUP, saj se po izrecni določbi 6. člena ZDen uporablja v denacionalizacijskih postopkih ZUP/86, na to pravilno postopkovno podlago pa sta oprla svoji odločitvi upravna organa.

V tožbi je tožnik predlagal tudi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih stroškov oziroma sodnih taks, vendar sodišče o njegovem predlogu ni odločalo, ker gre za denacionalizacijsko zadevo, ki po samem zakonu ni podvržena taksni obveznosti, iz spisa pa tudi ni razvidno, da bi tožniku stroški postopka v sodnem postopku nastali oziroma bi jih bil dolžan poravnati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.