Jedro

Niti v ZUP (1986) niti v kasnejšem ZUP ni določbe, po kateri bi bila zoper sklep o postavitvi izvedenca in založitvi sredstev za njegovo delo dopustna posebna pritožba. Zato je bila vložena pritožba v upravnem postopku pravilno in zakonito zavržena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2006, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote T. z dne 18.2.2005. S to odločbo je prvostopni organ zavrgel tožnikovo pritožbo zoper svoj sklep z dne 13.1.2005. S sklepom z dne 13.1.2005 je prvostopni organ izdal sklep o postavitvi izvedenca, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo, ki pa jo je prvostopni organ na podlagi 1. in 3. odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP (1986), Uradni list SFRJ, št. 47/86 - P.B, ki se še uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06 in 105/06 - ZUS-1) zavrgel kot nedovoljeno. Niti Zakon o denacionalizaciji (ZDen) niti ZUP (1986) namreč ne določata, da je zoper sklep o postavitvi izvedenca pritožba dovoljena. V obrazložitvi sklepa o postavitvi izvedenca je bil opozorjen, da lahko svoje ugovore uveljavlja v pritožbi zoper odločbo, s katero bo odločeno o upravni stvari, ki je predmet zahtevka.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje pridružuje stališču tožene stranke ter se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je ta v izpodbijani odločbi navedla za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena ZUS). Pojasnilo je, da je po 1. odstavku 222. člena ZUP (1986) zoper sklep dovoljena posebna pritožba le takrat, kadar je to v zakonu posebej določeno. Ker pa ZUP (1986) v 185. členu, ki se nanaša na postavitev izvedenca, ne določa, da bi bila zoper tak sklep dovoljena posebna pritožba, se tak sklep po določbi 3. odstavka 222. člena ZUP (1986) lahko izpodbija le s pritožbo zoper odločbo, s katero se odloči o glavni stvari. V skladu z navedenimi določbami ZUP (1986) je bil tudi pravni pouk v sklepu o postavitvi izvedenca z dne 13.1.2005. Zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo pritožbo zoper ta sklep zavrgel kot nedovoljeno. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da upravna organa nista pravilno uporabila določb ZUP (1986), ter ugovori, ki se nanašajo na založitev stroškov za izdelavo izvedeniškega mnenja, ki je del sklepa o postavitvi izvedenca, saj je za določitev takšnih stroškov oziroma za založitev teh stroškov dana podlaga v 116. členu ZUP (1986). Zoper ta del izreka sklepa tudi ni posebne pritožbe, temveč je mogoče tudi ta del izreka izpodbijati šele s pritožbo zoper sklep o stroških, kot je določeno v 3. odstavku 118. člena ZUP (1986). Neutemeljene pa so tudi vse druge tožbene navedbe. Vse ugovore, ki se nanašajo na vsebino in meritorno odločitev v zadevi, bo tožnik lahko uveljavljal s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari oziroma sklep o stroških. Opozorilo ga je tudi, da se v postopku denacionalizacije na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDen uporablja ZUP (1986) in ne ZUP, na katerega svoje ugovore opira tožnik. Pojasnilo je tudi, da o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo, ker se v denacionalizacijskih zadevah sodne takse ne plačujejo.

Zoper prvostopno sodbo tožnik v obširni pritožbi opozarja na napake prvostopnega in drugostopnega upravnega organa v denacionalizacijskem postopku, na svoje zahteve glede izločitve uradnih oseb in na nepravilnosti, ki so jih te osebe pri vodenju postopka zakrivile. Meni, da se njemu in njegovim sorodnikom v postopku denacionalizacije dela škoda, in da se kršijo njihove pravice. Meni, da je tožena stranka v tej zadevi nepravilno uporabila materialno pravo in mu je onemogočila doseganje upravičenih materialnih pravic iz denacionalizacije. V izpodbijanem sklepu je namreč lažno navedeno, da ga je upravna enota predhodno pozvala, naj se izjavi glede predlaganega izvedenca in da na izbiro ni imel pripomb. Nasprotuje tudi temu, da mora založiti stroške za izvedenca. Pri tem se sklicuje na svoje ugovore iz različnih pritožb. Zahteva, da upravno sodišče pridobi vse spise v denacionalizacijski zadevi, v kateri je drugostopni organ tožena stranka, in da se tudi njemu pošljejo vsi izvodi listin v teh zadevah. Tega sodišče kljub njegovim večkratnim zahtevam ni storilo. Prav tako se ni opredelilo do nekaterih njegovih navedb. Zahteva, da je soudeležen pri izbiri izvedenca, za kar ima pravico po 185. členu ZUP (1986). Meni, da za izdajo izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni pogoji, predpisani v 244. členu ZUP. Ni mu bilo omogočeno, da sodeluje pri izvajanju dokazov in tudi ne, da bi se hkrati napravila ocena s strani izvedenca za vse premoženje. Ni mu bilo omogočena izbira najugodnejšega ponudnika med izvedenci. Sklicevanje tožene stranke, da ZUP ne omogoča pritožbe zoper sklep o izbiri izvedenca, ni umestno, saj ZUP določa tudi pravila glede postavitve izvedenca, ki v tem primeru niso bila upoštevana. Čeprav je s sklepom o imenovanju izvedencu naloženo, da v postopku izdelave cenitve sodeluje s strankami, je jasno, da sta s tem mišljena le A.A. in B.B., ki sploh ne bi smela biti stranki postopka. Poleg tega nimata listin glede premoženja, pač pa jih ima on. Na njegove ugovore mu prvostopno sodišče ni odgovorilo. Zahteval je povračilo stroškov postopka, pa jih ni dobil. Predlaga, da stroške, ki jih ima v tem postopku, plačujejo organi, ki so jih povzročili. Predlaga tudi, da se mu plača odškodnina zaradi izgube zdravja (hudo povišanega pritiska) v znesku 1,000.000,00 SIT v enkratnem znesku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Na pritožbo je odgovorila prizadeta stranka A.A. Meni, da pritožba ni utemeljena. V celoti zavrača žaljive obdolžitve tožnika o njegovem škodljivem ravnanju v postopku. Vsa tožnikova pravna sredstva v tem postopku so bila zavrnjena. Zavrnjena je bila tudi njegova pritožba zoper sklep o dedovanju in mu je bilo pojasnjeno, da dediči po zapustnikovem sinu C.C. ne morejo biti izločeni iz dedovanja. Dogovora dedičev glede gospodarjenja s solastnimi nepremičninami sploh še ni, ker z njimi ne gospodari nihče. Tožnik je brezposeln in dobiva pomoč centra za socialno delo. Obveznic iz zapuščine, ki ga čakajo v banki (278 obveznic v vrednosti 3,5 milijona SIT), noče prevzeti. Pritožuje se, da upravno sodišče ne odgovarja na njegove vloge, kar ne drži, saj mu je v letu 2006 zavrglo pet tožb, vendar je nadalje vložil tri pritožbe na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ne drži niti, da je tožnik zaradi denacionalizacijskega postopka zbolel, saj je že dlje časa bolan.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta v 1. odstavku 107. člena določa, da sodišče glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe uporablja določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Ker ni posebnega zakona, ki bi določal drugače, se torej tudi za obravnavo tožnikove prej vložene pritožbe uporablja ZUS-1. Ker pa v letu 2006 vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 je postala prvostopna sodba pravnomočna s 1.1.2007. V obravnavanem primeru je predmet upravnega spora odločba tožene stranke, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopnega organa o izbiri izvedenca v postopku denacionalizacije. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije v tem revizijskem postopku obravnava zgolj pravilnost in zakonitost tega akta, ne pa tudi vseh drugih, na katere se v reviziji sklicuje revident. Prav tako se vrhovno sodišče v tem upravnem sporu in v tej sodbi ne opredeljuje do revizijskih navedb, ki se na ta sklep ne nanašajo. Ugovore, ki jih ima revident zoper druge akte, ki so bili izdani v denacionalizacijskem postopku in so lahko predmet upravnega spora, lahko uveljavlja v pravnih sredstvih zoper te druge akte, ne more pa jih uspešno uveljavljati zoper akte, ki se na vsebino, ki jo uveljavlja v teh navedbah, ne nanašajo.

Kot so revidentu pravilno pojasnili že oba upravna organa in prvostopno sodišče, se v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZDen postopki denacionalizacije vodijo po postopkovnih predpisih ZUP (1986) in ne ZUP, na katerega določbe se v pritožbi oziroma reviziji sklicuje revident. Ker ZUP (1986) ne določa, da bi bila zoper sklep o postavitvi izvedenca in založitvi stroškov za njegovo delo dopustna posebna pritožba, te pritožbe ni, na kar je bil tožnik pravilno opozorjen v pravnem pouku v prvostopnem sklepu in zato je odločitev prvostopnega organa, ki je njegovo pritožbo zoper sklep o postavitvi izvedenca zavrgel kot nedopustno, pravilna in zakonita tudi po presoji vrhovnega sodišča. Čeprav tožniku prvostopno sodišče ni odgovorilo na njegove tožbene navedbe, to po presoji vrhovnega sodišča ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Prvostopno sodišče je namreč revidentu v izpodbijani sodbi odgovorilo na vse njegove tožbene navedbe, ki se nanašajo na obravnavano zadevo in so za odločitev v njej pravno pomembne. Ker pa druge zadeve, na katere se je tožnik v tožbi skliceval, niso predmet tega upravnega spora, prvostopno sodišče nanje utemeljeno ni odgovarjalo.

Vrhovno sodišče kljub revidentovi zahtevi ni pridobilo vseh denacionalizacijskih spisov, ki se nanašajo na vračanje premoženja revidentovemu pravnemu predniku, ker za to nima pooblastila v nobenem predpisu. Vrhovno sodišče namreč lahko od drugih organov zahteva le predložitev spisov v zadevi, ki jo obravnava v zvezi z vloženim pravnim sredstvom, in morebitne druge spise, ki se na obravnavano zadevo nanašajo, ne pa tudi drugih spisov, pa čeprav se nanašajo na isto stranko. Vrhovno sodišče tudi ni dolžno strankam posredovati upravnih in sodnih spisov, razen tistih vlog, za katere je tako posebej določeno v zakonu (pritožba oziroma revizija s prilogami, obrazložen odgovor na pritožbo oziroma revizijo). Za vse druge listine pa lahko stranka v postopku zaprosi za vpogled v spis, ki jih ga sodišče praviloma odobri. Iz sodnega spisa te zadeve je razvidno, da je tožnikova odvetnica, ki ga sicer v tej reviziji ne zastopa, zaprosila za vpogled v spis, kar ji je bilo odobreno in je ta ogled tudi opravila 20.8.2007. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Revident pa bo lahko svoje ugovore, ki jih je v zvezi s tem sklepom poskušal uveljavljati v tem upravnem sporu, lahko, kolikor bo še menil, da so potrebni, uveljavljal v svojih pravnih sredstvih zoper odločitev v denacionalizaciji.