Jedro

Obveznost staršev preživljati svoje otroke je solidarna, tako je solidarna tudi obveznost staršev, da povrnejo potrebne izdatke tistemu, ki je dejansko skrbel za otroke.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, naj tožečima strankama nerazdelno plačata znesek 3.527.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, medtem ko je višji tožbeni zahtevek tožečih strank za obdobje od 1.3.1987 do 30.1.1994 zavrnilo. Toženima strankama je sodišče prve stopnje naložilo še, naj tožečima povrneta njune pravdne stroške v znesku 351.470,88 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo so se pritožile vse stranke iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožeči stranki se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe. Predlagata, da se spremeni, podrejeno pa zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da je sodišče neupravičeno zavrnilo del zahtevka. Prisojeni znesek je kljub izhodišču 50.000,00 SIT mesečno prenizek, saj bi mu bilo treba prišteti še finančno ovrednoteno skrb za varstvo, vzgojo in nego, kar je vsaj dvakratnik prispevka za vrtec oz. plačilo celodnevne varuške, tako bi jima sodišče moralo priznati mesečno 72.500,00 SIT. Tožnici sta znesek varstva, vzgoje in oskrbe zajeli v celotni mesečni oceni, kot je pojasnjena že v prejšnji pritožbi zoper zavrnilno sodbo.

Toženka in toženec se pritožujeta zoper ugoditveni del sodbe in predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka navaja, da ji ni ime B., temveč Ba. Zadnja obravnava je bila pogojno zaključena, ne da bi bilo ugotovljeno, za kakšen pogoj gre in sodišče na podlagi tako zaključene obravnave sploh ne bi smelo izdati sodbe. Nadalje navaja, da ni izkazana aktivna legitimacija L. C. S., ker njej otrok ni bil zaupan v varstvo, ampak toženkini materi. L. C. S. tudi ni bila zaposlena, niti ni bila lastnica hiše, v kateri je otrok živel. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, kako je sodišče ocenilo stroške, potrebne za preživljanje otroka, ravno v višini 50.000,00 SIT in katera od tožnic je te zneske plačevala. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na toženkin prispevek k preživljanju otroka. Sodišče bi moralo točno oceniti, kolikšne zneske je v prvih letih dajala za otroka in kakšen je bil prispevek v oblačilih in v ostalem. Sodišče je ta prispevek opredelilo na 15 %, najprej pa bi moralo ugotoviti znesek in šele nato %. Sodišče tudi ni ugotovilo vseh okoliščin v zvezi s posojilno pogodbo z dne 23.5.1997 in ne, kakšen je bil dogovor s prvo tožnico, ko je prevzela otroka v oskrbo, posebej, ker vsi stiki vendarle niso bili pretrgani in ker se je tožnica s tem strinjala. Tako je tudi toženka materialno pomagala svojemu bratu v dogovoru s prvo tožnico, ki je zato pristala, da je otrok pri njej.

Toženec navaja, da je znesek v sodbi presenetljiv in o njem na obravnavi ni bilo govora. Svoje obveznosti je poravnal, zato ne sprejme obveznosti ponovnega plačila. Ni res, da toženca od razveze dalje ne skrbita za svojo hčer. Sam je plačeval preživnino, stiki pa so mu bili povsem onemogočeni. Ni res, da se je hči preselila k drugi tožnici šele leta 1992, saj živi že leta v ..., kjer živi tudi prva tožnica. Spor je povzročila toženka, saj dokazano ni plačevala oziroma prenašala njegovega denarja. Prezrto je, da so starši za otroka skrbeli v letih 1976, 77 in 78, dokler so živeli skupaj. Prva toženka je bila glavni generator spora, sedaj pa terja denar kar počez z očitnim pretiravanjem. Nasprotuje temu, da sodišče ni razmejilo krivde med njim in toženko. Očitno je neskladje med navedbami sodišča, da mora, čeprav je plačal, to uveljavljati v drugem postopku. Stroškovni prikaz za hčer ni prepričljiv, posebej, ker je prikaz njenega življenja neresničen, neproblematiziran. Hči je bila po krivdi prve tožnice veliko zdoma in prva tožnica ni vedela, kje je, česar pa sodišče ni upoštevalo. Tudi sklepanje o pridobitnih možnostih toženca je docela nerealno. Sodišče niti z besedo ne omenja invalidne vzgoje hčere, kar je šlo celo tako daleč, da so ji protipravno spremenili priimek. Sodišče ne upošteva pogodbe z jamstvom plačila. Nezaslišano je, da se obremenijo mladi za svoje starše. Ne omenja pa tudi ugovorov toženca z dne 22.6., ki so zabeleženi v zapisniku.

Toženec je po izteku pritožbenega roka (izpodbijana sodba mu je bila vročena 20.8.1998) dne 17.12.1998 vložil še dopolnitev pritožbe, ki pa jo sodišče druge stopnje kot prepozno ni upoštevalo.

Pritožbe niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in v celoti ugotovilo dejansko stanje in svojo odločitev tudi obrazložilo. Zahtevek tožečih strank temelji na določbi 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89), da sme tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Toženec in toženka sta oče in mati otroka, za katerega sta tožnici skrbeli. Na podlagi določbe 1. odstavka 103. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke. Ta njihova obveznost je solidarna in tako tudi obveznost povrniti izdatke tožnicama. Kolikor je toženec plačeval zneske preživnine toženki, ta pa jih ni posredovala tožnicama, ki sta dejansko skrbeli za otroka, ni z ničemer prispeval k otrokovemu preživljanju. Vprašanje teh plačil sodi v razmerje med samima toženima strankama in ni predmet te pravde. Zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo obema, naj nerazdelno poravnata obveznost. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da sta obe tožnici aktivno legitimirani. Obe sta skupaj in sporazumno zahtevali povrnitev izdatkov, ki sta jih imeli za preživljanje otroka. Sodišče prve stopnje zato tudi ni ugotavljalo, kolikšen je bil prispevek vsake od tožnic posebej. Gre namreč za izjemen primer, ko sta skrb za otroka namesto staršev skupaj prevzeli dve družini - otrokova stara mati in njen mož, nato pa teta in njen mož. Zato niti ni odločilno, kdaj se je otrok preselil od prve k drugi tožnici.

Solidarnost na aktivni strani tako ni v škodo toženima strankama. Da druga tožnica ni aktivno legitimirana, ker je bil otrok zaupan prvi tožnici, ne drži. Obveznost ne temelji na dogovoru, temveč je, na podlagi že citirane določbe 133. člena ZZZDR, posledica dejanske skrbi tožnic za otroka. Pri tem nista imeli darilnega namena oz. se nista vnaprej in prostovoljno odrekli povračilu izdatkov, saj sta oba toženca pozivali, naj prispevata k preživljanju otroka. Tudi ko se sklicujeta na posojilno pogodbo za prvo tožnico in njenega moža, pri kateri naj bi za plačilo jamčila toženka, toženca niti ne navajata, da sta posojilo sama vračala. Pavšalna pritožbena navedba toženke, da je glede na dogovor s prvo tožnico, sama pomagala bratu, prav tako ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede temelja obveznosti.

O višini potrebnih izdatkov je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi navedb tožnic in izpovedi druge tožnice. Z vlogo z dne 7.3.1997 sta tožnici specificirali izdatke v skupnem mesečnem znesku 59.400,00 SIT, skupaj sta tako za obdobje od 1.3.1987 do 30.1.1994 zahtevali 4.336.670,00 SIT, že upoštevaje 15 % prispevek toženih strank, medtem ko sta zahtevek za povrnitev izdatkov po 30.1.1994 umaknili. Na naroku dne 7.3.1997 je bila ta vloga vročena tožencu, zato ne drži njegova pritožbena navedba, da pomeni zanj znesek v sodbi presenečenje in da o njem na obravnavi ni bilo govora. Sodišče prve stopnje je kot potrebne priznalo izdatke v skupnem mesečnem znesku 50.000,00 SIT ter je tak znesek tudi obrazložilo. V celoti je tako sprejelo strošek za hrano 24.000,00 SIT, upoštevaje, da gre za mlado in nadpovprečno veliko dekle, 16.600,00 SIT za obleko, ker dekleta te starosti veliko dajo na svojo zunanjost, obleko, perilo in obutev ter sledijo modi in porabijo veliko za kozmetiko. Za šolo je priznalo le 5.500,00 SIT, in sicer za nakup šolskih potrebščin, izlete, več pa ne, saj izredno šolanje po 18 letu ni dolžnost staršev. Priznalo je 1.000,00 SIT za drobne izdatke, za stroške bivanja pa le tretjino navedenih, saj otrok živi v tričlanskem gospodinjstvu. Natančnejše ugotavljanje izdatkov glede na naravo obveznosti, ki ni čista denarna obveznost, niti ni potrebno ne mogoče. Sodišče ocenjuje višino izdatkov po cenah v času izdaje sodbe. Iz istega razloga je treba zavrniti pritožbeno navedbo toženke, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se nanaša na njen prispevek k preživljanju otroka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da tožnici priznavata tožencema 15 % prispevek. Toženka pa medtem ni dokazala, da bi njen prispevek znašal več, zlasti tudi ni dokazala, da bi kupovala za otroka šolske knjige in obleko ter da bi otrok pri njej preživljal vikende, kar je zatrjevala. Prispevka k izdatkom za prehrano in stanovanje, ki so daleč največji, pa niti ni zatrjevala.

Po letu 1991 so se odnosi med toženko in otrokom po oceni sodišča tako zaostrili, da ni verjeti, da bi mu sploh še kaj kupila. V korist obeh tožencev je sodišče prve stopnje upoštevalo še prispevek, ki ga je toženec plačeval tožnicama od septembra 1992 do septembra 1993. Seveda pa je brez pomena sklicevanje toženca na skrb staršev za otroka v letih pred obdobjem, za katero tožnici uveljavljata povračilo izdatkov. Brez pomena v zadevi je tudi ocena vzgoje, ki jo je bil ali ni bil deležen otrok, ker starši zanj niso skrbeli.

Napačen zapis toženkinega imena v sodbi ne vpliva na njeno pravilnost. Napako lahko vselej na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom popravi predsednik senata sodišča prve stopnje. Tudi s tem, da je sodišče navedlo, da pogojno zaključuje glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka.

Predsednik senata naznani, da je glavna obravnava končana, ko senat meni, da je stvar zrela za razsojo (1. odstavek 304. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Senat lahko med posvetovanjem in glasovanjem sklene, da se glavna obravnava začne znova, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna važnejša vprašanja (305. člen ZPP). V tem smislu je vsaka glavna obravnava pred izdajo odločbe o glavni stvari končana le pogojno. Da pa je pogodba, na katero se sklicuje toženka, v zadevi brez pomena, je sodišče druge stopnje že pojasnilo.

Na koncu o pritožbi tožnic. Ti sta v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljali mesečni znesek izdatkov 59.400,00 SIT, v katerem je bila po njunih navedbah vsebovan tudi prispevek vzgoje, izobraževanja in siceršnje skrbi za otroka, ne da bi ga v specifikaciji posebej ocenili. Sedaj pa v pritožbi navajata dejstva, ki pomenijo nedovoljeno spremembo tožbe v pritožbenem postopku.

Zahtevata namreč, da se jima prizna še 30.000,00 SIT mesečno za varstvo, vzgojo in oskrbo in ustrezno zvišujeta tožbeni zahtevek (1. odstavek 191. člena ZPP). Na podlagi določbe 1. odstavka 190. člena ZPP pa je sprememba tožbe mogoča le do konca glavne obravnave.

Če sodišče druge stopnje na katero od pritožbenih navedb ni posebej odgovorilo, je ravnalo tako, ker v zadevi niso odločilne.

Zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS, 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.