Jedro

Čeprav v razmerjih med starši in otroki veljajo posebna pravila in ne gre za klasična civilnopravna razmerja, ki jih ureja ZOR, tako da pri zahtevku za povrnitev izdatkov zaradi preživljanja po 133. členu ZZZDR ni treba izkazovati neupravičene pridobitve, kot v primerih iz 210. in 219. člena ZOR, pa vendarle ni mogoče mimo splošnih načel našega pravnega reda. Po načelih obveznostnega prava vsak odgovarja za svoje obveznosti, solidarna obveznost pa je izjema. Pri poslovnih obveznostih mora biti dogovorjena, pri neposlovnih obveznostih pa mora biti kot izjema predpisana v zakonu. Revident utemeljeno opozarja, da 133. člen ZZZDR ne predvideva solidarne odgovornosti in da verzijskemu upravičencu omogoča povračilo izdatkov od tistega, ki bi moral osebo preživljati, pa te dolžnosti ni izpolnil. Hčerka tožencev je bila dodeljena materi in ta jo je izročila tožnicama v varstvo in vzgojo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede prvotožene stranke razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo drugič. Tokrat je razsodilo, da morata toženca, to je otrokova oče in mati nerazdelno plačati tožnicama (otrokovi stari mami in teti) znesek 3,527.500,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki je določena v zakonu in teče od izdaje sodbe do plačila. Kar sta tožeči stranki zahtevali več za obdobje od 1.3.1987 do 30.1.1994, je zavrnilo. Ker se s tako sodbo niso strinjali niti tožnici niti prvotoženec niti drugotoženka, so se pritožili, toda sodišče druge stopnje je njihove pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti obsodilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je prvotoženi pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Bistveno kršitev očita sodišču druge stopnje zato, ker ni upoštevalo dopolnitve pritožbe, ki je bila prepozno vložena. Meni, da ni razložilo, zakaj je tako ravnalo in da gre za kršitev postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker zakon v primeru, da stranka prepozno vloži pritožbo, predvideva njeno zavrženje (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (1977), Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), v primeru, da stranka prepozno vloži odgovor na pritožbo, pa predvideva, da ga sodišče upošteva, če je še mogoče (tretji odstavek 344. člena ZPP (1977)), meni, da bi moralo sodišče upoštevati dopolnitev pritožbe s pogojem, da se z njo ne razširja izpodbijani del sodbe in se ne navajajo novi pritožbeni razlogi. To naj bi še posebej veljalo za dopolnitev v smeri pritožbenih razlogov, ki jih sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Glede kršitve materialnega prava pa revident navaja, da je sodišče preširoko ocenilo potrebne izdatke, ki naj bi jih imeli tožnici s preživljanjem njegove hčere, in je prisodilo previsok denarni znesek. Kljub temu, da izrecno navaja, da ne izpodbija dejanskega stanja, temveč uporabo pravnega standarda, navaja, da je sodišče pretirano ovrednotilo izdatke za obleko in za kozmetiko, premalo pa je upoštevalo toženčev prispevek, ki ga ni valoriziralo, temveč ga je enostavno seštelo in ga za celotno obdobje ocenilo na 15 odstotkov. Pri uporabi materialnega prava gre po njegovem za dve osrednji vprašanji: ali razvezana starša res solidarno odgovarjata verzijskemu upniku, ali pa je njuna odgovornost deljena in je treba upoštevati izpolnitve preživninskih obveznosti otrokovega očeta njegovi materi, kateri je bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo. Sam se zavzema za drugo rešitev in navaja, da niti 103. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo do Uradni list RS, št. 82/94), niti 133. člen ZZZDR ne predpisuje nerazdelne obveznosti, zato ne sprejema razlage sodišč, katerih sodbi izpodbija. Sodišči se ne sklicujeta na druga materialnopravna določila in ne navajata nobene sodne prakse. Zato revident poudarja, da je plačeval preživnino otrokovi materi, kateri je bil dolžan plačevati preživnino na podlagi sodne odločbe. Opozarja še, da po 133. členu ZZZDR in 218. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ne zadošča, da bi kdo imel izdatke namesto drugega, temveč zahteva vzpostavitev nekega razmerja. Po njegovem bi mu morali tožnici "na nek način dati vedeti, da namesto njega preživljata" njegovega otroka, se pravi, da bi ga morali obvestiti o dejstvih in ga nekako zavezati. Ni prav, da sta pozivali zgolj otrokovo mamo, njega pa sta opomnili šele pred vložitvijo tožbe. Navaja analogijo s preživninami, kjer ni mogoče zahtevati zvišanja za nazaj, temveč zgolj za naprej. Revident poudarja, da je svojo preživninsko obveznost vsaj delno izpolnjeval in ker ga tožnici nista mogli zavezati k plačilu višjih stroškov od tistih, ki jih je pokrivala preživnina, ni utemeljen njun tožbeni zahtevek do njega. Po njegovem bi morali torej sodišči razdeliti terjatev tožnic med njega in med otrokovo mamo. Pri tem opozarja na 126. člen ZZZDR in na določila ZOR o odškodninskih obveznostih, ki predvidevajo solidarno odgovornost tedaj, ko gre za skupno povzročitev in ni mogoče ugotoviti deležev. Ob tem navaja odločbo Vrhovnega sodišča SR BiH iz leta 1988, po kateri morata starša solidarno povrniti stroške za otrokovo preživljanje, če ne živita v zakonski skupnosti, pa je njuna obveznost razdeljena. Na koncu poudarja, da je bila preživnina naložena s sodbo in valorizirana, da ni im el stikov z mladoletno hčerko, da ni bil obveščen o tem, da otrok ne živi pri materi, da je plačeval preživnino najprej materi, po obvestilu centra za socialno delo pa tožnici in da je s tem ugasnila njegova preživninska obveznost. Po 390. členu ZPP (1977) je bila revizija vročena tožnicama in prvi toženki. Nanjo je odgovorila samo druga tožnica, ki je poudarila, da gre za enotno roditeljsko pravico, ki jo morata izvrševati oba roditelja skupno; da tožnica toženčevih prispevkov ni prejemala in da zato ni nič manj plačevala za preživljanje otroka, zaradi česar je ne more vezati toženčevo izpolnjevanje obveznosti po sodbi, v kateri tožnica ni bila stranka; da hoče toženec pod krinko pravnega standarda razpravljati o izdatkih za otroka, kar je dejansko vprašanje, in da je pritožbeni rok prekluziven. Dodaja, da bi moral imeti toženec stike s hčerko S., če bi vsaj približno ravnal po zakonu in skušal izvrševati obveznosti iz roditeljske pravice, in da ni na mestu očitek, češ da bi ga morala tožnica obveščati, kaj se dogaja z njegovo hčerko. Toženec, ki bi moral sodelovati pri pomembnejših odločitvah v zvezi s hčerko, je lahko vesel, da mora povrniti samo materialne izdatke, ne pa vseh skrbi, ki sta jih otrokova starša prepustila tožnici in njeni materi (torej babici).

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je vrhovno sodišče odločalo po pravilih prej veljavnega ZPP (1977), čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo navaja revizija, sicer ni podana. V procesu kot urejeni dejavnosti sodišča in pravdnih strank, imajo poseben pomen roki, ki "poganjajo" sodni postopek.

Zlasti prekluzija, to je nemožnost opraviti posamezna dejanja po preteku določenih rokov, zagotavlja nemoten in čim hitrejši potek postopka. Nobenega dvoma ni, da je rok za pritožbo prekluziven zakonski rok, katerega zamuda ima za posledico, da dejanja ni mogoče več opraviti. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ravnalo, ko je upoštevalo le tista pravdna dejanja pritožnika, ki jih je opravil v predpisanem roku. Sicer pa bistvena kršitev pravdnega postopka tudi ni mogla nastati. Revident sam navaja, da je v prepozno vloženi vlogi pojasnjeval predvsem svoje materialnopravno stališče, v okviru pritožbenih razlogov in v pritožbenem obsegu. Ker mora pritožbeno sodišče po 365. členu ZPP po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, je torej logično, da je moralo preveriti pravilno uporabo materialnopravnih določb v sodbi prvostopenjskega sodišča, čeprav ni upoštevalo dopolnitve pritožbe prvotoženca.

V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava pa se revizijsko sodišče deloma strinja z revidentom. Roditeljska pravica je sestavljena iz več pravic in predvsem dolžnosti, med katerimi je tudi dolžnost staršev, da otroku zagotavljata življenjsko raven, ki ustreza njegovemu telesnemu, umskemu, duhovnemu, nravstvenemu in družbenemu okolju. Tako je zapisano v prvem odstavku 27. člena Konvencije Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: Konvencija OZN), ki jo je naša država ratificirala in objavila (Ur.l. SFRJ, 15/90 in RS, št. 35/92-MP, št.9), zaradi česar se v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije (URS, Ur.l. RS, št. 33/91-I) neposredno uporablja. V skladu s 4. točko 27. člena Konvencije OZN so tudi določila ZZZDR, ki zagotavljajo ustrezne ukrepe, s katerimi je od staršev mogoče zahtevati preživnino za otroka. Tako je v 102. in 103. členu ZZZDR uzakonjena splošna dolžnost staršev, da vzgajajo in preživljajo svoje otroke. V 113. členu ZZZDR je zapisano načelo, da starša izvršujeta roditeljsko pravico skupaj in sporazumno, v nadaljnjih členih pa so predvideni ukrepi za primere, ko te življenjske skupnosti in sporazuma ni.

V konkretnem primeru med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta se toženca razvezala in da je bila mld. S. dodeljena v varstvo in vzgojo materi (drugotoženki). Tako je bila s pravnomočno sodbo razdeljena dolžnost preživljanja otroka med njegovega očeta in mater in revident pravilno opozarja na pravne posledice pravnomočne sodbe, po kateri se je (vsaj deloma) ravnal. Pravni red namreč zahteva, da avtoritativna odločba državnega organa odstrani vsak dvom o pravicah in obveznostih pravdnih strank. Zato vsebina pravnomočne sodbe veže pravdni stranki in sodišče ter tako omogoča pravno varnost. Stranke se lahko zanesejo na pravnomočno sodno odločbo, ponovno razpravljanje o spornem zahtevku, razrešenem s sodbo, pa ni več mogoče. Tožeča stranka se sicer sklicuje, da ni sodelovala v razvezni pravdi, toda to ni pomembno. Od načela, da učinkuje sodba le med pravdnima strankama, so številne izjeme. Mednje sodijo zlasti oblikovalne oz. konstitutivne sodbe, ki imajo absoluten učinek, torej neomejeno vežejo vse subjekte. Zlasti sodbe o rodbinskem in osebnem statusu državljanov učinkujejo proti vsem. Vsakdo mora sprejeti stanje, kakor je določeno v sodbi. S sodbami se odreja prenehanje ali sprememba prej obstoječega pravnega razmerja in tudi ustanovitev novega razmerja. V konkretnem primeru je sodba oblikovala nova razmerja, med katerimi je bila tudi odločitev o tem, da se mld. S. po razvezi dodeli v varstvo in vzgojo materi, ker je v prvem odstavku 114. člena ZZZDR določeno, da v primeru, ko starši živijo ločeno, izvršuje roditeljsko pravico tisti izmed njiju, pri katerem otrok živi; če se zakon razveže ali razveljavi, pa izvršuje roditeljsko pravico roditelj, ki mu je otrok dan v varstvo in vzgojo (drugi odstavek 114. člena ZZZDR).

Revident se utemeljeno sklicuje tudi na ZOR. Čeprav v razmerjih med starši in otroki veljajo posebna pravila in ne gre za klasična civilnopravna razmerja, ki jih ureja ZOR, tako da pri zahtevku za povrnitev izdatkov zaradi preživljanja po 133. členu ZZZDR ni treba izkazovati neupravičene pridobitve, kot v primerih iz 210. in 219. člena ZOR, pa vendarle ni mogoče mimo splošnih načel našega pravnega reda. Po načelih obveznostnega prava vsak odgovarja za svoje obveznosti, solidarna obveznost pa je izjema. Pri poslovnih obveznostih mora biti dogovorjena, pri neposlovnih obveznostih pa mora biti kot izjema predpisana v zakonu. Revident utemeljeno opozarja, da 133. člen ZZZDR ne predvideva solidarne odgovornosti in da verzijskemu upravičencu omogoča povračilo izdatkov od tistega, ki bi moral osebo preživljati, pa te dolžnosti ni izpolnil. Hčerka tožencev je bila dodeljena materi in ta jo je izročila tožnicama v varstvo in vzgojo.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje izhajali iz solidarne obveznosti obeh staršev in nista ločeno ugotavljali obveznosti tožencev, nista pravilno uporabili materialnega prava, zaradi tega pa nista ugotovili tistega dejanskega stanja, katerega ugotovitev bi omogočala spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče po drugem odstavku 395. člena ZPP (1977) ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje. V ponovljenem postopku bo treba ugotoviti oz. ločeno oceniti prispevek prvotoženega, toda ne po načelu monetarnega nominalizma (394. člen ZOR), temveč bo treba upoštevati njegovo realno vrednost v času odločanja. Zalaganje obveznosti, ki izvira iz zakonite preživninske obveznosti, nima značaja čiste denarne obveznosti in se zato ta vrednost presoja po času, ko je opredeljena kot čista denarna obveznost, to je ob odločanju sodišča prve stopnje, ne pa po času, ko so bili posamezni izdatki uporabljeni za preživninskega upravičenca. Tožnici, ki sta namesto drugega zalagali za preživljanje mld. S., nista zalagali samo denarnega deleža za preživljanje otroka, marveč tudi različne aktivnosti, ki jih zahteva skrb za otroka v najširšem pomenu. Že zato tako zalaganje izdatkov za otroka ne more imeti značaja čiste denarne terjatve, marveč se vanjo spremeni, ko ga upnik opredeli v obliki denarnega zahtevka za povračilo izdatkov, ki jih je imel za oskrbo, varstvo, vzgojo in preživljanje otroka.

Ko bo sodišče prve stopnje odločilo odločilo o glavni stvari in bo odločalo še o stroških, naj odloči tudi o revizijskih stroških (tretji odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977)).