Jedro

Ker odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi pomanjkljive trditvene podlage in nekonkretizacije vtoževane škode pritožba opredeljeno ne izpodbija, je pritožbeno sodišče na takšno odločitev v izpodbijani sodbi vezano, posledično čemur je že to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2011 dalje do plačila in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 985,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz podanih razlogov v izpodbijani sodbi ni razvidno, da bi se toženec v mesecu dni od poziva odvetnice 15. 1. 2007 s potrebno skrbnostjo lahko prepričal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda. Prav tako ni v razlogih razčiščen pojem „potrebne skrbnosti“. Dopis odvetnice B. K. B. tožniku z dne 15. 1. 2007 (priloga B 9) po svoji vsebini nikakor ne predstavlja odpovedi pooblastila odvetnice tožniku, saj v dopisu ni izrecne odstopne izjave. Do prenehanja mandatnega razmerja med pravdnima strankama je prišlo 8. 6. 2007, ko je tožnik pooblastilo preklical v pisarni tožene stranke in obenem od nje prevzel vse spise. Nerazumen je očitek sodišča prve stopnje v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da iz navedb tožnika ni možno ugotoviti, kakšna navodila naj bi dal tožnik toženki glede prve tožbe za odpravo krivic pri delodajalcu v zadevi I Pd 1267/2001. Tožniku kot prava neuki osebi ni možno očitati potrebne skrbnosti, kot to stori sodišče prve stopnje, nasprotno pa je toženka kot pravni strokovnjak opustila potrebno skrbnost v sporu I Pd 1267/2001. Tudi sicer so razlogi v izpodbijani sodbi glede potrebne skrbnosti tožnika pavšalni in neargumentirani. Nerazumno in nelogično je pričakovati, da bi tožnik ob pregledu listin v spisu, ki ga je dne 8. 6. 2007 prevzel pri toženki, moral ugotoviti, da mu je zaradi toženke nastala škoda, saj je tožnik pravni laik, nastanek škode pa bi iz listin lahko ugotovil le pravni strokovnjak. Torej s prevzemom listin dne 8. 6. 2007 ni možno vezati roka o pričetku teka zastaranja. Ta rok je možno vezati na leto 2009, ko je tožnik dobil odvetnico, ki mu je šele predočila kršitve, katere je zagrešila toženka pri zastopanju tožnika, ali celo na leto 2010, ko je bila sporna dokumentacija dvignjena na sodišču. Glede na v pritožbi pojasnjeno je tožeča stranka prepričana, da v tej pravdi vtoževana terjatev ni mogla zastarati.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, navaja, da iz pritožbe ni mogoče razbrati, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov, in sicer, ker je zahtevek zastaral in je tožena stranka podala ugovor zastaranja in ker tožeča stranka tožbenega zahtevka, kljub pozivu sodišča, ni dopolnila s konkretizacijo trditev in z dokazi, ki bi te trditve potrjevali. Iz pritožbe pa ni mogoče razbrati, da pritožnik graja obrazložitev sodišča glede zastaranja zahtevka. Dejstvo je, da je od leta 2007 do leta 2014 poteklo sedem let, kar pomeni, da je petletni zastaralni rok v vsakem primeru potekel. Tožnik v pritožbi ni navedel, v čem naj bi bilo krivdno ravnanje tožene stranke in s tem povezana njena odškodninska odgovornost. Tožnik je ves čas postopka svoje navedbe spreminjal in pravzaprav ni mogoče ugotoviti, niti ni mogoče ugotoviti iz njegovih pritožbenih navedb, iz katerega razloga izpodbija sodbo. Predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo iz dveh razlogov, in sicer zaradi zastaranja terjatve (glej 30. do 37. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ter zaradi pomanjkljive trditvene podlage in nekonkretizirane vtoževane odškodnine (glej 38. do 41. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), čeprav je sodišče prve stopnje tožnika dne 8. 9. 2014 pozvalo na ustrezno dopolnitev navedb skladno določbi 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Oba ta dva razloga sta takšne narave, da ima že vsak izmed njiju, ko je podan, za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Povedano drugače. Že z izpolnitvijo kateregakoli izmed zgoraj podanih razlogov je potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrniti.

6. Tožeča stranka se v obravnavani pritožbi opredeljuje in napada ugotovitve ter zaključke sodišča prve stopnje izključno v zvezi s potrebno skrbnostjo tožnika, ko je ta mogel in moral ugotoviti, da mu je zaradi ravnanja toženke nastala vtoževana škoda. Torej izpodbijano sodbo napada izključno glede zavrnitve tožbenega zahtevka zaradi zastaranja vtoževane terjatve. Ker odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi pomanjkljive trditvene podlage in nekonkretizacije vtoževane škode pritožba opredeljeno ne izpodbija, je pritožbeno sodišče na takšno odločitev v izpodbijani sodbi vezano, posledično čemur je že to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, četudi bi bila pritožba v svoji trditvi, da terjatev iz tožbenega zahtevka ni zastarala, utemeljena.

7. Posledično zgoraj pojasnjenemu je pritožbeno sodišče, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi skladno drugemu odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, in ne da bi se poprej opredeljevalo o utemeljenosti pritožbe v zvezi z vprašanjem zastaranja, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Te stroške sta dolžni stranki kriti vsaka svoje, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, medtem, ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njen strošek za odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.