Jedro

ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo, v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo zaprositi za azil pri pristojnem organu v najkrajšem možnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.2.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil, zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajsetih ur od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Tudi po njegovi presoji so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene, saj je iz nje očitno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, ker je prišel zaradi dolgoletne vojne in okupacije Gaze s strani Izraela in na to vezanih ekonomskih razlogov in, ker je namero za vložitev prošnje za azil vložil šele 18.1.2006, to je po 7 dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil (dne 11.1.2006) nastanjen z namenom prisilne odstranitve iz Republike Sloveniji, potem, ko ga je prijela policija zaradi ilegalnega prehoda čez mejo dne 11.1.2006 (odločba PP Nova Gorica z dne 11.1.2006), kar je zakonski znak zavajanja postopka po 5. alinei 36. člena v zvezi s 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Navaja, da iz izpodbijane odločbe ne izhajajo okoliščine dejanske narave, da bi njegovo prošnjo za azil res bilo treba zavrniti. Meni, da ni prav, da tudi prvostopno sodišče svojo odločitev gradi na tem, da se mu odklanja azil zaradi dejstva, ker naj ne bi podal zahteve za azil takoj ob prijetju s strani policistov. Vprašanje je in iz sodbe ne izhaja, ali je bil že ob samem prijetju v svojem jeziku poučen o vseh dejstvih prijetja in njegovih pravicah ter možnostih. Iz sodbe ne izhaja, da bi mu tožena stranka zagotovila razumevanje dejstev in vsebine prošnje za azil po vnaprej pripravljenem obrazcu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo pravilnost zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago.

Po presoji pritožbenega sodišča sta prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko sta se v obravnavani zadevi oprla na določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po navedeni določbi lahko namreč pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena pa pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Za odločitev v navedenem t.i. pospešenem postopku je dovolj, da je izkazan eden od alternativno določenih pogojev v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in ga je v izpodbijani sodbi povzelo prvostopno sodišče, se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim sodiščem, da je iz ravnanja tožnika sklepati, da zlorablja oziroma zavaja azilni postopek s tem, da je prošnjo za azil v Republiki Sloveniji vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, kar potrjujejo tudi podatki v predloženih spisih, da je tožnik bil dne 11.1.2006 odpeljan v Center za tujce (odločba o prekršku PP Nova Gorica z dne 11.1.2006) zaradi odstranitve iz Republike Slovenije in je v Centru za tujce šele dne 18.1.2006 izrazil željo, da bi v Republiki Sloveniji zaprosil za azil. ZAzil sicer ne določa roka, kdaj mora oseba vložiti prošnjo za azil, vendar za tujce, ki nezakonito vstopajo v državo, kot je bilo tudi v tem primeru, v 1. odstavku 8. člena določa, da morajo zaprositi za azil pri pristojnem organu v najkrajšem možnem času. Za tujce iz 8. člena v zvezi z 2. odstavkom 25. člena ZAzil tudi določa, da lahko vložijo prošnjo za azil pri ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, azilnem domu ali policiji. V obravnavanem primeru, ko je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil dne 18.1.2006, to je šele po sedmih dneh bivanja v Centru za tujce (na predpisanem obrazcu pa je bila prošnja za azil vložena dne 26.1.2006), možnost pa je imel zaprositi za azil že pri policiji takoj pri vstopu v Republiko Slovenijo (8. člen v povezavi z 2. odstavkom 25. člena ZAzil), je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno sklepala, da je tožnik svojo namero za vložitev prošnje za azil vložil z namenom, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države, kar je okoliščina ki se šteje za zlorabo oziroma zavajanje azilnega postopka.

Tožena stranka je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno tudi iz razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena, saj je ocenila, da je prišel iz ekonomskih razlogov in da je iz njegove prošnje za azil očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Ker pa je, kot že navedeno, za odločitev na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, dovolj, da je izkazan eden od alternativno določenih pogojev v 2. odstavku 35. člena ZAzil (v obravnavanem primeru pa je izkazan razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil) toženi stranki niti ni bilo treba ugotavljati obstoja morebitnih drugih razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Na drugačno odločitev pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Iz podatkov predloženih spisov ne izhaja in tožnik tudi ne zatrjuje, da bi svojo namero za pridobitev azila izrazil, še preden je bil (dne 11.1.2006) nastanjen v Centru za tujce. Od dne, ko je vložil prošnjo za azil, pa je bil seznanjen z vsemi pravicami in dolžnostmi prosilca za azil, zagotovljeno pa mu je bilo tudi prevajanje v arabski jezik.

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj tak razlog stranka v pritožbi v upravnem sporu lahko uveljavlja le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče (5. odstavek 72. člena ZUS), tega pa v obravnavanem primeru ni.

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.