Jedro

Kadar nalog za vpis zastavne pravice ne obsega navedbe upravičencev do donosov, se šteje, da je upravičenec do izplačila dividend oziroma drugih donosov (torej tudi do odpravnine v primeru iztisnitve manjšinskega delničarja) zastavljenih vrednostnih papirjev zastavni upnik. Kadar torej v nalogu za vpis zastavne pravice – razpolagalnem pravnem poslu – ni posebej naveden upravičenec do donosov, velja domneva, da se imetnik in zastavni upnik o upravičenju do donosov nista dogovorila drugače in da je zato upravičenec do donosov zastavni upnik.

ZNVP nima določil o nadomestnem predmetu zastave po prenehanju zastavne pravice na nematerializiranem vrednostnem papirju. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da je zastavna pravica na delnicah prenehala in s tem je prenehala tudi ločitvena pravica tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne; v 3. točki izreka pa se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ima tožeča stranka ločitveno pravico in pravico do poplačila nad zneskom 270.000,00 EUR, ki ga je tožena stranka pridobila kot nadomestilo na podlagi sklepa skupščine J. d.d. z dne 25. 1. 2013 o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja družbo B. za 6000 zastavljenih delnic izdajatelja J. d.d. (1. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo prednostno plačilo zavarovane terjatve tožeče stranke v znesku 270.000,00 EUR tako, da je dolžna prednostno pred ostalimi upniki plačati zavarovano terjatev v znesku 270.000,00 EUR, ki ga je tožena stranka pridobila kot nadomestilo na podlagi sklepa skupščine J. d.d. z dne 25. 1. 2013 o prenosu delnic manjšinskih delničarjev na glavnega delničarja družbo B. v roku petnajst dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2013 do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov 6.022,85 EUR, ki jih mora tožeči povrniti v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da spremembe tožbe z dne 13. 6. 2014 ne dovoli, s sodbo pa primarni tožbeni zahtevek v 1. točki zavrže (podrejeno predlaga, da ga zavrne), primarni tožbeni zahtevek v preostalem delu pa zavrne, prav tako pa tudi podredni tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov postopka.

3. Pritožba toženke je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno dovolilo spremembo tožbe, ki naj bi jo na prvem naroku dne 13. 6. 2014 postavila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da je šlo zgolj za dopolnitev navedb v zahtevku iz 2. točke in ne za spremembo istovetnosti zahtevka, povečanja obstoječega zahtevka ali uveljavljanja drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP).

6. Prav tako nima prav pritožnica, ko navaja, da pravica do odpravnine v primeru iztisnitve manjšinskega delničarja pripade imetniku delnice, ne pa zastavnemu upniku, v primeru, ko pravica do donosov ni posebej vpisana v kliriniško depotni družbi. Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih (Uradni list RS št. 23/99 in nadaljnje – ZNVP) v drugem odstavku 44. člena določa, da nalog za vpis zastavne pravice lahko obsega tudi navedbo, da je upravičenec do donosov iz zastavljenih vrednostnih papirjev zastavni upnik oziroma imetnik vrednostnega papirja. Kadar nalog za vpis zastavne pravice ne obsega navedbe upravičencev do donosov, se šteje, da je upravičenec do izplačila dividend oziroma drugih donosov (torej tudi do odpravnine v primeru iztisnitve manjšinskega delničarja) zastavljenih vrednostnih papirjev zastavni upnik (tretji odstavek 44. člena ZNVP). Kadar torej v nalogu za vpis zastavne pravice – razpolagalnem pravnem poslu – ni posebej naveden upravičenec do donosov, velja domneva, da se imetnik in zastavni upnik o upravičenju do donosov nista dogovorila drugače in da je zato upravičenec do donosov zastavni upnik(1).

7. Navedeno pa ne spremeni dejstva, da je zastavna pravica na delnicah, katerih imetnik je bila toženka in so bile zastavljene za terjatev tožnice, prenehala po samem zakonu (drugi odstavek 81b. člena ZNVP).

8. Sodišče prve stopnje je to pravilno ugotovilo, vendar pa ni mogoče v konkretnem primeru prenehanja zastavne pravice na delnicah uporabiti analogije s situacijo iz drugega odstavka 137. člena Stvarnopravnega zakonika (nadalje SPZ), ki ureja situacijo, ko preneha predmet zastave (materialne narave). To je mogoče v situaciji, ko zaradi prenehanja predmeta zastave (v večini primerov premičnine) stopi na njegovo mesto nov predmet, ki ga lahko zastavni upnik unovči, da si poplača svojo terjatev. Sicer obstaja možnost, da je (materialni) predmet zastave zavarovan in na njegovo mesto stopi terjatev do zavarovalnice(2). V primeru, ko pa je govora o prenehanju zastavne pravice na nematerializiranem vrednostnem papirju, ki je premoženjska pravica (nematerialne narave), pa ni mogoče uporabiti določil SPZ iz 2. odstavka 137. člena. Določba drugega odstavka 2. člena ZNVP določa, da se glede nematerializiranih vrednostnih papirjev uporabljajo določbe zakona, ki ureja stvarnopravna razmerja, če v tem (ZNVP) zakonu ni drugače določeno. ZNVP ima zelo natančna določila o zastavni pravici na nematerializiranih vrednostnih papirjih (določbe od 43. do 48. člena, drugi odstavek in 1. točka četrtega odstavka 81b. člena ZNVP), kar ob uporabi sistemske razlage izključuje uporabo SPZ. ZNVP nima določil o nadomestnem predmetu zastave po prenehanju zastavne pravice na nematerializiranem vrednostnem papirju. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da je zastavna pravica na delnicah prenehala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in s tem je prenehala tudi ločitvena pravica tožeče stranke. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). 3. točko izreka (odločitev o stroških postopka) pa je razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo sodišče odločalo o vseh stroških postopka, ko bo odločalo tudi o podrejenem tožbenem zahtevku.

9. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

10. Tožeča stranka je postavila tudi podrejeni zahtevek za plačilo 270.000,00 EUR, katerega je utemeljevala s pravno podlago neupravičene obogatitve in stroškov poslov rednega opravljanja v postopku prisilne poravnave, o čemer pa se sodišče prve stopnje še ni izreklo.

11. Ker bo sodišče prve stopnje odločalo še o podrejenem zahtevku in torej postopek še ni končan, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Primerjaj N. Plavšak, Zakon o nematerializiranih vrednostnih papirjih s komentarjem, komentar k 45. členu, stran 200. (2) Primerjaj, M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, komentar k 137. členu, stran 609.