Jedro

Kot lastniki teh parcel so tožniki najmanj od leta 1948 dalje, torej več kot 20 let v korist teh svojih parcel zaradi njihovega gospodarskega koriščenja hodili in opravljali gospodarske vožnje po sporni trasi. Stvarno služnost so torej na podlagi priposestvovanja pridobili že pred tem, ko so tožniki v l. 1971 postali lastniki služečega zemljišča. Za obstoj te služnosti so tožniki ob nakupu služeče parcele očitno vedeli, saj sicer ne bi dopustili, da so toženka in njeni posestni predniki izvrševali na njihovem zemljišču služnostno pravico brez vsakršnega ugovora še nadaljnjih 15 let. Svojo odločitev je oprlo predvsem na neprizadete priče H., ki so lastniki parcele 337 iste k.o., po kateri v nadaljevanju pelje sporna služnost kot služečem zemljišču in ki tožencem to služnost priznavajo. Prav tako pa je izpovedal neprizadeta priča I. D. Tako je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke, da služnostna pravica hoje in gospodarskih voženj ne pristoji toženi stranki po južnem delu parcele 339, iz istih razlogov pa ugodilo nasprotnemu zahtevku toženke (kot tožnice), da se obstoj te služnosti ugotovi na podlagi priposestvovanja in vknjiži v zemljiško knjigo v korist toženkine parcele 340 in 341 k.o. S.S.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki trpijo sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Pravdne stranke so že več let v sporu zaradi služnostne pravice hoje in gospodarskih voženj po južnem robu parcele 339/2, vpisane v k.o. S. kot last tožeče stranke (služeče zemljišče) v korist parcele 341 in 340 vpisane v k.o. S. kot last toženke (gospodujoče zemljišče).

Tožeča stranka zahteva s tožbo, da se ugotovi, da služnostna pravica gospodarskih voženj in hoje po južnem delu parcele ne obstoji, če pa obstoji, pa je postala nepotrebna in se naj ukine. Tožena stranka pa v nasprotni tožbi trdi, da je služnostno pravico z dolgoletnim dejanskim izvajanjem skupaj s svojimi posestnimi predniki priposestvovala in zahteva, da se to dejstvo ugotovi in služnostna pravica vknjiži v zemljiški knjigi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na neobstoj služnosti in podredni zahtevek, da je služnost postala nepotrebna in se zato ukine, ugodilo pa je zahtevku tožene stranke kot tožeče stranke iz nasprotne tožbe, da sporna služnost obstoji, ker jo je tožena stranka priposestvovala in dovolilo vpis te služnosti v zemljiško knjigo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne soglaša z dokaznimi zaključki sodbe sodišča prve stopnje in jo v celoti izpodbija. Pri tem trdi, da se služnosti ustanavljajo zaradi potrebnosti in koristnosti in služijo potrebam gospodujoče stvari ter se ne smejo razširjati, ampak le utesnjevati. Če ni gospodarske potrebe za obstoj služnosti, ni zanjo zakonitih pogojev.

Pritožba meni, da tožena stranka služnostne pravice peš hoje in gospodarskih voženj sploh ni pridobila, ker manjka bistveni pogoj za pridobitev služnostne pravice, to je potrebnost. Priče in tudi izvedenci, ki so bili zaslišani v tem postopku, so ugotovili, da obstoja možnost, da tožena stranka opravlja vožnje, za katere bi naj uporabljala sporno služnostno traso po severnem delu svoje parcele.

Zato služnostne pravice po južnem delu parcele ni priposestvovana, ker ni potrebe za obstoj takšne služnosti. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je pri oceni verodostojnosti prič upoštevalo pričevanja v drugih postopkih, ko so priče drugače izpovedale, kot v tem postopku. S tem je kršilo načelo neposrednosti. Predvsem pa pritožba trdi, da so posestni predniki tožnikov, ki so jima v letu 1971 prodali sporno parcelo št. 339/2 k.o. S. S., zamolčali obstoj eventuelne služnosti v korist parcel 340 in 341 iste k.o.. Tožniki so kupili parcelo neobremenjeno z služnostno pravico in v zaupanju v zemljiško knjigo. Zato tožena stranka ni mogla pridobiti služnostne pravice hoje in voženj po tej parceli s priposestvovanjem. Razen tega so tožniki na južnem delu parcele kmalu po tem, ko so parcelo kupili, nalagali gradbeni material in to od leta 1975 in je do leta 1983, ko so z gradnjo končali. Tako ni mogoče govoriti, da je tožena stranka nemoteno služnostno pot uporabljala v tem času. Za primer pa, da pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbenim pripombam, pa pritožniki menijo, da je postala služnost nepotrebna. Razmere so se namreč z izgradnjo hiše na parceli tožnikov spremenile. Tožniki so ob južnem robu svoje parcele napravili vrt, zato narekuje to dejstvo ukinitev služnostne trase v sporni smeri. Razen tega pa tudi ovira vožnje tožene stranke električni drog, ki je v bližini sporne poti nameščen. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugotovilo obstoj služnosti v korist vse parcele 340 in 341 k.o. S. S., čeprav tožena stranka sama pravi, da uporablja sporno pot le za potrebe južnega dela teh parcel, severni del pa obdeluje ob uporabi poti, ki vodi na severni del parcele. Tožeča stranka nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o odmeri pravdnih stroškov.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v tej pravdi je tako, kot je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, v Zakonu o temeljih lastninskopravnih razmerjih. V čl 54 to zakonito določilo med drugim določa, kako se stvarna služnost s priposestvovanjem pridobi, v čl. 56, pa da lahko lastnik gospodujoče stvari zahteva, da se obstoj služnosti ugotovi in v čl. 58 razloge, iz katerih stvarna služnost preneha. Pravilno je tudi pripomnilo, da je smiselno enake določbe o tem vseboval Občni državljanski zakonik, ki so ga sodišča uporabljala do leta 1980, to je do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obsežen dokazni postopek o vprašanjih, odločilnih za odločitev v tem sporu. To je vprašanje dolgoletnega dobrovernega izvrševanja služnosti in vprašanje, ali je služnostna pravica za služnostne upravičence nepotrebna. Pri tem je ugotovilo, da potek in obseg služnostne trase ob južnem delu parcele 339/2, ki jo je označil izvedenec geometer 22. 10. 1997 v skici o ogledu terena, nista sporna. Na podlagi številnih zaslišanjih prič in podrobne analize njihovih izpovedb je sodišče prve stopnje zaključilo, da so R. J. in pred njo njeni lastninski predniki parcele št. 340 in 341 k.o. S. S. kot lastniki teh nepremičnin pridobili v korist teh parcel na služečem zemljišču parceli št. 339/2 k.o. S. S. služnostno pravico gospodarskih voženj in hoje s priposestvovanjem.

Kot lastniki teh parcel so najmanj od leta 1948 dalje, torej več kot 20 let v korist teh svojih parcel zaradi njihovega gospodarskega koriščenja hodili in opravljali gospodarske vožnje po sporni trasi.

Stvarno služnost so torej na podlagi priposestvovanja pridobili že pred tem, ko so tožniki v l. 1971 postali lastniki služečega zemljišča. Za obstoj te služnosti so tožniki ob nakupu služeče parcele očitno vedeli, saj sicer ne bi dopustili, da so toženka in njeni posestni predniki izvrševali na njihovem zemljišču služnostno pravico brez vsakršnega ugovora še nadaljnjih 15 let. Svojo odločitev je oprlo predvsem na neprizadete priče - H., ki so lastniki parcele 337 iste k.o., po kateri v nadaljevanju pelje sporna služnost kot služečem zemljišču in ki tožencem to služnost priznavajo. Prav tako pa je izpovedal neprizadeta priča I. D.. Tako je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke, da služnostna pravica hoje in gospodarskih voženj ne pristoji toženi stranki po južnem delu parcele 339, iz istih razlogov pa ugodilo nasprotnemu zahtevku toženke (kot tožnice), da se obstoj te služnosti ugotovi na podlagi priposestvovanja in vknjiži v zemljiško knjigo v korist toženkine parcele 340 in 341 k.o. S. S..

Podredni zahtevek tožeče stranke, da je za primer, da bi sodišče obstoj služnosti ugotovilo, le ta postala nepotrebna in da se naj ukine, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na obstoj nespornega dejstva, da sta bili že v letu 1971, ko so tožniki kupili služeče zemljišče, obe gospodujoči parcele enake kulture kot danes - parcela št. 340 v naravi travnati omenek, parcela št. 341 pa njiva. Služnosti hoje in gospodarskih voženj preko služečega zemljišča sta očitno nastali zaradi možnosti gospodarske obdelave in koriščenja njive in travnatega omenka. Takšen namen, zaradi katerega je bila služnost ustanovljena, pa obstaja še danes. Cesta, ki omogoča dovoz do obeh gospodujočih parcel s severne strani in po katerih je možen omejen dostop do obeh gospodujočih parcel, obstaja že od nekdaj, torej tudi že ob nastanku obeh spornih služnostnih pravic.

Glede na lego domačije tožene stranke je sporna služnostna trasa tako ob ustanovitvi služnosti kakor tudi danes najkrajša možnost dostopa in dovoza lastnikov posestva, pa tudi najugodnejša možnost, saj je po njej možen dostop do gospodujočih zemljišč v vseh vremenskih razmerah in z vsako za obdelovanje potrebno kmetijsko mehanizacijo. Ker pri izvrševanju služnosti niso nastale nobene drugačne okoliščine oz.

spremembe, zaradi katerih bi naj služnost postala za uporabo gospodujočega zemljišča nepotrebna, je zahtevek na ukinitev služnosti neutemeljen (čl. 58 ZTLR).

Pritožbeni pomisleki odločitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na dokazni oceni, sprejeti na podlagi obširnega dokaznega postopka in ki temeljijo na pravilni uporabi materialnega prava, to je že cit. določilih ZTLR, niso omajali. Pritožbena trditev, da je pogoj za pridobitev stvarne služnosti potrebnost, je v nasprotju s čl. 54 cit. zakona,ki določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Stališča izvedencev, ki jih pritožba citira in ki opisujejo, kako bi se dala urediti možnost hoje in gospodarskih voženj s posegi po severnem delu parcel toženke, bi bila zanimiva, če bi sodišče odločalo o nujni poti v nepravdnem postopku, niso pa uporabne v postopku o ugotavljanju potrebnosti že obstoječe služnostne poti. Če sta tožnikoma prodajalca obstoj služnosti v letu 1971, ko sta tožnika kupovala služečo parcelo, obstoj služnosti zamolčala, ne gre za odnos med služečim in gospodujočim zemljiščem, in ne vpliva na obstoj služnosti, ker je ta do leta 1971 že bila priposestvovana. Sicer pa je po ugotovitvah izvedenca dipl. ing. O. bila ob ogledu kraja samega v začetku tega pravdanja služna pot še v naravi razpoznavna (str. 57 spisa). Razen tega so celo vrsto let tožniki dopuščali nemoteno izvajanje služnosti toženi stranki, kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe izrecno ugotovilo. Šele po 15 letih so tožniki začeli ovirati toženo stranko pri izvajanju služnostne pravice in je to ravnanje tožnikov našlo svoj epilog v posestmotitvenih sporih, ki jih sodišče prve stopnje v obširni obrazložitvi svoje odločbe omenja. Kar pa zadeva pritožbene navedbe, da obstajajo razlogi za ukinitev služnosti, ker so postale prilike drugačne zaradi tega, ker so tožniki zgradili hišo in napravili na služni parceli vrt, pa je potrebno odgovoriti, da se v smislu čl. 58 ZTLRP morajo spremeniti razmere na strani gospodujočega zemljišča v smeri, da postane služnost nepotrebna. Sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da se obdeluje gospodujoče zemljišče ves čas kot njiva oz. travnik, pa čeprav s tekom časa na sodoben način. Tako ni, kot sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, zakonitih pogojev za ukinitev služnosti.

Na pritožbeno pripombo pa, da je sodišče prve stopnje ugodilo po nasprotni tožbi toženi stranki (kot tožeči) več, kot je zahtevala, je odgovoriti, da je sodišče ugodilo zahtevku tako, kot je bil postavljen. Sodišče torej zahtevka ni prekoračilo, pa čeprav utegne tožena stranka potrebovati služno pot zaradi obdelave le južnega dela svojih parcel. Na podlagi opisanega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl.368 ZPP).

Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, mora toženi stranki povrniti pravdne stroške po čl. 154 ZPP po načelu uspeha pravdanja.

Sodišče prve stopnje je odmerilo toženi stranki le potrebne stroške skladno s čl. 155 ZPP, pri tem pa je upoštevalo veljavno odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah.

Pritožbene stroške glede na neuspeh pritožbe trpijo pritožniki sami.